Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
4383 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
V tem tednu spremljamo študijski proces študentov s posebnimi potrebami. Danes bomo spoznali 23-letnega Matica. Po končani gimnaziji se je odločil nadaljevati šolanje na Fakulteti za varnostne vede v Ljubljani. Ko je bil še dijak, je zaradi disleksije zaprosil za poseben status, po vstopu na fakulteto pa tega ni storil. Prispevek sta pripravili Katja Podgoršek in Petra Medved.
V Sloveniji ima otroke 6 % študentov, kar je pod evropskim povprečjem, ki se je ustavilo pri 10 %.
Na dveh točkah se je v minulih dneh zedinila praktično vsa Slovenija, a če smo nekako že navajeni, da nas povežejo uspehi športnikov, je tokrat vzporedno tekla še ena akcija, ki je združila vso slovensko javnost. Gre za akcijo zbiranja sredstev za zdravljenje še ne dveletnega Krisa Zudicha, ki ima redko in najhujšo obliko bolezni - spinalno mišične atrofije. In čeprav je bil cilj pobudnikov in organizatorjev akcije - Palčica Pomagalčica in dobrodelni škratki – zbrati 2,3 mio €, kolikor naj bi skupaj stalo najdražje zdravilo na svetu in zdravljenje v ZDA, je bila vsota presežena najmanj za tretjino. Takšen odziv je več kot presenetil organizatorje in osrečil starša malega Krisa, ki upata, da mu bo zdravilo, ki je za zdaj registrirano le v ZDA, pomagalo. Ostanek denarja pa bodo namenili za pomoč drugim otrokom z redkimi boleznimi. Tudi ta akcija je dokazala, kot že mnoge doslej, da smo Slovenci srčni in solidarni in smo sposobni stopiti skupaj, ko je to potrebno. To je pomembno tudi širše, pravi predsednica Slovenske filantropije dr. Anica Mikuš Kos. Tak odziv ljudi nam daje kot posameznikom tudi občutek varnosti, saj vemo, da ne bomo ostali sami če bomo potrebovali pomoč, poleg tega pa nas navdaja s ponosom, da smo člani take skupnosti.
V tem tednu na Prvem predstavljamo študente s posebnimi potrebami. Ti študenti za lažje usklajevanje študijskih obveznosti potrebujejo posebno obravnavo in prilagojen študijski proces. Danes pa vam predstavljamo Mašo Pupaher 23-letno absolventko dodiplomskega študija psihologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Kljub slepoti je tutorka študentom s posebnimi potrebami, je pa tudi članica Komisije za študente s posebnim statusom Univerze v Ljubljani. Za Mašo je zelo pomembno, da ne poudarja slepote, ampak to, da je predvsem študentka. Prispevek sta pripravili Katja Podgoršek in Petra Medved.
Hormonska kontracepcija in kondom sta še vedno najpopularnejša načina zaščite pred nezaželeno nosečnostjo med mladimi. V zadnjih dveh desetletjih se je na trgu pojavilo več različnih oblik hormonske kontracepcije, tudi v obliki obližev in hormonskih obročkov, ki so pripomogli k možnosti večje izbire med uporabnicami. Kljub zagotovilom ginekologov in ginekologinj, da kontracepcijske tablete načeloma ne škodujejo in da so stranski učinki redki, se veliko deklet in žensk sreča s stranskimi učinki ali celo hujšimi posledicami zaradi kontracepcije. Pred odločitvijo za hormonsko kontracepcijo je pomembno, da se uporabnica z ginekologom posvetuje z možnimi neželenimi stranskimi učinki in se v prvih mesecih uporabe opazuje ter beleži nenavadne pojave, ki jih pred jemanjem pri sebi ni opazila.
Od katalonskega referenduma, na katerem smo bili priče brutalnemu posredovanju španske policije, minevata dve leti. Čeprav je španska vlada odpravila sporni suspenz katalonske avtonomije, se odnosi med Barcelono in Madridom ne umirjajo. Še več, po eni strani se celo še zaostrujejo. V teh dneh pričakujemo sodbe katalonskim političnim in civilnodružbenim voditeljem, ki jim zaradi njihove vloge v katalonskem procesu osamosvajanja grozijo visoke zaporne kazni. Španska policija je nedavno aretirala več katalonskih aktivistov, češ da naj bi pripravljali teroristične napade. »Od prejšnjega tedna dalje imamo še sedem političnih zapornikov več,« je bil jasen ustanovitelj katalonskega portala VilaWeb Vicent Partal. »Španija si izmišlja trditve, s katerimi skuša katalonsko gibanje za neodvisnost prikazati kot nasilno.« Španijo sicer 10. novembra čakajo nove predčasne volitve – že četrte parlamentarne volitve v štirih letih. Vodji socialistov Pedru Sanchezu namreč po aprilskih volitvah ni uspelo sestaviti vlade, kar lahko za njegovo stranko pomeni velik udarec. Španijo je v veliki politični krizi, španska družba pa se še vedno ni rešila ostankov frankizma. Zato je za špansko družbo zelo pomembna odločitev vrhovnega sodišča, ki je zavrnilo pritožbo potomcev diktatorja Franca na nameravan prekop generalovih posmrtnih ostankov, pravi Urša Geršak, lektorica za španščino na Filozofski fakulteti v Ljubljani.
Začelo se je novo študijsko leto polno različnih obveznosti za vse študente tudi za študente s posebnimi potrebami. Ti študenti za lažje usklajevanje študijskih obveznosti potrebujejo posebno obravnavo in prilagojen študijski proces. Na Univerzi v Ljubljani velja Pravilnik o študentih s posebnim statusom, v katerem je med drugim opredeljena tudi možnost za pridobitev statusa študenta s posebnimi potrebami. Ta teden bomo predstavili štiri študente s posebnimi potrebami. Danes bomo spoznali 21-letno Majo Munih študentko tretjega letnika prevajalstva na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Je študentka s posebnimi potrebami, saj je gibalno ovirana. Je pa tudi pesnica in pisateljica. Pri petnajstih letih je izdala zbirko pesmi Prebujenje, pri šestnajstih pa zbirko Ogledujem se v resnici. Napisala je tudi roman Sanje bolijo drugače. Med šolanjem je prejela veliko priznanj in nagrad. Kakšen je njen izobraževalni proces in kakšne prilagoditve potrebuje - o tem se je z njo pogovarjala Petra Medved. Foto: Petra Medved
Oktober je evropski mesec kibernetske varnosti, ki ga organizirata Agencija Evropske unije za kibernetsko varnost (ENISA) in Evropska komisija. Slovenija bo tudi letos v vseevropski iniciativi sodelovala s programom ozaveščanja Varni na internetu, ki ga koordinira odzivni center za kibernetsko varnost SI-CERT. Spletne uporabnike bodo ves mesec opozarjali na osnovne varnostne ukrepe. Več v prispevku Urške Henigman.
Vodstvo Adrie Airways je danes na kranjsko okrožno sodišče vložilo predlog za stečaj letalskega prevoznika. Adria je medtem odpovedala vse današnje in jutrišnje lete. Vlada ne bo pristopila k reševanju, saj ima letalski prevoznik 90 milijonov evrov dolga. Poleg tega bi državno reševanje Adrie pomenilo, da se neodgovorni lastnik sklad 4K INVEST lahko izogne odgovornosti za potopitev družbe. Gospodarski minister Zdravko Počivalšek je zato po seji vlade povedal, da je edini možen scenarij za Adrio stečaj. Po njem pa je vlada pripravljena iskati rešitve, o katerih se še pogovarja. V vseh rešitvah, najsi gre za prepustitev linij trgu ali za ustanavljanje novega nacionalnega prevoznika, se omenja Lufthansa, ki pa na »špekulacije« ne odgovarja.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Britansko vrhovno sodišče je razveljavilo začasno prekinitev dela britanskega parlamenta. Načrtovana pettedenska prekinitev bi imela namreč v obdobju, ko država izstopa iz Evropske unije, prevelike učinke. Gre za izjemne in za državo zelo pomembne okoliščine, pri katerih izvoljeni predstavniki ljudstva ne smejo ostati brez svojega glasu. Tako je svojo odločitev utemeljilo vrhovno sodišče. Britanski premier Boris Johnson sicer meni, da odločitev sodišča ni bila pravilna, vendar jo bo spoštoval. Kaj pa to pomeni za nadaljnje korake pri brexitu? O tem v pogovoru z novinarjem Televizije Slovenija Adrijanom Bakičem, ki pozorno spremlja razmere na Britanskem otočju.
Projekt Ljubljanica je že poleti v Parizu na zasedanju konvencije prejel Unescov znak najboljših praks za podvodno kulturno dediščino. Slovesnost ob podelitvi znaka pa poteka danes, na Vrhniki, kjer se hkrati začenjajo Dnevi evropske kulturne dediščine. Gre za največji dogodek s področja kulturne dediščine. Dogodki bodo brezplačni, med drugim si lahko ogledate razstavišče Moja Ljubljanica, ki ga je obiskala Darja Pograjc.
Podnebnemu protestu na ulicah doma in po svetu se ne pridružujejo več le mladi, ampak vse generacije. A začelo se je z mladimi – gre za pozitiven signal po daljšem času, ko so se starejše generacije pritoževale nad njihovo apatičnostjo, prvi sociolog Miran Lavrič s Filozofske fakultete Univerze v Mariboru: "Raziskovalci mladih že desetletja opažamo, da so mladi apatični, nezainteresirani za politiko. Zdaj je končno ta generacija spregovorila, začela participirati.« Sedanja generacija je izobražena, v šolah posluša o ekologiji, a nato spozna, da politika temu ne sledi. Več pa Erna Strniša.
Ponudba letošnje Noči raziskovalcev je vsekakor bogata in kljub imeu poteka preko celega dne. Na znanstvenem meniju bo praktično vse – od zdrave prehrane do skrivnosti oddaljenih galaksij. V Ljubljani, Ajdovščini in Murski Soboti bo pestro tudi dogajanje na ulicah, od ponudbe pa skorajda poka po šivih tudi v številnih knjižnicah, šolah, fakultetah, na inštitutih in tudi v kakem nakupovalnem središču lahko naletite na manjši ali večji znanstveni festival. Osnovno sporočilo je, da je znanost ni sama sebi namen, da je nadvse relevantna, čeprav nima čarobne paličice za vse probleme, ki nas danes pestijo. Toda tehtnih odgovorov vendarle ponuja več, kot se običajno zavedamo.
Da podjetja, celo podjetja v državni lasti, prek oglaševalskih ali svetovalnih pogodb plačujejo nekaterim slovenskim medijem oziroma novinarjem za tišino, pa tudi za umazane, lažne ali naročniku prijazne vsebine, se govori že nekaj časa. Na dan prihajajo pričevanja in tudi dokumenti, ki te informacije posredno potrjujejo. V zadnjih dneh spremljamo s to temo povezano razkrivanje in medijsko obračunavanje med Vladimirjem Voduškom, portal Topnews, in medijskim lastnikom ter novinarjem Bojanom Požarjem, ki je hkrati tudi predsednik politične stranke. O prej omenjenih nesprejemljivih in nedopustnih pojavih se je z dr. Markom Milosavljevićem, profesorjem na Fakulteti za družbene vede, pogovarjala Tatjana Pirc.
Naftni trgovec Petrol podira rekorde. Lani je zabeležil kar 5,4 milijarde evrov prihodkov. Širi se na jugovzhod, investira v energetske rešitve, njegove trgovine HIP HOP se presenetljivo krepijo. Republika Slovenija pazi, da v Petrolu ne izgublja deleža, nasprotno, leta 2017 in letos je delnice Petrola kupovala. Ni pa država edini lastnik v razpršeni delničarski strukturi podjetja. Med lastniki, poslovnimi partnerji, strankami in potrošniki uspešno krmari predsednik uprave Petrola Tomaž Berločnik, ki je na vrhu že osem let. Upravni odbor Združenja Manager ga je izbral za managerja leta.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Potniki, ki zaradi prizemljitve Adrijinih letal ne morejo priti na želeni cilj, se morajo znajti sami in si poiskati druge ustrezne povezave. Za nekatere destinacije, kot so München, Zürich in Frankfurt, si lahko priskrbijo letalsko povezavo iz nekaterih okoliških letališč, kot so Zagreb, Trst, Gradec in Benetke. Lahko pa izberejo tudi druge prevoze, denimo vlak ali avtobus. Taka pot bo potnikom vzela precej časa, bo pa lahko veliko cenejša kot letalski prevoz, pojasnjuje Darja Topolšek iz celjske fakultete za logistiko. In še nekaj alternativnih možnosti za potnike: Do Frankfurta boste z vlakom potovali deset ur, z avtobusom pa 12 ur. Do Münchna traja vožnja z vlakom dobrih šest ur, vožnja z avtobusom pa je uro krajša. Do Skopja in Sarajeva z vlakom ni direktne povezave, medtem ko vožnja z avtobusom do Sarajeva traja 12 ur, do Skopja pa 15 ur. Da avtobusi in vlaki ne morejo nadomestiti letalskih prevozov in da pri nas nimamo strategije mednarodnih prometnih povezav, pa opozarja Matej Ogrin z oddelka za geografijo pri ljubljanski filozofski fakulteti, ki se ukvarja s problematiko prometa. Z njim se je pogovarjala Lucija Dimnik Rikić.
V javnih nastopih in razpravah, na družabnih omrežjih, pa tudi v medijih je vse več sovražnega govora. Zakon o medijih v osmem členu prepoveduje medijsko spodbujanje k neenakopravnosti in nestrpnosti, za kršitelje pa ne predvideva nobenih sankcij, te so uzakonjene le za sovražni govor v oglasnih vsebinah. Bi bilo treba v noveli zakona o medijih sovražni govor v medijskih vsebinah obravnavati strožje? Kaj so o zaostritvi, kakršno predlaga ministrstvo za kulturo, povedali novinar Primož Cirman, podpredsednik Društva novinarjev Slovenije, Leo Oblak, ustanovitelj radijske mreže Infonet, novinar dr. Jože Možina, ki je predstavil stališče Združenja novinarjev in publicistov, dr. Žiga Turk, profesor, publicist, bivši minister, in odvetnica Jasna Zakonjšek? To je preverila Tatjana Pirc.
Številni Slovenci, ki v organizaciji turističnih agencij dopustujejo v tujini, se sprašujejo, kako bodo zaradi odpovedi letov prispeli domov. Turistične agencije svoje potnike mirijo. Tako v agenciji Relax kot tudi v agenciji Palma zagotavljajo, da za svoje potnike že urejajo nadomestne letalske prevoze. Vsi tisti, ki dopustujejo na grških otokih in v Turčiji in bi se morali danes vrniti v Slovenijo, bodo prispeli domov s kakšno uro zamude, vsekakor pa bo to danes, zagotavljajo. Tudi za potnike, ki v prihodnjih dneh odhajajo na dopust, bodo uredili prevoz z drugim letalskim prevoznikom. Precej večje posledice pa bo zaradi odpovedi letov občutil slovenski turizem. Tako opozarja strokovnjakinja za turizem Maja Uran Maravić. Z njo se je pogovarjala Lucija Dimnik Rikić.
Neveljaven email naslov