Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


Aktualna tema

4383 epizod


Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


13.03.2020

Razmere na slovenskih mejah in ukrepi ZDA - Andrej Šter

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


13.03.2020

Med epidemijo ne smemo nikogar izolirati od človeških stikov - psiholog Marko Polič

Stiska, anksioznost, nevednost, kaj storiti… ta občutja nas lahko spremljajo v tem času, ko se ne samo v Sloveniji, ampak po celem svetu spopadamo z novim koronavirusom. V takih časih je pomembno ohraniti mirno kri, zaupati strokovnjakom, se ravnati samozaščitniško, pravi psiholog Marko Polič, upokojeni zaslužni profesor na ljubljanski filozofski fakulteti. Ne smemo pa pozabiti tudi na tiste, ki so bili izolirani, in se vzdržati stigmatiziranja in šikaniranja okuženih ter njihovih najbližjih. Z Markom Poličem se je - tudi o meji med previdnostjo in pretiravanjem - pogovarjala Tina Lamovšek.


12.03.2020

Izkušnje iz preteklosti narekujejo izolacijo

Radi rečemo, da je zgodovina učiteljica življenja. Zato je v določenih situacijah koristno, da se ozremo k podobnim situacijam v preteklosti in iz njih potegnemo nauk ali rešitev. Andreja Čokl je poklicala redno profesorico dr. Zvonko Zupanič Slavec, predstojnico Inštituta za zgodovino medicine Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, ki dobro pozna epidemije, ki so že prizadele človeštvo, in pozorno spremlja tudi dogajanje, povezano s širjenjem koronavirusa. Podpira vse vladne ukrepe in ljudem polaga na srce, naj jih upoštevajo.


12.03.2020

Kibernetski napadalci izkoriščajo strah pred širjenjem virusa

Za preprečevanje širjenje virusa Covid-19 ravnamo odgovorno, pogosto si umivamo roke, kašljamo v rokav, se ne družimo v večjih skupinah in seveda zbiramo vse najnovejše informacije. To seveda počnemo tudi prek spleta, kar so začeli izkoriščati že kibernetski prevaranti, opozarjajo na nacionalnem odzivnem centru za kibernetsko varnost. Pozorna naj bodo tudi podjetja, ki so zaposlene prosila, naj delajo od doma. Kaj se dogaja in kako ukrepati, je Urški Henigman razložil Tadej Hren s Si-Certa.


12.03.2020

Sanacija Šaleške doline - 33 let nazaj in danes

Tokrat smo se v četrtkovem jutru odpravili v Šaleško dolino, od koder pridobimo skoraj tretjino vse električne energije. Že desetletja tam deluje Termoelekrarna Šoštanj, kjer zato kurijo premog iz velenjskega premogovnika, po novem pa bi tam sežigali tudi odpadke, čemur pa domačini nasprotujejo. A zahteve prebivalcev s tega območja, ki želijo živeti v lepšem okolju, niso povsem nove, že pred desetletji se je namreč ravno v Velenju zgodila prva ekološka revolucija, verjetno edina večja revolucija na območju takratne Jugoslavije. O tem se je Mojca Delač pogovarjala z dopisnico Metko Pirc.


12.03.2020

Petra Sušjan, Špela Trafela in Lara Ulčakar so letošnje štipendistke programa Za ženske v znanosti

Biotehnologinja Petra Sušjan, kemičarka Špela Trafela in fizičarka Lara Ulčakar so letošnje štipendistke programa Za ženske v znanosti, ki ga organizirata L’Oreal Adria in Slovenska nacionalna komisija za Unesco. Na ta način podpirajo in spodbujajo mlade vrhunske znanstvenice na začetku kariere z enkratnimi štipendijami v višini 5000 evrov. Tovrstna podpora je pomembna, saj v raziskovalni dejavnosti v Evropski uniji dela le tretjina žensk, najslabše so zastopane v zasebnem sektorju ter više, ko pogledamo po hierarhični lestvici. V Sloveniji je doktorandk polovica, na vodstvenih položajih je žensk le še 17 odstotkov.


11.03.2020

Psihologija množic v času krize - dr. Musil

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


11.03.2020

CŠOD Prvine

Družbi domov Centra šolskih in obšolskih dejavnosti, ki ga morda najbolj poznamo po šolah v naravi, se je pridružil nov dom na Prvinah nad Zagorjem ob Savi v Zasavju. Tako je otrokom, od tistih najmlajših vrtčevski naprej, pa tudi društvom in družinam ter posameznikom sedaj na voljo 25 domov po vsej Sloveniji. V domu na Prvinah nad Zagorjem ob Savi v teh dneh šolo v naravi preživlja prva skupina osnovnošolcev. Obiskala jih je Karmen Štrancar Rajevec


11.03.2020

"Tam, kjer je denar vse, je dialog na nuli"

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


10.03.2020

Italija v primežu koronavirusa

Naš dopisnik Janko Petrovec iz Rima v pogovoru z Dragom Balažičem o aktualnih razmerah in karanteni zaradi koronavirusa v Italiji.


10.03.2020

Letno poročilo Varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija

Varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija Ilinka Todorovski je včeraj predstavila poročilo o odzivih uporabnikov javnega servisa, s katerimi se je ukvarjala v minulem letu. Po letu 2018, ki je bilo rekordno, je na njen nasolov lani prišlo drugo največje število mnenj, vprašanj, pripomb, predlogov, pritožb in pohval odkar obstaja institut varuha. Varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev je most med javnostjo in javno radiotelevizijo. Odgovarja na vprašanja, pripombe, pritožbe in predloge, pojasnjuje, posreduje, piše mnenja in priporočila, sproža notranje razprave in presoja ali programski ustvarjalci spoštujejo poklicna merila in standarde. Letno poročilo je obsežen dokument, z vrsto statističnih podatkov o odzivih pa tudi mnogimi zanimivimi in koristnimi vsebinskimi zapisi, povzetki, sklepi, priporočili, itn.


09.03.2020

Državni ukrepi za gospodarstvo

Po seji strokovnega sveta za konkurenčnost je gospodarski minister Zdravko Počivalšek predstavil vrsto ukrepov za pomoč gospodarstvu, ki ga je ali pa ga še bo prizadel koronavirus.


09.03.2020

Dostop do pitne vode: Bo morala Slovenija plačati odškodnino romskima družinama?

Evropsko sodišče za človekove pravice bo jutri izreklo sodbo v primeru pritožbe dveh romskih družin, ki Sloveniji očitata kršitev konvencije o človekovih pravicah, ker nimata dostopa do pitne vode. Slovenijo lahko – podobno kot v primeru izbrisanih – doleti visoka denarna kazen. Romski družini iz Goriče vasi v Ribnici in iz Dobruške vasi v občini Škocjan očitata Sloveniji kršenje treh členov konvencije o človekovih pravicah: prepoved ponižujočega ravnanja, spoštovanje družinskega in zasebnega življenja ter prepoved diskriminacije, saj v nelegalnih romskih naseljih nimata dostopa do pitne vode. Državo na problem opozarjamo že vrsto let, bivanjske razmere tam niso vredne človeka, pravi Blaž Kovač iz Amnesty International Slovenija, ki pomaga Romom v postopku pred Evropskim sodiščem za človekove pravice


09.03.2020

Glavni cilj kitajskih oblasti je znova zagnati gospodarstvo

Uroš Lipušek spremlja aktualno stanje na Kitajskem, od koder se je po svetu razširil novi korona virus.


08.03.2020

Koncert Nike Solce: Ko duše pokličem

Slovensko-avstrijska pisateljica in intelektualka Alma Karlin se je pred stotimi leti podala na svojo pot okrog sveta. Njene izkušnje in razmišljanja o svetu so se prelili v pesmi, ki so dolgo ostajale skrite pred očmi javnosti, pred kratkim pa so po zaslugi Jerneje Jezernik in Nike Solce ter v prevodu Boštjana Dvořaka zaživele v slovenskem jeziku. Izšle so tudi na albumu »Ko duše pokličem«, v malce drugačni zasedbi pa smo jih ujeli na koncertu, 27. februarja, v Centru slovanskih kultur v Ljubljani. Nastopili so pevka Nika Solce, ki je zaigrala tudi na ukulele in kitaro, pridružili so se ji violinist in harmonikar Stefan Steiner, flavtistka in spremljevalna vokalistka Katja Mlinar, harmonikar Matija Solce in kontrabasist Klemen Krajc.


06.03.2020

Varčevanje z energijo: Namesto ugašanja luči raje prevozimo z avtom kak kilometer manj

Danes obeležujemo svetovni dan varčevanja z energijo. Za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov je večja energijska učinkovitost še bolj pomembna kot nove tehnologije, pravi klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj, ki opozarja, da smo ljudje sicer pripravljeni varčevati, a imamo v povprečju premalo znanja o tem, katere aktivnosti porabijo največ energije


06.03.2020

Šerkezi M.

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


06.03.2020

Ali lahko zaradi koronavirusa brez stroškov odpoveste potovanje?

Novi koronavirus, ki se je iz Kitajske prenesel že v 60 držav, tudi v Slovenijo, sproža številna vprašanja. Med drugim, ali se je smiselno v tem času vseeno odpraviti na potovanje, ali je bolje v skrbi za lastno zdravje in varnost odpovedati že kupljen turistični paket oz. letalsko karto in nastanitev. Kolegica Simeona Rogelj se je o tem pogovarjala z Matjažem Jakinom iz Zveze potrošnikov Slovenije.


05.03.2020

Do teksaškega mita in nazaj, pogovor s profesorjem Calom Jillsonom

Teksašani so na Super torek 3. marca presenetili, ker so kljub drugačnim napovedim dali prednost Josephu Bidnu pred Berniem Sandersom. Teksas pa bo v ospredju slovenske pozornosti prihodnji teden. Ne le zaradi slovenske košarkarske zvezde Luke Dončića, ampak tudi zaradi slovensko-teksaške poslovne konference in projekta Teksas čuti Slovenijo, povezanega z Dončićevim matičnim klubom Dallas Mavericks. Mitom, zgodovini in aktualnemu političnemu trenutku v Teksasu namenjamo nekaj minut.


05.03.2020

Objekti Kemisa črne gradnje, sledi prepoved obratovanja

V Kemisu so doslej ves čas zatrjevali, da je odklop elektrike zgolj zaradi črne gradnje enega od objektov, to je bazena za požarno vodo, nesmiseln. Vendar smo dobili informacijo, da v inšpekcijski odločbi, ki jo je izdal gradbeni inšpektorat, jasno piše, da črna gradnja ni le objekt C, torej bazen, temveč tudi objekt A, torej glava stavba za skladiščenje odpadkov, stavba B pa nima uporabnega dovoljenja. To torej pomeni prepoved obratovanja za Kemis, čeprav tam za zdaj zatrjujejo, da odločbe še nimajo.


Stran 119 od 220
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov