Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Čeprav se zdi Kitajska, kjer tehnologije omogočajo oblastem vse večji nadzor nad prebivalci, daleč stran, takšna vizija prihodnje družbe vse bolj velja tudi za Evropo. Avtomatizirane tehnologije počasi vendar vztrajno tudi pri vplivajo na življenje in delo, v prihodnjih minutah pa več o dogajanju v Beogradu. Kitajski velikan Huawei v okviru projekta »Varno mesto« v srbski prestolnici namreč namešča nadzorne kamere, saj naj bi s tehnologijo prepoznavanja obrazov zmanjšali kriminal. Bojan Perkov je raziskovalec pri Share Fondaciji. Štiri glavna področja delovanja so svoboda izražanja, informacijska zasebnost, kibernetska varnost in odprto znanje. V Ljubljani je predaval na posvetu Zavoda Državljan D o tehnologijah prepoznavanja obrazov. Z njim se je pogovarjala Urška Henigman.
Skrivnosten projekt "Varno mesto" potencialno nevaren za vse prebivalce
Čeprav se zdi Kitajska, kjer tehnologije omogočajo oblastem vse večji nadzor nad prebivalci, daleč stran, takšna vizija prihodnje družbe vse bolj velja tudi za Evropo. Avtomatizirane tehnologije počasi, vendar vztrajno tudi pri nas vplivajo na življenje in delo, v prihodnjih minutah pa več o dogajanju v Beogradu. Kitajski velikan Huawei v okviru projekta »Varno mesto« v srbski prestolnici namreč namešča nadzorne kamere, saj naj bi s tehnologijo prepoznavanja obrazov zmanjšali kriminal. Bojan Perkov je raziskovalec pri Share Fondaciji. Štiri glavna področja delovanja so svoboda izražanja, informacijska zasebnost, kibernetska varnost in odprto znanje. V Ljubljani je predaval na posvetu Zavoda Državljan D o tehnologijah prepoznavanja obrazov.
Internet stvari, povezane avtonomne naprave, govorni asistenti, biometrija – z umetno inteligenco in strojnim učenjem se odpirajo vrata v nov svet. Tako kot vedno pa tehnološke novosti s seboj prinesejo tudi nove oblike zlorab tehnologije. Kako jih preprečiti, da zavarujemo posameznika, družbo in demokracijo? Ali je tehnologija nevtralna in je problematična samo, če zaide v napačne roke, ali pa so določene tehnologije problematične same po sebi?
To je vprašanje, ki si ga ves čas postavljamo. Sam ne verjamem, da je tehnologija nevtralna, ampak služi interesom tistega, ki jo je ustvaril. Nisem prepričan, da nam neka tehnologija, na primer prepoznava obraza, ki izrazito vsiljivo in invazivno posega v zasebnost, življenje res samo izboljša ali samo olajša. Lahko nam odvzame veliko in nas pripelje v nekatere zelo neprijetne in kompleksne položaje, tudi v naših vsakdanjih življenjih, kot lahko vidimo, da se že dogaja na Kitajskem.
Huawei v Beogradu namešča nadzorne kamere. Ali te že delujejo in koliko jih je pravzaprav?
Veliko je še neznanega. Informacije po večini dobimo od predstavnika za zunanjo trgovino, od ministra in direktorja policije. Posledično nam za zdaj še ni uspelo določiti točnega števila kamer – ali gre za tisoč ali dva tisoč. Slišali smo namreč nekaj nasprotujočih si izjav. Kolikor nam je uspelo razbrati iz dokumentacije, sistem avtomatskega prepoznavanja obrazov še ne deluje. Zdaj smo v obdobju, ko samo nameščajo nove kamere, projekt pa poteka v več stopnjah.
Kitajska podjetja so s svojimi naložbami že dolgo prisotna v Srbiji. Kako pa se je začelo sodelovanje med državama na področju nadzornih tehnologij v Beogradu?
Na spletni strani podjetja Huawei so objavili študijo primera, ki je, potem ko smo o njej pisali pri fundaciji share, zelo zanimivo izginila s spletne strani. Skratka, študija razlaga, kako so organi Ljudske republike Kitajske in Republike Srbije začeli sodelovati. Navedli so primer prometne nesreče s smrtnim izidom, ko je povzročitelj nesreče pobegnil na Kitajsko. Ob pomoči fotografije, ki jo je ministrstvo za notranje zadeve poslalo kitajskim državnim organom, so tega povzročitelja hitro našli. In to je bilo seveda priporočilo za nakup, morebitno namestitev in uporabo takega sistema v Srbiji. Kitajska in Srbija sta sicer podpisali več dvostranskih sporazumov o sodelovanju, med projekti je tudi projekt “Varno mesto« oziroma »Varna družba«, o katerem govori prej omenjena študija primera na spletni strani podjetja Huawei. Nam je zapis na spletni strani pravočasno uspelo arhivirati, tako vsakdo še vedno lahko prebere, kaj točno tam piše, kakšne so možnosti uporabe teh kamer, pa tudi kakšne so bile izkušnje do takrat.
O biometriji in njeni vse bolj pogosti uporabi slišimo veliko, predvsem je problem v tem, da dela napake.
Tako je. Poleg tega, da so zmotljive in delajo napake (kot pri vsaki tehnologiji, nič ni popolno), še večji problem predstavlja ta tehnologija za meščane, ki ne delajo zločinov in ne delajo ničesar narobe, temveč se samo gibljejo po mestu, v katerem živijo. Ves čas jih namreč snemajo, nadzirajo. Seveda slišimo zagotovila, da se tehnologije ne bo zlorabljalo in da obstajajo varnostni sistemi in tako naprej. Ampak pred časom je v aferi z nadzornimi kamerami na splet pricurljalo nekaj posnetkov s teh kamer. Med njimi je bil tudi ekspliciten posnetek, ki je nastal v bližini velike športne dvorane v Beogradu. Ta je potem končal na pornografskih spletnih straneh. O ljudeh na posnetku smo izvedeli vse, kdo so in kaj počnejo. Ampak tega je že davno, bilo je leta 2011. Predstavljajte si, kaj zmore današnja tehnologija in kakšen napredek nas še čaka v prihodnosti, kaj bomo lahko dosegli čez dve, tri, štiri ali pet let. Če torej združite zbiranje velike količine podatkov s takim vsiljivim sistemom, kot je prepoznava obraza, ima to lahko daljnosežne posledice in vpliva na svoboščine, kot so pravica do zbiranja, do javnih zborovanj, svobode izražanja in podobno.
V Sloveniji in Evropski uniji je varovanje zasebnosti in osebnih podatkov strogo določeno v zakonodaji. Biometrija in njena uporaba v Slovenij še posebej. Kakšna pa je zakonodaja v Srbiji?
Zagotovo se morajo spoštovati zakoni, ki ščitijo osebne podatke. V Srbiji smo lani sprejeli nov zakon, ki je začel veljati letos avgusta. Oblikovali so ga po modelu GDPR, evropske splošne uredbe o varovanju osebnih podatkov. Zakon pomeni novo podlago, uskladitev s standardi, ki jih na neki način tudi uresničuje, ni pa popoln, ima luknje in ni popolnoma usklajen z GDPR. Slovenska zakonodaja, ki sem jo ravno bral, posebej opredeljuje videonadzor, kdaj se lahko snema javno površino, kaj se lahko počne s posnetki in podobno. Tega v srbski zakonodaji ni, sploh nisem zasledil besede videonadzor, vsaj ne v zakonu o varovanju osebnih podatkov. Sprejema se torej precej splošne uredbe zaščitnih ukrepov. Vendar je v vsakem primeru treba sprejeti ustrezne tehnološke in organizacijske standarde zaščite. Da je jasno določeno, kdo lahko zbira podatke, kdo do njih lahko dostopa, kako, s kakšnim namenom in da vse to počne skladno z zakoni. Policija ima seveda pooblastila za zbiranje podatkov prebivalcev, to je preprosto naloga tega državnega organa, in v zakonih je natančno opisano, ali lahko snema, fotografira, zbira fotografije osebnih dokumentov in tako naprej. V vsakem primeru pa, ne glede na to, ali ste državni organ ali zasebno podjetje, se morate držati zakona, spoštovati osebne podatke. Najpomembneje je zaščititi človeka, torej lastnika osebnih podatkov. To je ultimativni cilj, h kateremu moramo težiti.
Rekli ste, da projekt poteka v več stopnjah. Ali kamere torej že delujejo in kaj se dogaja s posnetki? Ali se prebivalci srbske prestolnice zavedajo, da jih ves čas gledajo in snemajo?
V Beogradu imamo že precej razvito infrastrukturo videonadzora, tako kot v večini velikih evropskih mest. Torej, vsaka banka ali vsaka druga pomembna institucija ima svojo kamero, ki snema vhod v stavbo in podobno. Meščani so se na tak videonadzor že navadili. Mislijo si: ta kamera je tu zagotovo z nekim varnostnim namenom, ne razmišljajo pa o tem, kaj se dogaja za tem. Kdo zbira te podatke, kaj počne z njimi, kako jih hranijo, ali z njimi ravnajo primero, kdaj se brišejo, koliko časa jih lahko hranijo in podobno. Tega še nismo izvedeli. Glede na informacije, ki jih imamo, lahko rečem, da sistem prepoznavanja obraza potrebuje specifično programsko opremo, ki bo to počela, ta programska oprema pa po naših podatkih še ne deluje. To se bo pri tem projektu zgodilo pozneje. Že zdaj pa je zakonodaja problematična – od zbiranja podatkov, njihove hrambe in nadaljnje obdelave.
4524 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Čeprav se zdi Kitajska, kjer tehnologije omogočajo oblastem vse večji nadzor nad prebivalci, daleč stran, takšna vizija prihodnje družbe vse bolj velja tudi za Evropo. Avtomatizirane tehnologije počasi vendar vztrajno tudi pri vplivajo na življenje in delo, v prihodnjih minutah pa več o dogajanju v Beogradu. Kitajski velikan Huawei v okviru projekta »Varno mesto« v srbski prestolnici namreč namešča nadzorne kamere, saj naj bi s tehnologijo prepoznavanja obrazov zmanjšali kriminal. Bojan Perkov je raziskovalec pri Share Fondaciji. Štiri glavna področja delovanja so svoboda izražanja, informacijska zasebnost, kibernetska varnost in odprto znanje. V Ljubljani je predaval na posvetu Zavoda Državljan D o tehnologijah prepoznavanja obrazov. Z njim se je pogovarjala Urška Henigman.
Skrivnosten projekt "Varno mesto" potencialno nevaren za vse prebivalce
Čeprav se zdi Kitajska, kjer tehnologije omogočajo oblastem vse večji nadzor nad prebivalci, daleč stran, takšna vizija prihodnje družbe vse bolj velja tudi za Evropo. Avtomatizirane tehnologije počasi, vendar vztrajno tudi pri nas vplivajo na življenje in delo, v prihodnjih minutah pa več o dogajanju v Beogradu. Kitajski velikan Huawei v okviru projekta »Varno mesto« v srbski prestolnici namreč namešča nadzorne kamere, saj naj bi s tehnologijo prepoznavanja obrazov zmanjšali kriminal. Bojan Perkov je raziskovalec pri Share Fondaciji. Štiri glavna področja delovanja so svoboda izražanja, informacijska zasebnost, kibernetska varnost in odprto znanje. V Ljubljani je predaval na posvetu Zavoda Državljan D o tehnologijah prepoznavanja obrazov.
Internet stvari, povezane avtonomne naprave, govorni asistenti, biometrija – z umetno inteligenco in strojnim učenjem se odpirajo vrata v nov svet. Tako kot vedno pa tehnološke novosti s seboj prinesejo tudi nove oblike zlorab tehnologije. Kako jih preprečiti, da zavarujemo posameznika, družbo in demokracijo? Ali je tehnologija nevtralna in je problematična samo, če zaide v napačne roke, ali pa so določene tehnologije problematične same po sebi?
To je vprašanje, ki si ga ves čas postavljamo. Sam ne verjamem, da je tehnologija nevtralna, ampak služi interesom tistega, ki jo je ustvaril. Nisem prepričan, da nam neka tehnologija, na primer prepoznava obraza, ki izrazito vsiljivo in invazivno posega v zasebnost, življenje res samo izboljša ali samo olajša. Lahko nam odvzame veliko in nas pripelje v nekatere zelo neprijetne in kompleksne položaje, tudi v naših vsakdanjih življenjih, kot lahko vidimo, da se že dogaja na Kitajskem.
Huawei v Beogradu namešča nadzorne kamere. Ali te že delujejo in koliko jih je pravzaprav?
Veliko je še neznanega. Informacije po večini dobimo od predstavnika za zunanjo trgovino, od ministra in direktorja policije. Posledično nam za zdaj še ni uspelo določiti točnega števila kamer – ali gre za tisoč ali dva tisoč. Slišali smo namreč nekaj nasprotujočih si izjav. Kolikor nam je uspelo razbrati iz dokumentacije, sistem avtomatskega prepoznavanja obrazov še ne deluje. Zdaj smo v obdobju, ko samo nameščajo nove kamere, projekt pa poteka v več stopnjah.
Kitajska podjetja so s svojimi naložbami že dolgo prisotna v Srbiji. Kako pa se je začelo sodelovanje med državama na področju nadzornih tehnologij v Beogradu?
Na spletni strani podjetja Huawei so objavili študijo primera, ki je, potem ko smo o njej pisali pri fundaciji share, zelo zanimivo izginila s spletne strani. Skratka, študija razlaga, kako so organi Ljudske republike Kitajske in Republike Srbije začeli sodelovati. Navedli so primer prometne nesreče s smrtnim izidom, ko je povzročitelj nesreče pobegnil na Kitajsko. Ob pomoči fotografije, ki jo je ministrstvo za notranje zadeve poslalo kitajskim državnim organom, so tega povzročitelja hitro našli. In to je bilo seveda priporočilo za nakup, morebitno namestitev in uporabo takega sistema v Srbiji. Kitajska in Srbija sta sicer podpisali več dvostranskih sporazumov o sodelovanju, med projekti je tudi projekt “Varno mesto« oziroma »Varna družba«, o katerem govori prej omenjena študija primera na spletni strani podjetja Huawei. Nam je zapis na spletni strani pravočasno uspelo arhivirati, tako vsakdo še vedno lahko prebere, kaj točno tam piše, kakšne so možnosti uporabe teh kamer, pa tudi kakšne so bile izkušnje do takrat.
O biometriji in njeni vse bolj pogosti uporabi slišimo veliko, predvsem je problem v tem, da dela napake.
Tako je. Poleg tega, da so zmotljive in delajo napake (kot pri vsaki tehnologiji, nič ni popolno), še večji problem predstavlja ta tehnologija za meščane, ki ne delajo zločinov in ne delajo ničesar narobe, temveč se samo gibljejo po mestu, v katerem živijo. Ves čas jih namreč snemajo, nadzirajo. Seveda slišimo zagotovila, da se tehnologije ne bo zlorabljalo in da obstajajo varnostni sistemi in tako naprej. Ampak pred časom je v aferi z nadzornimi kamerami na splet pricurljalo nekaj posnetkov s teh kamer. Med njimi je bil tudi ekspliciten posnetek, ki je nastal v bližini velike športne dvorane v Beogradu. Ta je potem končal na pornografskih spletnih straneh. O ljudeh na posnetku smo izvedeli vse, kdo so in kaj počnejo. Ampak tega je že davno, bilo je leta 2011. Predstavljajte si, kaj zmore današnja tehnologija in kakšen napredek nas še čaka v prihodnosti, kaj bomo lahko dosegli čez dve, tri, štiri ali pet let. Če torej združite zbiranje velike količine podatkov s takim vsiljivim sistemom, kot je prepoznava obraza, ima to lahko daljnosežne posledice in vpliva na svoboščine, kot so pravica do zbiranja, do javnih zborovanj, svobode izražanja in podobno.
V Sloveniji in Evropski uniji je varovanje zasebnosti in osebnih podatkov strogo določeno v zakonodaji. Biometrija in njena uporaba v Slovenij še posebej. Kakšna pa je zakonodaja v Srbiji?
Zagotovo se morajo spoštovati zakoni, ki ščitijo osebne podatke. V Srbiji smo lani sprejeli nov zakon, ki je začel veljati letos avgusta. Oblikovali so ga po modelu GDPR, evropske splošne uredbe o varovanju osebnih podatkov. Zakon pomeni novo podlago, uskladitev s standardi, ki jih na neki način tudi uresničuje, ni pa popoln, ima luknje in ni popolnoma usklajen z GDPR. Slovenska zakonodaja, ki sem jo ravno bral, posebej opredeljuje videonadzor, kdaj se lahko snema javno površino, kaj se lahko počne s posnetki in podobno. Tega v srbski zakonodaji ni, sploh nisem zasledil besede videonadzor, vsaj ne v zakonu o varovanju osebnih podatkov. Sprejema se torej precej splošne uredbe zaščitnih ukrepov. Vendar je v vsakem primeru treba sprejeti ustrezne tehnološke in organizacijske standarde zaščite. Da je jasno določeno, kdo lahko zbira podatke, kdo do njih lahko dostopa, kako, s kakšnim namenom in da vse to počne skladno z zakoni. Policija ima seveda pooblastila za zbiranje podatkov prebivalcev, to je preprosto naloga tega državnega organa, in v zakonih je natančno opisano, ali lahko snema, fotografira, zbira fotografije osebnih dokumentov in tako naprej. V vsakem primeru pa, ne glede na to, ali ste državni organ ali zasebno podjetje, se morate držati zakona, spoštovati osebne podatke. Najpomembneje je zaščititi človeka, torej lastnika osebnih podatkov. To je ultimativni cilj, h kateremu moramo težiti.
Rekli ste, da projekt poteka v več stopnjah. Ali kamere torej že delujejo in kaj se dogaja s posnetki? Ali se prebivalci srbske prestolnice zavedajo, da jih ves čas gledajo in snemajo?
V Beogradu imamo že precej razvito infrastrukturo videonadzora, tako kot v večini velikih evropskih mest. Torej, vsaka banka ali vsaka druga pomembna institucija ima svojo kamero, ki snema vhod v stavbo in podobno. Meščani so se na tak videonadzor že navadili. Mislijo si: ta kamera je tu zagotovo z nekim varnostnim namenom, ne razmišljajo pa o tem, kaj se dogaja za tem. Kdo zbira te podatke, kaj počne z njimi, kako jih hranijo, ali z njimi ravnajo primero, kdaj se brišejo, koliko časa jih lahko hranijo in podobno. Tega še nismo izvedeli. Glede na informacije, ki jih imamo, lahko rečem, da sistem prepoznavanja obraza potrebuje specifično programsko opremo, ki bo to počela, ta programska oprema pa po naših podatkih še ne deluje. To se bo pri tem projektu zgodilo pozneje. Že zdaj pa je zakonodaja problematična – od zbiranja podatkov, njihove hrambe in nadaljnje obdelave.
Kako huda mora biti stiska mladega zdravnika, da popiše svoje tegobe javno? O svojem srečanju z realno situacijo, v katero je bila vržena le po dveh tednih uvajanja, piše sobna zdravnica, očitno o razmerah v Zdravstvenem domu v Fužinah v Ljubljani, čeprav lokacije ne omenja. V to enoto so namreč morali sprejeti dodatnih 11 tisoč bolnikov iz enote v Polju, iz katere so dale odpoved ali odšle na bolniško vse specialistke družinske medicine. Delale smo, piše v pismu, z eno specialistko program za precej več ambulant, kot je prstov na roki. Nam pa je o svojem delu pripovedovala specializantka iz nekega drugega zdravstvenega doma.
Krčenje gozdov je eden izmed pomembnih dejavnikov podnebnih sprememb in izginjanja biotske raznovrstnosti. Najhitreje gozdovi izginjajo v Braziliji, kjer je tudi največji del amazonskega pragozda, ki velja za »pljuča sveta«. Zelo hitro pa ljudje gozdove krčijo tudi v Boliviji. Vzroki so v obeh državah podobni – velik vpliv ima živinoreja, tako reja goveda kot pridelava rastlin za krmo. Posledice deforestacije v tej državi si je pred kratkim ogledala Živa Kavka Gobbo iz okoljske organizacije Fokus.
V Ljubljani je potekala predstavitev raziskav Nacionalnega inštituta za biologijo, ki ji je sledil pogovor z uglednimi strokovnjaki, raziskovalci in zdravniki. Na dogodku je bil predstavljeno znanstveno – raziskovalno delo s področja medicinske konoplje, vidik klinične uporabe v zdravljenju bolezni na UKC Ljubljana ter vidik priložnosti za razvoj gospodarske dejavnosti in prenos znanja med kliniko ter farmacevtsko industrijo in doprinos k javnemu zdravju. Več o dogodku nam je v pogovoru razkrila prof. dr. Metka Filipič.
Danes je svetovni dan tal. Tla so poleg vode osnovni pogoj za preživetje, predstavljajo namreč osnovo prehranske varnosti. V preteklih desetletjih smo jih jemali kot samoumevne. Z izkoriščevalskim odnosom do naravnih virov so marsikje v svetu že v veliki meri degradirali rodovitna tla. Pri kmetijski pridelavi sledimo predvsem ekonomskim ciljem, ki zahtevajo intenzivno proizvodnjo, to pa povzroča onesnaženje okolja, izgubo biotske pestrosti in poslabšanje tal. Če pogledamo občinske razvojne načrte, kjer gredo pozidave praviloma na najboljša kmetijska zemljišča, lahko ugotovimo, da imajo odločevalci še vedno nespoštljiv, kratkoviden odnos do najboljših zemljišč.
Gostili smo planinca in ljubitelja narave, Štefana Kebra, člana upravnega odbora Planinskega društva Prevalje, ki je odgovoren tudi za kulturo v društvu. Predstavil nam je okolico Prevalj, ki na tamkajšnjih hribih, ob jezerih in na smučiščih ponuja veliko prijetnih poti, na katerih se lahko sprostimo, nadihamo in razmigamo.
Kaninsko pogorje velja za Himalajo svetovnega jamarstva, eno najbolj obleganih jamarskih področij, saj prav tu, v visokogorskem krasu, najdemo najgloblja brezna, ki presegajo celo magično globino tisoč metrov. Speleologi ga raziskujejo skoraj šest desetletij in na slovenski in italijanski strani Kanina je raziskanih več kot 800 jam. V Sloveniji je trenutno nekaj več kot 14.000 registriranih podzemnih jam, le 11 med njimi pa je globljih od 1000 metrov, največ prav na Kaninu. Toda sanje segajo dlje, globje. Višinska razlika od jamskih vhodov na gori do izvirov v dolini je 2000 metrov, kar pomeni da obstaja možnost uresničiti sen globino dvojno magično mejo: 2000 metrov in z vrha Kanina, skozi labirint jamskega sistema, priti do Soče.
Pred vrati so zimski meseci in seveda tudi radosti na snegu. Pri nas je zelo priljubljeno smučanje, ki pa postaja vse dražje. V prihodnjih minutah bo govor o novi smučarski sezoni, cenah smučarskih vozovnic, težavah, s katerimi se soočajo žičničarji, in novostih na nekaterih smučiščih. V studiu smo se pogovarjali s predstavniki smučišč Krvavec, Soriška planina in Gače, še prej pa smo slišali, kako globoko bo treba seči v žep za smučanje pri naših sosedih. V sosednji Furlaniji Julijski krajini ostajajo cene smučarskih vozovnic nespremenjene – za dnevno karto boste odšteli 39 evrov in pol. Gre za strateško odločitev družbe, ki upravlja vseh šest smučarskih središč, s katero stavijo na večji obisk tako domačih kot tujih gostov. Spet bo zaživela tudi čezmejna povezava Kanin-Nevejsko sedlo. Na zimsko turistično sezono se pospešeno pripravljajo tudi na smučiščih na avstrijskem Koroškem. V Avstriji bodo cene smučarskih vozovnic zaradi vse višjih stroškov energije višje. Ponekod bodo skušali varčevati z energijo, poudarjajo pa, da to ne bo šlo na račun smučarjev.
Na Radiu Slovenija končujemo soočenja v tem supervolilnem letu. Pred nedeljskim drugim krogom lokalnih volitev, potrebnim v 47 občinah predstavljamo še zadnjo skupino županskih kandidatov iz mestnih občin. Tokrat naši dopisniki soočajo tekmece za županske funkcije v Mariboru, Novi Gorici in Celju. Tudi na lokalni ravni se po eni strani spopadajo politični koncepti in na drugi konkretni predlogi za reševanje vsakodnevnih težav ljudi. Nekatera okoljska, prometna in socialna vprašanja se pojavljajo v vseh občinah, druga so specifična le za posamezno okolje. V vseh teh občinah pa so že izvoljeni mestni sveti – kako bodo sodelovali z njimi? Odgovore kandidatov bodo iskali Bratko Zavrnik, Nataša Uršič in Matija Mastnak.
Ob svetovnem dnevu boja proti aidsu se vrstijo pozivi k zmanjšanju stigme in diskriminacije obolelih. Okužba z virusom HIV, ki povzroča AIDS, je danes namreč obvladljiva kronična okužba, ki okuženi osebi ob doživljenjski terapiji omogoča kvalitetno življenje, zdravila pa preprečujejo širjenje okužbe. A kljub temu je na prvem mestu preventiva, opozarja stroka.
Rojaki na avstrijskem Koroškem se na različne načine trudijo spodbuditi k branju slovenske literature še posebej otroke in mladostnike. Da bi odložili pametne telefone in tablice ter vzeli v roke knjige, jim zdaj vabi tudi Mega Miša. Gre za spletno aplikacijo, s katero otroke spodbujajo k branju knjig v slovenskem jeziku. Po prebrani knjigi lahko otroci na aplikaciji rešijo kviz in si prislužijo zvezdice ter z njimi pomagajo Mega Miši, ki potuje po galaksiji Č.R.K. in išče dobre knjige. Slovenska narodna skupnost na avstrijskem Koroškem namreč, kot potrjujejo tudi študije, nazaduje. V družinah se vse manj govori slovensko, zato imajo vse pomembnejšo vlogo izobraževalne ustanove. Ker pa se k dvojezičnemu pouku vpisujejo tudi učenci, ki slovensko ne govorijo, jim lahko pri učenju jezika pomaga prav Mega Miša. Prvi odzivi so dobri, pojasnjujeta Mitja Rovšek, poslovodja Slovenske prosvetne zveze iz Celovca, in vodja projekta Marica Pörtsch.
"Heroji furajo v pižamah", iniciativa zavoda Vozim za manj voženj pod vplivom alkohola, je v zadnjih petih letih po besedah direktorja zavoda David Razboršek, intenzivno delala na ozaveščanju in krepitvi svoje prisotnosti na terenu, kjer invalidi in poškodovani v prometnih nesrečah mlade varno in brezplačno vozijo z zabav domov. Mladi so v zadnjem desetletju naredili velik napredek pri zmanjšanju števila prometnih nesreč pod vplivom alkohola, starejši pa njihovemu zgledu še ne sledijo povsem.
Po poročanju o protestih zaradi prestrogih kovidnih ukrepov v nekaterih kitajskih mestih, smo se pozanimali, kako to vpliva na življenje običajnih ljudi, ki tam živijo. V mesto Suzhou, ki leži 80 km severovzhodno od Šanghaja, smo poklicali poslovneža Nenada Petrovčiča, ki nam je povedal, kako izgleda življenje ob upoštevanju kovidnih ukrepov, ki so v veljavi na Kitajskem, kako doživlja proteste in tudi kako so videti prenosi tekem s svetovnega prvenstva v nogometu.
V Evropskem parlamentu odpirajo razstavo o violinistu, učitelju, skladatelju, glasbenem teoretiku in izjemnem humanističnem mislecu Giuseppeju Tartiniju. Tartini, ki je z glasbo povezoval narode od Skandinavije do Sredozemlja, se je rodil v Piranu pred 330 leti. Avtorji razstave so dr. Sergio Durante z Univerze v Padovi ter dr. Nejc Sukljan in dr. Boštjan Udovič z Univerze v Ljubljani. Odprtje razstave spremlja koncert italijanskega violinista Federica Guglielma in slovenskega violončelista Domna Marinčiča.
Včerajšnja prepričljiva odločitev za javno, neodvisno Radiotelevizijo Slovenija ne pomeni zmage ene politike nad drugo. Pomeni zmago civilne družbe, ki je dojela in sprejela, da lahko kmalu zmanjka bitk, če pade javni medijski servis. In se tako tudi podala v bitko za avtonomen RTV. Obenem gre za zmago novinarske skupnosti, ki se do zdaj – če izvzamemo STA - nikoli ni tako jasno opredelila in hkrati angažirala v kateri izmed kampanj. Za zaposlene na javnem mediju pa se zdaj začenja še pomembnejša bitka. Potrditev zakona o RTV je predvsem simbolna zmago, ki še ne bo prinesla sprememb v upravljanju in vodenju RTV čez noč, saj bo zakon očitno pristal v presoji ustavnega sodišča. Novela je torej zgolj prvi korak k izločitvi politike iz vodenja javnega zavoda. Za dosego tega pa bo treba opraviti še ogromno dela, najprej pa upravičiti včeraj izkazano zaupanje in z dobrim delom ohraniti pokončno držo ter okrepiti profesionalne etične standarde. Zavedamo se, da od nas pričakujete politično neobremenjen, strokovno dodelan program z jasnimi novinarskimi standardi. In čeprav je – kot lahko sklepamo iz odzivov – nekaterim še vedno težko priznati, naj ponovimo. Ljudje so včeraj dobro vedeli o čem glasujejo in zelo odločno rekli, da so za: novinarke in novinarje RTV Slovenija, za medijsko skupnost in kredibilno, avtonomno novinarstvo. Politika pa je dobila jasno nezaupnico ob spodnašanju profesionalnih novinarskih standardov, ki jih je največja medijska organizacija oblikovala in krepila skozi desetletja. Zdaj so bili na tnalu predvsem tiste politike, ki je tudi spisala trenutno - za razvoj in napredek – pogubno zakonodajo.
Žirija za podelitev nagrade Franeta Milčinskega - Ježka je odločila, da Ježkovo nagrado za leto 2022 prejme glasbenik, pevec, avtor besedil in prvi mož skupine Orlek Vlado Poredoš. Žirija je v obrazložitvi zapisala: Vlado Poredoš kot ustvarjalec izžareva neizmeren optimizem, ki ga z lahkoto prenaša na občinstvo. Njegov umetniški pristop združuje karakterne prvine dveh pokrajin, ki sta zaznamovali njegovo življenje: melanholična subtilnost njegovega rodnega Prekmurja ter neizprosna odločnost Zasavja, ki ga je Poredoš sprejel kot svoj drugi dom. Tako nastajajo unikatne interpretacije preštevilnih revirskih zgodb, ki jih Vlado Poredoš z izvirnimi avtorskimi refleksijami preliva v pesmi zasedbe Orlek.
Z voditeljico Jolando Lebar smo spremljali prve rezultate referendumskega glasovanja. V studiu so izide pojasnjevali Barbara Kobal Tomc z Inštituta za socialno varstvo, dr. Igor Kaučič s Pravne fakultete v Ljubljani, dr. Miro Haček s FDV, nekdanji novinar na RTV Slovenija Boris Bergant in novinar Tomaž Celestina.
Kako razmišlja medicinska sestra Martina Petric iz ljubljanske Ambulante za osebe brez zdravstvenega zavarovanja
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Pogovor je nastal pred 50. obletnico prve slovenske avtoceste.
Neveljaven email naslov