Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


Aktualna tema

4380 epizod


Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


15.12.2020

Gimnazijci in epidemija

Srednješolcem Gimnazije Celje Center, ki je že nekaj let ena od najbolj dejavnih srednjih šol v Sloveniji, jim tudi v obdobju epidemije ni prav nič dolgčas. Spletni časopis, impro liga, snemaj glasbenih spotov, igranje šaha, je le nekaj od kar sedemdesetih obšolskih dejavnostih, ki jih dijaki te šole izvajajo na medmrežju. Dekliški pevski zbor skupaj z drugimi glasbenimi skupinami šole pripravlja virtualni koncert. Ta bo posvečen 30-letnici slovenskega plebiscita. 16. mladih pevk na daljavo posnelo video spot. Pobudnica snemanja je dijakinja 1. letnika Hajdi Sevčnikar. »Zelo pomembno se mi je zdelo, da članice pevskega zbora ostanemo povezane tudi med epidemijo. Usklajevanje, snemanje in montaža spota je bila res naporna, a mi je bilo to delo v velik užitek.« Dijaka izdala slikanico Tudi Luka nosi masko. Avtor besedila je predsednik dijaške skupnosti Jon Knanjir. Ta meni, da so ljudje zaradi epidemije spet začeli ceniti pristne medsebojne odnose. »Prijazen pozdrav, nasmeh in objem so začeli izginjati. Mislim pa, da ko bomo epidemijo premagali, se bodo spet začeli vračati v naša življenja.«


15.12.2020

Aplikacija kot pogoj, namesto izjema

Ta ukrep lahko v precep spravi tudi policiste, saj bo ob tako nejasnih situacijah nastopila izjemno velika nevarnost zlorab


14.12.2020

John Le Carré je ustvaril like, ki jih lahko beremo kot popolno nasprotje Jamesa Bonda

V 90. letu starosti se je poslovil britanski mojster vohunskega romana, John Le Carré. Podpisal se je pod več kot 20 romanov, tem pa je dodal še več zbirk kratke proze. Po njegovih delih so bili posneti tudi številni svetovno odmevni filmi in televizijske nadaljevanke – omenimo vsaj Kotlarja, krojača, vojaka, vohuna iz sedemdesetih z Alecom Guinessom v glavni vlogi pa Rusko hišo s Seanom Conneryjem in Michelle Pfeifer ter Zvestega vrtnarja z Ralphom Finnesom. S čim neki je torej Le Carré prepričal najprej milijone bralk in bralcev po vsem svetu, nazadnje pa še holivudske producente? foto: John Le Carré, leta 2008 v Hamburgu (Krimidoedel / Wikipedia)


14.12.2020

Kako trenutno krizo doživljajo taksisti

Čas, ko je velik del našega javnega življenja zaprt zaradi epidemije koronavirusa, zaposleni v vsakem poklicu doživljajo drugače. Kako je ta zdravstvena in gospodarska kriza vplivala na taksiste, je na ljubljanskih ulicah preverjala Alja Zore, ki se je naprej odpravila pred klinični center.


11.12.2020

Težave žirovske Alpine

Žirovska Alpina, ki se je že pred zdravstveno krizo srečevala z neizprosno in poceni konkurenco na Kitajskem in v Aziji, se je tudi zaradi posledic zdravstvene krize znašla v novih težavah. Zaradi izgubljenih prihodkov in naročil na športnem programu, zaprte maloprodajne mreže, okrnjene prodaje modne obutve, bodo morali prihodnje leto odpustiti več kot 30 zaposlenih. Program presežnih delavcev so popoldne predstavil svetu delavcev in predstavnikom sindikatov. Direktor Alpine Harij Bogataj je v pogovoru z Aljano Jocif poudaril: »Prvi korona ukrep smo v Alpini preživeli, drugi nam je spodmaknil tla.« V Žireh je zdaj 314 zaposlenih. »Zmanjševanje stroškov dela, tudi odpuščanje, je neizbežno«, pojasnjuje Harij Bogataj, »zato smo že pripravili program presežnih delavcev. »Število zaposlenih, ki bodo ostali brez dela, ni dokončno. Obdržali bomo strokovno izobražene kadre: modelirje, razvojnike, število zaposlenih bomo zmanjševali v proizvodnji in morda tudi v režiji.« V modni diviziji se je prodaja prepolovila, proizvodnjo brizgane obutve bodo preselili v hčerinsko družbo Bromi v Bosni, kamor so že preselili stroj, vreden milijon evrov. »Divizijo modne obutve bomo ohranili, saj je Alpina prepoznavna blagovna znamka med zvestimi kupci, še posebej zdaj, ko smo kupili blagovno znamko Peter Kozina in Peko, kar je bila dobra strateška odločitev. Zdaj vsi zahajajo v naravo, ni več zabav, porok, predstav, prireditev, prodaja modne obutve se je prepolovila. Do konca decembra imamo veliko naročil, ki jih bomo izpolnili. Upamo, da država ne bo sprejela kakšnih ukrepov, ki bi prizadeli gospodarstvo«. V Alpini se prilagajajo trenutnim razmeram. S spletno prodajo ustvarijo tretjino prihodkov. Direktor Alpine Harij Bogataj dodaja: »Med prvo epidemijo smo bili v Alpini prvi, ki smo delavce tudi zaradi razmere na italijanskem trgu poslali domov, in nismo imeli nobenega okuženega. Zdaj proizvodnja teče. Za nas so na prvem mestu kupci in izpolnjena naročila. Desetina zaposlenih je bila okuženih, zdaj so se razmere umirile. Zelo podpiramo delo od doma.«


11.12.2020

Pomagajmo slovenskim otrokom

Socialne razmere se zaradi epidemije Covida in protikoronskih ukrepov zaostrujejo, k temu pa svoje dodajajo še nekatere poteze oblasti, zaradi katerih so ogroženi mnogi prekarci, predvsem samozaposleni v kulturnih dejavnostih. Narašča število ljudi, ki so ostali brez dela in brez dohodkov. Kriza je spet najbolj prizadela najbolj ranljive in tiste, ki so že itak na socialnem dnu. Deloma te razmere blažijo akcije dobrodelnih ustanov. Vsaj nekaterim med tistimi najbolj ogroženimi lahko dobrodelne akcije vsaj deloma in vsaj za nekaj časa olajšajo življenje. Danes predstavljamo akcijo, ki so jo pripravili v Društvu Pomagajmo slovenskim otrokom. O projektu se je Drago Balažič pogovarjal s Petro Ilc.


10.12.2020

Mala pozornost za veliko veselje

Starostnikom poslali 67789 voščilnic.


10.12.2020

Petra Juvančič: Tega stanja ne moremo vleči v neskončnost

Združenje Manager se v teh mesecih ukvarja tako s posledicami epidemije kot z vprašanji razvoja, rasti produktivnosti in večanja blaginje, za katero naj bi namenili tudi prihodnja obsežna evropska in lastna sredstva


10.12.2020

Sto let Šentjakobskega gledališča

12. decembra 1920 je bil kot zapuščina Gospodarsko naprednega društva ustanovljen Šentjakobski oder. Na Štefanovo, 26. decembra 1920, so v gostilni pri Lozarju odigrali nekaj komičnih točk s petjem in glasbo. Danes so številke: več kot 140 članov, ljubiteljskih igralk in igralcev, ki letno uprizorijo prek 150 gledaliških predstav, čez 40 gostovanj, 20 tisoč in več obiskovalcev. V sto letih je bilo odigranih čez 600 premier in prek 12 tisoč ponovitev od tega okrog sto krstnih uprizoritev in več kot 170 del slovenskih avtorjev.


09.12.2020

Reprogramiranje posojil

Nizke obrestne mere za posojila še vedno vztrajajo in nič ne kaže, da bi se v bližnji prihodnosti kaj spremenilo. Posojila so poceni, a kljub temu je treba pred najemom o marsičem razmisliti. Nizke obrestne mere morajo izkoristiti predvsem tisti, ki so se dolgoročno zadolžili po precej višjih, in reprogramirati stara posojila. Kakšen razmislek je potreben pri odplačevanju starih in najemanju novih posojil in tudi, kako zamrznemo odplačevanje posojila, če smo ostali brez dohodkov, se je Cirila Štuber pogovarjala s finančno svetovalko Ano Vezovišek.


08.12.2020

Prezračevanje v tem času dobrodošlo in nujno

Če je vsa naša pozornost usmerjena v to, kako se spopasti z virusom, ko ta enkrat vstopi v telo, je prav, da razmišljamo tudi o tem, kako v stavbah obvladovati zračne mase, da do okužb ne pride oz. da se tveganje za okužbe zniža na čim manjšo možno raven. O tem razmišlja neodvisni energetski strokovnjak Matjaž Valenčič. Ali bi z ustreznim prezračevanjem lahko zmanjšali število okužb v bolnišnicah in v DSO-jih, kakšno prezračevanje je dobro prezračevanje, kakšni prezračevalni sistemi niso primerni in kaj bi bilo za javne prostore več kot dobrodošlo?


08.12.2020

Bohinjski hoteli

V Bohinju poteka prenova hotela Bohinj, enega od hotelov, ki jih je marca lani kupil Damian Merlak, javnosti bolj znan kot eden najbogatejših Slovencev, ki je obogatel z borzo kriptovalut Bitstamp. Za to se je odločil, kot je dejal ob nakupu, ker je do Bohinja vselej čutil posebno ljubezen. In ta je danes, slabi dve leti kasneje, obojestranska. Prenova hotelov je stekla, na občini in v turističnem gospodarstvu pa so navdušeni tudi nad načinom, kako teče sodelovanje. Že nekaj mesecev po nakupu je prenovo ugledala Aparthotel Triglav v Stari Fužini , do pomladi pa bo temeljito prenovljen tudi že hotel Bohinj v Ribčevem Lazu.


08.12.2020

Dr. Mojca Matičič: S prebolevniško plazmo zdravimo devet najtežjih bolnikov

Ali imate vprašanje o novem koronavirusu in covidu? Ali vas zanima kakšna podrobnost glede ukrepov, ki jih je za zaustavitev epidemije sprejela vlada? Za odgovore pokličite na brezplačno telefonsko številko 080 14 04. Tam je Klicni center za informacije o novem koronavirusu. Podrobneje pa v prispevku – v Klicni center je poklical Iztok Konc. O delovanju centra, o ukrepih in o novostih glede zdravljenja covida se je pogovarjal z infektologinjo prof. dr. Mojco Matičič, ki center vodi. Foto: skylarvision/ pixabay


07.12.2020

Tadej Dejvi Hrušovar - velikan slovenske popularne glasbe

V soboto nas je pri 73-ih letih zapustil legendarni glasbenik, skladatelj in pevec Tadej Hrušovar - Dejvi. Bil je član zasedb Pepel in kri in Bele vrane. Poleg petja in igranja je v svoji dolgi glasbeni karieri napisal več kot 400 pesmi, nekatere med njimi pa so postale največje slovenske uspešnice. Najbolj poznane so Pesem za dinar, Enakonočje, Marie, ne piši pesmi več in seveda, Dan ljubezni, s katero je Jugoslavijo popeljal na Evrovizijo. Skupaj s tekstopiscem Dušanom Velkavrhom, sta ustvarila tudi večino pesmi skupine Hazard.


04.12.2020

Nova stalna razstava v Prešernovi hiši v Kranju

Mineva 220 let od rojstva največjega slovenskega pesnika dr. Franceta Prešerna. V Gorenjskem muzeju so v Prešernovi hiši v Kranju postavili novo stalno razstavo, ki s sodobno postavitvijo in vsebino nagovarja obiskovalce. Z avtorjem razstave, kustosom Gašperjem Peternelom, se je o novi vsebinski postavitvi razstave pogovarjala Aljana Jocif.


04.12.2020

Glasba za dementne - Mojca Kamnik

Mojco Kamnik se je že pred epidemijo sistematično lotila projekta Predvajaj mi spomin, v katerem je raziskovala, na katero glasbo se starostniki, ki stanujejo v slovenjgraški enoti Koroškega doma starostnikov najbolje odzivajo. Poslušanje prav izbrane glasbe dementnim stanovalcem pomaga tudi zdaj, v času življenja na socialni distanci in rdečih con.


04.12.2020

Kemikalije iz embalaže brez ovir v organizem

Pri proizvodnji plastike se uporabljajo številne snovi, ki jo naredijo mehkejšo, odporno na svetlobo in toploto. Med njimi so tudi take, ki so zdravju škodljive in brez težav preidejo v človeško telo, zlasti preko prehranske embalaže. To je potrdilo že več raziskav s področja takoimenovanega humanega biomonitoringa, tudi zadnja, ki jo je izvedlo šest nevladnih organizacij iz različnih držav, med njimi slovenski Ekolo


04.12.2020

Rudar Prometej bdi nad Trbovljami

V spomin na več kot 200 letno tradicijo rudarjenja v Zasavju stoji na Ostrem vrhu nad Trbovljami osemmetrska železna skulptura Rudarja – Prometeja


03.12.2020

Stoletnica rojstva Štefana Faleža

Mineva sto let od rojstva Štefana Faleža, prvega veleposlanika republike Slovenije pri Svetem sedežu, posebej zaslužnega za mednarodno priznanje naše države. Falež se je rodil 3. decembra leta 1920 v Orehovi vasi pri Slivnici, v Italiji pa je živel od leta 1941. Tam je postal uspešen hotelir, prijatelj številnih italijanskih politikov in papeža Wojtyłe ter vplivna osebnost papeškega dvora. Z njegovimi bližnjimi se je ob obletnici srečal Janko Petrovec.


03.12.2020

"Sprejemanje sočloveka, ne glede na njegove osebne okoliščine, je odraz zrelosti družbe."

3. december je kot mednarodni dan invalidov generalna skupščina leta 1992 razglasila z namenom ozaveščanja o problematiki invalidnosti in spodbude k prizadevanjem za izboljšanje statusa invalidov. Svoje mnenje o trenutnem položaju invalidov pri nas je z nami delil varuh človekovih pravic Peter Svetina, spoznali smo projekt Veščine za samostojno življenje, ki ga je za skupino odraslih invalidnih oseb pripravilo podjetje Želva, in preverili, kako za dostopnost RTV programov skrbi naša medijska hiša.


Stran 94 od 219
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov