Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zdravniki brez meja so humanitarna organizacija in delujejo v sedemdesetih državah sveta, zlasti na območjih vojn, bolezenskih epidemij in migracij. Z njimi sodeluje več kot 30.000 oseb, predvsem zdravnikov, zdravstvenih delavcev ter specialistov za vodo in saniteto. Večinoma gre za prostovoljce. Zdravniki brez meja imajo letno na voljo okoli 700 milijonov evrov; okoli devetdeset odstotkov zneska pridobijo z donacijami fizičnih oseb. Organizacija izrecno izključuje politične, gospodarske ali verske dejavnike pri svojem delovanju; tudi zato danes sodi med najuglednejše humanitarce v svetu. Leta '99 je prejela Nobelovo nagrado za mir.
Zdravniki brez meja delujejo tudi v Sredozemlju, kjer s svojimi ladjami rešujejo migrante, ter v zloglasnih migrantskih taboriščih v Libiji. Generalni direktor organizacije, Arjan Hehenkamp, se je po povratku iz te države ustavil v Rimu, kjer ga je srečal tudi naš dopisnik Janko Petrovec.
Zdravniki brez meja so humanitarna organizacija in delujejo v sedemdesetih državah sveta, zlasti na območjih vojn, bolezenskih epidemij in migracij. Z njimi sodeluje več kot 30.000 oseb, predvsem zdravnikov, zdravstvenih delavcev ter specialistov za vodo in saniteto. Večinoma gre za prostovoljce. Zdravniki brez meja imajo letno na voljo okoli 700 milijonov evrov; okoli devetdeset odstotkov zneska pridobijo z donacijami fizičnih oseb. Organizacija izrecno izključuje politične, gospodarske ali verske dejavnike pri svojem delovanju; tudi zato danes sodi med najuglednejše humanitarce v svetu. Leta ’99 je prejela Nobelovo nagrado za mir.
Zdravniki brez meja delujejo tudi v Sredozemlju, kjer s svojimi ladjami rešujejo migrante, ter v zloglasnih migrantskih taboriščih v Libiji.
V Tripolisu sta trenutno dve vladi, a življenje na ulici nadzorujejo različne kriminalne milice. Te tudi upravljajo s pripori za migrante, ki so v resnici prenatrpana internacijska taborišča brez elektrike in prezračevalnih naprav, pravi Arjan Hehenkamp, generalni direktor organizacije Zdravniki brez meja.
Sanitarij ni, tudi medicinske pomoči ne. Čuvaji so zelo nasilni; zgodbe o posilstvih slišimo šele na ladjah, v taboriščih si ljudje ne upajo povedati veliko. Nobenega dostojanstva nimajo in so prepuščeni na milost in nemilost teh lovcev.
V Evropi verjamemo, da zapirajo ljudi, ki migrirajo z juga proti severu, toda med taboriščniki je veliko takšnih, ki so v Libiji živeli in delali že desetletja – zlasti v naftni industriji. Gadafi je gojil panafriško idejo, ljudje so lahko prišli delat tudi brez viz. Zdaj pa jih zapirajo povsem naključno. Pogovarjal sem se z zapornikom v še popackanem pleskarskem kombinezonu. Povedal mi je, da so ga najeli za pleskanje taborišča. Ko je delo opravil, so zaprli še njega.
Za rešitev sta samo dve možnosti: posameznik se lahko odkupi s svojim ali denarjem sorodnikov, ali pa ga upravljavci taborišča prodajo za nekaj mesecev v suženjsko delo.
Ne gre samo za to, da ljudje tam bivajo v bednih in povsem nesprejemljivih pogojih. Tam jih tudi zlorabljajo, z njimi trgujejo, jih izsiljujejo in mučijo – kar nam redno pripovedujejo rešenci na naših ladjah.
Mnoge prisilijo, da se vkrcajo na čolne. 40 odstotkov migrantov, ki jih rešimo v Sredozemlju, pove, da niso hoteli v Evropo, a so bili v to prisiljeni.
Arjan Hehenkamp obsoja sporazum med Evropsko unijo, Italijo in vlado v Tripolisu, ker se mu zdi nerealen in nehuman.
Zamisel, da bo Evropa ustavila tok migrantov in nasilje v libijskih taboriščih z zaprtjem njene južne meje, ne zdrži. Ne upošteva dejstva, da okrog dvesto tisoč podsaharskih Afričanov že desetletja živi v Tripolisu in da so tam ogroženi.
Evropske vlade delajo razliko med begunci in ekonomskimi migranti, med tistimi, ki si zaslužijo azil, in onimi, ki zanj nimajo pogojev, ker so domovino zapustili iz drugih razlogov. Med bivanjem v Libiji sem doumel, da je to razlikovanje popolnoma neumestno. Ne glede na to, kdaj in zakaj je kdo prišel iz podsaharske Afrike v Libijo, je v tem trenutku ogrožen: da ga bodo ulovili, zaprli, izsiljevali in zlorabili. Čisto vseeno je, ali je nekdo prišel zaradi represije iz Eritreje ali zaradi iskanja boljšega življenja iz Gambije. Vse čaka v Libiji enako tveganje.
Arjan Hehenkamp tudi dvomi v učinkovitost libijske obalne straže, ki naj bi v bodoče preprečevala tihotapaskim čolnom izplutje z libijskih obal. Prvih devetdeset mož naj bi bilo že usposobljenih, še to pomlad naj bi iz Evrope dobili patruljne ladje in ostalo opremo. Hehenkamp opozarja, da so nekateri v libijski obalni straži povezani s tihotapci, medtem ko se večina preprosto boji, da bi z delovanjem proti tihotapcem ogrozili varnost lastnih družin.
In četudi bi bila libijska obalna straža pri svojem delu uspešna – kaj bi se zgodilo z migranti? Vrnili bi jih v internacijska taborišča, od koder so komaj uspeli zbežati.
Poleg tega sporazum med Unijo in Italijo ter vlado v Tripolisu predvideva, da bodo njegovo izvajanje nadzorovale mednarodne organizacije v Libiji. To je nemogoče, saj tam niso prisotne; vse delujejo iz Tunizije. Zelo težko bi okrepile svojo navzočnost v Libiji do te mere, da bi se lahko zoperstavile zlorabi ljudi, njihovemu samovoljnemu zapiranju in tihotapljenju ljudi, ki se je razbohotilo v velik posel.
Po nekaterih ocenah, dodaja direktor Zdravnikov brez meja, naj bi promet z ljudmi trenutno predstavljal 30 odstotkov celotnega libijskega gospodarstva. Kaj torej lahko sploh naredi mednarodna skupnost – izhajajoč iz terenskih izkušenj Zdravnikov brez meja?
Naj jih, za vraga, spravi ven od tam. Naj jim pomaga zbežati. Ne samo zapornikom, tudi ostalim podsaharskim Afričanom, ki so prav tako ogroženi. Kaj trenutno počne evropska politika? Sistematično zapira vse poti, da bi vzela zagon populistom na domačem parketu. Evropski uniji lahko rečem samo eno: vaša moralna, politična in praktična dolžnost je, da vzpostavite varno pot sem za vse, ki so v Libiji ogroženi. Potem pa v miru presodite, kdo od njih lahko dobi azil in kdo ne.
4528 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Zdravniki brez meja so humanitarna organizacija in delujejo v sedemdesetih državah sveta, zlasti na območjih vojn, bolezenskih epidemij in migracij. Z njimi sodeluje več kot 30.000 oseb, predvsem zdravnikov, zdravstvenih delavcev ter specialistov za vodo in saniteto. Večinoma gre za prostovoljce. Zdravniki brez meja imajo letno na voljo okoli 700 milijonov evrov; okoli devetdeset odstotkov zneska pridobijo z donacijami fizičnih oseb. Organizacija izrecno izključuje politične, gospodarske ali verske dejavnike pri svojem delovanju; tudi zato danes sodi med najuglednejše humanitarce v svetu. Leta '99 je prejela Nobelovo nagrado za mir.
Zdravniki brez meja delujejo tudi v Sredozemlju, kjer s svojimi ladjami rešujejo migrante, ter v zloglasnih migrantskih taboriščih v Libiji. Generalni direktor organizacije, Arjan Hehenkamp, se je po povratku iz te države ustavil v Rimu, kjer ga je srečal tudi naš dopisnik Janko Petrovec.
Zdravniki brez meja so humanitarna organizacija in delujejo v sedemdesetih državah sveta, zlasti na območjih vojn, bolezenskih epidemij in migracij. Z njimi sodeluje več kot 30.000 oseb, predvsem zdravnikov, zdravstvenih delavcev ter specialistov za vodo in saniteto. Večinoma gre za prostovoljce. Zdravniki brez meja imajo letno na voljo okoli 700 milijonov evrov; okoli devetdeset odstotkov zneska pridobijo z donacijami fizičnih oseb. Organizacija izrecno izključuje politične, gospodarske ali verske dejavnike pri svojem delovanju; tudi zato danes sodi med najuglednejše humanitarce v svetu. Leta ’99 je prejela Nobelovo nagrado za mir.
Zdravniki brez meja delujejo tudi v Sredozemlju, kjer s svojimi ladjami rešujejo migrante, ter v zloglasnih migrantskih taboriščih v Libiji.
V Tripolisu sta trenutno dve vladi, a življenje na ulici nadzorujejo različne kriminalne milice. Te tudi upravljajo s pripori za migrante, ki so v resnici prenatrpana internacijska taborišča brez elektrike in prezračevalnih naprav, pravi Arjan Hehenkamp, generalni direktor organizacije Zdravniki brez meja.
Sanitarij ni, tudi medicinske pomoči ne. Čuvaji so zelo nasilni; zgodbe o posilstvih slišimo šele na ladjah, v taboriščih si ljudje ne upajo povedati veliko. Nobenega dostojanstva nimajo in so prepuščeni na milost in nemilost teh lovcev.
V Evropi verjamemo, da zapirajo ljudi, ki migrirajo z juga proti severu, toda med taboriščniki je veliko takšnih, ki so v Libiji živeli in delali že desetletja – zlasti v naftni industriji. Gadafi je gojil panafriško idejo, ljudje so lahko prišli delat tudi brez viz. Zdaj pa jih zapirajo povsem naključno. Pogovarjal sem se z zapornikom v še popackanem pleskarskem kombinezonu. Povedal mi je, da so ga najeli za pleskanje taborišča. Ko je delo opravil, so zaprli še njega.
Za rešitev sta samo dve možnosti: posameznik se lahko odkupi s svojim ali denarjem sorodnikov, ali pa ga upravljavci taborišča prodajo za nekaj mesecev v suženjsko delo.
Ne gre samo za to, da ljudje tam bivajo v bednih in povsem nesprejemljivih pogojih. Tam jih tudi zlorabljajo, z njimi trgujejo, jih izsiljujejo in mučijo – kar nam redno pripovedujejo rešenci na naših ladjah.
Mnoge prisilijo, da se vkrcajo na čolne. 40 odstotkov migrantov, ki jih rešimo v Sredozemlju, pove, da niso hoteli v Evropo, a so bili v to prisiljeni.
Arjan Hehenkamp obsoja sporazum med Evropsko unijo, Italijo in vlado v Tripolisu, ker se mu zdi nerealen in nehuman.
Zamisel, da bo Evropa ustavila tok migrantov in nasilje v libijskih taboriščih z zaprtjem njene južne meje, ne zdrži. Ne upošteva dejstva, da okrog dvesto tisoč podsaharskih Afričanov že desetletja živi v Tripolisu in da so tam ogroženi.
Evropske vlade delajo razliko med begunci in ekonomskimi migranti, med tistimi, ki si zaslužijo azil, in onimi, ki zanj nimajo pogojev, ker so domovino zapustili iz drugih razlogov. Med bivanjem v Libiji sem doumel, da je to razlikovanje popolnoma neumestno. Ne glede na to, kdaj in zakaj je kdo prišel iz podsaharske Afrike v Libijo, je v tem trenutku ogrožen: da ga bodo ulovili, zaprli, izsiljevali in zlorabili. Čisto vseeno je, ali je nekdo prišel zaradi represije iz Eritreje ali zaradi iskanja boljšega življenja iz Gambije. Vse čaka v Libiji enako tveganje.
Arjan Hehenkamp tudi dvomi v učinkovitost libijske obalne straže, ki naj bi v bodoče preprečevala tihotapaskim čolnom izplutje z libijskih obal. Prvih devetdeset mož naj bi bilo že usposobljenih, še to pomlad naj bi iz Evrope dobili patruljne ladje in ostalo opremo. Hehenkamp opozarja, da so nekateri v libijski obalni straži povezani s tihotapci, medtem ko se večina preprosto boji, da bi z delovanjem proti tihotapcem ogrozili varnost lastnih družin.
In četudi bi bila libijska obalna straža pri svojem delu uspešna – kaj bi se zgodilo z migranti? Vrnili bi jih v internacijska taborišča, od koder so komaj uspeli zbežati.
Poleg tega sporazum med Unijo in Italijo ter vlado v Tripolisu predvideva, da bodo njegovo izvajanje nadzorovale mednarodne organizacije v Libiji. To je nemogoče, saj tam niso prisotne; vse delujejo iz Tunizije. Zelo težko bi okrepile svojo navzočnost v Libiji do te mere, da bi se lahko zoperstavile zlorabi ljudi, njihovemu samovoljnemu zapiranju in tihotapljenju ljudi, ki se je razbohotilo v velik posel.
Po nekaterih ocenah, dodaja direktor Zdravnikov brez meja, naj bi promet z ljudmi trenutno predstavljal 30 odstotkov celotnega libijskega gospodarstva. Kaj torej lahko sploh naredi mednarodna skupnost – izhajajoč iz terenskih izkušenj Zdravnikov brez meja?
Naj jih, za vraga, spravi ven od tam. Naj jim pomaga zbežati. Ne samo zapornikom, tudi ostalim podsaharskim Afričanom, ki so prav tako ogroženi. Kaj trenutno počne evropska politika? Sistematično zapira vse poti, da bi vzela zagon populistom na domačem parketu. Evropski uniji lahko rečem samo eno: vaša moralna, politična in praktična dolžnost je, da vzpostavite varno pot sem za vse, ki so v Libiji ogroženi. Potem pa v miru presodite, kdo od njih lahko dobi azil in kdo ne.
V Italiji se danes začenja izvajati preverjanje obveznega cepljenja za starejše od 50 let. Potrdilo o cepljenju in prebolelosti v zadnjih šestih mesecih je obvezno tudi za prihod na delovno mesto.
Nihče si ne želi več delati, tisti, ki je pripravljen delati, pa je pripravljen sprejeti delo za bistveno višjo plačo kot do sedaj, pravi izvršni direktor nepremičninskega sklada Equinox Matej Rigelnik. Gre za globalni fenomen, delovne sile primanjkuje vsepovsod.
Prireditev je že osmič pripravila Dijaška organizacija Slovenije. Priznanja podeljujejo dijakinjam in dijakom, ki niso uspešni samo v šoli, ampak tudi pri izvenšolskih dejavnostih. Domna Drobeža krasi velika vztrajnost, vse pa gradi na načelih "prijateljstvo, spoštovanje in poštenje". Vse to so mu privzgojili na treningih borilnih veščin.
Dan epilepsije obeležujemo vsako leto vsak drugi ponedeljek v februarju. Letos je naneslo, da je danes ravno valentinovo in tudi zato so izbrali geslo »Odpri srce«. V preteklem tednu smo o epilepsiji govorili v oddaji Med štirimi stenami z dr. Natalijo Krajnc, dr. med., specialistko otroške nevrologije in specialistko pediatrije, strokovno direktorico Splošne bolnišnice Slovenj Gradec in predsednico Društva Liga proti epilepsiji. Danes pa vam predstavljamo osebno zgodbo, zaupala nam jo je gospa Mateja Jakop, ki se je srečala s sinovo diagnozo, ko je bil star 3 leta, danes jih šteje 15. Luciji Fatur pripoveduje o začetkih, o vprašanjih, o prehojeni poti in o upanju za prihodnost.
Pogovor z Mirkom Štularjem, direktorjem Radia Slovenija o sedanjosti in prihodnosti ter s Pavletom Jakopičem o utrinkih iz preteklosti radia, ki danes obeležuje svoj svetovni dan.
Mreži Demenci prijaznih točk, ki danes domuje že na skoraj 300 naslovih, se je danes pridružila tudi Splošna bolnišnica Jesenice. Točka je namenjena osebam z demenco, njihovim svojcem, zaposlenim ter ostalim v lokalni skupnosti, kamor se lahko obrnejo po informacije, povezane z boleznijo. »To je pomemben dan«, je na otvoritvi dejala predsednica združenja Spominčica Štefanija Lukić Zlobec, s katero se je ob tem dogodku na kratko pogovarjala Romana Erjavec.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Medtem ko so nekateri mandati ministrov za kulturo minili zelo medlo in hitro, je drugi mandat ministra Vaska Simonitija med najburnejšimi in najzahtevnejšimi. Izzivov za radijski pogovor je veliko. Za praznično oddajo ob 17-ih smo ga vprašali, koliko razmišlja o svoji podobi v javnosti, saj se zdi, kakor da mu je zanjo vseeno. Med temami pa smo se osredinili na najaktualnejše: na nedavno objavljene rezultate programskega razpisa, namenjenega štiriletnemu financiranju javnih kulturnih programov. Sodišče pa obravnava zahteve ministrstva po izselitvi nevladnikov iz Metelkove. Z Vaskom Simonitijem se je pogovarjal Aleksander Čobec.
Društvo Asociacija, društvo nevladnih organizacij in posameznikov na področju kulture, je v zadnjih dveh letih postalo znano zaradi opozarjanja na status kulturnega sektorja, o katerem pred krizo nismo govorili. Vsaj ne na tak način. Danes smo priča spremembam, političnim in ekonomskim, ki nevladnike in samozaposlene pehajo v nezavidljiv položaj. Kakšno leto so preživljali, je Blažu Maziju povedala strokovna sodelavka Društva Asociacija Polona Torkar.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
V Sarajevu smo se veselili prvega olimpijskega odličja za Slovence in Jugoslavijo, v Albertvilleu so zimske olimpijske in paraolimpijske igre prvič potekale na istem prizorišču, igre v Salt Lake Cityju so se v zgodovino prav toliko kot po zmagovalcih, vpisale po škandalih. Koliko olimpijskega duha je v teh mestih ostalo potem, ko je olimpijski ogenj ugasnil?
V Sarajevu smo se veselili prvega olimpijskega odličja za Slovence in Jugoslavijo, v Albertvilleu so zimske olimpijske in paraolimpijske igre prvič potekale na istem prizorišču, igre v Salt Lake Cityju so se v zgodovino prav toliko kot po zmagovalcih, vpisale po škandalih. Koliko olimpijskega duha je v teh mestih ostalo potem, ko je olimpijski ogenj ugasnil?
Zaščitne rokavice, razkužilne plastenke, zaščitne maske in uporabljeni testi so povečali količino odpadkov, ki jih zberemo vsak dan. Pravilno ravnanje z odpadno zaščitno opremo se nam zdi zelo pomembno, a marsikdo sploh ne ve, kam z odpadnim materialom oziroma v kateri zabojnik sodi. S tem vprašanjem smo se najprej obrnili na Ministrstvo za okolje in prostor, kjer so na naša vprašanja odgovorili pisno oziroma ni zagotovilo sogovornika. Navajajo, da se podatki o odpadkih povezanih s COVID-19, ne evidentirajo in se o njih ne poroča na ravni, ki bi omogočala prikazovanje podatkov o količinah odpadnih mask, odpadnih testov za samotestiranje ipd. Vsaka bolnišnica pa mora imeti načrt gospodarjenja z odpadki iz zdravstva, v katerem morajo biti opisane tako vse vrste odpadkov iz zdravstva kot tudi drugih odpadkov, ki nastajajo na območju opravljanja zdravstvene dejavnosti. Kam torej maskami, s testi za samotestiranje, sprašujemo Daria Roliha, vodjo poslovne enote ravnanja z odpadki pri Komunali Nova Gorica.
V zgodnjih jutranjih urah prve februarske nedelje se je v San Remu zaključil 72. festival italijanske popevke San Remo. Zmagovalca, ki sta postala tudi italijanska predstavnika na letošnjem izboru za pesem Evrovizije, sta Mahmood in Blanco z ljubezensko skladbo Brividi. V jutro na Prvem se je še s čisto svežimi vtisi in zgodbami letošnjega festivala San Remo oglasil naš rimski dopisnik Janko Petrovec. Z njim se je pogovarjala Mojca Delač.
Ta teden je bil objavljen razpis za vpis v prihodnje študijsko leto, prvič pa imajo Slovenci brez slovenskega državljanstva svojo razpisno kategorijo. Mladi rojaki iz sosednjih držav se lahko sicer vpišejo tudi kot študenti iz Slovenije in držav EU. Za Slovence brez slovenskega državljanstva pa je razpisanih 1061 vpisnih mest, kar je pomembno predvsem na fakultetah, kjer je vpis zaradi velikega zanimanja omejen. Študentom iz sosednjih držav pomaga tudi klub zamejskih študentov, ki deluje v Ljubljani in ga vodi Luka Paljk iz Ogleja, ki mu je po treh letih študija fizike Ljubljana postala drugi dom. Klub pa za bodoče slovenske bruce iz zamejstva danes pripravlja tudi spletni dan odprtih vrat...
Boj z rakom se začne pri preventivi, ki vključuje tudi tri presejalne programe za raka – Zora za zgodnje odkrivanje predrakavih sprememb materničnega vratu, program Dora za zgodnje odkrivanje raka dojk in program Svit za zgodnje odkrivanje raka na debelem črevesu in danki. Podatki Registra raka kažejo, da smo v zadnjih dveh letih odkrivali manj novih primerov raka kot pred epidemijo, v zadnjem letu pa predvsem pri mlajših ženskah do 39. leta starosti odkrijejo premalo predrakavih sprememb na materničnem vratu.
Včeraj smo spet poročali o partnerskem nasilju, ki se je žal končalo s femicidom - umorom ženske. Kot poudarjajo strokovnjakinje, ki se s problematiko ukvarjajo, je intimnopartnersko nasilje ponavadi dolgotrajno in se stopnjuje. Svojci žrtve, prijatelji, bližnji, sosedje za nasilje velikokrat vedo, a ne ukrepajo pravočasno, umori pa so večinoma napovedani in bi jih lahko preprečili. O tem kako prepoznati nasilje, kako ukrepati in kam se lahko žrtve obrnejo po pomoč, lahko slišite v pogovoru z vodjo Društva za nenasilno komunikacijo, Katjo Zabukovec Kerin.
Trg dela je sistem, ki se je oblikoval v 20. stoletju, sedaj pa počasi izginja – mladi na poklicni poti gledajo daleč v prihodnost; gospodarstvo, pa išče posameznike, ki jim ustvarja profit in jih potrebuje v tem trenutku. Pred petimi leti je bilo pri odločitvi za delodajalca na prvem mestu plačilo. Obeti delodajalcev glede gibanja zaposlenosti v prvi polovici leta 2022 so pozitivni. Napovedujejo kar 2,8-odstotno rast števila zaposlenih in predvidevajo približno 33.000 zaposlitev. Tako kažejo rezultati najnovejše raziskave Napovednik zaposlovanja, v kateri je oktobra in novembra 2021 sodelovalo več kot 3.000 delodajalcev z desetimi ali več zaposlenimi iz vse Slovenije. Najpozitivnejše napovedi glede gibanja zaposlovanja so v gradbeništvu, drugih raznovrstnih poslovnih dejavnostih in gostinstvu. V prihodnjega pol leta bodo najpogosteje iskani: zidarji, vozniki težkih tovornjakov in vlačilcev, delavci za preprosta dela v predelovalnih dejavnostih, varilci in prodajalci. S pomanjkanjem ustreznih kandidatov za zaposlitev se je v preteklih šestih mesecih soočala že več kot polovica delodajalcev (51,2 %). V skupini velikih delodajalcev se jih je s pomanjkanjem ustreznih kadrov srečevalo tri četrtine. Podatki kažejo, da se neskladja na trgu dela poglabljajo, težave delodajalcev z iskanjem kadra so vse pogostejše. Dobra polovica delodajalcev (52 %) v prihodnje pričakuje težave z iskanjem kadra. Najbolj zaskrbljeni so delodajalci iz gostinstva ter zdravstva in socialnega varstva: več kot 70 % jih v prihodnosti pričakuje težave z iskanjem kadra.
Goriški radič bi ostal lokalna posebnost, če ga domačini pred leti ne bi potegnili iz pozabe. Pa ne zato, ker ga sami ne bi znali dovolj ceniti ,temveč zato, da so to svojevrstno kulinarično posebnost spoznali širše po Sloveniji. Na ožjem Goriškem bodo nekateri gostinci do sredine februarja sukénski régut ponujali na svojih krožnikih in s tem nadaljevali promocijo te vrtnine, ki sredi zime razvaja z okusom, vitamini in lepoto, poroča Nataša Uršič.
Neveljaven email naslov