Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
4383 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
Opazovalce Italije skrbi očiten porast sovražnega govora v tej državi, rasističnih izpadov med športnimi dogodki ter spletnih groženj, usmerjenih v predstavnike judovske skupnosti. Naš rimski dopisnik Janko Petrovec se je o očitno ves čas prežeči nevarnosti pogovarjal s predsednikom Svetovnega judovskega kongresa, Ronaldom Lauderjem.
November je mesec za kino, pravijo ljubitelji dobrega filma. Danes se namreč začenja ljubljanski mednarodni filmski festival Liffe, največji kulturni dogodek v državi, ki vsako leto privabi okrog 50 tisoč obiskovalcev in v dvanajstih dneh prikaže več kot sto izbranih filmov. Festival, ki je namenjen najširšemu krogu obiskovalcev, od najmlajših do najstarejših, letos praznuje 30 let. O preteklih dosežkih Liffa ter o izzivih prihodnosti, smo se pogovarjali s programskim direktorjem filmskega festivala Simonom Popkom.
Srbija je ena številnih držav na migrantski poti in ena redkih, kjer otroci in mladostniki v času, ki ga preživijo tam, lahko obiskujejo šole. Denimo osnovno šolo Branka Pešića v Zemunu, kjer se šolajo tudi otroci iz socialno ogroženih družin, mnogi ob začetku šolanja ne govorijo srbsko. Izjemno delo, v katerem je potrebno veliko inovativnosti in prilagodljivosti, so prepoznali tudi v slovenskem sindikatu vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture – člani so v dobrodelni akciji zbrali več kot 6000 evrov, donacijo pa v šolo prinesli osebno in se prepričali, da se tam lahko marsikaj naučijo tudi oni.
Ljubitelji visoke kulinarike bodo končno prišli na svoj račun. Marca 2020 v Slovenijo prihaja prva izdaja mednarodno prepoznavnega Michelinovega vodnika, so danes naznanili na dnevih slovenskega turizma. Vpeljavo tega vodnika si je naša država želela več let, Michelinove zvezdice že imajo sicer nekateri kulinarični mojstri naših sosed – v Italiji, Avstriji, na Madžarskem in Hrvaškem. Več Tina Lamovšek.
Kakšna bo hrana prihodnosti? Živilska industrija v sodelovanju z znanostjo snuje vedno bolj kompleksna živila. Ni več dovolj, da so živila funkcionalna. Razvoj gre v smeri vključevanja novih alternativnih virov, kot so alge ali užitni insekti, tradicionalna živila, kot je kruh, dobivajo nove sestavine, z uporabo novih tehnologij se spreminja sestava in struktura živil, ki pa morajo ostati okusna, varna in kakovostna, zato je to področje v EU zelo regulirano. Znanost se v okviru Strateških razvojno inovativnih partnerstev na področju hrane vklaplja v gospodarstvo, kar spodbuja inovativnost na tem področju. Dosežki na tem področju so razstavljeni pod naslovom FUTURE FOOD na Gospodarski zbornici Slovenije do 10. januarja 2020.
Javljanje naše zamejske dopisnice Petre Kos Gnamuš.
Zaposleni morajo s potrošniki komunicirati v slovenščini. Toda – v gostinstvu, hotelirstvu, pa tudi v povsem navadnih živilskih trgovinah ali trgovinah z oblačili nekateri prodajalci potrošnikom odgovarjajo v tujem jeziku. Zaradi pomanjkanja delovne sile delodajalci nove kadre iščejo v tujini. V trgovini ta trenutek manjka okoli 900 delavcev. Predsednica trgovinske zbornice Mariča Lah pravi, da so trgovci nove kadre poiskali v Bosni in Hercegovine ter na Hrvaškem. Predvsem gre za dela, ki jih opravljajo v skladišču.
»Napitnina je darilo za nadstandardno storitev,« pojasnjuje dr. Andrej Raspor, profesor na Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici, ki že več let raziskuje področje napitnin, in je mnenja, da zakonska zapoved obvezne napitnine kot jo imajo v Združenih državah Amerike ni najboljša. V ZDA je v povprečju v restavracijah predpisana 15-odstotna napitnina, v restavracijah višjega ranga pa se že približuje 20 odstotkom. »Tudi sami Američani se strinjajo, da je napitnina izgubila smisel, ki naj bi ga imela, če je pravzaprav obveza, ki jo morajo gostje namenjati za zaposlene, in pravijo, da je to prelaganje socialnih obveznosti na goste,« še razloži. Dr. Raspor delodajalcem sicer svetuje, da v svojem kolektivu uredijo pošteno delitev napitnin, saj raziskave kažejo, da so v kolektivih, kjer delijo napitnine, zaposleni bolj zadovoljni in tudi bolj motivirani. Nedeljsko jutro na Prvem o napitninah!
V gastronomskih trendih se zadnja leta pojavlja poklic vodnega sommelierja. Restavracije višjega cenovnega razreda, poleg vinske, že ponujajo tudi vodne karte, opaža Jaka Blažon, ustanovitelj mednarodne spletne skupnosti za ljubitelje kulinarike Noir Food. Na svetu je zaenkrat le nekje od 100 do 200 certificiranih vodnih sommelierjev. V to peščico sodi tudi mladi Prekmurec Niko Huber, ki si želi ustanoviti šolo za ta poklic. Najdražja voda, ki jo je pil, je Svalbardi. Stane 85 eur na steklenico, dobijo pa jo s topljenjem odlomljenih koščkov ledenika.
Dan pred 30. obletnico padca berlinskega zidu smo se na Prvem skozi različne prispevke sprehodili skozi to usodno zgodovinsko dejanje. Na trenutke, ko je kot mlad novinar o dogajanju v Berlinu poročal, se je spomnil analitik in komentator mednarodnega političnega dogajanja, nekdanji dopisnik iz ZDA Matej Šurc. V Nemčiji je bil v času velikih sprememb tudi prof. dr. Dušan Nećak, ki je opozoril, da so nekateri zidovi ostali in da jih bo še dolgo težko podreti.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Med reklamnimi panoji, ki vas dnevno nagovarjajo na vsakem koraku, se vsako leto najdejo tudi plakati, ki opozarjajo na aktualno družbeno problematiko. V zgodovinskem atriju Mestne hiše Ljubljana si boste lahko ogledali razstavo družbeno-odgovornih plakatov, nastalih za natečaj Plaktivat. Razstavo pripravlja TAM-TAM Inštitut.
Nikoli prav uspešne naveze vladni peterček–Levica je zdaj tudi uradno konec. Sodelovanje, ki se je že začelo težavno, se ni nikoli prav zares dvignilo s tal. Komentar Tomaža Celestine.
Ministrstvo za delo načrtuje tudi informacijske točke po tujini. Skušali jih bodo vzpostaviti v Bosni in Hercegovini ter v Srbiji. Državni sekretar na ministrstvu za delo Tilen Božič pravi, da si želijo, da bi kadri, ki prihajajo v Slovenijo že poznali svoje pravice, tako na področju delovne zakonodaje kot na področju varovanja zdravja.
O slovenski ženski jamarski ekipi, ki se spusti tudi v 1000 metrov globoke jame v kaninskem pogorju.
Slovenske železnice so za zdaj še družba, ki je v celoti v državni lasti, vendar tri leta že poteka saga o iskanju strateškega partnerja oziroma prodaji tovornega dela železnic, najdonosnejšega dela železnic.
Ukrep Banke Slovenije za kreditiranje gospodinjstev je usmerjen v znižanje potrošniških kreditov velikih zneskov in dolgo ročnostjo, so danes pojasnili na centralni banki. Namen našega priporočila bankam, ki je veljal od novembra 2016, torej zadnja tri leta, in sedaj ukrepanja je "preprečiti pretirano kreditno aktivnost v segmentu potrošniških posojil. Pričakujemo, da se bo rast nekoliko umirila in da bo skladna z ostalimi gospodarskimi parametri", je pojasnil in dodal, da njihova politika "ni kurativna, temveč preventivna".
Uspešen pregon gospodarskega kriminala – od odkrivanja do obtožbe in na koncu razsodbe – je tisto, po čemer se meri uspeh pravosodja. Med gospodarskimi kaznivimi dejanju je največ poslovnih goljufij, v porastu so kazniva dejanja zlorabe notranjih informacij in zlorabe položaja. Tudi na gospodarskem področju je vse več čezmejne kriminalitete. Praktično ni kaznivega dejanja s tujim elementom, pa naj gre za davčne zatajitve, zlorabe, tudi korupcijo.
Kaj se na ministrstvu za kulturo dogaja s številnimi pripombami, ki so jih dobili ob zaključku javne razprave o noveli zakona o medijih? Že več kot dva meseca jih pregledujejo, razvrščajo, tehtajo in analizirajo. O nastajanju nove različice medijske novele se Tatjana Pirc pogovarja z državno sekretarko na ministrstvu za kulturo dr. Tanjo Kerševan Smokvina.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Neveljaven email naslov