Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


Aktualna tema

4380 epizod


Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


21.10.2020

Tudi med epidemijo bodo izposojali knjižno gradivo

V Sloveniji je 58 splošnih knjižnic, ki v različnih organizacijskih oblikah izvajajo svojo dejavnost na več kot 1000 mestih po državi. Ni nas bilo malo v ponedeljek, na dan razglasitve epidemije, ki smo pohiteli v knjižnico, da ne bi ostali brez nujno potrebnega gradiva. Izkušnja z zaprtimi knjižnicami v času pomladanske razglasitve epidemije je bila namreč neprijetna. Knjižnice so še vedno odprte in kot pravi Vesna Horžen, predsednica Združenja slovenskih splošnih knjižnic, nameravajo odprte tudi ostati. Tudi 13 bibliobusov, ki obiške več kot 700 postajališč po slovenski periferiji bo nemoteno obratovalo.


21.10.2020

Najlažji deklici, rojeni med epidemijo, sta tehtali le 450 gramov

Življenje teče dalje. Tudi covid ga ne ustavi. Od meseca marca je na posebnem covid porodnem bloku v ljubljanski Prodnišnici rodilo sedem porodnic, ki so bile okužene z novim koronavirusom. Pet jih je rodilo po naravni poti, dve s pomočjo carskega reza. Vse mame in dojenčke so že odpustili v domačo oskrbo. V tem obdobju pa se je v Porodnišnici Ljubljana rodilo tudi 60 nedonošenčkov, ki so bili ob rojstvu veliki komaj za dlan – to pomeni, da so bili lažji od enega kilograma. Katere nujne spremembe je covid povzročil na oddelku za nedonošenčke? Kako se je spremenilo delo zdravnikov in sester? Iztok Konc je poklical dr. Lilijano Kornhauser Cerar z Enote intenzivne terapije in nege nedonošenčkov v Porodnišnici Ljubljana. Foto: dr. Lilijana Kornhauser Cerar, UKC Ljubljana


20.10.2020

Več časa za nakupe in urejanje zadev na pošti ali banki

Omejitev na zgolj eno osebo v prostoru oziroma eno osebo na 20 kvadratnih metrov površine v javnih prostorih namreč zahteva svoj čas. Prispevek Urške Jereb in Eva Lipovšek.


20.10.2020

Policijska ura

Uvedba » policijske ure« je v neskladju z ustavo, sta prepričana pravnik Andraž Teršek in odvetnik Damijan Pavlin. Opozarjata, da država lahko prepove gibanje le, če razglasi izredno stanje. Zato sta na ustavno sodišče že vložila pobudo za presojo ustavnosti vladnega odloka. Ideje o izrednem stanju niso le nore, ampak tudi nevarne pa opozarjajo nekateri. Jolanda Lebar.


20.10.2020

Zaradi maske nihče ne bo padel v nezavest

Zaradi hitrega naraščanja števila okužb z novim koronavirusom, so v večjem delu Slovenije maske obvezne tako v zaprtih javnih prostorih kot tudi na prostem. Nekateri smo se mask že navadili, drugi se nanje šele privajajo. Skrbi jih, ali bodo kljub maskam lahko dihali. Ali bodo dobili dovolj kisika, ali jim morda grozi zastrupitev z izdihanim ogljikovim dioksidom? Kaj drži? Katere skrbi so upravičene, katere pa odveč? Iztok Konc se je obrnil na strokovnjaka zdravnika internista prof. dr. Uroša Kavčiča z Medicinske fakultete v Ljubljani. Foto: Engin_Akyurt/ Pixabay


19.10.2020

Šola na daljavo - drugič

Od danes poteka pouk za učence od 6. razreda naprej in za dijake na daljavo. Za zdaj velja, da bo pouk na daljavo potekal ta teden, prihodnji teden sledijo enotedenske, t.i. krompirjeve počitnice, ob koncu katerih naj bi bilo znano, kako naprej.


19.10.2020

"Kljub razglasitvi epidemije zobozdravniki tokrat delamo naprej"

Preverili smo, kaj slaba epidemiološka slika v državi pomeni za delovanje javne zobozdravstvene mreže, ki se je spomladi hitro odzvala z zapiranjem dejavnosti za nenujne zobozdravstvene storitve in vzpostavitvijo tako imenovanih nujnih vstopnih točk. O aktualnih razmerah je spregovoril predsednikom Odbora za zobozdravstvo pri Zdravniški zbornici Slovenije, Krunoslav Pavlović. Z njim se je pogovarjala Mojca Delač.


19.10.2020

Kdaj cepivo proti koronavirusu?

Znanstveniki pospešeno iščejo cepivo proti koronavirusu. Rusija je pred nekaj dnevi odobrila že drugo cepivo in napoveduje, da bo v prihodnjem mesecu razdelila okrog 10 milijonov odmerkov prvega od teh cepiv, poimenovanega Sputnik 5. Znanstveniki sicer opozarjajo, da Rusija prehiteva, saj pri izdelavi cepiv niso bili upoštevani vsi varstveni standardi, ki veljajo po svetu. »Zelo pomembno je, da je pri razvoju cepiv na prvem mestu varnost,« poudarja doktor Borut Štrukelj, profesor na Fakulteti za farmacijo Univerze v Ljubljani, ki sodeluje pri izdelavi cepiva skupaj s Kemijskim inštitutom.


16.10.2020

Boj za oblast in mnenja

Vrnitev Srednjeevropske univerze, ki jo je v ustanovil ameriški poslovnež madžarskega rodu George Soros, iz Dunaja v madžarsko prestolnico je malo verjetna, čeprav je Sodišče Evropske unije pred kratkim razsodilo, da madžarski zakon o visokem šolstvu iz leta 2017 krši evropsko pravo. O usodi Srednjeevropske univerze, ki je dvignila veliko prahu tudi v Bruslju, se je Sandra Krišelj pogovarjala z direktorjem tamkajšnjega doktorskega programa za zgodovino Laszlom Kontlerjem, pa tudi o pritiskih madžarske vlade na izobraževalni sistem ter reševanju koronavirusne krize. Zaradi razsodbe sodišča EU mora vlada v Budimpešti odpraviti nezakonitosti, sicer ji grozi finančna kazen Evropske komisije. Ministrica za pravosodje je dejala, da bo Madžarska spoštovala sodbo, a tako, da bo to v interesu madžarskega naroda.


16.10.2020

Od danes deluje še eno nacionalno omrežje DAB+

Danes je začelo delovati drugo nacionalno digitalno omrežje DAB+. Pred štirimi leti je v Sloveniji začelo delovati prvo digitalno radijsko omrežje, preko katerega oddajamo 4 nacionalne radijske programe: program , ki ga pravkar poslušate, torej Prvi, Val 202, ARS in Radio SI, ter 15 komercialnih postaj. Od aprila letos deluje lokalno DAB+ omrežje za območje Ljubljane in širše okolice, zdaj pa je, kot rečeno, vzpostavljeno še eno za celotno Slovenijo.


16.10.2020

Ali obdobje covida-19 pomeni start s točke 0 za trajnostni turizem?

Trajnost je smer, v katero si Slovenija že leta prizadeva, da bi šla. Njen trud in delo pa opazijo tudi v tujini. Mednarodna organizacija Green Destinations je tako letos med 100 najbolj trajnostne destinacije na svetu uvrstila tudi 9 slovenskih: Bled, Brda, Dolina Soče, Kočevsko, Ljubljano, Logarsko dolino-Solčavsko, Miren, Kras, Podčetrtek in Rogaško Slatino. Gre tudi za destinacije, ki so nosilke zlatega znaka Slovenia Green v okviru Zelene sheme slovenskega turizma. A komu so sploh namenjene uvrstitve na takšnih seznamih, kot je 100 najbolj trajnostnih destinacij na svetu? Zgolj destinacijam kot priznanju za dobro delo ali morda tudi turistom v »oporo«, kam iti? Tina Lamovšek se je pogovarjala z Emilom Juvanom s katedre za trajnostni razvoj destinacij fakultete za turistične študije – Turistica. Foto: BoBo


15.10.2020

Od petka omejevanje zbiranja in gibanja - na konkretna vprašanja odgovarja Lado Bradač z direktorata za policijo in druge varnostne naloge

Od polnoči bo omejeno zbiranje na 10 ljudi. V regijah, ki so zaradi števila okužb na rdečem seznamu, je zbiranje popolnoma prepovedano. Prebivalcem iz rdečih regij bo prepovedan prehod v druge regije. Katere so izjeme za prehajanje? S katerim dokumentom ali dokazilom je mogoče prehajati v druge regije? Na ta in vaša vprašanja je odgovarjal mag. Lado Bradač, direktor direktorata za policijo in druge varnostne naloge na Ministrstvu za notranje zadeve.


15.10.2020

Hoja krepi in ohranja zdravje

15. oktobra obeležujemo svetovni dan hoje. Hoja je izjemnega pomena za vse generacije, poudarjajo strokovnjaki, in pozitivno vpliva tako na zdravstveno kot psihično stanje posameznika. V času, ko se odsvetuje rekreacija v zaprtih prostorih, je lahko hoja v naravi dobra izbira, pravi izr. prof. dr. Blaž Mavčič, ortoped in Medicinskega centra Barsos.


14.10.2020

Pravica do poslovitve v času umiranja

Pogovor o smrti še danes obvladuje strah in takšnemu občutku se raje umaknemo. V Slovenskem društvu hospic, ki že 25 let skrbi za fizične, psihosocialne in duhovne potrebe umirajočih bolnikov ter daje oporo svojcem, si prizadevajo, da umirajoči zadnje obdobje življenja preživijo pomirjeni s samim seboj in svojimi bližnjimi. Letos, ob 25-letnici delovanja, opozarjajo na pravico do poslovitve od umrle osebe - možnost dostojne poslovitve v obdobju virusne epidemije. O njihovem poslanstvu se je Petra Medved pogovarjala s predsednico Društva Renato Jakob Roban.


14.10.2020

Energetska tranzicija

Če želimo do leta 2050 doseči podnebno nevtralnost, se bomo morali lotiti celovitega prestrukturiranja energetskega sistema in opustiti premog, rešiti bo treba tudi dilemo okrog nadaljnje rabe jedrske energije.


13.10.2020

Zlorabe turističnih bonov: od kraj do fiktivnih vnovčevanj

Zaradi zaostrovanja epidemiološke situacije v državi, se več kot polovica upravičencev turističnih bonov najverjetneje upravičeno sprašuje, ali bodo bone lahko vnovčili do konca leta. Na gospodarskem ministrstvu namreč za zdaj o podaljšanju roka za njihovo uporabo ne razmišljajo. S tem vprašanjem se bodo ukvarjali po jesenskih počitnicah, ko bo epidemiološka slika bolj jasna. Sicer pa se v zvezi s turističnimi boni pojavljajo tudi zlorabe; od kraj do fiktivnih vnovčevanj.


13.10.2020

Kaj nas čaka v letošnji zimski sezoni?

V času koronakrize je pred letošnjo zimsko sezono odprtih mnogo vprašanj.


12.10.2020

Nobelova za ekonomijo

Nobelova nagrajenca za ekonomijo sta Američana Paul R. Milgrom in Robert Wilson za prispevek na področju TEORIJE DRAŽB in izuma novih formatov dražb.


12.10.2020

Razpršilniki v večstanovanjskih hišah

Prejšnjo sredo je vlada sprejela nov ukrep v boju proti širjenju virusa SARS-COV-2. Ob vhodu v večstanovanjske hiše in dvigala so morali upravniki zgradb namestiti razpršilnike z razkužili. Več o tem v pogovoru z Borutom Okretičem, direktorjem Zbornice za poslovanje z nepremičninami.


10.10.2020

Eva Klinc za torto Neytiri potrebovala 70 ur

Modra 3D boginja je navdušila spletno občinstvo revije Cake Masters, ki je med 450 tortami z vsega sveta za najlepšo izglasovalo torto Eve Klinc. Čeprav hladnejše zunanje temperature velikokrat poskrbijo za višjo temperaturo v domači pečici, se verjetno ravno izdelave Neytiri ne boste lotili, zanjo je Eva porabila kar 70 ur. Za ljubitelje čokolade tudi okus takšnih kreacij ni kompromis.


Stran 99 od 219
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov