Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


Aktualna tema

4383 epizod


Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


24.02.2020

Bo vožnja kolesa in električnega skiroja brez čelade kaznovana s 120 evri?

Med kolesarskimi društvi, delom strokovne javnosti, uporabniki koles in celo okoljevarstveniki je precej nejevolje in nasprotovanj sprožil predlog, po katerem bi uporaba čelade postala obvezna za vse kolesarje. Predlog je za zdaj zaradi vladne krize sicer končal v predalu ministrstva za infrastrukturo, a ker se je tokrat že drugič pojavil v predlogu sprememb zakona o pravilih v cestnem prometu, ni izključeno, da se ne bo spet. Po sedanjem predlogu bi bila vožnja kolesa in skiroja brez čelade kaznovana s 120 evri, Slovenija pa bi tako postala prva država v Evropski uniji, ki bi sprejela takšen zakon.


24.02.2020

Nemci na ulicah zaradi streljanja v Hanauu

Iz Berlina se oglaša Polona Fijavž


21.02.2020

Materni jezik na avstrijskem Koroškem

Vrtec Sonce je ena od dejavnosti slovenskega šolskega društva v Celovcu. Društvo je bilo ustanovljeno leta 1908, da bi spodbujalo predšolsko, šolsko, po šolsko in obšolsko dejavnost koroških Slovencev. Društvo, ki v bližini Slovenske gimnazije upravlja mladinski dom, ima 3 zasebne dvojezične vrtce - v Škofičah v Rožu, v Šentprimožu v Podjuni in v Celovcu. Vrtec Sonce obiskuje več kot 50 otrok in prostora ni dovolj za vse, ki bi vanj želeli vpisati otroke.Vrtec Sonce je obiskala Mateja Železnikar.


21.02.2020

Splošne volitve v Iranu

Današnje splošne volitve v Iranu zaznamuje tudi koronavirus. V tej državi je virus kitajske netipične pljučnice zahteval dve žrtvi, koliko je še okuženih, ni jasno. So pa oblasti v Komu zaprle vse šole in druge javne ustanove, druženja na javnih prostorih pa so kljub volitvam prepovedali tudi v prestolnici Teheran. Tudi zato je pričakovati nizko volilno udeležbo. Na tokratnih volitvah naj bi bili sicer odločilni glasovi mladih Irancev, ki so nezadovoljni z gospodarskimi razmerami v državi. Na volitvah pred štirimi leti so sicer večino glasov dobili reformisti. Iz Teherana Karmen Švegl v pogovoru z Matejo Železnikar.


21.02.2020

Mednarodni dan turističnih vodnikov

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


20.02.2020

Vsak dan bolniško odsotnih 40500 oseb

NIJZ je izdal nov Zdravstveni statistični letopis Slovenije za leto 2018. Po njem v Slovenij živi 2.070.000 prebivalcev z gostoto 102 na kvadratni km. Tega leta se je rodilo 19.200 otrok, od tega 52% dečkov, zaradi nezgod je umrlo 5x več moških kot žensk, za smrt v cestnem prometu je v 26% kriva alkoholizirana oseba. Vsak dan je bolniško odsotnih 40500 oseb, Vsak prebivalec je v povprečju prejel 8,8 recepta za zdravila v vrednosti 250 evrov. O nekaterih vidikih zdravstvenega stanja pa Helena Lovinčič v pogovoru z Ivanom Erženom z NIJZ.


20.02.2020

S prostovoljnim delom spodbujajo smučanje

Letošnjo zimo so morali upravljavci smučišč zaradi pomanjkanja naravnega snega dati vse od sebe, da so za smučanje zagotovili dovolj kompaktnega snega. Na nekaterih večjih smučiščih zato obratuje omejeno število smučarskih naprav. Premoč narave pa so morala priznati tudi manjša smučišča. Na Gorenjskem pa že 52. dan obratuje manjše smučišče Rudno na obrobju Železnikov, kjer člani smučarskega centra s prostovoljnim delom zagotavljajo obratovanje smučišča. Tega so v teh počitniških dneh veseli zlasti šolarji in njihovi starši. Prispevek Aljane Jocif.


20.02.2020

Mednarodni dan socialne pravičnosti

Generalna skupščina Združenih Narodov je današnji dan razglasila za svetovni dan socialne pravičnosti. Ta je ključna za doseganje miru in razvoja v družbi. Letošnji dan poteka pod geslom »Zmanjševanje neenakosti vodi v dosego večje socialne pravičnosti. Pri Združenih narodih vsako leto opozarjajo na problem revščine, neenakost med spoloma, socialno izključenost in opozarjajo na potrebo po enakih pravicah za vse družbene skupine, vključno z begunci in migranti.


19.02.2020

Minimalna plača: kakšen je pravilen obračun na plačilni listi?

Kot je znano je z novim letom začela veljati nova zakonodaja s področja minimalne plače. Zaradi mnogih vprašanj svobodni sindikati jutri, 20. februarja 2020, odpirajo svoja vrata.


19.02.2020

Banke in migranti

Begunci in prosilci za azil, ki želijo na kateri od bank v Sloveniji odpreti plačilni račun, imajo pri tem precejšnje težave. Banke jim plačilnega računa namreč pogosto ne želijo odpreti. Pri teh strankah po oceni bank obstaja tveganje, da bodo financirale terorizem, zato so zanje uvedle strožjo politiko poslovanja. Nevladne organizacije opozarjajo, da gre v teh primerih za diskriminatorno ravnanje, v Združenju bank Slovenije pa očitke zavračajo. Več Lucija Dimnik Rikić


19.02.2020

Vozniki v devetem desetletju

V 20-tih letih tega stoletja se bo delež prebivalstva, starejšega od 65 let povzpel na četrtino. Podobno se dviguje tudi delež starejših voznikov. V leto 2020 je vstopilo 22 tisoč in en voznik z veljavnim vozniškim dovoljenjem, ki so že dopolnili 80 let, lani jih je bilo za 1735 manj. 80-deseti rojstni dan je tudi dan, ko preneha veljavnost vozniškega dovoljenja. Obnovitev veljavnosti zahteva zdravniški pregled, na katerem preverijo psihofizične sposobnosti starejših voznikov, ki jim potem vozniško dovoljenje podaljšajo ali pa tudi ne. O pešanju vozniških sposobnosti starejših voznikov smo se pogovarjali z Robertom Grilom iz Agencije za varnost v prometu.


18.02.2020

Netopirji so sicer gostitelji številnih virusov, pogoje za njihovo širjenje pa ustvarja predvsem človek

Medtem ko epidemija novega koronavirusa še vedno zbuja resno zaskrbljenost po svetu, smo se posvetili tistemu delu zgodbe, ki je manj v ospredju, je pa pri nastanku in širjenju epidemij na splošno izrednega pomena. Namreč temu, kako in zakaj je do preskoka virusa na človeka pri tem najnovejšem primeru sploh prišlo. Najpogosteje se omenja tržnico divjih živali v kitajskem mestu Wuhan, kot daleč najverjetnejšega primarnega gostitelja koronavirusa pa netopirje. Kakšna je torej povezava med temi letečimi sesalci in virusnimi epidemijami?


18.02.2020

Opustošeno morsko dno v delu Jadrana, najbolj prizadet veliki leščur

V zadnjih tednih in mesecih smo lahko zlasti v nekaterih hrvaških medijih vse pogosteje prebirali zapise in opozorila o dogajanjih na morskem dnu na območju srednjega in južnega Jadrana. Tamkajšnji morski biologi ugotavljajo, da izginjajo oz. odmirajo nekatere vrste školjk, med njimi tudi strogo zaščiten veliki leščur. Potapljači ob nekaterih dalmatinskih otokih pravijo, da je na nekaterih območjih »tam spodaj vse mrtvo«. Pojav se širi proti severu in to, po nekaterih informacijah, precej hitro.


17.02.2020

Počitnice niso "učitnice"

Veliko staršev ne ve, kaj početi z najmlajšimi v času šolskih počitnic, letošnje zimske so še posebej specifične. Nekaj jih svoje otroke odloži pri starih starših, drugi morajo zanje najti varstvo ali vzeti dopust, če pa je otrok dovolj star, da lahko dopoldneve preživi sam. Specialni pedagog in strokovnjak za motnje vedenja in osebnosti Marko Juhant je v pogovoru z Markom Rozmanom poudaril, da počitnice niso »učitnice«. Poleg gibanja v naravi pa je pomemen tudi skupni čas, ki ga starši in skrbniki preživijo z najmlajšimi.


17.02.2020

V Domu Lukavci odprli nove prostore

Dom Lukavci je drugi največji posebni socialno-varstveni zavod pri nas, desetletno opozarjanje na prostorsko stisko zlasti zaradi neprostovoljnih namestitev oseb z duševno motnjo, pa je končno obrodilo sadove. Konec minulega tedna so slovesno odprli nove prostore, v katerih bodo z marcem namestili 12 ljudi, ki jih k njim pošiljajo sodišča. Tako bodo odslej lahko namesto 44-h s sklepom sodišča brez privolitve v Lukavcih nudili namestitev 56. posameznikom. Nekatere so morali večkrat do zdaj nastaniti kar v jedilnici oziroma skupnih prostorih, nazadnje enega zgolj dan pred uradnim odprtjem. Za milijonsko naložbo je 800 tisoč evrov prispevalo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, na nevzdržne razmere pa so dlje časa opozarjali tudi v Uradu varuha človekovih pravic. Lidija Kosi se je pogovarjala z direktorico Doma Lukavci Stanko Vozlič.


17.02.2020

Bo Italija dobila še tretjo Contejevo vlado?

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


14.02.2020

Sejem zaposlovanja Beograd

Slovenska podjetja, ki se vse pogosteje srečujejo s pomanjkanjem delavcev in jih zaman iščejo doma, se že dolgo ozirajo tudi v države Zahodnega Balkana. Te so blizu, nekoč smo bili del skupne države, podobne so navade, jezik. Zanimanje iskalcev zaposlitve v Srbiji je veliko, že zdaj jih v Sloveniji precej prek 10 000, a tudi tu je kadrovski bazen vse manjši. Kljub novemu sporazumu med Slovenijo in Srbijo pa pri zaposlovanju ostajajo številne birokratske ovire, v obeh državah.


13.02.2020

Povezovanje proizvajalcev prehranskih izdelkov za lažji skupni nastop na trgu prinaša dodano vrednost tudi za kupce

V Slovenskem kmetijstvu imamo veliko uspešnih, inovativnih individualnih poslovnih zgodb. Težava pa je povezovanje in sodelovanje kmetijskih proizvajalcev in ponudnikov živil v večje strukture. Nekaj primerov dobrih praks se sicer razvija predvsem na komercialno prodajnem povezovanju. Dejstvo pa je, da v tem programskem obdobju v zvezi s povezovanjem za lažji nastop na trgu ni bilo bistvenega napredka. Kje so težave in kakšne so prednosti tako za proizvajalce kot kupce? V pogovoru z Jernejko Drolec.


13.02.2020

Stanovanjski zakon znova v predal

Stanovanjski zakon bi moral v tem času že v drugo javno obravnavo. Med drugim bi, kot je napisan, omogočil dvig najemnin in na drugi strani ustrezno povečanje subvencij vsem, ki si dviga ne bi mogli privoščiti. Združenje stanovanjskih skladov v okviru Gospodarske zbornice Slovenije je takoj po odstopu premierja poslanskim skupinam poslalo prošnjo vsaj za zvišanje točke neprofitne najemnine in na drugi strani subvencij. Prošnja je že tretja od 2016. Stanovanjski skladi namreč z zdajšnjo neprofitno najemnino pogosto ne morejo pokriti niti stroškov lastnega delovanja, kaj šele da bi gradili nove soseske. Katere rešitve so nujne? Ali vemo, kakšen bi bil obljubljeni sistemski vir za stanovanjsko politiko? Kaj se dogaja Ljubljani, kjer bodo na trgu kmalu ponujena razkošna stanovanja, javnih najemnih pa bo vedno premalo? O tem se je z direktorjem JJS MOL Sašom Rinkom pogovarjala Maja Derčar.


13.02.2020

"Radio je medij, ki je ravno prav blizu in dovolj daleč"

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


Stran 121 od 220
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov