Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


Aktualna tema

4380 epizod


Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


19.11.2021

Slovenski zajtrk

Ob Dnevu slovenske hrane, poteka letos enajstič, so tudi letos v vzgojno-izobraževalnih zavodih začeli dan s tradicionalnim slovenskim zajtrkom. Partnerji projekta, namenjenega ozaveščanju in spodbujanju rednega zajtrkovanja ter izbiranju lokalnih živil, so ob tem letos prvič vse povabili tudi k pripravi tradicionalnega slovenskega kosila.


18.11.2021

»Novinarji imajo lahko pomembno vlogo pri tem, da hrano jemljemo resno.«

»O hrani je treba govoriti in pisati,« je za naš radio v reportaži s kulinaričnega izleta s tujimi novinarji nedavno dejal Britanec, namestnik urednika pri reviji The Fence Kieran Morris. Samo s tem, da se pogovarjamo, od kod prihaja hrana in kakšno vlogo ima v našem življenju, namreč lahko preoblikujemo prehranski sistem, v katerem živimo in od katerega živimo. To je bilo tudi eno izmed sporočil nedavnega Evropskega simpozija hrane, ki je bil v okviru kulinaričnega festivala November Gourmet organiziran v Ljubljani. Razmišljanje švicarske chefinje, nekdanje kritičarke restavracij iz Kanade in slovenske poznavalke kulinarike o hrani ter njeni sedanjosti in prihodnosti je zbrala Tina Lamovšek. Foto: Tina Lamovšek


18.11.2021

Delo na daljavo: 24-urni priklop na delo

In mogoče posledice: utrujenost, stres, izgorelost, nezmožnost regeneracije, motnje spanja, glavoboli …


18.11.2021

»Filozofija nas opozarja na kontekst, v katerem okoljski problemi sploh vznikajo.«

Danes obeležujemo UNESCOv svetovni dan filozofije, ki je letos posvečen potrebi po tem, da se pri reševanju množice kriz, s katerimi se soočamo, obrnemo tudi k filozofskemu premisleku. Ob tej priložnosti v Slovenskem filozofskem društvu z različnimi spletnimi dogodki poudarjajo predvsem pomen filozofije v reševanju podnebne krize, izdali pa so tudi knjižico z naslovom Osnove okoljske etike. Z avtorjem knjižice in predsednikom društva dr. Tomažem Grušovnikom se je pogovarjala Alja Zore. foto: Engin_Akyurt (Pixabay)


17.11.2021

Prostovoljka Ana Filipič

Slovenske bolnišnice so na robu zmogljivosti. Covidnih bolnikov je vse več, zanje zmanjkuje medicinskih sester, bolnišnice so primorane opuščati nenujne programe. Bolnišnicam so na pomoč priskočili pripadniki Slovenske vojske, prostovoljci, dijaki in študenti, potekajo tudi pogovori o pomoči medicinskih sester in zdravnikov iz Italije. Študentka zadnjega letnika ljubljanske medicinske fakultete Ana Filipič bo pojutrišnjem začela prostovoljno delo v bolnišnici Golnik, ni pa to njena prva izkušnja dela s covidnimi bolniki.


17.11.2021

Pravice invalidov lahko postanejo žrtev dnevne volje politike

Več kot 30 tisoč invalidov skrbi, kaj se bo zgodilo z njihovo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo


17.11.2021

Začenja se dobrodelna akcija Trije zimski botri

Začenja se dobrodelna akcija Trije zimski botri - v živo smo preverili delo njihovih pomočnikov.


16.11.2021

Je vrh četrtega vala res za nami?

Ob današnjih znova zelo visokih številkah dnevnih okužb zdaj malce dvomimo, da je vrh četrtega vala res za nami. Zlasti bolnišnice ob največjem navalu bolnikov doslej že skorajda klecajo, sproti iščejo dodatne intenzivne postelje, na pomoč prihaja na desetine zdravstvenih in drugih kadrov iz cele države. Bolezen in skrajno zaostreno situacijo je med številnimi covid bolniki na lastni koži doživela gospa Milka Pavlovič. Gospa Pavlovič je epidemijo in covid v resnici skusila na oba načina, najprej kot bolničarka v ljubljanskem UKC, zdaj pa še kot ena prvih bolnic, ki so jih včeraj preselili iz Infekcijske klinike v bolnišnico Petra Držaja. V bolnišnicah se na navadnih oddelkih zdravi okoli 40 % polno cepljeni, na intenzivnih terapijah pa manj kot 10%.


16.11.2021

Odloki o ukrepih v šolah odpirajo več vprašanj, kot dajejo odgovorov

Zadnji odloki in ukrepi vlade, povezani s šolo, so razburili precejšen del javnosti. Šolam nalagajo izvedbo samotestiranja, učiteljem, da pazijo na pravilno nošnjo mask, otrokom, katerim starši ne bodo podpisali soglasja za samotestiranje v šolah, pa prepovedujejo vstop v šolo. Ukrepi so namenjeni zajezitvi širjenja virusa in temu, da se ne bi sesul naš zdravstveni sistem, a ker zadevajo naše najmlajše, je prav, da nanje pogledamo z več zornih kotov in da nagovorimo tudi izzive. Čeprav so z zdravstvenega stališča verjetno utemeljeni in nujni, ne gre spregledati, da spreminjajo učni proces v šolah v najnižjih razredih, pa so pravno odprta številna vprašanja in da je treba, kar smo v teh zadnjih dveh letih videli že večkrat, pogledati tudi psihološki vidik.


16.11.2021

Teden splošnih knjižnic

Med 15. in 20. novembrom 2021 knjižnice po vsej Sloveniji praznujejo Teden splošnih knjižnic. V tem tednu se bodo v knjižnicah zvrstili različni dogodki, veliko bo zaradi posebnih razmer virtualnih, s katerimi želimo nagovoriti zveste obiskovalce knjižnic in prebivalce v lokalnih skupnostih pa tudi tiste, ki v knjižnice ne zahajajo. Posebno pozornost bodo posvetili BRANJU - bralni kulturi in bralni pismenosti, obenem pa bodo opozorili na bogate knjižnične zbirke, ki jih hranijo splošne knjižnice. V Sloveniji deluje 58 splošnih knjižnic, ki so dostopne vsem prebivalcem in svoje storitve ponujajo tako v obliki osebnega pristopa kot tudi preko različnih digitalnih platform, kot so video vsebine, izobraževanja in predavanja po spletu. Splošne knjižnice imajo pomembno vlogo v življenju vseh članov družbe, da razvijajo lastne sposobnosti pri branju, pismenosti, ustvarjalnosti, uporabi sodobnih tehnologij, iskanju informacij in virov v strokovni literaturi, učenju in pridobivanju znanja, spoznavajo različne avtorje in leposlovna dela ter pridobivajo dodatna znanja o aktualnih temah v družbi. Več Lucija Fatur.


16.11.2021

Komentar: Ko o otrocih odločajo odrasli …

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


15.11.2021

Na robu zmogljivosti

Mariborska pediatrija že tretji teden deluje na robu prostorske in kadrovske zmogljivosti. Na oddelku s 60 posteljami imajo trenutno hospitaliziranih 68 otrok. Da lahko zdravijo vse, si pomagajo tudi z ležišči za starše. Na enoti intenzivne terapije se je število malih bolnikov čez konec tedna sicer nekoliko zmanjšalo, a ostajajo najhuje bolni, ki potrebujejo pomoč pri dihanju. Na voljo imajo le še 4 proste respiratorje. Bodo morali male bolnike zavračati? Enoto intenzivne terapije Klinike za pediatrijo UKC Maribor je obiskala novinarka Katarina Klep-Černejšek.


15.11.2021

Nitke življenja

O knjigi Marije Ahačič Polak.


15.11.2021

"Učitelji nismo zdravstveni delavci, zavezani pa smo tudi k varovanju nedotakljivosti in nediskriminacije otrok"

Kot je znano se bo v sredo, v šolah, pričelo samotestiranje otrok in kljub temu, da morajo šolniki upoštevati odlok vlade, med zaposlenimi v šolstvu, starši in otroki trenutno vlada veliko negotovosti  glede tega, kako se bodo ukrepi izvajali v praksi. Na naš poziv se je odzvalo več učiteljev in učiteljic ter izrazilo veliko zaskrbljenost in strah pred tem, kako bodo pod takšnimi pogoji korektno izvajali pedagoški proces; s težavami, sploh v prvem triletju osnovnih šol, se namreč spopadajo že sedaj. Pogovarjali smo se z učiteljico Emo Cerar, vzgojiteljico in pedagoginjo, ki ima dolgoletne izkušnje poučevanja otrok v prvem razredu.


13.11.2021

"S prijaznostjo je podobno kot s poezijo"

Na mednarodni dan prijaznosti o tem, kaj sploh je prijaznost, ali gre z roko v roki z odločnostjo ter kje imamo kot družba tu še izzive, s psihiatrinjo in psihoterapevtko Bredo Jelen Sobočan. Več - https://radioprvi.rtvslo.si/2020/05/mozgani-na-dlani-nevron-pred-mikrofon-191/.


12.11.2021

»Od vsega začetka nismo imeli težav«

Že od konca lanskega šolskega leta je v Avstriji samotestiranje učencev v šoli obvezno. Letošnje šolsko leto so dvema hitrima antigenskima testoma dodali še PCR test. Vsi učenci, tudi najmlajši, se sami testirajo tri krat tedensko. »Vsi smo veseli, da otroci lahko pod kolikor toliko normalnimi pogoji obiskujejo šolo.« To velja tako za učitelje kot za starše, s katerimi večjih težav niso imeli, pravi ravnatelj Danilo Katz, zadovoljen zaradi neposredne komunikacije, ki so jo imeli z avstrijskim šolskim ministrstvom. Prav to je, po njegovem, ključno, da je obvezno samotestiranje postalo del šolskega vsakdana. Otroci pa tudi dobro vedo, zakaj je to pomembno, dodaja v pogovoru z Matejo Železnikar.


12.11.2021

Andrea Petrini o slovenski gastronomiji: "Odkril sem največjo varovano skrivnost Slovenije!"

Slovenija ali njene posamezne destinacije so se že znašle na tujih lestvicah držav, ki jih je treba obiskati, bile pa so že tudi opisane v številnih člankih. Ena od zadnjih bolj prepoznavnih omemb je uvrstitev Slovenije na peto mesto med desetimi priporočenimi državami za obisk v letu 2022 v turističnem vodniku Lonely Planet. Ko pišejo o Sloveniji, se najpogosteje razpišejo o njenih naravnih danosti in gastronomiji. In ker je ta okusnejši del turizma vodilna promocijska tema lanskega in letošnjega leta, so na STO izbrane tuje novinarje peljali na kulinarični izlet, da predstavijo najboljše, kar ponuja slovenska gastronomija. Gostili so 24 predstavnikov tujih medijev in vplivnežev s področja kulinarike in trajnosti iz 15 držav. Ti so bili iz medijev, kot so italijanski dnevnik La Reppublica, britanski The Guardian, ameriški Forbes in nizozemski Telegraaf in pa tudi prepoznavnih gastronomsko specializiranih medijev, med drugim avstrijskega Falstaff, nemškega Kulinariker in Fine Dining Lovers. Na enem od teh izletov preteklo nedeljo je bila tudi Tina Lamovšek.


11.11.2021

Manjša letina, a kakovostnejša vina

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


09.11.2021

Nov vrhunski dosežek slovenskga alpinizma - Slovenska direktna

Slovenska alpinista Luka Stražar in Nejc Marčič sta med 28. in 30. oktobrom na odpravi v Rolwalingu v nepalski Himalaji opravila zahteven vzpon na gori Tsoboje. Uspelo jima je preplezati 1700-metrsko smer v severozahodni steni gore. Prvenstveno smer, ki sta jo potegnila in poimenovala Slovenska direktna, odlikuje kombinacija tehnične zahtevnosti in plezanja na veliki višini, svoje sta dodala še veter in mraz. O novem vrhunskem dosežku slovenskega alpinizma se je z Luko Stražarjem in Nejcem Marčičem pogovarjal Aleš Ogrin.


09.11.2021

Bosna in Hercegovina spet postaja sod smodnika

Bosna in Hercegovina je zaradi vse glasnejših napovedi Republike srbske, da srbski vojaki ne bodo več sodelovali v enotah federacije, vse bliže razpadu. Daytonski mirovni sporazum iz leta 1995, ki je končal krvave spopade v Bosni in Hercegovini, je pred veliko preizkušnjo. Mednarodna diplomacija ima spet veliko dela.


Stran 70 od 219
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov