Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


Aktualna tema

4383 epizod


Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


20.03.2020

Zdaj ni čas za dvigovanje plač ministrom in premierju

Premier Janez Janša je preko družbenih omrežij sporočil, da ne gre za zvišanje plače, ampak dejansko umestitev v dovoljene okvirje, a dejstvo je, da bodo plače trenutnega ministrskega zbora in njihovih namestnikov višje od tistih v prejšnjem mandatu. Sogovornike Katje Arhar je odločitev vlade presenetila, a se hkrati strinjajo, da so ministri premalo plačani. Vendar zdaj ni čas za takšne poteze, so si enotni!


19.03.2020

Od obrezovanja oljk do Kosovela

V četrtkovo jutranjo rubriko Po Sloveniji z dopisniki se nam je oglasila Tjaša Škamperle in to - iz čisto posebnega kotička z razgledom na morje.


19.03.2020

Sindikati pozivajo k jasnemu protokolu v času epidemije

Zakaj ni jasnega protokola za način dela v podjetjih se sprašujejo sindikati. Inšpektorji za delo, pa na teren v prihodnjih dneh pošiljajo svoje ekipe.


19.03.2020

Astma, KOPB, seneni nahod in novi koronavirus

Novi koronavirus je bolj nevaren za bolnike s kroničnimi boleznimi. Podatki namreč kažejo, da pri njih okužba traja dlje, njen potek pa je velikokrat težji. Zaradi tega so v skrbeh tudi ljudje s kroničnimi boleznimi pljuč in alergijami. Kako COVID-19 lahko ogrozi njihovo zdravje se je na Kliniki Golnik pozanimal Iztok Konc. Foto: geralt/ pixabay


18.03.2020

Pri stikih otrok z ločenimi starši v času omejitev druženja ravnajmo premišljeno in varno

V teh razmerah, ko čutimo vpliv koronavirusa na naše vsakdanje navade, se porajajo številna vprašanja, med drugim tudi, kako je v primerih, kjer so starši ločeni in imajo z bivšim partnerjem sodno določene stike glede otrok? Namreč, stiki otrok s starši so praviloma določeni s sodnimi odločbami, ki so izvršljive. Upoštevajoč pravna pravila je potrebno dosledno spoštovanje veljavnih sodnih odločb. Glede na trenutno situacijo pa je prav tako potrebno dosledno spoštovanje veljavnih preventivnih in drugih ukrepov za zmanjšanje možnosti širjenja oziroma preprečevanja okužbe ter spoštovanje navodil pristojnih organov oziroma služb v zvezi s koronavirusom. – kako naj torej ukrepajo v danih razmerah vsi vpleteni – ali se morajo še vedno striktno držati določenih stikov in obiskov? Tina Lamovšek se je pogovarjala z odvetnico Nino Radulovič.


18.03.2020

Okuženi z novim koronavirusom javno spregovoril

Podjetniku Jerneju Pavlinu iz Hruševja pri Postojni so okužbo z novim koronavirusom potrdili pred osmimi dnevi. Bil je eden od prvih dveh potrjenih okuženih v občini in novica ter njegovo ime sta se zelo hitro razširila daleč naokrog. Danes se počuti dobro, dela od doma, največja težava pa je odziv okolice. Obsojajo njega in njegovo družino, delavcem, zaposlenim v njegovem podjetju, pa se ljudje izogibajo. Pravzato se je odločil, da javno spregovori. »Kot bi živeli v srednjem veku«, je zaupal Sabrini Mulec.


18.03.2020

Zakonca Nemanič o spremenjenih razmerah v družini

Tjaž Nemanič in Tadeja Milivojevič Nemanič imata štiri otroke. Najbolj pomemeben je po njunem mnenju pogovor.


18.03.2020

Kako je Peter Zupanc s Polzele preživel dolgo in strogo kitajsko karanteno

Peter Zupanc po rodu s Polzele, zadnjih 10 let pa živi na Kitajskem, je eden od tistih Slovencev, ki je moral najdlje do zdaj preživeti v karanteni. Soočil se je s strogimi ukrepi, s katerimi so na Kitajskem omejili pojav korona virusa, vsak njegov korak pa je tako kot pri drugih Kitajcih, skrbno nadzorovan tudi s pomočjo aplikacije na telefonu. Čeprav se zdi, da imamo v Sloveniji stroge ukrepe, on celo meni, da ukrepamo prepočasi.


18.03.2020

Sara Zupančič, muzikologinja iz Trsta

Tudi pogled v oddaljeno zgodovino glasbe kaže, da je bila glasba v tesnem odnosu z epidemijami. Sara Zupančič je muzikologinja, ki se s svojim muzikološkim znanjem preživlja na trgu dela v Italiji, kjer ne poznajo statusa samozaposlenega v kulturi. Ker je narava njenega dela, da dela od doma, ji trenutne izredne razmere pomenijo svojevrsten delovni in raziskovalni izziv. Več Sara Zupančič v pogovoru s Simono Moličnik.


17.03.2020

Sporazumevanje z gluhoslepimi temelji na dotiku

Zaradi koronavirusne bolezni se moramo izogibati bližnjim stikom z ljudmi. Kako se ob varnostnih ukrepih sporazumevati z gluhoslepimi in jim prenesti vse informacije o tej bolezni, glede na to, da sporazumevanje z njimi temelji na dotiku, smo vprašali doktorico Simono Gerenčer Pegan, sekretarko in strokovno vodjo združenja gluhoslepih Slovenije Dlan. Novinarki Petri Medved je povedala, da kljub taki komunikaciji upoštevajo vsa navodila in si prizadevajo, da bi tem ljudem, ki po večini živijo v osami, omogočili najnujnejšo pomoč, ki jo potrebujejo, spodbujajo pa jih tudi, naj kakovostno preživijo obdobje, ko so doma.


17.03.2020

Odziv na krizne razmere

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


17.03.2020

Nujna zobozdravstvena pomoč

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


17.03.2020

»Dobra informacija je v tem trenutku najpomembnejša!«

V Sloveniji deluje Klicni center za koronavirus. Na brezplačni telefonski številki 080 14 04 študenti medicine odgovarjajo na vsa vprašanja povezana z epidemijo. »Dobra informacija je v tem trenutku najpomembnejša,« pravi infektologinja Mojca Matičič, ki bdi nad delovanjem klicnega centra. Podrobneje pa v pogovoru, ki ga je pripravil Iztok Konc. Foto: geralt/ pixabay


16.03.2020

Zaprti tudi varstveno delovni centri

Da bi preprečili širjenje okužbe z novim koronavirusom, so zaprli svoja vrata tudi varstveno delovni centri po državi. Ljudi z motnjo v duševnem razvoju je bilo zato potrebno na njim razumljiv način seznaniti, kaj pomeni koronavirusna bolezen, je povedala direktorica Zveze Sožitje Mateja De Reya. V pogovoru z novinarko Petro Medved je opozorila tudi na težave, ki bi se lahko pojavile v tem času - med drugim je bilo v VDC poskrbljeno tudi za topel obrok za te ljudi, veliko od teh ljudi ga namreč nima doma in se vprašala, kako bo poskrbljeno za te ljudi, če zbolijo njihovi starši ali skrbniki.


16.03.2020

Planinska zveza Slovenije odsvetuje obisk gora

Zaradi zapletov, ki so se pojavili z epidemijo novega koronavirusa, k odgovornemu ravnanju pozivajo tudi v Planinski zvezi Slovenije. V teh dneh tako zaradi nemotenega dela zdravstvenega osebja odsvetujejo obisk visokogorja in vseh s tem povezanih aktivnosti, ki bi lahko pripeljale do nesreče. Kako naj obiskovalci sredogorja in visokogorja ravnajo odgovorno je Alešu Ogrinu pojasnil generalni sekretar Planinske zveze Slovenije Matej Planko.


16.03.2020

»Zdaj se splača stisniti zobe!«

»Zdaj se splača stisniti zobe,« pravi infektolog Andrej Trampuž, ki v največji evropski bolnišnici – berlinski Charite [Šarité] – vodi oddelek za okužbe. Opozarja, naj ne popuščamo in naj se v prihajajočih dnevih in tednih tednih držimo sprejetih ukrepov. Kakšna je napoved dr. Trampuža glede poteka in trajanja epidemije? Kako dolgo bo novi koronavirus vztrajal med nami? In kako bodo nanj vplivale višje temperature, ki se nam obetajo? Foto: geralt/ pixabay


14.03.2020

»Pričakujem, da letos ne bo gospodarske rasti«

Gospodarstvo že močno čuti posledice širjenja novega virusa v Sloveniji in svetu. A najhujše šele prihaja. V teh razmerah bi morala država vskočiti z vsemi topovi. To pomeni, da bi morala podjetjem in zaposlenim pomagati v kar največji meri. Tako meni profesor ekonomije Sašo Polanec, ki je v pogovoru z Majo Derčar komentiral tudi napovedane gospodarske ukrepe.


21.03.2020

Komentar: Virus in mir

Pri izrednih ukrepih obstaja zmeraj nevarnost, da obtičijo v podzavesti – ne le državljanov, pač pa predvsem oblastnikov. Aleš Kocjan


14.03.2020

Potrebno si je vzeti čas za pojasnila otrokom

"Starši si morajo vzeti čas in pojasniti otrokom, da tudi oni prispevajo k zmanjšanju širjenja korona virusa," pojasnjuje razvojna psihologinja dr. Ljubica Marjanovič Umek. Z njo se je pogovarjala Jana Bajželj


13.03.2020

Razmere na slovenskih mejah in ukrepi ZDA - Andrej Šter

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


Stran 118 od 220
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov