Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Konec minulega tedna je na povabilo Informacijske pisarne Evropskega parlamenta v Sloveniji našo državo obiskala Lamija Adži Bašar, skupaj z Nadio Murad prejemnica nagrade Saharova za svobodo misli. To Evropski parlament vsako leto podeljuje posameznikom ali organizacijam, ki se borijo za človekove pravice in so zavzeti zagovorniki človekovega dostojanstva. Lanski nagrajenki sta jezidinji, ki sta evropsko javnost opozorili na grozote, ki jih njihova verska skupnost doživlja pod Islamsko državo. Lamija Adži Bašar je tako svojo zgodbo o spolnem suženjstvu, pobegu in usodi jezidske verske manjšine v Iraku delila tudi s Slovenci.
Nagrado Saharova Evropski parlament vsako leto podeljuje posameznikom ali organizacijam, ki se borijo za človekove pravice in so zavzeti zagovorniki človekovega dostojanstva. Lanski nagrajenki sta jezidinji, ki sta evropsko javnost opozorili na grozote, ki jih njihova verska skupnost doživlja pod Islamsko državo. Ena od njiju, Lamija Adži Bašar, je svojo zgodbo o spolnem suženjstvu, pobegu in usodi jezidske verske manjšine v Iraku delila tudi s Slovenci.
Danes 19-letna Lamija Adži Bašar je bila stara 15 let, ko so njeno vas Kočo v Sindžarju na severu Iraka avgusta 2014 obkolili pripadniki Islamske države in od njih zahtevali, da prevzamejo islam. Na tem območju namreč živijo jezidi, stara verska manjšina, katere verovanja izvirajo še iz mezopotamskih religij in so torej starejša od islama. Ker nove vere niso sprejeli, so moške pobili, ženske pa odpeljali v Mosul na bazar, kjer so jih prodali. Po dveh letih in pol ujetništva ji je le uspelo zbežati, pri tem jo je poškodavala mina in na zdravljenje je odšla v Nemčijo. Tam je postala glas neslišanih, glas tistih, ki trpijo zaradi terorja in posilstev Islamske države.
Kaj se je dogajalo v ujetništvu?
“Sem ena od tisočih žensk, ki jih je prijela Islamska država, ko so vdrli na gorato območje Sindžarja v Iraku. Stara sem bila 15 let, ko so avgusta 2014 so nas obkolili in v vasi Kočo smo bili obkoljeni 15 dni. Želeli so, da sprejmemo islam. Vzeli so nam vse imetje, razdelili moške in ženske, bile smo priča ubijanju naših moških. Iz vasi so ženske odpeljali v Sulak, tam so nas ponovno razdelili: punce so ločili od mater. Mene in moje sestre so peljali v Mosul, kjer je bilo veliko drugih punc. V neki dvorani je bil namreč bazar, kjer so nas prodajali. Mene so prodali petkrat, vsak dan so me mučili, kaznovali, posiljevali, grdo so ravnali z vsemi mlajšimi puncami in z ženskami. Otrokom so poskušali vsiliti svojo ideologijo. Ne bom vam na dolgo in široko razlagala, kaj vse se je dogajalo, a dve leti in pol se je ta kriminal nadaljeval in to se dogaja še danes. Veliko žensk in moških je zaradi vsega tega trpljenja, posilstev in prodaj naredilo samomor. Videla sem tudi, kako je moja prijateljica stopila na mino, še zdaj slišim njene krike, ko je umirala. In takrat sem si zadala, da bom o tem govorila.”
So vas napadli le zaradi vere?
“Napadli so nas le zaradi vere, saj nas imajo za nevernike oziroma so prepričani, da naša vera ni prava. Mislim, da z nobeno drugo versko ločino ali nacionalno manjšino niso ravnali tako strašno kot z jezidi. Pri nas so največ pobijali, posiljevali, vzeli največ žena, otrok, mladoletnikov. Očeta, bratrance, strica so odpeljali neznano kam in jih najbrž vse pobili. Ne vemo, kje so.”
Večkrat ste omenili ne le trpljenja žensk, temveč tudi otrok. Kaj se sploh dogaja z njimi?
“Otroke in mlajše najstnike so pripadniki Islamske države peljali v njihove postojanke, tam so jih učili koran, brati, pisati in jim hkrati vlivali sovraštvo do lastnih ljudi, ki naj bi bili neverniki, zato se je treba boriti proti lastni družini. Tiste, ki so bili stari od 13 do 15 let, so že urili, da nosijo orožje, da so bojevniki. Pred kakšnim mesecem in pol sta se na primer dva jezida, ki sta bila stara okoli 12 let, razstrelila v samomorilskem napadu Islamske države.”
Povedali ste, da veliko ujetnikov ni videlo izhoda in so naredili samomor. Kako pogumen moraš biti, da poskušaš večkrat pobegniti?
“Čeprav so me štirikrat ujeli, ko sem želela pobegniti, in so me potem kaznovali, mučili, posilili, nisem nikoli izgubila upanja, da bi še enkrat pobegnila. In bi tako glas teh otrok, žensk, ki so ostali tam, dosegel zunanji svet.”
Prav zaradi tega ste prejeli nagrado Saharova. Vaše življenje se je gotovo od takrat zelo spremenilo, kaj pa se je spremenilo v Iraku?
“Zgodbo sem povedala velikokrat, kjer sem le lahko. A še do zdaj niso slišali, kar jim želim povedati. Še zdaj se ni nič spremenilo. Isto je, kot je bilo.”
Kako torej živijo jezidi v Iraku?
“Približno 3.500 jih je še v ujetništvu Islamske države, ostali pa živijo v begunskih taboriščih na kurdskem ozemlju, ampak razmere tam so zelo težke.”
Je nagrada dovolj, ali bi lahko naredila Evropa še kaj?
“Seveda, želim da dejansko pomagajo otrokom in ženskam, žrtvam nasilja, ne le v Iraku, temveč tudi povsod drug. Da ti dobijo mednarodno zaščito zaradi vseh grozot, ki so se jim zgodile. Mora se obsoditi dejanja Islamske države, ISiSA, moralo bi se jih pripeljati na mednarodno sodišče za vojne zločine, ljudem tam pa dopustiti, da živijo v miru naprej. Treba bi bilo osvoboditi ljudi, odpreti koridorje, da bi lahko šli nazaj v svojo domovino, v svoje kraje.”
Bi šli vi nazaj?
“Trenutno o tem sploh ne razmišljam. Najprej je treba zaščitili tisto območje, da se bo sploh dalo tam živeti. Šele potem bi lahko začela razmišljati o vrnitvi v domače kraje. Trenutno pa se tam ne da živeti.”
Če ne bi bilo vojne in bi lahko v miru živeli v svojem kraju – kakšno bi bilo vaše življenje, bi hodili v šolo, bi bili poročeni?
“Jezidi se ne poročamo pred 18 letom starosti, poroke mladoletnih so strogo prepovedane. Tako da bi študirala in šele potem razmišljala o poroki. Če bi bil tam doli mir in bi lahko imela normalno življenje, bi študirala za učiteljico in bi otroke učila brati in pisati.”
Več pa v avdio prispevku na Prvem programu Radia Slovenija.
4527 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Konec minulega tedna je na povabilo Informacijske pisarne Evropskega parlamenta v Sloveniji našo državo obiskala Lamija Adži Bašar, skupaj z Nadio Murad prejemnica nagrade Saharova za svobodo misli. To Evropski parlament vsako leto podeljuje posameznikom ali organizacijam, ki se borijo za človekove pravice in so zavzeti zagovorniki človekovega dostojanstva. Lanski nagrajenki sta jezidinji, ki sta evropsko javnost opozorili na grozote, ki jih njihova verska skupnost doživlja pod Islamsko državo. Lamija Adži Bašar je tako svojo zgodbo o spolnem suženjstvu, pobegu in usodi jezidske verske manjšine v Iraku delila tudi s Slovenci.
Nagrado Saharova Evropski parlament vsako leto podeljuje posameznikom ali organizacijam, ki se borijo za človekove pravice in so zavzeti zagovorniki človekovega dostojanstva. Lanski nagrajenki sta jezidinji, ki sta evropsko javnost opozorili na grozote, ki jih njihova verska skupnost doživlja pod Islamsko državo. Ena od njiju, Lamija Adži Bašar, je svojo zgodbo o spolnem suženjstvu, pobegu in usodi jezidske verske manjšine v Iraku delila tudi s Slovenci.
Danes 19-letna Lamija Adži Bašar je bila stara 15 let, ko so njeno vas Kočo v Sindžarju na severu Iraka avgusta 2014 obkolili pripadniki Islamske države in od njih zahtevali, da prevzamejo islam. Na tem območju namreč živijo jezidi, stara verska manjšina, katere verovanja izvirajo še iz mezopotamskih religij in so torej starejša od islama. Ker nove vere niso sprejeli, so moške pobili, ženske pa odpeljali v Mosul na bazar, kjer so jih prodali. Po dveh letih in pol ujetništva ji je le uspelo zbežati, pri tem jo je poškodavala mina in na zdravljenje je odšla v Nemčijo. Tam je postala glas neslišanih, glas tistih, ki trpijo zaradi terorja in posilstev Islamske države.
Kaj se je dogajalo v ujetništvu?
“Sem ena od tisočih žensk, ki jih je prijela Islamska država, ko so vdrli na gorato območje Sindžarja v Iraku. Stara sem bila 15 let, ko so avgusta 2014 so nas obkolili in v vasi Kočo smo bili obkoljeni 15 dni. Želeli so, da sprejmemo islam. Vzeli so nam vse imetje, razdelili moške in ženske, bile smo priča ubijanju naših moških. Iz vasi so ženske odpeljali v Sulak, tam so nas ponovno razdelili: punce so ločili od mater. Mene in moje sestre so peljali v Mosul, kjer je bilo veliko drugih punc. V neki dvorani je bil namreč bazar, kjer so nas prodajali. Mene so prodali petkrat, vsak dan so me mučili, kaznovali, posiljevali, grdo so ravnali z vsemi mlajšimi puncami in z ženskami. Otrokom so poskušali vsiliti svojo ideologijo. Ne bom vam na dolgo in široko razlagala, kaj vse se je dogajalo, a dve leti in pol se je ta kriminal nadaljeval in to se dogaja še danes. Veliko žensk in moških je zaradi vsega tega trpljenja, posilstev in prodaj naredilo samomor. Videla sem tudi, kako je moja prijateljica stopila na mino, še zdaj slišim njene krike, ko je umirala. In takrat sem si zadala, da bom o tem govorila.”
So vas napadli le zaradi vere?
“Napadli so nas le zaradi vere, saj nas imajo za nevernike oziroma so prepričani, da naša vera ni prava. Mislim, da z nobeno drugo versko ločino ali nacionalno manjšino niso ravnali tako strašno kot z jezidi. Pri nas so največ pobijali, posiljevali, vzeli največ žena, otrok, mladoletnikov. Očeta, bratrance, strica so odpeljali neznano kam in jih najbrž vse pobili. Ne vemo, kje so.”
Večkrat ste omenili ne le trpljenja žensk, temveč tudi otrok. Kaj se sploh dogaja z njimi?
“Otroke in mlajše najstnike so pripadniki Islamske države peljali v njihove postojanke, tam so jih učili koran, brati, pisati in jim hkrati vlivali sovraštvo do lastnih ljudi, ki naj bi bili neverniki, zato se je treba boriti proti lastni družini. Tiste, ki so bili stari od 13 do 15 let, so že urili, da nosijo orožje, da so bojevniki. Pred kakšnim mesecem in pol sta se na primer dva jezida, ki sta bila stara okoli 12 let, razstrelila v samomorilskem napadu Islamske države.”
Povedali ste, da veliko ujetnikov ni videlo izhoda in so naredili samomor. Kako pogumen moraš biti, da poskušaš večkrat pobegniti?
“Čeprav so me štirikrat ujeli, ko sem želela pobegniti, in so me potem kaznovali, mučili, posilili, nisem nikoli izgubila upanja, da bi še enkrat pobegnila. In bi tako glas teh otrok, žensk, ki so ostali tam, dosegel zunanji svet.”
Prav zaradi tega ste prejeli nagrado Saharova. Vaše življenje se je gotovo od takrat zelo spremenilo, kaj pa se je spremenilo v Iraku?
“Zgodbo sem povedala velikokrat, kjer sem le lahko. A še do zdaj niso slišali, kar jim želim povedati. Še zdaj se ni nič spremenilo. Isto je, kot je bilo.”
Kako torej živijo jezidi v Iraku?
“Približno 3.500 jih je še v ujetništvu Islamske države, ostali pa živijo v begunskih taboriščih na kurdskem ozemlju, ampak razmere tam so zelo težke.”
Je nagrada dovolj, ali bi lahko naredila Evropa še kaj?
“Seveda, želim da dejansko pomagajo otrokom in ženskam, žrtvam nasilja, ne le v Iraku, temveč tudi povsod drug. Da ti dobijo mednarodno zaščito zaradi vseh grozot, ki so se jim zgodile. Mora se obsoditi dejanja Islamske države, ISiSA, moralo bi se jih pripeljati na mednarodno sodišče za vojne zločine, ljudem tam pa dopustiti, da živijo v miru naprej. Treba bi bilo osvoboditi ljudi, odpreti koridorje, da bi lahko šli nazaj v svojo domovino, v svoje kraje.”
Bi šli vi nazaj?
“Trenutno o tem sploh ne razmišljam. Najprej je treba zaščitili tisto območje, da se bo sploh dalo tam živeti. Šele potem bi lahko začela razmišljati o vrnitvi v domače kraje. Trenutno pa se tam ne da živeti.”
Če ne bi bilo vojne in bi lahko v miru živeli v svojem kraju – kakšno bi bilo vaše življenje, bi hodili v šolo, bi bili poročeni?
“Jezidi se ne poročamo pred 18 letom starosti, poroke mladoletnih so strogo prepovedane. Tako da bi študirala in šele potem razmišljala o poroki. Če bi bil tam doli mir in bi lahko imela normalno življenje, bi študirala za učiteljico in bi otroke učila brati in pisati.”
Več pa v avdio prispevku na Prvem programu Radia Slovenija.
Lilamors je nov projet pevke Ane Čop, pianista Thila Seeversa ter producenta Jake Arha. Njihov prvenec nosi naslov When I'm Dead, My Dearest. Odličen album prepleta jazz z eksperimentalno elektroakustično glasbo ter tradicionalno poezijo z izvirnimi besedili in govorjeno besedo. Album nosi zelo močno sporočilo in zagotovo ni namenjen površinskemu poslušanju, saj poslušalec šele z večkratnim in poglobljenim spremljanjem lahko dojame vso globino in težo skladb. O albumu se je glasbena urednica Alja Kramar pogovarjala s pevko Ana Čop.
Peter Paco Wrolich, koroški Slovenec, je bil profesionalni kolesar, sodeloval je tudi na tritedenskih dirkah po Franciji in Italiji, nastopal je na olimpijskih igrah leta 1996 in 2000. Kolesarstvu je ostal zavezan tudi po koncu kariere, kot predsednik koroške kolesarske zveze in trener kolesarskega kluba KAC. Po očetovih stopinjah gresta tudi sinova Santiago in Manolo. Slednji je član avstrijske kolesarske reprezentance in bo prihodnji mesec nastopil na svetovnem prvenstvu v Glasgowu. Paco Wrolich spremlja kolesarske dirke, tudi po Franciji, ki ima sloves najprestižnejše na svetu. Takoj po dirki na čas je napovedal, da Tadej Pogačar ne bo mogel premagati Jonasa Vingegaarda. Imeti drugega na Dirki po Franciji je vrhunski rezultat, pravi. Da sta kar dva slovenska kolesarja v svetovnem vrhu, pripisuje kolesarski tradiciji, prepričan pa je, da je to enkraten dogodek, ki se ne bo kmalu ponovil.
Dvajsetič se je letos na Gradu Snežnik zbral orkester Etno Histeria, ki je za 14 dni združil 70 glasbenikov iz 21 držav. Kako so izgledale vaje, kje nas čakajo koncerti ter kakšna je sploh ideja tega orkestra, v prispevku razloži idejni vodja orkestra Matija Solce. Prav tako pa Matija napove prihajajoči festival Floating Castle, ki ga gosti Grad Snežnik med 27. in 30. julijem.
V Novi Gorici potekajo priprave na nevtralizacijo 250-kilogramske letalske bombe iz 2. svetovne vojne. Prav posebej se na nedeljsko akcijo pripravljajo člani Državne enote za varstvo pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi. Tina Kofol je pred mikrofon povabila Aljaža Lebana, izkušenega člana te enote, ki bo neposredno vključen v nedeljsko intervencijo. Za njim je že več kot dvajset deaktivacij letalskih bomb. Kot je povedal, je za uspeh ključno to, da vsak opravi nalogo, ki mu je zaupana.
V številnih občinah na Gorenjskem odpravljajo posledice včerajšnjega močnega vetra, ki je odkrival strehe, ruval drevesa in poškodoval infrastrukturo. Vetrolom je prizadel Radovno ter doline Vrata, Kot in Krma, kjer je v Kovinarski koči zaradi neprevoznosti ceste ostalo ujetih 120 ljudi. Med njimi je bilo tudi 70 slepih, slabovidnih in drugih ranljivih skupin s spremljevalci, ki so se vrnili s Triglava in so zdaj srečno v dolini. Razmere je spremljala naša dopisnica Aljana Jocif. Mateja Železnikar pa se je kmalu po vrnitvi v Mojstrano pogovarjala z Jurčkom Nowakkom, ki je pri Planinski zvezi Slovenije zadolženi za planince invalide in jih je spremljal na vrh Triglava. Vsi smo dobro in veseli smo, da nam je uspelo, je dejal, presenečen zaradi zaskrbljenosti in medijskih vprašanj o tveganju vzpona ob nestabilnih vremenskih razmerah. »Vreme je bilo lepo, imeli smo dva dneva sonca, za rdeči alarm pa nismo vedeli, saj v planinah ni signala, radia pa ne poslušamo. V hribe greš, da uživaš!« Kaj pa opozorila?
Naše gore so te dni dobro obiskane. Z večjim obiskom pa se povečuje tudi število gorskih nesreč. Vse bolj obremenjeni pa so tudi gorski reševalci, ki so imeli letos že več kot 300 posredovanj. Samo včeraj so prejeli osem klicev na pomoč. Najbolj obremenjeni so bili bohinjski gorski reševalci. Ti so v dveh obsežnih reševalnih akcijah ponoči pomagali 68-letnemu tujcu pod Rdečo Škrbino na območju Triglava in dvema planincema, ki ju je na Komarči zajelo slabo vreme. Gorski reševalci svetujejo, da pred odhodom v gore skrbno preverite vremensko napoved.
Z začetkom meseca je začela veljati novela Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, s katero želi vlada zmanjšati problem pomanjkanja strokovnih delavcev v šolstvu. V Sindikatu vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture pravijo, da bodo šole lahko zaposlovale tudi strokovnjake brez pedagoško-andragoškega znanja. Nesprejemljiv se jim zdi tudi predlog vlade, da bi svetovalne delavce v šolstvu umestili v nižji plačni razred. Foto: Reuters/MMC
V letu 2022 je Jazzinty obudil skladateljsko nagrado Jazzon, ki je v preteklosti potekala med letoma 2003 in 2016 in nagradila 13 slovenskih mladih ustvarjalcev, ki so danes vodilni ustvarjalci slovenske jazzovske krajine. Zmagovalec skladateljske nagrade Jazzon 2023 je postal pianist Matic Štemberger s skladbo Catharsis. Drugo mesto je pripadlo skladbi Scapegoat avtorja Gala Goloba, tretje mesto pa je pripadlo skladbi Bandulf Cantrip avtorja Luke Zabrica.
Teden med 3. in 9. julijem je bil glede na meritve Univerze Maine v Združenih državah Amerike najtoplejši v zgodovini meritev. Povprečna temperatura je prvič presegla 17 stopinj Celzija. Kako bodo podnebne spremembe vplivale na Evropo in Slovenijo, se Rene Markič sprašuje s sogovornikoma klimatologom Renatom Bertalaničem z Agencije RS za okolje in Lidijo Živčič z društva Focus. foto: Reuters/MMC
Vse posledice neurij, ki so ta teden prizadela tako rekoč vse dele Slovenije, se šele razkrivajo. Kot smo že poročali, je včerajšnje neurje najhuje prizadelo Cerkno, kjer je bil tudi Marko Škrlj. Meteorolog Brane Gregorčič pravi, da so območja z razgibanim reliefom bolj dovzetna za vremenske ujme, vendar teh vsaj ta konec tedna na srečo ne bo več.
Umetna inteligenca bo s svojim hitrim razvojem vplivala tudi na gospodarstvo. Podjetja se bodo morala prilagoditi spremembam, svoje delavce in delavke pa izobraziti za nove spretnosti. A kot poudarja profesorica doktorica Tjaša Redek z Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, je nevzpodbuden predvsem podatek, da si kar polovica odraslih, ki niso deležni izobraževanja o delovanju in uporabi novih tehnologij, tega niti ne želi. Čeprav umetni inteligenci že danes namenjamo vse več pozornosti, bo ključno vlogo igrala v prihodnjih letih. Do leta 2030 bi po besedah profesorice doktorice Redek lahko prispevala enako svetovnemu gospodarstvu kot Indija in Kitajska skupaj. Z njo se je pogovarjal Rene Markič. foto: Pixabay
Svet RTV Slovenija je včeraj skoraj soglasno podprl imenovanje Zvezdana Martića za predsednika uprave RTV, ki bo predvidoma konstituirana v drugi polovici avgusta. Glede ekipe je bil Martić skrivnosten, ker bo svet šele v sredo prihodnji teden predvidoma imenoval dva člana bodoče uprave – ta bo štiričlanska. Četrti član uprave pa bo delavski direktor, ki ga bodo volili zaposleni. Je pa Martić povedal, da želi imeti v upravi pomoč na področju financ, prava in organizacije dela.
Kaj mi lahko priča pove o tem, kaj se je zgodilo? Kako naj jo izprašam, da bom dobil čim več uporabnih in verodostojnih informacij? Kako naj presodim, ali njeni izpovedbi lahko verjamem? Ali lahko zaupam, da je očividec prepoznal pravega storilca? O tem se sprašujejo sodniki, tožilci, odvetniki, policisti, kadar je pred njimi zaslišanje osebe vpletene v postopek. Odgovore jim ponuja priročnik z naslovom Pod katerim drevesom si ju videl? višjega sodnika Janka Marinka. Očividci so namreč pomemben, včasih edini vir informacij o dogodku, ki je obravnavan kot kaznivo dejanje. Z Jankom Marinkom se je pogovarjala Jolanda Lebar. Najprej o tem, da se načinov zaslišanja ni mogoče naučiti vnaprej in da zaslišanja postanejo boljša šele z izkušnjami iz prakse.
Naša starajoča se družba se trenutno nahaja v preddverju mnogih sprememb. Tik pred zdajci je realizacija dolgotrajne oskrbe, pereča debata se vije okoli osebne asistence in evtanazije, vlada pa je končno pristopila k naslavljanju največjega zdravstvenega, socialnega in finančnega problema naše družbe, ki je demenca. O teh temah se je Eva Lipovšek pogovarjala z nekdanjo vrhovno državno tožilko, varuhinjo človekovih pravic in svetovalko predsednika republike, sicer pa glasno aktivistko za pravice ranljivih, Vlasto Nussdorfer. foto: BoBo
Tudi Prvi se je 29. maja v delčku pridružil Evropskemu večeru zvokov, ki poteka pod okriljem projekta BAIR in pri katerem sodelujejo finski, srbski in slovenski radijski program. Pisana mavrica zvokov in besed je pričarala znane in manj znane zvočne svetove. Pri Evropskem večeru zvoka so sodelovali Jukka Mikkola iz studia v Helsinkih, Anamarija Štukelj Cusma, Maj Valerij in Mojca Delač, z Arsa, Vala202 in Prvega, strokovna sodelavca prof. dr. Katarina Kompan Erzar in prof. dr. Rajko Muršič. Režija: Saška Rakef Perko. Za tonske zveze je skrbel Aleš Ogrič, tonski mojstri: Rok Kokošinek, Vid Humer, Boštjan Repanjšek. Naj vas spomnimo, da lahko tudi prvi Večer zvokov na Prvem, v katerem smo obujali spomine na zvoke otroštva že najdete in poslušate v arhivu na spletni strani Prvega. Čim več zvokov, ki vam prijajo, vam ustvarjalna, mednarodna posadka želi tudi nadaljevanju večera.
Medtem ko so iz dneva v dan poletne temperature vedno višje, pa se mnogi brezdomni sprašujejo, kako bodo preživeli prihajajoče mesece, ko bo zunaj spet hladneje. Invalidni brezdomni namreč nimajo nikakršnega zatočišča, kamor bi lahko odšli v nadaljno nego, ko so ti odpuščeni iz zdravstvene oskrbe. Zatočišče za brezdomce pod okriljem Centra za socialno delo ima trenutno zasedene vse kapacitete, poleg tega pa zatočišče ni primerno za invalidne osebe. Težave pa ne morejo rešiti niti zdravstvene ustanove, saj tudi tam brezdomni ne morejo ostati v daljši oskrbi.
Letošnji zastoji so nas dokončno streznili; postalo je očitno, da se bomo brez ukrepov kmalu znašli v prometnem kolapsu. Zastoji povzročajo ogromno gospodarsko in okoljsko škodo. Brez razvite prometne infrastrukture tudi ni gospodarskega razvoja. To še posebej velja za Slovenijo, kjer logistika pomeni blizu 8 odstotkov BDP, toda soočamo se s preozkimi avtocestami in zastarelim železniškim omrežjem, ki ne omogoča ne povečanja hitrosti vlakov, ne povečanja kapacitet. Da so potrebni takojšnji mehki, kot tudi dolgoročni ukrepi na prometni infrastrukturi, poudarjajo na Strateškem svetu za investicije in gradbeništvo na Gospodarski zbornici, kjer so si zadali, da bodo v prihodnje bdeli nad projekti prometne infrastrukture, z njihove strani prihaja vrsta opozoril in rešitev.
V ponedeljek zvečer je neurje povzročilo velike težave tako na cestah kot v železniškem prometu. Sprožil se je tudi plaz na železniški progi med Savo in Zagorjem, ki je zasul tire in pozvročil, da je vlak iztiril. Težavo so reševali z nadomestnimi avtobusi, posledica so bile velike zamude. A potniki pravijo, da so zamude stalnica, pristojni pa jim odgovarjajo, da so te logična posledica nadgradnje železniške infrastrukture, ki jih moramo vzeti v zakup za dosego dolgoročnih ciljev.
Trenutno je v javni razpravi predlog novele zakona o javni rabi slovenščine. Ta ureja predvsem položaj slovenščine v digitalnem okolju. Dozdajšnji zakon, sprejet leta 2004 in dopolnjen leta 2010, je namreč po besedah ministrice za kulturo Aste Vrečko pisan v časih, ki še niso predvidevali tako močnega digitalnega razvoja. Foto: pixabay
Vitez krvodajalstva je častni naziv, ki ga prejmejo moški, ki so kri darovali stokrat in ženske, ki so kri darovale osemdesetkrat. V Centru za transfuzijsko medicino mariborskega kliničnega centra je v knjigo Vitezov krvodajalstva je vpisanih 206 rednih krvodajalcev, zadnja dva pa sta na stol za odvzem krvi stotič sedla pred dnevi/v torek. Oba sta povedala, da se krvodajalske akcije udeležita vsake tri mesece in da je krvodajalstvo zanju že način življenja. Da so krvodajalci vredni vsega spoštovanja, pa poudarjajo tudi zaposleni v centru za transfuzijsko medicino, ki se z njimi srečujejo že vrsto let.
Neveljaven email naslov