Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


Aktualna tema

4383 epizod


Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


05.05.2020

"Enkrat babica, zmeraj babica"

Medicinske sestre - babice ob mednarodnem dnevu opozarjajo na povezovanje z ženskami v vseh življenjskih obdobjih, delujejo kot zagovornice pravic žensk.


04.05.2020

Najbolj pomemben je občutek svobode

V preteklih šestih karantenskih tednih smo se morali v skrbi za zdravje marsičemu odpovedati; ne le skodelici kave v svojem najljubšem lokalu, pač pa tudi prehranjevanju zunaj doma, nakupovanju oblačil in obutve, knjigam in seveda druženju s prijatelji in sorodniki. Nekatere od teh običajnih dejavnosti se z današnjim dnem vračajo. Kako smo se ponovnega odpiranja lokalov, trgovin, knjigarn in frizerskih salonov lotili v središču Ljubljane, si je pobliže ogledala Cirila Štuber.


04.05.2020

TITO

4. maja pred 40. leti je v ljubljanskem kliničnem centru umrl jugoslovanski predsednik Josip Broz-Tito, mož, ki je poosebljal skupnost jugoslovanskih narodov. Prenos oblasti na kolektivno predsedstvo je minil brez pretresov vendar se je kmalu nato v državi poglobila huda gospodarska kriza. Sčasoma je prerasla v politične napetosti in doživela vrh v mednacionalnih sporih, ki so povzročili razpad Jugoslavije in desetletje vojn na njenem ozemlju.


04.05.2020

S hrupom proti diktaturi

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


01.05.2020

9 pogledov na življenje v "koronačasih"

Na praznik dela predstavljamo 9 zgodb različnih ljudi in poklicev. Vsaka na svoj način odstira pogled na življenje v teh koronačasih. Pogovarjali se bomo z zdravnico in mamo petih otrok, z raziskovalcem, s podjetnikom, z delavko v domu za ostarele, delavko v turizmu, s kulturnikom, športnikom in sindikalistom.


01.05.2020

Tudi na Donački gori je letos 1. maj drugačen

Ob prazniku dela so se tudi v Podravju ljudje prebudili ob zvokih tradicionalnih budnic. Gasilci in drugi prostovoljci v avtomobilih so glasno po megafonih predvajali posnetke godb na pihala in delavce spomnili na nikoli končani boj za delavske pravice. Delavcem, ki bi se - potem, ko se lahko znova odpravimo tudi v druge občine - tradicionalno podali na priljubljene izletniške točke v Podravju, pa je dopoldne zagodlo vreme. Zaradi dežja je ena najbolj priljubljenih izletniških točk v Halozah - skoraj 900 metrov visoka Donačka gora - samevala.


01.05.2020

"Vsaj v dvajsetih trenutkih bi bilo bolj racionalno, če bi odnehali, a nismo obupali"

Na praznik dela smo se na Prvem družili tudi s tistimi, ki so si delovno mesto ustvarili sami. Mali Junaki so lani postali slovenski startup leta, po sedmih letih od ustanovitve, danes zaposlujejo že blizu 200 ljudi, prisotni so na sedmih trgih in kot boste slišali bodo tej številki kmalu dodali še nove. S tako rastjo so pravzaprav Mali junaki postali precej veliki, visoka je tudi številka prodanih personaliziranih knjig – milijon in pol. Smart Optometry je malo zagonsko podjetje iz Idrije, zaposluje 5 ljudi in deluje v zelo specifičnem segmentu trga, precej specifična pa je tudi njihova javnost. Zdaj se ukvarjajo z razvojem aplikacije, ki je namenjena otrokom s težavami v vidnem sistemu, pobuda zanjo pa je prišla s strani strokovne javnosti, kot nadgradnja njihovega primarnega produkta. Sogovornika Ane Skrt sta Mic Melanšek in Žan Menart.


01.05.2020

Jurij Souček: "Otroci potrebujejo pravljice za razvoj fantazije."

Oddaja Lahko noč, otroci! praznuje 55 let, v zadnjih nekaj tednih pa smo vsako jutro zavrteli odlomek intepretacije pravljice Josipa Ribičiča Miškolin. V 25ih delih smo tako lahko vsako jutro 20 do sedmih slišali pripovedovanje Jurija Součka ter njegovo zmožnost vživljanja v celotno mišjo družino in vse, ki so jim prekrižali pot. Nataša Rašl je Jurija Součka poklicala ob začetku predvajanja Miškolina na Prvem, pa tudi zdaj ob koncu.


30.04.2020

Praznik dela

Prvi maj je praznik delavcev v borbi za boljšo prihodnost, za boljšo družbo, ki ne bo dopuščala niti izkoriščevalcev niti izkoriščanih. Praznik dela prvega maja praznujejo v večini držav sveta. Po eni strani kot spomin na krvavo zatrte demonstracije leta 1886 v ameriškem Chicagu in po drugi strani kot opomin sedanjim lastnikom kapitala, katerih odnos do pravic delavcev je dostikrat žal znova vse bolj takšen, kakršen je pred 130 leti privedel do delavskega upora. O pomenu dela se je Marko Rozman pogovarjal s Dr. Rudijem Klanjškom, profesorjem na filozofski fakulteti Maribor.


30.04.2020

Kdaj se zobozdravniki vračajo v ordinacije?

Kot nam je povedal zobozdravnik in član odbora za zobozdravstvo pri Zdravniški zbornici Slovenije, Tadej Ostrc, naj bi se po prvomajskih praznikih sistem začel postavljat v ustaljene tirnice. Z delovanjem vstopnih točk, ki bodo seveda vzpostavljene tudi čez prvomajske praznike so zadovoljni. . Kot je še dejal, so bili zobozdravniki pri nas »med prvimi v Evropi, ki so zobozdravstvene ambulante ob nastopu epidemije zaprli, in zdaj morajo biti pogumni, da jih čimprej znova odprejo. Izkušnje in znanje imajo, je še dodal in če se bodo vsi držali navodil, se ni ničesar bati«.


30.04.2020

Praznina javnega prostora v času koronakrize

Koronavirus ni prinesel le hudih zdravstvenih posledic, temveč radikalno spremembo delovanja družbe; globalno samoosamitev, prepoved svobode gibanja in druženja ter povsem nova pravila vsakodnevnega življenja. Tudi v Sloveniji, kjer ukrepi trajajo že pol drugi mesec, se je drastično spremenilo življenje ljudi, pa podoba javnega prostora in delovanje javne sfere, ki se je skoraj v celoti preneslo na splet. Več o spremembah in o vprašanjih, ki jih odpirajo, v prispevku Martina Černe.


30.04.2020

Plačevanje oskrbe v domu starejših v času epidemije

Poslušalci se večkrat obrnete na nas z različnimi vprašanji, sploh v času epidemije se je teh vprašanj nabralo kar nekaj. Da poiščemo odgovore, se obrnemo na pristojne institucije in vam »prek radijskega etra« posredujemo njihov odgovor. Tako nas je poklicala tudi gospa Cveta z Dolenjske, ki je svojca, ki sicer živi v domu starejših občanov, v času epidemije vzela domov. Kljub temu pa mora domu plačati dnevno oskrbo, odšteje se le hrana, kar se ji ne zdi smiselno, saj starostnika v domu že več kot mesec ni. Odgovarja v.d. sekretarja Skupnosti socialnih zavodov Slovenije Denis Sahernik.


23.04.2020

Dijaki gimnazije Celje Center izjemno aktivni tudi v času epidemije

Iz Celja se nam je oglasil Matija Mastnak. V času, ko tudi za dijakinje in dijake seveda pouk poteka na daljavo, pa na Gimnaziji Celje Center kažejo, da to nikakor ni ovira za ustvarjanje in kreativo. Več pa v prispevku. Z dopisnikom se je pogovarjala Mojca Delač.


27.04.2020

Dan upora

Ob dnevu upora proti okupatorju se o uporništvu pogovarjamo z nekdanjo evropsko komisarko Violeto Bulc in katoliškim duhovnikom, pisateljem in vsestranskim razumnikom patrom Karlom Gržanom. Tudi z zornega kota sodobnih bivanjskih ujetosti – na materialni in duhovni ravni. Kako smo se skozi zgodovino oblikovali v tem uporništvu in dozoreli kot narod. Na njunem domovanju na Konjskem vrhu pod Raduho v Gornji Savinjski dolini ju je obiskal Tone Petelinšek.


27.04.2020

V Nemčiji vse večje sproščanje ukrepov

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


24.04.2020

V najboljšem primeru čez tri tedne brez novih okužb

Epidemija novega koronavirusa že šesti teden hromi življenje v Sloveniji.Podatki kažejo, da so ukrepi, ki jih je sprejela vlada, zalegli. Število okuženih je padlo in ne narašča več. Mnoge zdaj zanima, kakšno bo naše življenje po prvem maju, številni pogledujejo že tudi proti poletnim mesecem. Ali bomo širjenje novega koronavirusa uspeli zaustaviti do poletja? Kdaj ne bo novih primerov okužb? Ali lahko pričakujemo drugi val koronavirusne bolezni v Sloveniji? Kaj kažejo matematični modeli in kaj pravijo strokovnjaki v prispevku Iztoka Konca. Pred mikrofon je povabil matematika prof. Janeza Žiberta, fizika prof. Matjaža Perca in infektologa prof. Andreja Trampuža. Foto: Janez Žibert


24.04.2020

"Če oblast ne bo ustrezno reagirala, imamo resen problem"

"Če pa oblast ne bo ustrezno reagirala imamo resen problem. Potem bosta pod vprašajem legitimnost in kredibilnost oblasti in vprašanje, do kod seže trgovanje z vplivom, ko gre za nakupe zaščitne opreme. Velika sreča pri vsem skupaj pa je, da se je našel nekdo, ki je bil o tem pripravljen spregovoriti, se izpostaviti in tudi pridobiti dokaze. Ko govorimo o korupcijskih kaznivih dejanjih je to velika redkost."


23.04.2020

God svetega Jurija v Kataloniji

Ob današnjem svetovnem dnevu knjige Društvo slovenskih pisateljev posebno pozornost posveča katalonski literaturi ter na spletu predstavlja dela katalonskih avtorjev, prevedena v slovenščino. 23. april je sicer v Kataloniji prav poseben praznik, ko na god svetega Jurija, dan knjig in vrtnic, več kot milijon ljudi kupuje knjige, avtorji pa jih podpisujejo in pripravljajo predstavitve. Letos zaradi koronavirusa dogodkov na ulici ni, praznik pa se obeležuje virutalno. Prispevek Špele Novak.


23.04.2020

55 let oddaje Lahko noč, otroci

Oddaja Prvega programa Radia Slovenija Lahko noč, otroci letos praznuje 55 let. Čeprav so pravljico po radijskih valovih brali že drugi dan poskusnega oddajanja Radia Ljubljana – to je 2. septembra leta 1928, pa radijsko pravljico v obliki, kot jo poznamo danes, lahko poslušamo od leta 1965. Že takrat je nastal tudi legendarni avizo Urbana Kodra, ki najmlajše prav vsak večer ob 19.45 pospremi v svet domišljije in sanj. Ob tej obletnici na Prvem programu Radia Slovenija nocoj pripravljajo tudi poseben dogodek, izvedbo pravljice v živo, z neposrednim avdio in video prenosom.


23.04.2020

Komuniciranje vlade z javnostmi

Krizno komuniciranje je posebno področje odnosov z javnostmi, ki je zelo zahtevno in odgovorno, tisti, ki ga snujejo in vodijo, morajo obvladati veliko veščin in znanj. Kako gre v času virusne krize vladajočim od rok komuniciranje z mediji, novinarji in javnostjo? Strokovnjaki ocenjujejo, da ne najboljše. Najprej prisluhnimo pogovoru Tatjane Pirc z Urošem Urbanijo, vršilcem dolžnosti direktorja urada vlade za komuniciranje


Stran 113 od 220
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov