Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


Aktualna tema

4383 epizod


Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


30.03.2020

ZDA ukrepajo proti venezuelskemu predsedniku

Združene države Amerike so konec minulega tedna venezuelskega predsednika Nicolasa Madura obtožile narkoterorizma in ob tem za informacije, ki bi privedle do njegove aretacije, razpisale 15 milijonov dolarjev nagrade. To je še dodaten pritisk na Madura, ki ga Washington ne priznava za predsednika Venezuele. Vendar pa utegne imeti ravno nasprotne učinke, meni poznavalec Latinske Amerike Simon Tecco. Venezuela se že več let sooča s hudo gospodarsko krizo in s pomanjkanjem osnovnih dobrin, tudi v zdravstvu. V razmerah pandemije koronavirusa bi to lahko privedlo do katastrofe.


30.03.2020

Nega rok po umivanju in razkuževanju

Skrbno umivanje rok z milom in razkuževanje z alkoholnimi razkužili lahko prepreči okužbo z novim koronavirusom in omeji njegovo širjenje. Vendar pa nekateri ta zaščitni ukrep večkrat opuščajo, ker so njihove roke vedno bolj suhe, rdeče, razpokane, tudi vnete. Navodila, kako naj si roke umivamo in razkužujemo, poznamo. Kakšna pa je ustrezna nega poškodovanih rok, je poizvedel Iztok Kônc. Foto: Mizianitka/ Pixabay


30.03.2020

Glasbena šola na daljavo

Glasbene šole v Sloveniji obiskuje približno 25.000 osnovnošolcev in nekaj več kot 1.100 dijakov. Glasbene šole se trudijo, da učencem zagotavljajo nemoteno delo tudi naprej, saj se vsak večji izpad kontinuiranega dela takoj pokaže v upadu kondicije. Kako v tem času poteka pouk inštrumenta, ki ga ne moremo enačiti s poukom matematike ali jezika? Pri poučevanju inštrumenta poleg slušnih veščin prevladuje še fina motorika in pravilna telesna drža. Pri teoretičnih predmetih pa gre za uzaveščanje abstraktnih pojmov, kot so višina tona, trajanje in tudi barva. Kako so se glasbene šole lotile pouka na daljavo je raziskal Matej Jevnišek.


30.03.2020

Odziv Evrope je zaskrbljujoč

Igor Kovač, raziskovalec v Washingtonu, o tem, ali bo recesija ali ne, katero gospodarstvo bo izšlo močnejše in katero ošibljeno in o razočaranju nad razpršenim evropskim odzivom


30.03.2020

Ruska parada imina na koronavirus

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


28.03.2020

"Letos se verjetno ne bomo v živo videli!"

V sedanji fazi je mogoče iz vedenja o tem, kako hitro je naraščalo število okuženih in obolelih v preteklosti, zgolj projicirati kakšno bo število obolelih v prihodnosti. Pa tudi ta napoved ni natančna – saj ima virus dolg čas inkubacije, poleg tega je napoved odvisna tudi od tega kako striktno so ljudje upoštevali pravila. Doktor Aleš Fajmut, profesor fizike s fakultete za zdravstvene vede iz Maribora, kjer se ukvarja tudi z matematičnim modeliranjem in simulacijami v zdravstvu.


27.03.2020

Okuženi kužni štirinajst dni, hospitalizirani še dlje

Ker zdravila proti okužbi z novim koronavirusom še ni, skušajo tudi zdravniki v Sloveniji najtežjim bolnikom pomagati z nekaterimi že znanimi zdravili. Med njimi so tista za malarijo, ebolo, sars in hiv. Gre za poskusno zdravljenje, poudarja dr. Janez Tomažič z Infekcijske klinike v Ljubljani. O zdravljenju najtežjih bolnikov z novim koronavirusom, ki se zdravijo na intenzivnem oddelku, se je z njim pogovarjal Iztok Kônc. Foto: geraslt/ pixabay


27.03.2020

Kako kakovostno preživeti čas z otroki?

V obdobju koronavirusne bolezni moramo biti doma, da se bo okužba čim manj širila. Družine zato več časa preživijo skupaj. To je lahko dodana vrednost za družinsko življenje, vendar pa se lahko začnejo tudi nesporazumi in trenja, saj imajo različni družinski člani različne poglede na čas, ki naj bi ga preživeli skupaj, še posebno če je v družini več otrok različne starosti. Kako kakovostno preživeti ta čas in na kakšen način naj starši ustvarijo prijetno družinsko vzdušje, o tem se je Petra Medved pogovarjala s psihologom in specialistom klinične psihologije, očetom štirih otrok, doktorjem Aleksandrom Zadelom.


26.03.2020

Naj nas bo strah netopirjev, ker nas lahko okužijo z virusi?

Netopirji so edini leteči sesalci, njihov razpon prhuti pa seže od deset do skoraj 200 cm. V času sezonskih selitev na prezimovališča letijo tudi do 1300 km daleč. Živijo celo več kot 30 let, kar je zaradi njihove majhnosti precej nenavadno. Doslej smo o netopirjih govorili kot o od človeka ogroženi vrsti, zadnje tedne pa smo dobili vtis, da so oni tisti, ki ogrožajo človeka. Na Prvem smo dobili vprašanje, ali je treba pregnati netopirje iz stare vinske kleti, saj so izvor virusa SARS COV-2, ki povzroča bolezen COVID-19. Nanj sta odgovorila prof. dr. Miroslav Petrovec in biolog Primož Presetnik.


26.03.2020

Življenje na ptujskem koncu v času novega koronavirusa

V rubriko Po Sloveniji z dopiniski se nam je oglasila kolegica Gabriela Milošič. Poročala nam je o tem, kakšno je rano jutro na mejnem prehodu Gruškovje,pa o šivanju zaščitnih mask v Kidričevem, o gospodarskih izzivih na ptujskem koncu v času epidemije, potrebi po urgentnem centru in tudi o odlični ideji profesorice s ptujske gimnazije.


25.03.2020

Gianluca Bocchi: »Nepredvidljivo sproža temeljne družbene spremembe«

In kaj bo prišlo potem - po koncu koronavirusne krize? Kakšne posledice bo imela ne samo na gospodarstvo, ampak tudi na družbo - na naše pojmovanje samih sebe? Za ta vprašanja je še zgodaj, pa vendar: postavlja si jih že marsikdo, zlasti najmanj humanistični misleci. Eden od njih je italijanski filozof in zgodovinar idej Gianluca Bocchi, ki aktualno krizo vidi tudi kot priložnost. Z njim se je pogovarjal naš rimski dopisnik Janko Petrovec.


25.03.2020

Biblos

Biblos je prva slovenska elektronska knjižnica in knjigarna. Je distribucijska platforma, ki omogoča izposojo na daljavo in branje na bralnih napravah. Večina knjig je v sllovenskem jeziku, nekaj pa jih je v 11-tih tujih jezikih. V času samoizolacije in pod geslom #ostanidoma je več časa tudi za branje. Ker pa so knjižnice in knjigarne zaprte, ljudje vse bolj posegajo po elektronskih oz. e-knjigah. Ena od možnosti, ki jim to nudi - tudi brezplačno - je portal Biblos, več o njem in izposoji e-knjig v tem času je Andreji Čokl povedala dr. Eva Premk Bogataj, strateška vodja projektov na Beletrini.


25.03.2020

Omejevanje dela novinarjev

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


24.03.2020

Novi koronavirus ostane v zraku in na predmetih

Virologinja prof. dr. Maja Ravnikar pravi, da nam bodo v boju proti novemu koronavirusu prav prišle tudi rokavice in doma narejene maske. Strokovnjakinja z Biotehniške fakultete v Ljubljani se zavzema še za čiščenje javnih površin. Opozarja, da bomo le s strogimi ukrepi in široko preventivo lahko v nekaj mesecih obvladali epidemijo."Res moramo zelo paziti!" Študije kažejo, da lahko virus ostane v zraku tudi več ur, na nekaterih površinah, kot je plastika, pa tudi do tri dni. Kar pa še ne pomeni, da lahko še vedno okuži ljudi. Profesorica Ravnikar zato izpostavlja naj se držimo socialne distance. Kitajski podatki namreč kažejo, da je več kot 86 odstotkov okužb izviralo od oseb brez izraženih bolezenskih znakov in simptomov. Sogovornica zato svetuje, naj se vedemo, kot da smo okuženi. Enako naj ravnamo tudi s predmeti, ki jih uporabljamo in se jih dotikamo. V pogovoru podrobneje še o drugih varovalnih ukrepih in tudi o spoznanjih, ki kažejo, da je novi koronavirus premagljiv. Foto: geraslt/ pixabay


23.03.2020

Priložnost, da zgradimo učinkovitejši sistem oskrbe s hrano

Ker mora zagotavljanje hrane, kot osnoven potrebe ljudi, potekati nemoteno tudi v razmerah, ko nas ogroža koronavirus, mora vlada temu kompleksnemu področju nameniti posebno pozornost. Promocija in pozivi k uživanju slovenske hrane, v teh dneh so dobrodošli, težava pa bi lahko bila, če bi kriza zaradi korona virusa prizadela poslovanje živilske industrije. Dr. Aleš Kuhar, agrarni ekonomist, profesor in raziskovalec z Biotehniške fakultete poudarja , da mora država, za razliko od vseh pretekli desetletij, ko je večino ukrepov usmerjala v razvoj podeželja, v tem trenutku zelo jasno podpre delujoče oskrbne sisteme, to pomeni : tiste kmete, ki proizvajajo surovine za živilsko industrijo, zadruge in živilsko industrijo. Več v prispevku Jernejke Drolec.


23.03.2020

Se je Švica na pandemijo res odzvala počasi?

Kako doživlja razmere slovenski kirurg Rudi Zupan, ki živi in dela v Zürichu


23.03.2020

V ZDA čakajo na konkretnejše ukrepe zveznih oblasti

Iz Washingtona se oglaša Andrej Stopar. Tudi v ZDA se te dni vse vrti okoli širjenja novega koronavirusa.


22.03.2020

"Cena vode je v mnogih primerih prenizka."

Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije naj bi vsak prebivalec v gospodinjstvu v enem dnevu porabil približno 105 litrov vode iz javnega vodovoda. Da smo s tem tako pomembnim elementom Zemlje še vedno negospodarni, ob Svetovnem dnevu voda opozarja Mihael Jožef Toman, redni profesor na Katedri za ekologijo in varstvo okolja na oddelku za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.


21.03.2020

Barbara Ogrin, svetovalna delavka in socialna pedagoginja

Nepredvidljiva situacija, v kateri smo se znašli, nas je naenkrat zaustavila v našem vsakodnevnem ritmu in obveznostih. Učenci in dijaki so ostali doma, prav tako večina staršev. Časa, ki nam ga je prej primanjkovalo za vsakdanje stvari, je sedaj na voljo veliko. Izolacija v času preprečevanja širitve korona virusa je lahko priložnost za družine, da ustvarijo vzdušje za povezanost in ukvarjanje z različnimi aktivnostmi. Uvajanje nove dnevne rutine in organizacija smiselnih aktivnosti tekom dneva sta lahko ključni pri vzdrževanju občutka varnosti in obvladovanju stresa. Šolarjem morajo starši razložiti, da niso doma na počitnicah, učitelji pa morajo razumeti, da vsa gospodinjstva morda doma nimajo več računalnikov in da je situacija nova za vse. Tadeja Bizilj se je pogovarjala s socialno pedagoginjo in socialno delavko na ljubljanski Osnovni šoli Trnovo, Barbaro Ogrin. Socialna delavka, Barbara Ogrin, poleg povedanega še enkrat podarja, da je povsem normalno, da v zdajšnji situaciji prihaja do nesoglasij znotraj družine - pomembno je, da nesoglasij in konfliktov ne stopnjujemo, da se znamo pomiriti, umakniti ali poklicati ustrezno pomoč. SOS telefon ženske in otroke žrtve nasilja 080 11 55 24 ur na dan Klic v duševni stiski 01 520 99 00 med 19. in 7. zjutraj TOM - telefon otrok in mladostnikov 116 111 med 12. in 20. uro Pomoč družinskim članom Al-anon info@al-anon.si


20.03.2020

Hojs miri: Vojsko na mejo, ne na ulice

V javnosti še vedno odmevata napoved premierja Janeza Janše o popolnjevanju enot Slovenske vojske s prostovoljno rezervo in predlog notranjega ministra Aleša Hojsa o aktivaciji 37.a člena Zakona o obrambi, s katerim vojs


Stran 117 od 220
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov