Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


Aktualna tema

4435 epizod


Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


21.11.2017

Michel Cindro

Ruska meteorološka agencija je približno mesec in pol pozneje po tem, ko je več evropskih držav, med njimi tudi Slovenija, izmerilo povišane koncentracije rutenija - 106 v zraku, sporočila, da so tudi oni zaznali podobno zvišane koncentracije tega radioaktivnega izotopa. Rusija je tako danes s tem zavrnila takratne ocene teh držav, da se je na njenem ozemlju zgodila jedrska nesreča. Poklicali smo na Upravo republike Slovenije za jedrsko varnost, z Michelom Cindro z oddelka za jedrsko varnost se je pogovarjala Rajka Pervanje.


20.11.2017

Dan splošnih knjižnic

Pogovor s predsednico Združenja splošnih knjižnic Vesno Horžen.


20.11.2017

Nemce najverjetneje čakajo nove volitve

V Nemčiji so ponoči propadli uvodni pogovori o sestavi vladajoče koalicije med konservativno unijo (CDU/CSU), liberalci(FDP) in Zelenimi. Pogovor z dopisnico Polono Fijavž.


17.11.2017

Ricard Ustrell

Belgijsko sodišče danes še ni sprejelo odločitve glede zahteve po izročitvi odstavljenega katalonskega predsednika Carlesa Puigdemonta Španije. Puigdemont, ki je po razglasitvi neodvisnosti Katalonije, odšel v Bruselj, se je tam predal belgijskim oblastem. O razmerah v Kataloniji se je Špela Novak pogovarjala z novinarjem katalonskega javnega radia Ricardom Ustrellem, ki je bil v Ljubljani v okviru novinarskega festivala Naprej.


16.11.2017

Svetovna dediščina v zasebnih rokah

Umetnostni trg je dosegel nov rekord. Na dražbi v New Yorku so sinoči za 450 milijonov dolarjev prodali sliko Leonarda da Vincija Odrešenik sveta. Kupil jo je skriti kupec iz Hongkonga, ki je sliko 20 minut dražil prek telefona. Del svetovne umetniške dediščine je tako postal plen bogatih zasebnih zbiralcev, ki v umetniških delih vidijo predvsem naložbo in zaslužek. Cirila Štuber se je pogovarjala z Miho Žoržem.


17.11.2017

Mobilnost in razvoj medkulturnih kompetenc

Eno od okolij, v katerem se posameznik lahko intenzivno srečuje z medkulturnimi razlikami, je tudi projekt v okviru programa Erasmus+. Da dijaki, študenti in tudi učitelji razlike sprejemajo in z njimi v času izmenjave živijo, je pred še pred odhodom v tujino zelo pomembna priprava nanje. Pri Centru RS za mobilnost in evropske programe izobraževanja in usposabljanja zato veliko pozornosti namenijo ustrezni koordinaciji ne zgolj za pripravo pred odhodom, temveč tudi razvoju medkulturnih kompetenc po vrnitvi domov.


17.11.2017

Festival Naprej/Forward

Medijska krajina se spreminja vse hitreje in novinarji tega ne gledajo križem rok. Naprej, v prihodnost zrejo z zavedanjem, da lahko ovire premaga le kakovostno, verodostojno novinarstvo. Izzivov je veliko, slovenskemu novinarskemu občinstvu pa na šestem festivalu Naprej/Forward svoje izkušnje predstavljajo tuji kolegi. V Kinu Šiška, kjer poteka glavnina dogajanja, je bila Nataša Lang.


17.11.2017

Plače direktorjev v javnem sektorju

Koalicija se je na jutranjem sestanku odločila za umik uredbe o plačah direktorjev v javnem sektorju z današnjega dnevnega reda seje vlade. Ta je želela zvišati plače 2 tisoč vodilnim v javnih skladih, agencijah, zavodih, bolnišnicah in zdravstvenih domovih, ravnateljem srednjih in osnovnih šol ter vrtcev in še komu. Predlagani razponi so različni: od zvišanja za en razred oziroma za 4 odstotke do celo 6 razredov oziroma za četrtino. Temeljni argument vlade je, da so direktorji obtičali v prvotnih razredih - in da je tako že 11 let.


15.11.2017

Pa zbogom, junaki

Prva svetovna vojna je gotovo eno izmed hujših zgodovinskih razdejanj, o katerem pričajo danes še ohranjeni dokumenti, med katerimi je najbolj verodostojna neposredna osebna izkušnja. Enega izmed pomembnih prispevkov v zapuščini pričevanj o tem krvavem obdobju, predstavlja dnevnik slovenskega vojaka iz prve svetovne vojne Filipa Jurkoviča, gradbenega delovodja iz Gornje Radgone, ki ga v knjižni obliki izdaja MMC RTV Slovenija. Z njegovim celovitim popisom štiriletnega dogajanja z naslovom Pa zbogom, junaki, namreč tako zaključujemo projekt s posebno spletno stranjo, ki smo ga zagnali ob stoletnici začetka prve svetovne vojne morije. Več o tem urednica knjige Maja Kač in Magda Tušar. Najbolj zanimivi odlomki iz knjige Pa zbogom, junaki bodo v prihodnje objavljeni v obliki podlistkov na spletni strani MMC- ja, poleg tega pa bo knjiga predstavljena tudi na bližajočem se Slovenskem knjižnem sejmu v okviru Programa Ars.


15.11.2017

TEŠ6: Krivcev ne zmanjka

Za izogibanje javnemu naročanju pri naložbi v pesti blok Termoelektrarne Šoštanj so politično odgovorni nekdanji ministri Andrej Vizjak, Andrej Bajuk, France Križanič, Matej Lahovnik, objektivno pa tudi nekdanja premierja Janez Janša in Borut Pahor. To je glavno sporočilo vmesnega poročila parlamentarne komisije za TEŠ6, ki ga je predstavil njen predsednik Matjaž Hanžek.


15.11.2017

Podnebna konferenca v Bonnu le vmesna postaja

V Bonnu pod predsedovanjem države Fidži poteka podnebna konferenca. Fidži se je organizaciji le-te zaradi pomanjkanja resursov odrekel, zato poteka v državi, kjer je sedež. Konferenca je nekakšna vmesna postaja med podnebno konferenco v Parizu pred letom dni in tisto, ki bo prihodnje leto na Poljskem, kjer naj bi znova dorekli omejitve izpustov za v prihodnje. V Bonnu razpravljajo o sicer izjemno pomembnih tehničnih podrobnostih, konferenca pa je pomembna tudi zato, ker na njej sodelujejo predstavniki ameriške administracije, prvič potem, ko je ameriški predsednik Trump sporočil, da ZDA odstopajo od pariškega podnebnega sporazuma. Več Polona Fijavž.


15.11.2017

Steven Clift

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


15.11.2017

Danica Dolinar

Urednica uredništva glasbenih in baletnih oddaj na televiziji Slovenija in scenaristka glasbeno dokumentarnega filma 2Cellos 2Obraza o svetovno znanih čelistih Luki Šuliču in Stjepanu Hauserju, ki ga bodo premierno predvajali v sredo, 15. novembra, ob 20. uri na TV SLO2. 2Cellos, akademsko izobražena violončelista, sta zaslovela s priredbami pop, rock in filmske glasbe. Danica nam bo v prvem delu pogovora zaupala nekaj podrobnosti o dokumentarcu, v drugem delu pogovora pa bo kot muzikologinja spregovorila o glasbi, njeni skrivnosti, moči in lepoti.


15.11.2017

Two Cellos - Dva obraza

Videoposnetek predelave skladbe Smooth Criminal v izvedbi zdaj že slavnega dueta Two Cellos ju je pred dobrimi petimi leti izstrelil med zvezde t.i. crossover muziciranja. V ljubljanskih Stožicah smo ju pred petimi leti videli kot predskupino Eltona Johna, s katerim sta v treh letih prepotovala ves svet in že takrat so se spletle vezi, ki so obetale dobro sodelovanje. Danica Dolinar, scenaristka in avtorica njunega prvega dokumentarnega intervjuja, ki je takrat nastal, je dobro izkoristila enkratno priložnost in po pomladanskem koncertu filmske glasbe izpeljala dokumentarni film, ki si ga lahko nocoj ob 20-tih ogledamo na Drugem programu TV Slovenija. Z Danico Dolinar se je pogovarjala Cirila Štuber.


14.11.2017

Kdo je Ahmad?

O primeru sirskega begunca Ahmada Šameja smo se pogovarjali z Jernejo Turin z Amnesty International.


14.11.2017

Dan slovenskega znakovnega jezika

Letos mineva že 15 let, od kar je bil 14. novembra 2002 objavljen Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika, ki gluhim osebam daje pravico uporabljati svoj jezik – znakovni jezik pred vsemi javnimi ustanovami. Leta 2014 pa je Vlada RS razglasila, da se 14. november v Republiki Sloveniji obeležuje kot Dan slovenskega znakovnega jezika. Današnji dan pa je še posebej pomemben, saj je od danes dalje Slovenski znakovni jezik vpisan v Register nesnovne kulturne dediščine. O tem, kaj to pomeni za gluhe osebe boste lahko slišali v pogovoru Petre Medved s sekretarjem Zveze Društev gluhih in naglušnih Slovenije Matjažem Juhartom.


13.11.2017

Partnerstvo za inovacije

Slovenija se je z današnjim mednarodnim seminarjem v Ljubljani uradno vključila v evropsko partnerstvo za inovacije v kmetijstvu. Gre za nov pristop k spodbujanju inovativnih rešitev, ki izhajajo iz konkretnih potreb in prinašajo skupno korist.


12.11.2017

Povolilna oddaja

Naši novinarji so bili tako v taboru Boruta Pahorja kot Marjana Šarca. V studiu je voditeljica Jolanda Lebar z gostoma doktorjem Matevžem Tomšičem in doktorjem Tomažem Deželanom analizirala tri tedne kampanje pred drugim krogom, vedenje političnih strank v kampanji, skratka vse, kar se je v nedeljo zgodilo.


11.11.2017

Umazani umetniki, omadeževane umetnine

Bill Cosby, Harvey Weinstein, Steven Seagal, Kevin Spacey, Louis C. K., Gary Goddard … in seznam se širi. Kolateralne žrtve spolnih prestopnikov iz Hollywooda so tudi njihove umetniške stvaritve. Popularna kultura si umiva roke in produkte, v katerih se pojavljajo umetniško talentirani spolni izprijenci, »očiščuje« tako, da jih poustvarja brez kontroverznih elementov: proizvajalec računalniških igric Activision je denimo Spaceya že zbrisal iz igre Call of Duty: Advanced Warfare, kjer se je pojavljal kot eden ključnih likov v zgodbi, ter ga v novi različici nadomestil z animacijo in glasom domnevno moralno čistega Toma Hanksa. Podobno želijo storiti z nekaterimi filmi, v katerih je nastopil.


10.11.2017

Ljubljana vse bolj povezana s svetom

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


Stran 200 od 222
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov