Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
4383 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
Glasba na radiu nas zbuja ob jutrih, krajša nam razdalje med vožnjo in nas povabi v svojo družbo ob večerih. Povezuje nas z bližnjimi in daljnimi kraji, z ljudmi, ki razmišljajo podobno ali drugače kot mi. Morda jo včasih jemljemo kot nekaj samoumevnega in se niti ne zavedamo, da kakovostna glasbena produkcija zahteva premišljeno in načrtno delovanje vseh vpletenih – tako ustvarjalcev kot vseh tistih, ki stojijo med njimi in poslušalci. Radio Slovenija, še pred njim pa Radio Ljubljana, v slovenskem prostoru že od samega začetka, od leta 1928, soustvarja našo glasbeno krajino. V skoraj stotih letih se je pred njegovimi mikrofoni zvrstilo nešteto ustvarjalcev iz vseh glasbenih zvrsti, še posebej pozorno pa se posveča slovenskim glasbenikom. Štiri od njih smo danes povabili v naše studie, da nam spregovorijo o svojih sodelovanjih z Radiem Slovenija. V Ljubljani sta se nam pridružila Vlado Kreslin in Sašo Avsenik, v regionalnem studiu v Novi Gorici je bil z nami Marko Vuksanović (Avtomobili), iz studia Radia Maribor pa se je oglasil Sebastijan Lukovnjak (Leonart).
Danes mineva sto let od požiga Narodnega doma v Trstu. Edina živa priča tega okrutnega dogodka, ki zaznamuje začetek fašistične dobe in z njo izgubo jezika, slovenske samobitnosti in dostojanstva, je skoraj sto sedemletni pisatelj Boris Pahor, ki je po vseh krivicah 20. stoletja, ki so jih doživeli Slovenci, postal kot pisatelj in človek pričevalec svojega časa in neumorni iskalec resnice. Več Neva Zajc.
Ministrstvo za kulturo je včeraj v javno obravnavo po tiho in brez obvestila vpletenim akterjem poslalo spremembe in dopolnitve kar treh medijskih zakonov: Zakona o RTV, Zakona o Slovenski tiskovni agenciji in Zakona o medijih. Odzive je poiskala Katja Arhar.
Topli poletni večeri na prostem bi bili čisto preveč prijetni, če si jih ne bi bilo treba deliti s komarji. Vedno jih je preveč in so preveč nadležni. Še zlasti v teh dneh pa se nam zdi, da jih je celo več kot minula poletja. Ali se nam to samo zdi, ali pa je res, da so se komarji letos iz neznanih razlogov namnožili? To vprašanje smo zastavili dr. Katji Kalan z oddelka za biodiverziteto Univerze na Primorskem in izvedeli, da jih res je več.
Leta 1810 so 11. julija v Ljubljani odprli Botanični vrt, imenovan tudi »Vrt domovinske flore« pri Centralni šoli. Ta tako na današnji lokaciji neprekinjeno deluje že 210 let in je edina nepretrgano delujoča ustanova, ki je nastala v obdobju Ilirskih provinc, kar ga uvršča v svetovni vrh. Njegov ustanovitelj je bil botanik Franc Hladnik, ki je v Centralni šoli predaval naravoslovje. V teh dneh vrt, ki danes deluje v okviru Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, praznuje svojo 210-letnico. Že od začetka tedna se tako tam vrstijo številni dogodki, s katerimi Botanični vrt predstavlja svoje projekte in aktivnosti. Več pa Tadeja Bizilj.
Šolarji in mladi so na počitnicah, njihovi načrti so različni, prav gotovo pa so kar veliko tudi pred najrazličnejšimi zasloni. In če je bila pred časom na prvem mestu televizija, sta to zdaj pametni telefon in računalnik. Na njiju se najde marsikaj zanimivega, a strokovnjaki s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, kjer deluje Točka osveščanja o varni rabi interneta safe.si, opozarjajo tudi na prekomerno rabo digitalnih tehnologij in zasvojenost z njimi. Marko Puschner zato svetuje sprehode v naravo in izbris aplikacij, ki jih ne potrebujemo več. Pri tem opozarjajo tudi, da moramo najprej izbrisati uporabniški račun, šele nato pa aplikacijo na telefonu ...
Potem ko je nadzorni svet Telekoma Slovenije včeraj prodal Planet TV madžarski televizijski hiši TV2, povezane s tamkajšnjo vladajočo stranko Viktorja Orbana, je Simeona Rogelj zbrala odzive o tem, kakšne posledice bi utegnila imeti ta prodaja.
Kristijan Krajnčan je prvi slovenski glasbenik, ki se mu je uspelo uvrstiti v polfinale jazzovskega tekmovanja za godala Zbigniew Seifert. Na tem prestižnem tekmovanju na Poljskem se vsaki dve leti predstavi dober ducat violinistov, violistov in violončelistov z vsega sveta.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ministrstvo za kmetijstvo predlaga ukinitev nacionalne odredbe, ki je prepovedala čebelam smrtonosne pesticide, saj so presodili, ni potrebe po nacionalnem podvajanju predpisov z evropskimi.
Iz besedila osnutka, ki so ga pred dnevi pridobili nekateri mediji, je razvidno, da je namen vlade tri odstotke prispevka nameniti javni službi Slovenske tiskovne agencije, pet odstotkov pa za uresničevanje javnega interesa na področju medijev. Poleg tega pa naj bi iz zavoda izločili še dejavnost oddajnikov in zvez in jo prenesli na novo gospodarsko družbo, v 100-odstotni državni lasti. Na predlog se je v pogovoru z Juretom Čepinom odzval generalni direktor RTV Slovenija Igor Kadunc.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Notranjski regijski park je tudi letos za otroke iz Cerknice in okolice pripravil poučne in zabavne raziskovalne počitnice. V sredo so si ogledali jamo Suhadolico in se preizkusili v ribolovu rdečeperk, včeraj so jo mahnili na potep po pisanih travnikih Menišije, danes pa odkrivajo izvire Cerkniškega jezera. Za kratek čas se jim je pridružil naš notranjski dopisnik Marko Škrlj.
Slovenska družba je vse bolj razdeljena. Med ljudmi je čutiti napetosti. Ne le zaradi različnih političnih mnenj, ampak tudi zaradi nejasnih in hitro spreminjajočih odločitev vlade glede ukrepov za zajezitev novega koronavirusa. Da je v družbi čutiti veliko frustracij in negotovosti, ugotavlja tudi profesor za kriminalistično psihologijo dr. Peter Umek, ki opozarja, da ljudje – zlasti v času krize, kot je tudi ta epidemija - potrebujejo jasne in verodostojne informacije. S Petrom Umekom se je pogovarjala Lucija Dimnik Rikić
Uporaba spletnih strani in spletnih orodij postaja normativ, ki se mu v sodobnem življenju vse teže izognemo. Septembra se izteče zakonski rok, do katerega morajo biti spletna mesta organov javnega sektorja ustrezno prilagojena in dostopna vsem, zlasti pa ljudem z različnimi oblikami invalidnosti in starejšm. Kako pomembno je zagotoviti enak dostop do spletišč in si pri tem prizadevati za večjo vključenost vseh skupin z različnimi invalidnostmi in kaj pomeni NSIOS-ov certifikat spletne dostopnosti, o tem v prispevku Petre Medved.
Letos bodo poletno sezono zaznamovali ukrepi proti širjenju koronavirusa, kar so že izkusila tudi številna kopališča.Ta bodo zaradi strožjih pravil lahko sprejela manj obiskovalcev. Kljub temu se na bazene življenje vrača nazaj tudi zaradi pričetka poletnih počitnic. Kopalci morajo med kopanjem v bazenih upoštevati medsebojno razdaljo dva metra, zunaj meter in pol, v notranjih prostorih pa nositi masko. Da so ležalniki ustrezno razkuženi in med seboj umaknjeni za meter in pol pa skrbijo predvsem reševalci iz vode, ki obiskovalce tudi opozarjajo na novo kulturo kopanja na kopališčih.
Potem ko je že kazalo, da bo epidemija koronavirusa v Evropi v glavnem izzvenela, se število okužb vsaj v delu spet povečuje, Razmere so zaskrbljujoče zlasti na Zahodnem Balkanu, ki je očitno postal največje žarišče v Evropi. In od tam se vsaj deloma okužbe širijo v druge del stare celine. Vodja strokovne skupine za boj proti koronavirusu pri slovenski vladi Bojana Beovič je razmere na Balkanu celo primerjala s tistimi v Italiji ob začetku pandemije. Zanimivo pa je, da je Evropska unija Srbijo in Črno goro uvrstila na seznam držav, s katerimi so meje odprte. Sicer pa nekaj več podrobnosti o najnovejšem dogajanju v tem delu sveta z našim beograjski dopisnikom Boštjanom Anžinom.
Ko zbolimo, nam obvezno zdravstveno zavarovanje omogoča odsotnost z delovnega mesta in za prvih 30 dni bolniške odsotnosti nam mora delno nadomestilo plače izplačati delodajalec. Če je bolezen težja oz. dolgotrajnejša, o podaljšanju bolniške odsotnosti odloča zdravniška komisija na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Zavod pa tudi izplača nadomestilo plače. Zaplete se, ko komisija zamuja z odločitvijo in zaposleni, ki je pravočasno dal vlogo za odobritev dolgotrajne bolniške odsotnosti, ne more delati, odločbe o bolniški odsotnosti pa še ni prejel. Takšna je zgodba našega poslušalca, ki je želel ostati anonimen.
Ob nastanku večjega žarišča v Mariboru, kjer se je okužilo 7 zdravnikov enote nujne medicinske pomoči zdravstvenega doma smo se včeraj pogovarjali z ministrom za zdravje, Tomažem Gantarjem. Tomaž Gantar se je za Radio Slovenija odzval tudi na kritične besede vladnega govorca Jelka Kacina glede slabega nadzora nad osebami v karanteni, vprašali pa smo ga tudi o tem, kakšno je njegovo mnenje glede potovanja na Hrvaško ter kdaj naj pričakujemo predlog zakona o dolgotrajni oskrbi, ki ga je napovedal za konec junija.
Pri zadnjih okužbah zdravnikov v Mariboru gre verjetno za vnos iz tujine. Minister za zdravje Tomaž Gantar meni, da se to ne bi smelo zgoditi, vsem, ki nimajo nujnih poti v tujino – tudi Hrvaško – pa te odsvetuje.
Neveljaven email naslov