Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


Aktualna tema

4380 epizod


Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


30.09.2020

Zelena streha v zelenem Kranju

Na kranjski osnovni šoli Staneta Žagarja so uredili zeleno streho, za katero bodo skrbeli sedmošolci. Učenci in učitelji so dobili dve učilnici na prostem, kar je v teh koronskih časih še posebej dragoceno. Te dni bodo z zelenjem zasadili 250 kvadratnih metrov veliko površino. Nastaja pravi vrt v malem. Dišavnice, trajnice, zelišča, maline, robide, tudi trta in medovite rastline. Učenci bodo ohranjali mini zelene površine, spoznavali rastline in skrbeli zanje. Teh bo še več spomladi, ko bodo zasadili tudi uporabne rastline.


29.09.2020

Konflikt v Gorskem Karabahu

Minulo soboto so v Gorskem Karabahu, spornem ozemlju na območju Kavkaza, ki si ga lastita Armenija in Azerbajdžan, znova izbruhnili srditi spopadi med sprtima stranema. Azerbajdžan je sporočil, da je sprožil veliko "protiofenzivo" proti armenskim separatistom, v Armeniji in Gorskem Karabahu so razglasili vojno stanje in splošno mobilizacijo. Kljub pozivom številnih držav k ustavitvi spopadov se ti nadaljujejo že tretji dan, poročajo o več deset mrtvih, tudi med civilisti. Iran in še nekatere države so medtem ponudile posredovanje, vse več pa je tudi znamenj o vpletanju tujih sil, predvsem Rusije in Turčije. Spor glede Gorskega Karabaha ima korenine daleč nazaj v zgodovini.  Izginil ni niti v času SZ, razplamtel pa se je pred in po koncu razpada SZ. 


29.09.2020

Kam z viški hrane?

Generalna skupščina združenih narodov je današnji dan razglasila za Mednarodni dan osveščanja o izgubah hrane in odpadni hrani. Letos ga obeležujemo prvič. Zavržki hrane namreč postajajo vse večji globalni problem, številke pa so skrb vzbujajoče tudi v Sloveniji, saj povprečno gospodinjstvo v koš na leto odvrže za 336 evrov hrane. Na Zvezi potrošnikov Slovenije in v društvu Ekologi brez meja opozarjajo, da bo zavržke hrane mogoče zmanjšati le s spremembo nakupovalnih navad.


29.09.2020

Italija je druga največja proizvajalka lešnikov na svetu

September je tudi čas za spravilo lešnikov - in če jih pri nas po večini pospravijo veverice, jih v nasadih na severu italijanske dežele Lacij pobirajo z avtomatiziranimi stroji. Italija je druga največja proizvajalka lešnikov na svetu - kot vse kaže, pa jih bo v naslednjih letih proizvedla še več. Toda mnogi se bojijo, da bo interes velikih svetovnih proizvajalcev sladkarij, kjer konča večina pridelka, resno onesnažil območje vulkanskih jezer severnega Lacija. V krajih okoli mesta Viterbo je bil Janko Petrovec.


28.09.2020

"Po darovanju krvi se počutim bolj svobodno"

Leta 1957 rojeni upokojenec Anton Kirasić iz Starega trga pri Ložu je danes zjutraj na krvodajalski akciji v Loški dolini daroval kri že 100-tič. Vsega skupaj je doslej daroval 45 litrov krvi, prve akcije se je udeležil 26. aprila leta 1978. Ker ima krvno skupino 0 negativna, ki jo tudi najbolj potrebujejo, je njegova pomoč še toliko bolj dragocena. Z njim se je pogovarjal notranjski dopisnik Marko Škrlj.


25.09.2020

Arhitektura za prihodnje generacije

Po različnih krajih države, bo vse do nedelje potekal enajsti festival Odprte hiše Slovenije. Na ogled bo več kot 80 zasebnih in javnih objektov ter prostorskih ureditev, ki jih je med prijavljenimi izbrala strokovna žirija. Med drugim bodo na ogled Gozdna vasica Theodosius, Glasbena šola Šoštanj in Doživljajsko središče ob Muri. Tema letošnjega festivala je »Arhitektura za prihodnje generacije«. Več Marko Rozman.


25.09.2020

Mednarodni teden gluhih

Organizacije gluhih po vsem svetu zaznamujejo mednarodni teden gluhih, ki poteka pod sloganom "Znakovni jeziki so za vsakogar!" V Zvezi društev gluhih in naglušnih Slovenije so ob tem prazniku izpostavili dve temi, in sicer področje znakovnega jezika in izobraževanja tolmačev na področju sodstva. Prispevek Petre Medved.


24.09.2020

Industrija srečanj

Industrija srečanj, ki povezuje kongresni turizem ter organizacijo prireditev in sejmov, je v koronakrizi doživela skoraj popoln izpad prihodkov. Večina njenih predstavnikov ocenjuje, da bodo letos realizirali le 10 do 20 odstotkov lanskega, sicer odličnega prometa. Zato sta podaljšanje čakanja na delo doma in vnovična uvedba mesečnega temeljnega dohodka za samozaposlene do novega leta, kot ju je včeraj predlagala vlada, zanje ključna ukrepa. Predstavniki industrije srečanj so izoblikovali še nekaj predlogov. Poroča Urban Tarman.


24.09.2020

Glasovanje za najboljši novinarski razred

Program za mlade že vrsto let po šolah izvaja radijske novinarske delavnice. Na njih se šolarji spoznajo z delom radijskega voditelja, novinarja, tonskega mojstra in glasbenega urednika, pod vodstvom radijske ekipe pa pripravijo sobotno mladinsko oddajo HUDO. Letos je projekt dobil tekmovalni značaj, zato so mladi novinarji pripravili tudi tekmovalni posnetek o svojem kraju. O tem, katera šola najbolj izstopa, katera je svoj kraj predstavila najbolj atraktivno, pa poleg žirije odločate tudi poslušalci, saj na naših spletnih straneh ta teden poteka glasovanje za najboljši novinarski razred. O tem odločajo glasovi poslušalcev in mnenje strokovne žirije, v kateri so vodja novinarskih delavnic Tadeja Bizilj, voditelj Odmevov na TV Slovenija Igorja E. Berganta in Danijel Poslek, odgovorni urednik Prvega programa Radia Slovenija.


24.09.2020

30 let Lige proti epilepsiji Slovenije

Leto 2020 zaznamuje 30-letnico delovanja Društva liga proti epilepsiji Slovenije, strokovno- humanitarne organizacije, ki se trudi na različne načine ozaveščati in izmenjevati znanje s področja epileptologije. Slovenska liga je tudi aktivna članica Mednarodne lige proti epilepsiji. Prav v teh dneh bi morala v Ljubljani potekati 13. mednarodna podiplomska šola praktične epileptologije, a so jo seveda zaradi znanega razloga morali odpovedati. Vseeno pa smo na Prvem tridesetletnico Lige  obeležili v dveh delih. V naši jutranji oddaji Možgani na dlani smo pokukali med nevronska omrežja, ki se srečajo z epilepsijo. Še več o društvu, preteklosti in prihodnosti njihovega dela, o tem,  kako lahko ta nevrološka motnja vpliva na življenje posameznika pa lahko slišite v prispevku, v katerem so sodelovali predsednica Lige, dr. Natalija Krajnc ter Daša Kovačič in Tadej Votolen - Tadee.


23.09.2020

Pohodniške poti v Novem mestu in okolici

Terenska ekipa Prvega je na dan slovenskega športa obiskala Novo mesto in med drugim raziskovala tudi pohodniške poti v mestu in okolici. Andreja Čokl je pred mikrofon povabila predsednika Pohodniškega društva Novo mesto Antona Markoviča.


23.09.2020

Športni objekti v NM

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


23.09.2020

Kolesar Jože Ravbar

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


23.09.2020

MLADI IN ŠPORT

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


23.09.2020

Delavske športne igre

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


22.09.2020

Dan športa

Letošnji dan slovenskega športa je v največji meri zaznamovan z uspehi naših kolesarjev na dirki po Franciji, ki nam daje vpogled tudi v odnos ljudi in politike do športa. Medtem ko politika pozablja na športe ob robu, predvsem z vidika financiranja, športniki ugotavljajo, da je odnos Slovencev do njih nadpovprečen v primerjavi z drugimi narodi. Prispevek je pripravila Eva Lipovšek.


22.09.2020

debeli otroci

Strokovnjaki s fakultete za šport so danes predstavili analizo gibalnih sposobnosti otrok od prvega do devetega razreda po preklicu epidemije Covida-19. Gre za meritve v okviru spremljanja telesnega in gibalnega razvoja otrok SLOfit-športnovzgojni karton, ki jih pri osnovnošolcih izvajajo vsako leto že več kot trideset let zapored. Novinarsko konferenco je spremljala Lucija Dimnik Rikić.


22.09.2020

Volitve ITALIJA

Italijani so na nedeljskem in ponedeljkovem na referendumu s skoraj 70 odstotno podporo potrdili ustavno spremembo, po kateri bo imel naslednji italijanski parlament za več kot tretjino manj poslancev in senatorjev. Vzporedno so v sedmih italijanskih deželah volili še nove deželne svete in predsednike. Kljub slabim napovedim za stranke vladne koalicije je prišlo do izenačenja: leva sredina je zmagala v treh velikih deželah, desna sredina v eni veliki in treh manjših. Drago Balažič se je pogovarjal z dopisnikom iz Rima Jankom Petrovcem.


22.09.2020

Trump še ni zadovoljen, prepoved TikToka še vedno mogoča

V tehnološki trgovinski vojni med Združenimi državami Amerike in Kitajsko so se spopadi spet zaostrili. Dogovor med kitajskim podjetjem Bytedance in ameriškima Oracle in Walmart o TikToku kot kaže še ni dokončen. Ameriški predsednik Donald Trump je namreč zagrozil, da bo prepovedal priljubljeno aplikacijo v Združenih državah Amerike, če ameriški podjetji ne bosta imeli popolega nadzora v novem podjetju TikTok Global s sedežem v Združenih državah Amerike. Gre za odziv na izjave podjetja Bytedance, da bo v TikTok Global imelo 80 odstotni delež. Usoda TikToka na ameriških tleh je tako spet negotova. Več Urška Henigman.


21.09.2020

Svetovni dan Alzheimerjeve bolezni

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


Stran 101 od 219
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov