Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


Aktualna tema

4384 epizod


Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


30.10.2017

Obdavčitev sladkih pijač

V Sloveniji se število sladkornih bolnikov strmo povečuje zaradi vse bolj razširjene debelosti. Po ocenah strokovnjakov bo leta 2030 sladkorno bolezen imelo 8,9 % prebivalcev Slovenije, okrog 20 % sladkornih bolnikov pa za bolezen sploh ne ve. Nekatere države so za znižanje debelosti pri svojih državljanih med drugim uvedle davek na sladkor oziroma sladke pijače. V Veliki Britaniji so izračunali, da bodo z 20% obdavčitvijo sladkih pijač znižali stroške pri zdravljenju sladkorne bolezni kar za 5 milijonov funtov letno. Pri nas je poskus uvedbe davka propadel, smo pa sprejeli Nacionalni program prehrane in telesne aktivnosti. O učinkih se je z Marjeto Recek pogovarjala Helena Lovinčič.


28.10.2017

Zasedeni hotel za begunce še vedno vztraja

22. aprila lani, tik po sprejetju dogovora med Evropsko unijo in Turčijo, so aktivisti Solidarnostne iniciative za begunce zasedli 7-nadstropni hotel City Plaza v Atenah. Zdaj praznujejo leto in pol delovanja. Jorgos Maniatis, eden izmed članov organizacijskega odbora, pravi, da praznujejo vsakih šest mesecev, saj njihov obstoj še vedno visi na nitki. Zasedba hotela je nezakonita, kar Jorgos odkrito tudi pove. Lastnice hotela so še vedno banke, ki so ga leta 2009 zapečatile, ker je bila takratna lastnica banki dolžna več kot 800 tisoč evrov.


28.10.2017

Petzvezdična Slovenija

Slovenija je destinacija za petzvezdična doživetja. To je strateška usmeritev našega turizma, ki v resnici pomeni, da mora biti v Sloveniji petzvezdično vse. Strokovnjake in nekaj najvišjih predstavnikov slovenskega turizma smo prosili, naj nam razložijo osnovne pojme petzvezdičnosti. Na nedavnih dnevih slovenskega turizma so organizirali tudi turistični hackathon, na katerem so se udeleženci spoprijeli s poslovnimi izzivi v želji, da bi tako nastali petzvezdični turistični produkti z višjo dodano vrednostjo.


26.10.2017

Papež Frančišek se je pogovarjal z astronavti in kozmonavti

Papež Frančišek se je danes iz Vatikana povezal z Mednarodno vesoljsko postajo in se za dvajset minut zaklepetal s šestimi astronavti in kozmonavti, ki trenutno službujejo tam zgoraj. Šlo je za prvo tovrstno povezavo med zdajšnjim poglavarjem katoliške cerkve in ljudmi v vesolju. Pogovor je v Vatikanu spremljal Janko Petrovec.


26.10.2017

Zaostritev potovanj v ZDA

Pravnik Andrej Rupnik in direktor SOVE v letih 2007-2010 pojasnjuje, kaj pomeni nova zaostritev potovanj v ZDA.


26.10.2017

Sovretova nagrada

V prostorih Društva slovenskih književnih prevajalcev v Ljubljani bodo  podelili Sovretovo nagrado za vrhunske književne prevode. Komisija, ki jo sestavlja vrsta uglednih prevajalskih imen, je letos izbrala dve prejemnici nagrade: Sašo Jerele za prevod romana Splet večnosti pisateljice Marguerite Yourcenar  in Uršo Zabukovec za prevod romana Mjausk avtorice Tatjane Tólstoj.


25.10.2017

Dogajanje na otroški kardiologiji

Kaj se dogaja na otroški kardiologiji? Včeraj je odjeknila novica o odstopu vodje službe za kardiologijo na Pediatrični kliniki, danes tudi o odstopu v.d. strokovne direktorice Pediatrične Klinike Anamarije Meglič, ki je bila na tem mestu komaj dva meseca in je nasledila Rajka Kendo. Vodstvo UKC miri, da zdravljenje otrok poteka dobro. Poslušajte pogovor voditeljice na prvem Lucije Fatur z novinarko Heleno Lovinčič.


24.10.2017

Zavržena hrana v javnem sektorju

Izsledki pilotnega projekta Ekologov brez meja o zavrženi hrani v slovenskih bolnišnicah in domovih za starejše.


24.10.2017

Napoteni delavci

Evropski ministri za zaposlovanje so ponoči v Luksemburgu dosegli politični dogovor o poostritvi pravil v zvezi z napotenimi delavci. To so tisti, ki jih podjetje začasno pošlje v drugo članico, kjer opravijo storitev, davke in prispevke pa jim še vedno plačuje doma. Zaradi kršitev in zlorab so zahodne članice Evropske unije zahtevale strožja pravila in naletele na odpor nekaterih prestolnic na vzhodu. Ministri so ponoči po maratonskih pogajanjih oblikovali kompromis, ki bo podlaga za pogajanja z Evropskim parlamentom.


24.10.2017

Prof. dr. Anton Brancelj

Prof. dr. Anton Brancelj je pretekli teden v Parizu na posvetovanju o svetovno znani jami Lascaux predstavil raziskovalne izkušnje iz Velike Pasice, ki je nekaj posebnega. Ne samo po pisani favni, pač pa tudi po kompleksnih ekoloških raziskavah, ki so jih tam opravili. Prof. Brancelj se nam je pridružil v studiu Prvega in povzel dogajanje v Parizu ter nas seveda, z besedami in orisom popeljal skozi jamo, ki jo sam od aktivno raziskuje že od leta 2000.


23.10.2017

Volivci v Lombardiji in Venetu odločali o večji regionalni avtonomiji

Volivci italijanskih dežel Lombardija in Veneto, ki ju vodi desničarska Severna liga, so včeraj odločali o večji regionalni avtonomiji. Referenduma, ki je imel posvetovalno vrednost, se je udeležilo zmerno število volivcev, ki pa so skoraj plebiscitarno glasovali za več samostojnosti. V igri sta zlasti denar od vplačanih davkov ter gospodarsko razvojna politika bogatega severa države.


23.10.2017

Kako prihaja do različnih napovedi volilnih rezultatov

Ob sinočnjem spremljanju izida predsedniških volitev se je zgodilo, da smo bili po koncu zaprtja volišč priča različnim rezultatom volilnih napovedi, ki so jih za različne medijske hiše opravile tudi različne agencije ali inštituti za raziskovanje trga in javnega mnenja. O tem, kako v anketah pride do takšnega odstopanja od realnih rezultatov na voliščih, se je z dr. Mitjo Hafnerjem-Finkom, s Centra za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij, pogovarjala Nadia Petauer.


22.10.2017

Prvi krog predsedniških volitev - posebna oddaja

V nedeljo zvečer ste lahko na Prvem spremljali povolilno oddajo v kateri smo vas sproti obveščali o volilnem izidu.  Naši novinarji so se oglašali iz vseh volilnih štabov. Poročali so o veselju in razočaranju kandidatov, njihovih podpornikov in spremljevalcev, načrtih za prihodnost – predvsem politično. V studiu sta analitika dr. Samo Uhan in dr. Matevž Tomšič komentirala tako volilno kampanjo kot volilni izid. Ugotavljali smo, kdo je bil v predsedniški tekmi zraven samo zato, ker je moral biti zaradi stranke, kdo je bil resen protikandidat aktualnemu predsedniku, kdo se je v predsedniško tekmo podal zaradi lastne promocije. Ozrli smo seo tudi naprej – pozno spomladi nas čakajo še parlamentarne volitve. In za nekatere politične stranke je bila predsedniška tekma idealen oder prav za pripravo nanje. Oddajo je vodila Jolanda Lebar.


20.10.2017

Sporna prehranska dopolnila

Na spletu lahko najdete ogromno ponudb za nakup prehranskih dopolnil; za boljšo telesno pripravljenost, za hujšanje in tudi za obnovo jeter. Eno od prehranskih dopolnil, ki ga je mogoče kupiti v spletni trgovini, ponuja obnovo jeter na naraven način v enem mesecu. Zdravstveni inšpektorat je danes na svoji spletni strani objavil sporočilo, v katerem odsvetuje potrošnikom nakup prehranskega dopolnila Herparen za jetra. Zakaj odsvetujejo nakup, je preverila Jana Bajželj.


20.10.2017

Statistika

Statistični urad Slovenije ob današnjem Evropskem dnevu statistike poudarja, da boljši podatki lahko zagotavljajo boljše življenje. Kako, nam je pojasnil Martin Bajželj s statističnega urada.


19.10.2017

Možganska kap

Vsako leto 4000 ljudi utrpi možgansko kap, ki je zelo resna bolezen in lahko pomeni pravo katastrofo za bolnika in njegove svojce. Je tretji vzrok smrtnosti pri nas in najpogostejši za invalidnost. Za njeno preprečevanje je pomembno osveščanje prebivalstva, tako za zmanjševanje dejavnikov tveganja, kot je visok krvni pritisk, pa tudi, da je za preprečevanje posledic najpomembnejši čas. Če je prepoznana v prvi uri ima bolnik veliko možnosti, da iz bolnišnice odkoraka peš.


18.10.2017

Sandi Čurin pogovor

Danes obeležujemo evropski dan boja proti trgovini z ljudmi. V Sloveniji na področju trgovine z ljudmi letno beležimo pet do šest obsodilnih sodb. Kot obliki trgovine z ljudmi sta pri nas prepoznana predvsem prisilna prostitucija in beračenje. Kot opozarja nacionalni koordinator za boj proti trgovini z ljudmi Sandi Čurin, je zadnja leta vse več tudi primerov prisilnega dela, ki pa je v Sloveniji še slabo prepoznano. Tudi nevladne organizacije opozarjajo, da je na področju trgovine z ljudmi zelo pomembno ozaveščanje javnosti in potencialnih žrtev. V ta namen je Socialni marketing »Iz principa« v središču Ljubljane danes odprl sobo pobega, kjer obiskovalci z reševanjem ugank na inovativen način lahko spoznajo pasti prisilnega dela. Soba pobega na temo prisilnega dela bo odprta vse do 27. oktobra. Obisk pa je brezplačen.


17.10.2017

Nov dosežek Kemijskega inštituta

Na Prvem smo pozornost namenili tudi zadnjemu pomembnemu dosežku Kemijskega inštituta. Raziskovalci so oblikovali tako imenovane nano kletke iz proteinov, s katerimi bomo v prihodnosti v telesu lahko dostavljali zdravila za različne bolezni. Izsledke njihovega dela so včeraj objavili v eni od prestižnih znanstvenih revij. Na predstavitvi tega velikega dosežka je bila Barbara Belehar Drnovšek.


17.10.2017

TEŠ6 - sinonim za slabo in neprimerno voden projekt

Besedna zveza TEŠ6 danes predstavlja sinonim za slabo in neprimerno voden projekt. Zgodba o investiciji, ki se je z začetnih 650 milijonov podražila na več kot 1,4 milijarde evrov, je prepredena z obtožbami o zavajanjih, korupcijskimi škandali in policijskimi preiskavami. Za projekt do danes neposredno ni odgovarjal še nihče, kar je močno zmotilo Primoža Cirmana, novinarja Siola, ki problematiko TEŠ-a spremlja že več let. Sam pravi, da v Sloveniji nobena afera ne doživi epiloga oziroma se ne razčisti odgovornosti vpletenih, zato se je odločil dejstva in dokumente, povezane s šestim blokom, sistematično združiti v knjigi z naslovom NepoTEŠeni - naložba stoletja ali rop stoletja. V pogovoru z Juretom Čepinom je Cirman razkril, kako se je lotil popisovanja ene največjih kalvarij v zgodovini naše države.


17.10.2017

Umreti dvakrat ne moreš - karkoli storiš je za ponesrečenčevo dobro

Gasilke in gasilci PGD Selca o uspešnem posredovanju pri oživljanju na začetku oktobra


Stran 199 od 220
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov