Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


Aktualna tema

4383 epizod


Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


13.09.2019

Ali prostovoljni gasilci smejo stavkati?

Vodstvo PGD Litija očita občini Litija, ki jo vodi župan Franci Rokavec, da kljub obljubam ni izpolnila svojih pogodbenih obveznosti do gasilskega društva v višini nekaj več kot 18.000 EUR, zaradi česar je, tako litijski gasilci, močno oteženo delovanje društva. Dodatno težavo po njihovem povzroča tudi neustreznost gasilskega doma, na katero opozarjajo že dlje časa. Opozorili so tudi na prepočasno reševanje vprašanja težav gasilcev zaradi izpada proizvodnje njihovih delodajalcev v primeru intervencij in nizke refundacije stroškov s strani občine njihovim delodajalcem. Župan Litije se je odzval in že naslednji dan je bil del neporavnanih dolgov plačan. Gasilci so prejeli 16.000 EUR, torej na njihovem računu trenutno manjka še dobrih 2.000 EUR. Več Jure Čokl.


12.09.2019

Kuhanje v prihodnosti

V Berlinu pa poteka sejem bele tehnike in zabavne elektronike IFA 2019, na katerem se predstavlja preko 1800 razstavljavcev z vsega sveta, med njimi tudi slovenska podjetja: Skupina Hisense Gorenje s pametno kuhinjo, Bosch s svetovno novostjo – kuhinjskim aparatom izdelanim v podjetju BSH v Sloveniji, pa Chippolo, Status Metlika in Mmore Cases.


11.09.2019

Če bi Erdogan odprl meje, bi proti Evropi lahko krenilo več kot pol milijona beguncev

Besede turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdogana, ki je pred dnevi Evropi zagrozil, da bo odprl meje za sirske begunce, če ne bo dobil dovolj mednarodne pomoči, je treba jemati resno, opozarjajo varnostni strokovnjaki. Pritisk turškega naroda, ki je vse manj naklonjen beguncem, na predsednika Erdogana namreč postaja vse večji. Če bi svoje napovedi uresničil, bi to skoraj zagotovo sprožilo nov migracijski val, ki bi pljusknil tudi v Slovenijo. Na našem notranjem ministrstvu zagotavljajo, da razmere na zunanji schengenski meji obvladujejo, Erdoganovih groženj pa ne komentirajo. Lucija Dimnik Rikić


11.09.2019

Erick Hauck - predstavnik katalonske vlade za Jugovzhodno Evropo

V Barceloni danes poteka množični shod v spomin na 11. september 1714, ko je Barcelona v španski nasledstveni vojni padla pod četami španskega kralja Filipa Petega. Katalonci ta dan množično obeležujejo zadnja leta, odkar je špansko ustavno sodišče razveljavilo nekaj ključnih členov katalonskega statuta. To jesen v Kataloniji pričakujejo sodbe na procesih proti katalonskim političnim in civilnodružbenim voditeljem, obtoženim upora zaradi njihove vloge pri referendumu leta 2017. Špela Novak je v pričakovanju sodbe obtoženim katalonskim voditeljem pripravila pogovor s predstavnikom katalonske vlade za Jugovzhodno Evropo Erickom Hauckom.


11.09.2019

Vaša življenjska doza

Pred dvema letoma predstavljen pilotni program celostne rehabilitacije za bolnike s krvnim rakom Skupaj na poti do zdravja je pokazal prve rezultate. Ti so odlični. Statistično analizo programa je opravil Inštitut za biostatistiko in medicinsko informatiko Medicinske fakultete v Ljubljani, obdelali pa so podatke prvih 40 sodelujočih. V program se je do zdaj vključilo 100 bolnikov.


11.09.2019

Izkopali leta 1944 nad Ljubljano sestreljeno britansko vojaško letalo spitfire

Skupina britanskih spitfirejev je 18. 9. 1944 napadla takratno ljubljansko letališče v Polju. Uničili so nekaj nemških letal, Nemci so z grajskega hriba zadeli dve britanski letali, eno je padlo na tla ob Ižanski cesti. Pilot se je rešil, zajeli so ga domobranci, ki so ga predali Nemcem. Dele letala so pulili iz tal že prej, v drugi polovici avgusta letos pa je steklo strokovno izkopavanje. Kot v pripsevku Tomaža Gerdena pojasnjuje vodja izkopavanja, arheolog dr. Andrej Gaspari, je motor letala supermarine spitfire, zaradi varnostnih razlogov ga bodo izvlekli pozneje, skoraj nepoškodovan.


11.09.2019

Alma Sodnik

Oddelek za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Slovenska matica in Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani soorganizirali simpozij o univerzitetni profesorici Almi Sodnik, najbolj vidni filozofinji z zgodnjega obdobja razvoja slovenske filozofije. Na simpoziju so v okviru proslavljanja 100-letnice Univerze v Ljubljani spregovorili o njenem življenju in delu.


11.09.2019

Šolska dietna prehrana

Gotovo se je kateri od otrok, ki obiskuje šolo, kdaj pošalil, da je najlepši del šole pravzaprav čas, ko nastopi obrok: pa naj gre za zajtrk, malico ali kosilo. Vendar vsi ne dobivajo enotnih obrokov, nekateri morajo namreč zaradi zdravstvenih težav določeno živilo ali skupino živil izločiti iz prehrane in so zato upravičeni do t. i. medicinsko indicirane diete. Se pa pojavljajo tudi želje, ponekod tudi zahteve staršev, da je njihov otrok upravičen do prehrane, ki ni medicinsko utemeljena.


11.09.2019

Slovenije ni v prvi evropski ligi

Evropska unija velja za največji humanitarnega igralca na svetu, letos naj bi za humanitarno pomoč namenila več kot poldrugo milijardo evrov. Bodočega komisarja Lenarčiča tako na predvidenem področju kot pri ustvarjanju vpliva znotraj Evropske komisije čaka veliko dela. Komentar Matjaža Trošta


10.09.2019

Nova stavka na Upravni enoti Ljubljana?

Zaposleni na okencih upravne enote Ljubljana na Tobačni ulici so lani novembra stavkali. Pravzaprav ni šlo za čisto pravo stavko – delali so samo do konca uradnih ur. Stavko so zamrznili in z novim vodstvom so se začela pogajanja o pogojih dela. Zaposleni na okencih morajo zaradi povečanega števila strank, kadrovske in prostorske stiske na delovnem mestu ostajati tudi več ur po koncu delovnega časa, saj morajo obravnavati vse stranke, ki jih obiščejo v času uradnih ur. Tudi če te pridejo le nekaj minut pred koncem. Sindikalist Dragan Stankovič pravi, da se nadurno delo odreja vsak dan. "Vsakdo, ki je v popoldanski izmeni ima odrejeno nadurno delo. In to traja ne samo dneve, temveč že mesece. Ob sredah ko so uradne ure do 19-te, se nadurno delo opravlja globoko po 21-ti uri." Nadure so po novem plačane – a so namesto izjema, postale pravilo. Več v prispevku Urške Valjavec.


10.09.2019

Slike, vredne tisoč besed

Na Kemijskem inštitutu v Ljubljani zdaj raziskujejo s pomočjo enega najsodobnejših elektronskih mikroskopov na svetu. Gre za poseben krio-elektronski mikroskop. Za pomembno pridobitev so odšteli dva milijona evrov in pol; revolucionarna metoda pa obeta razvoj novih zdravil in postopkov zdravljenja. Predstavitve novega mikroskopa se je udeležil tudi prof. Joachim Frank, ki je leta 2017 prav za raziskave na področju krio-elektronske mikroskopije prejel Nobelovo nagrado za kemijo. Z uglednim znanstvenikom, ki pravi, da mu je klic iz Stockholma ob 5.18 zjutraj obrnil življenje na glavo, se je pogovarjal Iztok Konc. Foto: Jernej Stare/ Kemijski inštitut


10.09.2019

Kviz - Prešernov spomenik

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


09.09.2019

Predlagana medijska novela liberalizira oglaševanje

Predlog novele medijskega zakona, s katero želi ministrstvo za kulturo popraviti najnujnejše, prinaša tudi nekaj sprememb, povezanih z oglaševanjem. Ministrstvo bi popolnoma sprostilo radijsko oglaševanje, za televizijo pa večina oglaševalskih omejitev ostane, saj so urejene v zakonu o avdiovizualnih medijskih storitvah.


09.09.2019

197 evrov manj za mame samohranilke

Pogovor z Niko Kovač, direktorico Inštituta 8. marec, o posledicah morebitne ukinitve dodatka za delovno aktivnost.


09.09.2019

Kitajska načrtuje svojo "Silicijevo dolino"

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


08.09.2019

Najhitrejše supercelične nevihte se lahko premikajo s hitrostjo skoraj 100 kilometrov na uro

Nevihta je veličasten in hkrati strašljiv naravni pojav, pogoj za njen nastanek je nevihtni oblak kumulonimbus. Kaj storiti, če se znajdemo nekje v naravi, ko se približuje nevihta, smo povedali v nedeljskem jutru na Prvem. Na teren pa smo odšli tudi z lovcem na nevihte ter spoznali znanja, ki jih tak hobi zahteva, in pravila, ki se jih je treba držati, če želimo poskrbeti za lastno varnost.


07.09.2019

Slovenec na leto v povprečju kupi samo dve knjigi

Podatek, da samo polovica Slovencev bere knjige, je presenetil, celo šokiral. Še bolj pa je šokiral podatek, da – glede na zadnje mednarodne raziskave – osnovno raven bralne pismenosti dosega le dobrih 31 odstotkov odraslih Slovencev in Slovenk. Darja Pograjc je zato preverila, kakšni so projekti Javne agencije za knjigo RS, ki se ukvarja z zagotavljanjem pogojev za razvoj bralne kulture.


06.09.2019

Slovenija v prihodnje s kombinacijo obnovljivih virov in jedrske energije?

Vlada je objavila osnutek nacionalnega podnebno-energetskega načrta, ki opredeljuje energetsko politiko in strategije za znižanje izpustov toplogrednih plinov za naslednje desetletje. Konkretnih rešitev je za zdaj malo, saj načrt vsebuje različne scenarije, med katerimi se bo treba še odločiti. Se pa bo naša država predvidoma zavezala k 27-odstotnemu deležu obnovljivih virov do leta 2030 in k 15-odstotnemu znižanju emisij iz netrgovalnega sektorja glede na leto 2005. Tudi premogu se ne nameravamo odpovedati do leta 2050. Oba zgoraj omenjena cilja sta precej nižja od tistih, ki zavezujejo Evropsko unijo kot celoto. Stane Merše z Inštituta Jožef Stefan, vodja ekipe, ki je načrt pripravljala, je načrt pojasnil Erni Strniša.


06.09.2019

Pogovor z Andrejo Stržinar

Ta konec tedna bo Kamnik v znamenju narodnih noš in oblačilne dediščine. V nedeljo organizatorji pričakujejo okoli 2 tisoč narodnih noš. Narodne noše iz različnih obdobij poustvarja tudi mojstrica Andreja Stržinar z Ovsiš izg: Ousiš pri Podnartu. V šiviljski delavnici ustvarja različne kostume in folklorna oblačila. S pomočjo fotografij in drugih podrobnosti s spretnimi rokami ohranja oblačilno dediščino in oblačilno kulturo, znanje pi izdelovanju zavijač pa prenaša tudi na druge. V pogovoru z Aljano Jocif je Andreja Stržinar najprej ponazorila, kako poteka poustvarjanje oblačil, tudi narodnih noš.


05.09.2019

Namesto zelene osi Ikea

Kot je znano je švedsko trgovsko pohištveno podjetje Ikea, po nekaj letih zapletov, od Ministrstva za okolje in prostor, vendarle pridobilo gradbeno dovoljenje za postavitev njihove, po celem svetu znane modre stavbe, ki se bo nahajala v BTC-ju v Ljubljani. Manj znano pa je, da je bilo širše območje, na katerem bo trgovski objekt stal, sprva načrtovano za vzpostavitev t.i. zelene osi z mestom. Več v prispevku Martina Černe.


Stran 137 od 220
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov