Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Konec minulega tedna je na povabilo Informacijske pisarne Evropskega parlamenta v Sloveniji našo državo obiskala Lamija Adži Bašar, skupaj z Nadio Murad prejemnica nagrade Saharova za svobodo misli. To Evropski parlament vsako leto podeljuje posameznikom ali organizacijam, ki se borijo za človekove pravice in so zavzeti zagovorniki človekovega dostojanstva. Lanski nagrajenki sta jezidinji, ki sta evropsko javnost opozorili na grozote, ki jih njihova verska skupnost doživlja pod Islamsko državo. Lamija Adži Bašar je tako svojo zgodbo o spolnem suženjstvu, pobegu in usodi jezidske verske manjšine v Iraku delila tudi s Slovenci.
Nagrado Saharova Evropski parlament vsako leto podeljuje posameznikom ali organizacijam, ki se borijo za človekove pravice in so zavzeti zagovorniki človekovega dostojanstva. Lanski nagrajenki sta jezidinji, ki sta evropsko javnost opozorili na grozote, ki jih njihova verska skupnost doživlja pod Islamsko državo. Ena od njiju, Lamija Adži Bašar, je svojo zgodbo o spolnem suženjstvu, pobegu in usodi jezidske verske manjšine v Iraku delila tudi s Slovenci.
Danes 19-letna Lamija Adži Bašar je bila stara 15 let, ko so njeno vas Kočo v Sindžarju na severu Iraka avgusta 2014 obkolili pripadniki Islamske države in od njih zahtevali, da prevzamejo islam. Na tem območju namreč živijo jezidi, stara verska manjšina, katere verovanja izvirajo še iz mezopotamskih religij in so torej starejša od islama. Ker nove vere niso sprejeli, so moške pobili, ženske pa odpeljali v Mosul na bazar, kjer so jih prodali. Po dveh letih in pol ujetništva ji je le uspelo zbežati, pri tem jo je poškodavala mina in na zdravljenje je odšla v Nemčijo. Tam je postala glas neslišanih, glas tistih, ki trpijo zaradi terorja in posilstev Islamske države.
Kaj se je dogajalo v ujetništvu?
“Sem ena od tisočih žensk, ki jih je prijela Islamska država, ko so vdrli na gorato območje Sindžarja v Iraku. Stara sem bila 15 let, ko so avgusta 2014 so nas obkolili in v vasi Kočo smo bili obkoljeni 15 dni. Želeli so, da sprejmemo islam. Vzeli so nam vse imetje, razdelili moške in ženske, bile smo priča ubijanju naših moških. Iz vasi so ženske odpeljali v Sulak, tam so nas ponovno razdelili: punce so ločili od mater. Mene in moje sestre so peljali v Mosul, kjer je bilo veliko drugih punc. V neki dvorani je bil namreč bazar, kjer so nas prodajali. Mene so prodali petkrat, vsak dan so me mučili, kaznovali, posiljevali, grdo so ravnali z vsemi mlajšimi puncami in z ženskami. Otrokom so poskušali vsiliti svojo ideologijo. Ne bom vam na dolgo in široko razlagala, kaj vse se je dogajalo, a dve leti in pol se je ta kriminal nadaljeval in to se dogaja še danes. Veliko žensk in moških je zaradi vsega tega trpljenja, posilstev in prodaj naredilo samomor. Videla sem tudi, kako je moja prijateljica stopila na mino, še zdaj slišim njene krike, ko je umirala. In takrat sem si zadala, da bom o tem govorila.”
So vas napadli le zaradi vere?
“Napadli so nas le zaradi vere, saj nas imajo za nevernike oziroma so prepričani, da naša vera ni prava. Mislim, da z nobeno drugo versko ločino ali nacionalno manjšino niso ravnali tako strašno kot z jezidi. Pri nas so največ pobijali, posiljevali, vzeli največ žena, otrok, mladoletnikov. Očeta, bratrance, strica so odpeljali neznano kam in jih najbrž vse pobili. Ne vemo, kje so.”
Večkrat ste omenili ne le trpljenja žensk, temveč tudi otrok. Kaj se sploh dogaja z njimi?
“Otroke in mlajše najstnike so pripadniki Islamske države peljali v njihove postojanke, tam so jih učili koran, brati, pisati in jim hkrati vlivali sovraštvo do lastnih ljudi, ki naj bi bili neverniki, zato se je treba boriti proti lastni družini. Tiste, ki so bili stari od 13 do 15 let, so že urili, da nosijo orožje, da so bojevniki. Pred kakšnim mesecem in pol sta se na primer dva jezida, ki sta bila stara okoli 12 let, razstrelila v samomorilskem napadu Islamske države.”
Povedali ste, da veliko ujetnikov ni videlo izhoda in so naredili samomor. Kako pogumen moraš biti, da poskušaš večkrat pobegniti?
“Čeprav so me štirikrat ujeli, ko sem želela pobegniti, in so me potem kaznovali, mučili, posilili, nisem nikoli izgubila upanja, da bi še enkrat pobegnila. In bi tako glas teh otrok, žensk, ki so ostali tam, dosegel zunanji svet.”
Prav zaradi tega ste prejeli nagrado Saharova. Vaše življenje se je gotovo od takrat zelo spremenilo, kaj pa se je spremenilo v Iraku?
“Zgodbo sem povedala velikokrat, kjer sem le lahko. A še do zdaj niso slišali, kar jim želim povedati. Še zdaj se ni nič spremenilo. Isto je, kot je bilo.”
Kako torej živijo jezidi v Iraku?
“Približno 3.500 jih je še v ujetništvu Islamske države, ostali pa živijo v begunskih taboriščih na kurdskem ozemlju, ampak razmere tam so zelo težke.”
Je nagrada dovolj, ali bi lahko naredila Evropa še kaj?
“Seveda, želim da dejansko pomagajo otrokom in ženskam, žrtvam nasilja, ne le v Iraku, temveč tudi povsod drug. Da ti dobijo mednarodno zaščito zaradi vseh grozot, ki so se jim zgodile. Mora se obsoditi dejanja Islamske države, ISiSA, moralo bi se jih pripeljati na mednarodno sodišče za vojne zločine, ljudem tam pa dopustiti, da živijo v miru naprej. Treba bi bilo osvoboditi ljudi, odpreti koridorje, da bi lahko šli nazaj v svojo domovino, v svoje kraje.”
Bi šli vi nazaj?
“Trenutno o tem sploh ne razmišljam. Najprej je treba zaščitili tisto območje, da se bo sploh dalo tam živeti. Šele potem bi lahko začela razmišljati o vrnitvi v domače kraje. Trenutno pa se tam ne da živeti.”
Če ne bi bilo vojne in bi lahko v miru živeli v svojem kraju – kakšno bi bilo vaše življenje, bi hodili v šolo, bi bili poročeni?
“Jezidi se ne poročamo pred 18 letom starosti, poroke mladoletnih so strogo prepovedane. Tako da bi študirala in šele potem razmišljala o poroki. Če bi bil tam doli mir in bi lahko imela normalno življenje, bi študirala za učiteljico in bi otroke učila brati in pisati.”
Več pa v avdio prispevku na Prvem programu Radia Slovenija.
4527 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Konec minulega tedna je na povabilo Informacijske pisarne Evropskega parlamenta v Sloveniji našo državo obiskala Lamija Adži Bašar, skupaj z Nadio Murad prejemnica nagrade Saharova za svobodo misli. To Evropski parlament vsako leto podeljuje posameznikom ali organizacijam, ki se borijo za človekove pravice in so zavzeti zagovorniki človekovega dostojanstva. Lanski nagrajenki sta jezidinji, ki sta evropsko javnost opozorili na grozote, ki jih njihova verska skupnost doživlja pod Islamsko državo. Lamija Adži Bašar je tako svojo zgodbo o spolnem suženjstvu, pobegu in usodi jezidske verske manjšine v Iraku delila tudi s Slovenci.
Nagrado Saharova Evropski parlament vsako leto podeljuje posameznikom ali organizacijam, ki se borijo za človekove pravice in so zavzeti zagovorniki človekovega dostojanstva. Lanski nagrajenki sta jezidinji, ki sta evropsko javnost opozorili na grozote, ki jih njihova verska skupnost doživlja pod Islamsko državo. Ena od njiju, Lamija Adži Bašar, je svojo zgodbo o spolnem suženjstvu, pobegu in usodi jezidske verske manjšine v Iraku delila tudi s Slovenci.
Danes 19-letna Lamija Adži Bašar je bila stara 15 let, ko so njeno vas Kočo v Sindžarju na severu Iraka avgusta 2014 obkolili pripadniki Islamske države in od njih zahtevali, da prevzamejo islam. Na tem območju namreč živijo jezidi, stara verska manjšina, katere verovanja izvirajo še iz mezopotamskih religij in so torej starejša od islama. Ker nove vere niso sprejeli, so moške pobili, ženske pa odpeljali v Mosul na bazar, kjer so jih prodali. Po dveh letih in pol ujetništva ji je le uspelo zbežati, pri tem jo je poškodavala mina in na zdravljenje je odšla v Nemčijo. Tam je postala glas neslišanih, glas tistih, ki trpijo zaradi terorja in posilstev Islamske države.
Kaj se je dogajalo v ujetništvu?
“Sem ena od tisočih žensk, ki jih je prijela Islamska država, ko so vdrli na gorato območje Sindžarja v Iraku. Stara sem bila 15 let, ko so avgusta 2014 so nas obkolili in v vasi Kočo smo bili obkoljeni 15 dni. Želeli so, da sprejmemo islam. Vzeli so nam vse imetje, razdelili moške in ženske, bile smo priča ubijanju naših moških. Iz vasi so ženske odpeljali v Sulak, tam so nas ponovno razdelili: punce so ločili od mater. Mene in moje sestre so peljali v Mosul, kjer je bilo veliko drugih punc. V neki dvorani je bil namreč bazar, kjer so nas prodajali. Mene so prodali petkrat, vsak dan so me mučili, kaznovali, posiljevali, grdo so ravnali z vsemi mlajšimi puncami in z ženskami. Otrokom so poskušali vsiliti svojo ideologijo. Ne bom vam na dolgo in široko razlagala, kaj vse se je dogajalo, a dve leti in pol se je ta kriminal nadaljeval in to se dogaja še danes. Veliko žensk in moških je zaradi vsega tega trpljenja, posilstev in prodaj naredilo samomor. Videla sem tudi, kako je moja prijateljica stopila na mino, še zdaj slišim njene krike, ko je umirala. In takrat sem si zadala, da bom o tem govorila.”
So vas napadli le zaradi vere?
“Napadli so nas le zaradi vere, saj nas imajo za nevernike oziroma so prepričani, da naša vera ni prava. Mislim, da z nobeno drugo versko ločino ali nacionalno manjšino niso ravnali tako strašno kot z jezidi. Pri nas so največ pobijali, posiljevali, vzeli največ žena, otrok, mladoletnikov. Očeta, bratrance, strica so odpeljali neznano kam in jih najbrž vse pobili. Ne vemo, kje so.”
Večkrat ste omenili ne le trpljenja žensk, temveč tudi otrok. Kaj se sploh dogaja z njimi?
“Otroke in mlajše najstnike so pripadniki Islamske države peljali v njihove postojanke, tam so jih učili koran, brati, pisati in jim hkrati vlivali sovraštvo do lastnih ljudi, ki naj bi bili neverniki, zato se je treba boriti proti lastni družini. Tiste, ki so bili stari od 13 do 15 let, so že urili, da nosijo orožje, da so bojevniki. Pred kakšnim mesecem in pol sta se na primer dva jezida, ki sta bila stara okoli 12 let, razstrelila v samomorilskem napadu Islamske države.”
Povedali ste, da veliko ujetnikov ni videlo izhoda in so naredili samomor. Kako pogumen moraš biti, da poskušaš večkrat pobegniti?
“Čeprav so me štirikrat ujeli, ko sem želela pobegniti, in so me potem kaznovali, mučili, posilili, nisem nikoli izgubila upanja, da bi še enkrat pobegnila. In bi tako glas teh otrok, žensk, ki so ostali tam, dosegel zunanji svet.”
Prav zaradi tega ste prejeli nagrado Saharova. Vaše življenje se je gotovo od takrat zelo spremenilo, kaj pa se je spremenilo v Iraku?
“Zgodbo sem povedala velikokrat, kjer sem le lahko. A še do zdaj niso slišali, kar jim želim povedati. Še zdaj se ni nič spremenilo. Isto je, kot je bilo.”
Kako torej živijo jezidi v Iraku?
“Približno 3.500 jih je še v ujetništvu Islamske države, ostali pa živijo v begunskih taboriščih na kurdskem ozemlju, ampak razmere tam so zelo težke.”
Je nagrada dovolj, ali bi lahko naredila Evropa še kaj?
“Seveda, želim da dejansko pomagajo otrokom in ženskam, žrtvam nasilja, ne le v Iraku, temveč tudi povsod drug. Da ti dobijo mednarodno zaščito zaradi vseh grozot, ki so se jim zgodile. Mora se obsoditi dejanja Islamske države, ISiSA, moralo bi se jih pripeljati na mednarodno sodišče za vojne zločine, ljudem tam pa dopustiti, da živijo v miru naprej. Treba bi bilo osvoboditi ljudi, odpreti koridorje, da bi lahko šli nazaj v svojo domovino, v svoje kraje.”
Bi šli vi nazaj?
“Trenutno o tem sploh ne razmišljam. Najprej je treba zaščitili tisto območje, da se bo sploh dalo tam živeti. Šele potem bi lahko začela razmišljati o vrnitvi v domače kraje. Trenutno pa se tam ne da živeti.”
Če ne bi bilo vojne in bi lahko v miru živeli v svojem kraju – kakšno bi bilo vaše življenje, bi hodili v šolo, bi bili poročeni?
“Jezidi se ne poročamo pred 18 letom starosti, poroke mladoletnih so strogo prepovedane. Tako da bi študirala in šele potem razmišljala o poroki. Če bi bil tam doli mir in bi lahko imela normalno življenje, bi študirala za učiteljico in bi otroke učila brati in pisati.”
Več pa v avdio prispevku na Prvem programu Radia Slovenija.
Vojaški napadi v Ukrajini ne pojenjajo, kar 18 milijonov državljanov potrebuje pomoč, 5 milijonov je notranje razseljenih. Posledice vojne so psihosocialne stiske državljanov, med katerimi so tudi otroci, ki živijo v vsakodnevnem strahu. Da bi se za vsaj kratko obdobje umaknili z vojnega območja, si želijo mnogi, 85 otrokom pa se je ta želja uresničila s pomočjo Slovenske karitas in Ministrstva za zunanje in evropske zadeve.
Poletje je čas počitnic, dopustov, oddiha v turističnih krajih in med poletjem je ena izmed najbolj obleganih držav naša južna soseda. Tam so sicer cene visoke, višje kot lani, v hrvaških medijih pa smo lahko brali, da je letos zaradi visokih cen turistov manj. To je zanikala Hrvaška turistična skupnost, ki poroča o 15-odstotni rasti po številu gostov in 10-odstotni rasti po številu nočitev v primerjavi z enakim obdobjem lani. Kaj je torej res? Koliko je turistov, ali nekateri res odpovedujejo rezervacije, se mogoče cene že nižajo? Kaj se torej dogaja v hrvaškem turizmu, sprašujemo našo dopisnico Tanjo Borčič Bernard. Foto: Bobo
Vsaka štiri leta imajo taborniki z vsega sveta možnost, da se za nekaj dni združijo na svetovnem skavtskem taborjenju, ki se imenuje jamboree. Povežejo se v okviru atraktivnega in vzgojno usmerjenega programa. Osrednje teme so globalni razvoj, svetovni mir, kulturna raznolikost, pustolovščina, zabava in prijateljstvo. Letos bo srečanje v Južni Koreji, kamor se čez nekaj dni odpravlja tudi slovenska delegacija. S tabornikoma, ki se odpravljata na jamboree, se je pogovarjala Lucija Fatur.
V minulih dneh je bilo dogajanje, povezano s slovenskimi izseljenci, zelo živahno. Pod naslovom Dobrodošli doma je potekalo več dogodkov z osrednjo prireditvijo v soboto v Vipavi. Namen tega srečanja je priložnost, da zamejci v Sloveniji pokažejo svojo kulturno ustvarjalnost, ki jo gojijo v slovenskih skupnostih v zamejstvu. Prav tako pa gre tudi za druženje in za širjenje slovenske besede, je dogajanje sklenila urednica oddaje Slovencem po svetu Lili Brunec.
Čas dopustov je tudi čas potovanj – med priljubljenimi destinacijami Slovencev pa se vse pogosteje znajde tudi južna Italija. Tam leži Bari: prestolnica dežele na peti škornja, Apulije. Velja za kozmopolitsko in živahno mesto s pristaniško in ribiško tradicijo. Toda obiskovalci, ki hvalijo zlasti gostoljubnost in izvrstno kulinariko, pogosto ne vedo, da se ima Bari za svoj zgodovinski preboj zahvaliti enemu samemu človeku: svetemu Miklavžu. Zakaj, je v tem jadranskem mestu odkrival Janko Petrovec.
Z evri plačujemo že 25 let, vsak dan ga uporablja kar 341 milijonov ljudi v 20-ih od skupno 27-ih držav Evropske unije Je najmočnejši simbol evropskega povezovanja in druga najpogosteje uporabljena valuta na svetu. Kmalu pa se bo klasičnemu evru, po zgledu ostalih centralnih bank po svetu, pridružil tudi digitalni evro. O podrobnostih njegove uporabe se je Urška Jereb pogovarjala z viceguvernerjem Banke Slovenije Markom Pahorjem. Najprej je razkril kdaj bomo začeli plačevati z digitalno evrsko valuto.
Poveljnik regijskega štaba Civilne zaščite za Notranjsko in Primorsko Sandi Curk je nagrado Državljan Evrope prejel za projekt pomoči ukrajinskim sirotam in beguncem, ki so zaradi ruske agresije na Ukrajino izgubili vse. 120 ukrajinskih otrok in zaposlenih iz ene izmed sirotišnic je ob pomoči vlade uspešno prepeljal iz vojnega območja na varno v Postojno. "Sandi Curk je človek z veliko začetnico, človekoljub, prostovoljec in humanitarec po duši," so zapisali v Evropskem parlamentu, ki nagrado podeljuje. To dokazuje že vse svoje življenje.
Začele so se počitnice - čas za morje, zabavo in ne nazadnje tudi za poletno delo. Večina mladih se za poletno delo odloči zaradi želje po izkušnjah in zaslužku. Študentsko delo pa velikokrat vodi tudi do prve redne zaposlitve, raziskava agencije Ninamedia namreč kaže, da se kar 62 % mladih po končanem izobraževanju zaposli pri enem od delodajalcev, kjer so opravljali študentsko delo. Na vprašanja o tem, kdaj je pravi čas za iskanje počitniškega dela in kaj storiti ob kršitvah delodajalcev, sta Lani Furlan odgovarjali Carmen Zajc, vodja dela pri Študentskem servisu in Nika Prelič iz Zavoda študentska svetovalnica, kjer med drugim nudijo tudi brezplačno pravno svetovanje.
Drevi bo na Prvem živa premiera radijske igre z naslovom Pesem ptic v drevesnih krošnjah, avtorja Jake Smerkolja Simonetija. Gre za zgodbo o dveh različnih generacijah in usodah, ki se naključno srečata na strehi. Prvi, ki ga bo upodobil Urban Kuntarič, pride na streho, ker zaradi nesrečne ljubezni želi končati svoje življenje, druga v upodobitvi Marijane Brecelj pa zgolj zato, ker želi obesiti perilo. Srečanje skozi besedilo preraste v iskreno poslušanje drug drugega. Novinarka Darja Groznik se je pred radijsko premiero pogovarjala z režiserko Špelo Kravogel. foto: Adrian Pregelj
Da o platnenih supergah, ki jih nosi na vseh ekstremnih dirkah, sploh ne govorimo. Tina Žarki je na svoji spletni strani o sebi zapisala tole: »sem 47-letna mamica, športnica, trenerka športne rekreacije in funkcionalnih vadb 2. stopnje, športna maserka in predavateljica. Od nekdaj sem bila pozitivna strastna divjakinja, ki je iztopala iz povprečja. Vsake stvari sem se lotila podzavestno extremno. Obožujem naravo, gibanje, svež zrak in to ljubezen in pozitivo želim približati tudi ostalim«. Njena športna zgodba se je začela pred šele sedmimi leti.
Zlato jagodo, s katero Fakulteta za arhitekturo nagradi najbolj prodorno in domišljeno seminarsko predstavitev leta, je prejel projekt Pogled preko: Ljubljanske Križanke, ki razmišlja o tem, kako Križanke zaščititi pred "apetiti kapitalov". Neodvisna komisija je nagrajenca izbirala med 26 seminarskimi predstavitvami in se odločila za rešitev, ki poudarja pomen odprtosti ljubljanskih Križank in postavlja interes javnega pred komercialne interese. V studiu Prvega smo gostili Apolonijo Simon, ravnateljico Srednje šole za oblikovanje in fotografijo ter študenta arhitekture Domna Cirarja in Filipa Mikuža, ki sta z nagrajenim projektom povezana posredno in neposredno.
Prehod v brezogljično družbo zahteva sistemski pristop s tesnim sodelovanjem vseh vpletenih. To na ravni ministrstev pomeni povezovanje že ob samem začetku priprave sprememb zakonodaje, na ravni celotne družbe pa sodelovanje vseh udeležencev določenih procesov. To poudarja Bart Stegeman iz organizacije EIT Climate-Kic, ki se ukvarja s prepoznavanjem sistemskih pomanjkljivosti in iskanja rešitev prav na osnovi sodelovanja.
Danes je svetovni dan begunca. Po podatkih Agencije Združenih narodov za begunce UNHCR je danes v svetu 108 milijonov nasilno razseljenih oseb, med katerimi jih je dve tretjini ostalo v domačih državah. Beguncev, ki so se zatekli v druge države, je dobrih 35 milijonov, k njim pa gre prišteti še 5,4 milijona prosilcev za azil in 5,2 milijona drugih ljudi, ki potrebujejo mednarodno zaščito. Ob koncu leta 2022 so pri Združenih narodih izračunali, da dobra polovica (52 %) beguncev na svetu izvira iz samo treh držav: Sirije, Ukrajine in Afganistana (6,8 mio, 5, 7 mio in 5,7 mio). V nasprotju z razširjenim prepričanjem v številnih državah evropskega Sredozemlja pa se je večina beguncev zatekla drugam: kar tretjina svetovnih beguncev tako živi v samo petih državah, in to v Turčiji, Iranu, Kolumbiji, Nemčiji in Pakistanu. Med državami, kjer se je razširilo prepričanje, da je beguncev in ostalih tujcev bistveno več od dejanskega stanja, je tudi Italija.
Predsednik Slovenske škofovske konference Andrej Saje je 30. maja na tradicionalnih Goriških večerih v Novi Gorici govoril tudi o celibatu. Med drugim je povedal: "Moje mnenje je, da bi bilo pošteno, da damo celibat na izbiro. To je možno, ker je to cerkvena zapoved. To ni božja zapoved. O tem se tudi razpravlja - da je duhovnik lahko tudi poročen." Preverili smo, kakšno je mnenje poslušalcev o 'celibatu po izbiri'.
Dopoldne smo v oddaji Med štirimi stenami razkrili zgodbe mam, ki so v 70tih, 80-tih in celo leta 1990 po porodu v porodnišnici ostale brez dojenčkov. Povedali so jim, da so umrli, njihovega trupla pa jim niso pokazali, niti tega ne vejo, kje so pokopani. Simona Š. Kalanj se že dve leti ukvarja s pomočjo mamam, ki po 30tih ali 40tih letih iščejo sledi za svojimi otroki v uradni dokumentaciji. Prisluhnimo odlomku iz pogovora v oddaji Med štirimi stenami, ki ga je pripravila Cirila Štuber.
Da je Simona Š. Kalanj lahko prišla s svojimi zgodbami o ukradenih novorojenčkih v slovenskih porodnišnicah v parlament, je delno tudi zasluga mag. Tatjane Bobnar, ki je bila takrat, ko ji je predstavila zbrano dokumentacijo, še ministrica za notranje zadeve. Po objavi njene zgodbe v oddaji Med štirimi stenami ji je Marko Rozman zastavil še nekaj vprašanj.
Bliža se konec šolskega leta in številni starši ter učenci v teh dneh razmišljajo, kakšno darilo podeliti učiteljem. Zakonodaja določa, da lahko učitelji sprejmejo darila, če ta niso vrednejša od stotih evrov. Kdaj je treba prijaviti darilo in katerega darila ne smejo sprejeti nikoli, pojasnjuje ravnateljica Osnovne šole Dolenjske Toplice Andreja Koščak, ki poudarja, da darila v današnjem času niso bogata.
Spominjamo se zgodovinskega mejnika, prvega poleta ženske v vesolje. To se je zgodilo na današnji dan pred 60-imi leti, ko je takrat 26-letna Valentina Tereškova s kozmodroma Bajkonur v Kazahstanu z vesoljskim plovilom Vostok 6 poletela v vesolje.
Starejši so pogosto tarča zlorab in nasilja, ker so po eni strani zelo zaupljivi do drugih ljudi, obenem pa jih družina in družba potiskata na rob. Žrtve niso samo v domačem okolju, ampak tudi na ravni sistema: ne znajdejo se v digitalnem svetu, nimajo dostopa do zdravstvene in socialnovarstvene oskrbe. 15. junij je svetovni dan nasilja nad starejšimi, zato je naša sogovornica Darinka Rozman iz Društva SOS telefon za ženske in otrok žrtve nasilja. Njihova številka za pogovor in pomoč je 080-11-55.
Šola se počasi končuje, počitnice in dopust so pred vrati. Lani je Hrvaško obiskalo okoli 1,5 milijona slovenskih turistov, nekateri so verjetno prišli večkrat, trend naraščanja pa se napoveduje tudi za prihajajoče poletje. Ob tem so se na slovenskem veleposlaništvu v Zagrebu odločili, da bodo na svoji spletni strani v prihodnjih dneh objavili osnovne konzularne informacije in priporočila, za katere, na podlagi izkušenj, ocenjujejo, da bodo koristne za obiskovalce Hrvaške v času poletne sezone.
Neveljaven email naslov