Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


Aktualna tema

4380 epizod


Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


07.09.2020

Tri desetletja od nastanka Manevrske strukture narodne zaščite

Včeraj je minilo trideset let od sestanka v Partizanskem domu na Pristavi nad Stično. Tam so se sestali Vinko Beznik, Jože Kolenc, Tone Krkovič, Janez Janša in Igor Bavčar ter kot poveljstvo Manevrske strukture narodne zaščite sprejeli prvi tajni načrt bojne uporabe enot, ki je predvideval obrambo Slovenije v primeru agresije Jugoslovanske armade. V naslednjih dneh so z zamislijo seznanili zaupne osebnosti po vsej republiki. Stane Kocutar je preveril organiziranost teh struktur v severovzhodni Sloveniji.


07.09.2020

Kupi odpadne embalaže na odpadu končno preteklost?

Spodbuditi bo treba tudi rabo kvalitetnejših materialov


04.09.2020

Istanbulska konvencija

Nasilje v družini je še vedno ena izmed bolj perečih družbenih problematik. V času koronavirusa so nevladne organizacije in varuh človekovih pravic zaznavali porast nasilja, hkrati pa so nastopile omejene možnosti pomoči žrtvam. V zvezi s problemom nasilja, pa je pred dnevi javnost razburilo pismo poljskega pravosodnega ministra Zbigniewa Ziobrova, ki ga je poslal slovenskemu ministrstvu za pravosodje in v katerem preverja ali bi se Slovenija pridružila Poljski pri odstopu od istanbulske konvencije. Več o odzivu Slovenije in pomenu istanbulske konvencije v naslednjem prispevku.


04.09.2020

Prispevek Oddajnikov in zvez k javnemu servisu RTV je bistven

Organizacijska enota Oddajniki in zveze, ki ima 206 oddajnih objektov po vsej Sloveniji, je del RTV Slovenija. Vidnost, slišnost programov RTV Slovenija v geografskem obsegu, ki ga določa zakon, so dolžni zagotavljati pri Oddajnikih in zvezah in še marsikaj. O tem smo se pogovarjali z Miranom Dolencem, direktorjem OE Oddajniki in zveze. Vidnost in slišnost pa nikakor ni vse, za kar skrbijo v tej organizacijski enoti.


04.09.2020

Radijska igra Kot v filmu

Nadaljevanka Kot v filmu je nastajala točno leto dni v produkciji Uredništva igranega programa Radia Slovenija. Posneta maja in v grobem postprodukcijsko obdelana jeseni leta 2019. Dokončana pa maja 2020. Nastajala je v nekoliko daljšem časovnem obdobju, ki ga je narekovalo in zahtevalo predvsem kompleksno usklajevanje med izbranimi člani avtorske ekipe, v sklepnem delu pa je žal posegla v nastajanje tudi pandemija novega korona virusa. Gre za najobsežnejšo igrano produkcijo Radia Slovenija v zadnjih letih


03.09.2020

Lahkonočnice in oddaja Lahko noč, otroci!

Prvi program Radia Slovenija in Lahkonočnice sta ponovno združila radijsko oddajo za otroke s 55-letno tradicijo in pravljice sodobnih slovenskih avtorjev. V oddaji Lahko noč, otroci! boste lahko pet zaporednih četrtkovih večerov v neposrednem radijskem in video prenosu doživeli nove pravljice o odnosih, ki jih spletajo otroci.


02.09.2020

Gospodarstvo med okrevanjem in oklevanjem

Med okrevanjem in oklevanjem naslavljamo prispevek, ki govori o gospodarskem odboju na eni in zamudah z izgradnjo največjega infrastrukturnega projekta v državi na drugi strani


02.09.2020

Zakaj se nosilci oblasti izogibajo odgovornosti?

Politična odgovornost je pojem, o katerem ne razmišljamo le pri nas, temveč v večini držav sveta Je namreč del politične higiene, politične kulture. Kako se subjektivna in objektivna odgovornost prepletata? Ali gre za instrument, ki je prestrog do ministra, glede na to, da res težko odgovarja za čisto vsako dejanje zaposlenih v njegovem ministrstvu? Kdaj bi vendarle moral ponuditi svoj odstop? Ali je prevzemanje odgovornosti odvisno od demokratične tradicije držav? O tem smo se pogovarjali z ustavnim pravnikom in zaslužnim profesorjem dr. Cirilom Ribičičem s Pravne fakultete v Ljubljani, skupaj z dopisniki pa smo se z vprašanji o spoštovanju politične odgovornosti ozrli tudi v Belgijo, Francijo in Nemčijo.


01.09.2020

Šola je odraz družbe

Direktor slovenskega šolskega muzeja Stane Okoliš poudarja, da je bila zgodovina šolstva na Slovenskem do osamosvojitve v glavnem en sam velik boj za slovenski učni jezik. Slovenska šola je s svojim učnim jezikom vstajala in padala, in vendar je vseskozi napredovala. Od neznatnih začetkov in nepomembnosti je slovensko šolstvo zgradilo slovensko univerzo in nazadnje tudi svojo samostojnost. Preživelo je tako jezikovne in socialne boje z večjimi in bogatejšimi sosedi, prav tako nacionalsocialistično preganjanje ter nenazadnje še hudo ideološko indoktrinacijo in povojno eksperimentiranje. V prepletenosti različnih kulturnih, jezikovnih, izobraževalnih in idejnih vplivov se je prav po zaslugi slovenskega šolstva utrjevala sposobnost preživetja majhnega naroda, ki je bil v sosedstvu z velikimi narodi vedno ogrožen. Več o tem v pogovoru s kustosinjo Slovenskega šolskega muzeja, Marjetka Balkovec Debevec je v pogovoru z Markom Rozmanom najprej izpostavila, da je šola odraz družbe.


31.08.2020

Prvi rezultati na Kemijskem inštitutu dobri obeti za ravoj cepiva proti novem koronavirusu

Raziskovalna skupina na Kemijskem inštitutu je danes predstavila testiranje svojega inovativnega cepiva proti covidu-19 na miših. Pokazali so, da je cepivo ustvarilo visok imunski odziv, primerljiv z odzivom pri drugih cepivih in s protitelesi pri bolnikih, ki so preživeli okužbo. Za dokaz varnosti in učinkovitosti so seveda potrebna nadaljnja klinična testiranja, za katera, kot pravijo, Slovenija ima znanje in sredstva.


31.08.2020

"Les je prihodnost Slovenije!"

Z namenom promocije lesa in lesnih izdelkov v teh dneh v Cankarjevem domu v Ljubljani že dvanajsto leto zapored poteka prireditev Čar lesa 2020. Z izjemno razstavo, ko naš osrednji kulturni hram zadiši po lesu in gozdovih, želijo organizatorji vzbuditi pozitivno zanimanje za les, naravno dobrino, ki jo imamo v Sloveniji v izobilju. Glavni namen je predstaviti široko paleto možnosti njene rabe, vzpodbuditi domačo lesno industrijo ter sporočiti, da predelava lesa ter uporaba lesenih izdelkov zmanjšujeta emisije toplogrednih plinov, kot je ogljikov dioksid, in lahko v največji možni meri prispeva k normalizaciji podnebja in blažitvi podnebnih sprememb.


29.08.2020

Prvi pohodniki na Slavniku že pred šesto zjutraj

Terenska ekipa Prvega je sobotno jutro preživela na vrhu primorskega Triglava pred Tumovo kočo.


28.08.2020

Peter Baroš: Radio ni zgolj program, ampak je tu zadaj izjemen doprinos, da se celoten poligon kulture, umetnosti sploh vrti

Slovenski prostor kljub majhnosti odlikuje izjemno raznolika in dejavna kulturna sfera, ki jo poleg umetnikov oblikujemo tudi drugi akterji: mediji, promotorji, organizatorji dogodkov in različne podporne ustanove in organizacije, kot je tudi Slovenski glasbenoinformacijski center, na krajše SIGIC. Med njegove naloge med drugim spada ustvarjanje baze podatkov o glasbi vseh žanrov in vseh časovnih obdobij, urejanje koledarja glasbenih dogodkov po Sloveniji, izdajanje spletne revije o glasbi Odzven, promoviranje slovenske glasbe in glasbenikov v domači in v mednarodni javnosti, založništvo, organiziranje strokovnih posvetov in še in še. Generalni sekretar SIGIC-a Peter Baroš tako odlično pozna glasbeno situacijo v Sloveniji in v tem kontekstu smo ga povprašali za mnenje o vlogi nacionalnega radia, nacionalne RTV.


28.08.2020

Prvi program je tretji najbolj poslušani radio v državi

Radio Slovenija pripravlja tri nacionalne radijske programe (Radio Prvi, Val 202 in Ars), dva regionalna (Radio Koper in Radio Maribor), dva programa za narodnostne manjšine (Radio Capodistria in Pomurski madžarski radio) in en program za tujo javnost (Radio Si), ki jih je po raziskavi Mediane RM v zadnjem letu (od avgusta 2019 do julija 2020) vsak teden poslušalo povprečno 37,3 odstotka oz. 640.000 različnih poslušalcev od 15. do 85. leta starosti. Samo te tri nacionalne programe je v istem obdobju prav tako vsak teden poslušalo 31,6 odstotka oz. 543.000 poslušalcev. Vsak dan jih je poslušalo 21,2 odstotka oz. 364.000 poslušalcev. Drugi najbolj poslušani program Radia Slovenija je Radio Prvi, ki ga (po podatkih za mesec julij 2020) vsak dan posluša 9,3 odstotka oz. 163.000 poslušalcev. Najvišjo poslušanost doseže prav tako ob sedmih zjutraj, ko ga posluša povprečno 4 odstotke oz. 69.000 poslušalcev. 2. jutranja kronika je najbolj poslušana radijska oddaja v Sloveniji, katere poslušanost se je v obdobju koronavirusa še povečala. Po zadnjih podatkih (julija 2020) jo ob sedmih zjutraj vsak dan posluša povprečno 9,3 odstotka oz. 159.000 poslušalcev. Ob popoldnevih pa je najbolj poslušana slovenska oddaja Dogodki in odmevi ob 15.30, ki jo posluša povprečno 6,9 odstotka oz. 118.000 poslušalcev. Najbolj poslušan program Radia Slovenija in hkrati tudi najbolj poslušan radijski program v Sloveniji je Val 202, ki ga (po podatkih za julij 2020) vsak dan spremlja 13,7 odstotka oz. 236.000 različnih poslušalcev. Največjo poslušanost doseže ob sedmih zjutraj, ko posluša Val 202 povprečno 4,4 odstotka oz. 75.000 poslušalcev. Odlično poslušanost doseže tudi med 15. in 16. uro, ko ga posluša povprečno 3,2 odstotka oz. 73.000 poslušalcev. Radio Koper po zadnjih podatkih (iz julija 2020) vsak teden posluša 59.000 poslušalcev in je najbolj poslušan regionalni radijski program. Vsak dan ga spremlja 11,5 odstotka oz. 27.000 poslušalcev na Primorskem (primorsko-notranjska, goriška in obalno-kraška regija). Radio Maribor je eden najbolj poslušanih radijskih programov v Podravski regiji, glede na zadnje podatke (iz julija 2020) ga vsak teden spremlja 52.000 poslušalcev. Radio SI, ki ga pripravljamo v treh jezikih, glede na raziskavo o poslušanosti iz julija 2020 vsak teden posluša 56.000 različnih poslušalcev. Vir: RTV Slovenija iz raziskave Mediana RM, velikost vzorca 4.800 posameznikov, starost 15–85 let.


28.08.2020

Otroci s posebnimi potrebami v šoli v času koronavirusne bolezni

Prvega septembra bodo v šolske klopi sedli tudi učenci, ki obiskujejo osnovne šole s prilagojenim programom in učenci, ki se - zaradi svojih primanjkljajev, ovir ali motenj - šolajo v različnih ustanovah. Kako bo organiziran pouk zanje ob upoštevanju navodil Nacionalnega inštituta za javno zdravje glede koronavirusne bolezni ter na kakšne težave pri zagotavljanju varnega dela v šoli opozarjajo ravnatelji pri tej populaciji otrok s posebnimi potrebami, pa v prispevku Petre Medved.


27.08.2020

Socialna distanca ali varna razdalja?

Vse odkar je svet in Slovenijo zajela pandemija novega koronavirusa, veliko govorimo o samozaščitnih ukrepih za preprečitev širjenja bolezni. V tem kontekstu menda še prav pogosto omenjamo nujnost vzdrževanja tako imenovane socialne distance. A čeprav je nasvet sam po sebi seveda povsem na mestu, strokovnjaki za slovenščino opozarjajo, da se, ko govorimo o socialni distanci, vendarle tudi motimo. Sama besedna zveza »socialni distanca« naj bi namreč nikakor ne bila pomensko ustrezna. S čim bi jo torej veljalo nadomestiti? – Odgovor je v pogovoru z literarno zgodovinarko, kritičarko in urednico mariborske revije Dialogi, Emico Antončič, iskal Goran Dekleva. foto: Alexandra_Koch (Pixabay)


27.08.2020

Prihodnost je v večji produktivnosti

Gospodarska združenja so že pred časom začela opozarjati na dejavnike, ki lahko dvignejo slovensko produktivnost. Slovenija je lani zabeležila okrog 46 tisoč 700 evrov dodane vrednosti na zaposlenega, Avstrija okrog 80 tisoč. Naša država je na račun višje stopnje zaposlenosti v zadnjih letih zmanjšala vrzel do povprečja Evropske unije po bruto domačem proizvodu, vrzel v produktivnosti pa kar vztraja ali se povečuje. To, drugače povedano, pomeni, da izdelke prodamo slabše kot Avstrijci in Nemci. Zakaj? Kako to popraviti? Na gospodarskem ministrstvu so prejeli akcijski načrt za višjo rast produktivnosti. Med avtorji je tudi Polona Domadenik, z njo se je pogovarjala Maja Derčar.


27.08.2020

Darko Brlek o pomenu nacionalne RTV: "Dogodki se zgodijo in minejo – če niso posneti, potem nimamo lastne zgodovine, nimamo identitete"

Eden naših najprepoznavnejših festivalov, Festival Ljubljana, poteka že 68 let. Neskončno število glasbenikov in drugih umetnikov iz Slovenije in tujine je v teh letih razveselilo občinstvo – nekatere z odrov v Ljubljani, mnoge druge pa je festivalsko dogajanje doseglo prek radijskih valov in televizijskih sprejemnikov. O pomenu sodelovanja z RTV Slovenija je spregovoril dolgoletni direktor Festivala Ljubljana Darko Brlek.


26.08.2020

Nadzor bo tudi v bodoče potekal nemoteno

Z uvedbo odloka o obvezni 14-dnevni karanteni ob vrnitvi iz Hrvaške se je povečalo število karantenskih odločb in se bo še bolj. Tiste, ki jim je bila karantena že odrejena, nadzirajo zdravstveni inšpektorji. Nadzor na terenu v spremstvu policije opravlja 85 inšpektorjev. Ti zagotavljajo, da bodo nadzor tudi v prihodnje nemoteno izvajali. Podrobneje inšpektorica Deana Potza v pogovoru z Markom Rozmanom.


25.08.2020

Bo vlada še za mesec dni podaljšala subvencioniranje čakanja na delo?

V četrtek bo vlada odločala o tem, ali podaljšati ukrep subvencioniranja čakanja na delo v sklopu četrtega protikorona paketa še za mesec dni. Obrtniki in podjetniki si tega seveda želijo in pozivajo k podaljšanju celo do konca leta. Več Erna Strniša.


Stran 103 od 219
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov