Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Leta 1999 je UNESCO razglasil 21. marec – sicer prvi dan pomladi na severni hemisferi – za svetovni dan poezije. To so pri Organizaciji Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo storili v prepričanju, da je prav pesniška umetnost tista, ki razkriva, da prav vsi ljudje – ne glede na to, na kateri celini živimo, v katerega boga verjamemo ali koliko imamo pod palcem – delimo ista občutja in si zastavljamo ista vprašanja o skrivnostih bivanja. Prav ob letošnjem svetovnem dnevu poezije pa je UNESCO-va generalna direktorica Audrey Azoulay v posebni izjavi še zapisala, da se skoraj nič ne more meriti z močjo dobro napisane pesmi, ko iščemo načine, kako povezati sicer močno heterogeno človeštvo v eno samo skupnost. To prepričanje delimo tudi na Prvem, spričo česar smo popoldanski program 21. marca posvetili poeziji. Za rdečo nit pa smo si izbrali pomladansko intonirane pesmi štirih priljubljenih, malodane ponarodelih pesnikov, ki so v težkih letih po drugi svetovni vojni pomagali preobrniti razvojni lok sodobnega slovenskega pesništva in razjasniti njegov dotlej nekoliko mrki obraz. Tu seveda govorimo o Kajetanu Koviču, Janezu Menartu, Tonetu Pavčku in Cirilu Zlobcu. Kakšno mesto na pobočju slovenskega Parnasa torej pripada avtorjem legendarne zbirke Pesmi štirih? V čem so si pravzaprav podobni in kako se njihove poetike med seboj vendarle tudi razlikujejo ter kakšen je njihov odnos do narave, smo preverjali v pogovoru z vrhunsko poznavalko povojnega slovenskega pesništva, literarno zgodovinarko, dr. Ireno Novak Popov. Pred naš mikrofon jo je povabil Goran Dekleva.
foto: naslovnica Pesmi štirih (Goran Dekleva)
Ob svetovnem dnevu poezije skušamo natančneje določiti mesto, ki ga na pobočju slovenskega Parnasa zavzemajo Kovič, Menart, Pavček in Zlobec
Leta 1999 je UNESCO razglasil 21. marec – sicer prvi dan pomladi na severni hemisferi – za svetovni dan poezije. To so pri Organizaciji Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo storili v prepričanju, da je prav pesniška umetnost tista, ki razkriva, da prav vsi ljudje – ne glede na to, na kateri celini živimo, v katerega boga verjamemo ali koliko imamo pod palcem – delimo ista občutja in si zastavljamo ista vprašanja o skrivnostih bivanja. Prav ob letošnjem svetovnem dnevu poezije pa je UNESCO-va generalna direktorica Audrey Azoulay v posebni izjavi še zapisala, da se skoraj nič ne more meriti z močjo dobro napisane pesmi, ko iščemo načine, kako povezati sicer močno heterogeno človeštvo v eno samo skupnost.
To prepričanje delimo tudi na Prvem, spričo česar nedeljski popoldanski program posvečamo poeziji. Za rdečo nit pa smo si izbrali pomladansko intonirane pesmi štirih priljubljenih, malodane ponarodelih pesnikov, ki so v težkih letih po drugi svetovni vojni pomagali preobrniti razvojni lok sodobnega slovenskega pesništva, razjasniti njegov dotlej nekoliko mrki obraz. Tu seveda govorimo o Kajetanu Koviču, Janezu Menartu, Tonetu Pavčku in Cirilu Zlobcu.
Kakšno mesto na pobočju slovenskega Parnasa torej pripada avtorjem legendarne zbirke Pesmi štirih? V čem so si pravzaprav podobni in kako se njihove poetike med seboj vendarle tudi razlikujejo ter kakšen je njihov odnos do narave, preverjamo v pogovoru z vrhunsko poznavalko povojnega slovenskega pesništva, literarno zgodovinarko, dr. Ireno Novak Popov. Za dobro mero pa vam v branje v kronološkem redu od najstarejše do nanovejše ponujamo še štiri njihove izvrstne pesmi, vse po vrsti motivno-tematsko povezane s pomladjo.
Janez Menart: SVITANICA
Sivkasto nebo,
z vzhoda mlečni sij;
majska noč; topló,
ura blizu tri.
Prej sem bil še tam,
zdajle hodim tod.
Preden vstane dan
bom nekje drugod.
Bledih zvezd sijaj,
cesta brez luči ...
Vendar grem. Le kaj
vodi me v temi?
Mar nagon duhá,
ali zakon cest,
ali skrita sla,
ali pesem zvezd?
Res je le: nebo,
z vzhoda mlečni sij,
majska noč, topló,
ura blizu tri.
(Prva jesen, 1955)
Ciril Zlobec: KOT BELI PELIKANOV VRAT
Dražljivi mir pomladi se naselil
je v mlado brst in v tvoje sanje,
v bridkosti sklonjene nad staro rano
kot beli pelikanov vrat.
Spomini, mehkokrile lastovice,
v veselih vračajo se jatah
iz krajev, kjer njih krilom moč je dahnil
tvoj prvič potešêni smeh.
Molče pregnana ali zablodela
v te jate radostnih selivk,
zdaj z njimi vrača se ljubezen moja,
ne trudna, trdna od poti.
In čaka, kdaj svoj beli vrat zravnale
v pričakovanju bodo tvoje sanje,
da v rani, ki nekoč jo je odprla,
za vselej si pripne svoj dom.
(Najina oaza, 1964)
Tone Pavček: SPOMLADANSKA PIJANOST
Spet hodi veter pomladanski z mano
po pločnikih in jezen sili stran
z asfaltne treznosti nazaj v pijanost
akacij, brez in bukev in platan,
med regrat, redkvice, radič, med rožno
razkošje brstov zelenečih trt,
ko vse je v vse odprto in vse možno
in pred življenjem se umika smrt.
In spet strmim, kako neznaten hrošček
sesá samoumevno listu sok,
kako na oljkah tudi polsuh košček
hosana vzklika, in spet prste rok
ščemeča sla po božanju mravljinči,
da smejem se kot razuzdani Pan,
ko gre naproti mi, da me izniči
kot jedra ženska ta pomladni dan.
(Temna zarja, 1996)
Kajetan Kovič: APRIL
Ko Bog počival je po dneh stvarjenja
in po storjenem se razgledoval,
je bil njegov pogled poln zadoščenja
uprt v drevo, človeka in žival.
Stvari so se učile zgodnje rabe.
Neuk oblak je jadral čez nebo,
ves nov in hkrati kot bi iz pozabe
nekoč že viden vračal se v oko.
Pod jablan žametnimi baldahini
je prvi par imel svoj domicil.
Nad njima risale so se v modrini
temne vijuge lastovičjih kril
in po svileni travnati blazini
so tekli zajci svetli kot april.
(Vse poti so, 2009)
4527 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Leta 1999 je UNESCO razglasil 21. marec – sicer prvi dan pomladi na severni hemisferi – za svetovni dan poezije. To so pri Organizaciji Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo storili v prepričanju, da je prav pesniška umetnost tista, ki razkriva, da prav vsi ljudje – ne glede na to, na kateri celini živimo, v katerega boga verjamemo ali koliko imamo pod palcem – delimo ista občutja in si zastavljamo ista vprašanja o skrivnostih bivanja. Prav ob letošnjem svetovnem dnevu poezije pa je UNESCO-va generalna direktorica Audrey Azoulay v posebni izjavi še zapisala, da se skoraj nič ne more meriti z močjo dobro napisane pesmi, ko iščemo načine, kako povezati sicer močno heterogeno človeštvo v eno samo skupnost. To prepričanje delimo tudi na Prvem, spričo česar smo popoldanski program 21. marca posvetili poeziji. Za rdečo nit pa smo si izbrali pomladansko intonirane pesmi štirih priljubljenih, malodane ponarodelih pesnikov, ki so v težkih letih po drugi svetovni vojni pomagali preobrniti razvojni lok sodobnega slovenskega pesništva in razjasniti njegov dotlej nekoliko mrki obraz. Tu seveda govorimo o Kajetanu Koviču, Janezu Menartu, Tonetu Pavčku in Cirilu Zlobcu. Kakšno mesto na pobočju slovenskega Parnasa torej pripada avtorjem legendarne zbirke Pesmi štirih? V čem so si pravzaprav podobni in kako se njihove poetike med seboj vendarle tudi razlikujejo ter kakšen je njihov odnos do narave, smo preverjali v pogovoru z vrhunsko poznavalko povojnega slovenskega pesništva, literarno zgodovinarko, dr. Ireno Novak Popov. Pred naš mikrofon jo je povabil Goran Dekleva.
foto: naslovnica Pesmi štirih (Goran Dekleva)
Ob svetovnem dnevu poezije skušamo natančneje določiti mesto, ki ga na pobočju slovenskega Parnasa zavzemajo Kovič, Menart, Pavček in Zlobec
Leta 1999 je UNESCO razglasil 21. marec – sicer prvi dan pomladi na severni hemisferi – za svetovni dan poezije. To so pri Organizaciji Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo storili v prepričanju, da je prav pesniška umetnost tista, ki razkriva, da prav vsi ljudje – ne glede na to, na kateri celini živimo, v katerega boga verjamemo ali koliko imamo pod palcem – delimo ista občutja in si zastavljamo ista vprašanja o skrivnostih bivanja. Prav ob letošnjem svetovnem dnevu poezije pa je UNESCO-va generalna direktorica Audrey Azoulay v posebni izjavi še zapisala, da se skoraj nič ne more meriti z močjo dobro napisane pesmi, ko iščemo načine, kako povezati sicer močno heterogeno človeštvo v eno samo skupnost.
To prepričanje delimo tudi na Prvem, spričo česar nedeljski popoldanski program posvečamo poeziji. Za rdečo nit pa smo si izbrali pomladansko intonirane pesmi štirih priljubljenih, malodane ponarodelih pesnikov, ki so v težkih letih po drugi svetovni vojni pomagali preobrniti razvojni lok sodobnega slovenskega pesništva, razjasniti njegov dotlej nekoliko mrki obraz. Tu seveda govorimo o Kajetanu Koviču, Janezu Menartu, Tonetu Pavčku in Cirilu Zlobcu.
Kakšno mesto na pobočju slovenskega Parnasa torej pripada avtorjem legendarne zbirke Pesmi štirih? V čem so si pravzaprav podobni in kako se njihove poetike med seboj vendarle tudi razlikujejo ter kakšen je njihov odnos do narave, preverjamo v pogovoru z vrhunsko poznavalko povojnega slovenskega pesništva, literarno zgodovinarko, dr. Ireno Novak Popov. Za dobro mero pa vam v branje v kronološkem redu od najstarejše do nanovejše ponujamo še štiri njihove izvrstne pesmi, vse po vrsti motivno-tematsko povezane s pomladjo.
Janez Menart: SVITANICA
Sivkasto nebo,
z vzhoda mlečni sij;
majska noč; topló,
ura blizu tri.
Prej sem bil še tam,
zdajle hodim tod.
Preden vstane dan
bom nekje drugod.
Bledih zvezd sijaj,
cesta brez luči ...
Vendar grem. Le kaj
vodi me v temi?
Mar nagon duhá,
ali zakon cest,
ali skrita sla,
ali pesem zvezd?
Res je le: nebo,
z vzhoda mlečni sij,
majska noč, topló,
ura blizu tri.
(Prva jesen, 1955)
Ciril Zlobec: KOT BELI PELIKANOV VRAT
Dražljivi mir pomladi se naselil
je v mlado brst in v tvoje sanje,
v bridkosti sklonjene nad staro rano
kot beli pelikanov vrat.
Spomini, mehkokrile lastovice,
v veselih vračajo se jatah
iz krajev, kjer njih krilom moč je dahnil
tvoj prvič potešêni smeh.
Molče pregnana ali zablodela
v te jate radostnih selivk,
zdaj z njimi vrača se ljubezen moja,
ne trudna, trdna od poti.
In čaka, kdaj svoj beli vrat zravnale
v pričakovanju bodo tvoje sanje,
da v rani, ki nekoč jo je odprla,
za vselej si pripne svoj dom.
(Najina oaza, 1964)
Tone Pavček: SPOMLADANSKA PIJANOST
Spet hodi veter pomladanski z mano
po pločnikih in jezen sili stran
z asfaltne treznosti nazaj v pijanost
akacij, brez in bukev in platan,
med regrat, redkvice, radič, med rožno
razkošje brstov zelenečih trt,
ko vse je v vse odprto in vse možno
in pred življenjem se umika smrt.
In spet strmim, kako neznaten hrošček
sesá samoumevno listu sok,
kako na oljkah tudi polsuh košček
hosana vzklika, in spet prste rok
ščemeča sla po božanju mravljinči,
da smejem se kot razuzdani Pan,
ko gre naproti mi, da me izniči
kot jedra ženska ta pomladni dan.
(Temna zarja, 1996)
Kajetan Kovič: APRIL
Ko Bog počival je po dneh stvarjenja
in po storjenem se razgledoval,
je bil njegov pogled poln zadoščenja
uprt v drevo, človeka in žival.
Stvari so se učile zgodnje rabe.
Neuk oblak je jadral čez nebo,
ves nov in hkrati kot bi iz pozabe
nekoč že viden vračal se v oko.
Pod jablan žametnimi baldahini
je prvi par imel svoj domicil.
Nad njima risale so se v modrini
temne vijuge lastovičjih kril
in po svileni travnati blazini
so tekli zajci svetli kot april.
(Vse poti so, 2009)
V Slovenskem šolskem muzeju v Ljubljani so ob 100-letnici prve šole za slepe in slabovidne na Slovenskem pripravili razstavo z naslovom »V tem domu luč prosvete sije!«. Odprtje bo danes ob 18h, obiskovalci pa se bodo lahko seznanili z zanimivostmi iz slovenske tiflopedagoške zgodovine. Da bi si olajšali poučevanje in povečali nazornost pouka, so pedagogi nekatere razstavne eksponate celo izdelali sami. O tem, kako se je pisala zgodovina prve šole za slepe in slabovidne, ter o sami razstavi se je Petra Medved pogovarjala z bibliotekarko in avtorico razstave Polono Koželj iz Slovenskega šolskega muzeja. Foto: Petra Medved
Temačno okolje koncentracijskega taborišča ni najbolj spodbudno za ustvarjanje glasbe, vendar je prav pesem lahko v tako težkih okoliščinah služila kot sredstvo za dvigovanje morale. Pesmi, ki jih je v taborišču Sachsenhausen med letoma 1939 in 1945 zbiral in prepeval Poljak Aleksander Kulisiewicz, so zdaj našle pot v slovenski jezik. Jani Kovačič je v obsežnem glasbenoraziskovalnem projektu raziskal življenje in ustvarjanje tega nenavadnega poljskega ustvarjalca – v spomin in opomin na grozote, ki so pred tričetrt stoletja pretresle tudi naš prostor.
Slapnik. Gručasta vasica, v 18. in 19. stoletju premožna vas, o čemer pričajo velike in bogato oblikovane domačije z značilno briško arhitekturo.
Grad Dobrovo, ki je v upravljanju Goriškega muzeja, se dviga nad osrednjim naseljem Brd. Zasnovan je kot kocka v dveh nadstropjih z oglatimi stolpi na vseh štirih vogalih in obzidjem. Gre za izjemen grad, ki je bil zgrajen v prvi polovici 17. stoletja na mestu, kjer je že prej stal dvorec. Približno 4 kilometre od gradu po cesti je vila Vipolže - najlepša renesančna vila daleč naokrog, ki je bila pred leti tudi popolnoma prenovljena in zdaj med drugim velja za priljubljeno poročno lokacijo.
Osnovna šola Alojza Gradnika Dobrovo s podružnico v Kojskem je edina šola v občini Goriška Brda. Nekaj njenih učencev in učenk je na svoj iskriv način odgovorilo na spodnja vprašanja: Kakšna je tipična brška govorica? Katere so tradicionalne briške jedi? Kakšni so tipični Brici in Brike? In seveda - po čem so znana Brda?
Plastične vrečke so izredno pogost odpadek in v Sloveniji jih povprečen prebivalec porabi okoli 120 na leto. Ker sledimo evropski direktivi o zmanjševanju potrošnje lahkih plastičnih nosilnih vrečk, so te z novim letom postale plačljive, vse več trgovcev, med njimi vsi veliki trgovci z živili, pa se je zavezalo tudi h kodeksu, skladno s katerim v trgovinah ostajajo le še biorazgradljive vrečke, vrečke, ki so več kot 80-odstotno izdelane iz recikliranega materiala in ter trajnejše debelejše nosilne vrečke. Slednje so okolju bistveno prijaznejše od tistih za enkratno uporabo – če jih le uporabljamo dovolj dolgo. Toliko je sprejem kodeksa zagotovo korak v pravo smer.
Povezovalni kanalizacijski vod, po katerem se bo pretakala kanalizacija iz Vodic in Medvod do čistilne naprave v Zalogu povzroča čedalje več vroče krvi. Na ljubljanski občini in v ljubljanskem Vodovodu-Kanalizaciji sicer priznavajo, da se bo z izgradnjo zmanjšala obremenitev obstoječega centralnega kanalizacijskega sistema v Ljubljani ter sistematično uredilo odvajanje odpadne vode s severozahodnega dela Ljubljane.
Kriptovalute so se po eni strani uveljavile kot decentralizirane valute z dokaj nedoločeno, pogosto veliko stopnjo nihanja vrednosti, na katero ne more vplivati nobena centralna avtoriteta, po drugi strani pa kot monetarni sistemi, katerih podlaga je tehnologija veriženja blokov, tehnologija, ki nadomesti klasično knjigovodstvo. Dogaja pa se, da oznako kripto oglašujejo tudi mnogi, ki tako poimenujejo svoje projekte, ki nimajo temeljnih značilnosti kripto valut. Včasih gre celo za očitne prevare oz. ponzijeve sheme, kot je zadnja najbolj razvpita – ONE COIN. Cirila Štuber se je o vprašljivih projektih, ki se, da bi pritegnili vlagatelje, nadenejo predpono kripto, pogovarjala z Mitjem Glavnikom iz portala Kriptovalute.si, ki je odgovoril tudi na vprašanje, ali je OneCoin kriptovaluta.
Glavna inšpektorica Sonja Trančar govori o delu inšpektorata za kulturo in medije na medijskem področju. Na medijskem področju inšpektorat za kulturo in medije, ki ga vodi glavna inšpektorica Sonja Trančar, vsako leto dobi okrog petdeset prijav. Lansko leto jih je bilo 48, letos so jih dobili 43. Prijave se največkrat nanašajo na vpis v razvid medijev, pravico do popravka, oglaševalske vsebine, zaščito slovenskega jezika v medijih in prepoved spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti. Če pomislimo na številne medijske zdrse in na več kot dva tisoč medijev, ki so vpisani v razvid, je prijav malo. Prispevek Tatjane Pirc.
Teden med 18. in 22. novembrom v Sloveniji, na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini poteka tudi v znamenju Mednarodnega tedna ozaveščanja o prevarah. Vrsta dogodkov v obliki okroglih miz, konferenc, izobraževanj in natečajev, je namenjena predvsem ozaveščanju o finančnih prevarah, goljufijah in korupciji. Prevare in korupcija se dogajajo na mnogih področjih in v številnih panogah, predstavljajo pa resno grožnjo gospodarstvu in imajo velik vpliv na ugled, finančni položaj ter kazenske in odškodninske posledice za podjetja ter zaposlene. Zato se je povečala stopnja nadzora in regulatornih ukrepov s področja preprečevanja gospodarskega kriminala. Forenzika tako ni zgolj jemanje prstnih odtisov, preverjanje DNK in preiskovanje umorov, kot smo navajeni iz filmov in nanizank, ampak se je z rastjo gospodarskega in finančnega kriminala začela razvijati tudi poslovna forenzika, ki se ukvarja z odkrivanjem, preiskovanjem in preprečevanjem oziroma obvladovanjem tveganj prevar. Forenzične strokovnjake sestavljajo računovodje, revizorji, strokovnjaki za računalniško forenziko, podatkovni analitiki, preiskovalci gospodarskih družb, pravniki in drugi strokovnjaki. Članica forenzične ekipe podjeta Deloitte Slovenija je tudi dr. Petra Grah Lazar.
Kriptovalute so se po eni strani uveljavile kot decentralizirane valute z dokaj nedoločeno, pogosto veliko stopnjo nihanja vrednosti, na katero ne more vplivati nobena centralna avtoriteta, po drugi strani pa kot monetarni sistemi, katerih podlaga je tehnologija veriženja blokov, tehnologija, ki nadomesti klasično knjigovodstvo. Dogaja pa se, da oznako kripto oglašujejo tudi mnogi, ki tako poimenujejo svoje projekte, ki nimajo temeljnih značilnosti kripto valut. Včasih gre celo za očitne prevare oz. ponzijeve sheme, kot je zadnja najbolj razvpita – ONE COIN. Cirila Štuber se je o vprašljivih projektih, ki se, da bi pritegnili vlagatelje, nadenejo predpono kripto, pogovarjala z Mitjem Glavnikom iz portala Kriptovalute.si, ki je odgovoril tudi na vprašanje, ali je OneCoin kriptovaluta.
Katalonski zunanji minister Alfred Bosch teden dni po španskih parlamentarnih volitvah o tem, da je španski premier Pedro Sanchez del problema. Katalonski politični in civilnodružbeni voditelji so bili zaradi svoje vloge v času katalonskega referenduma obsojeni na večletne zaporne kazni. "Ta obsodba je bila velikanska napaka, v 21. stoletju v Evropi ne moremo imeti političih zapornikov, poudarja Bosch. V Kataloniji sicer poteka tudi sojenje sedanjemu katalonskemu predsedniku Quimu Torri, ker s poslopja katalonske vlade ni odstranil simbola rumene pentlje.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ko v Ljubljani odpreš pipo, v kozarec natočiš vodo slapa Savice, priteče čez savski prodnik čista, da je praviloma ni treba niti klorirati. Neizmerno bogastvo. Zakaj bi potem prav čez zaščiteno vodovarstveno območje speljali kanalizacijski vod, če stroka absolutno vodotesnih kanalov ne pozna. Poleg tega tu poteka tudi aktivna geološka, torej tudi potresna prelomnica. In naprej sunkovita nihanja podtalnice sprožajo močne sile, ki bodo poškodovale cevi. Velika možnost torej, da v kozarec dobiš tudi fekalije. Komentar Alenke Terlep
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ob današnjem dnevu slovenske hrane so otroci v slovenskih vrtcih in šolah zajtrkovali enako, in sicer tradicionalni slovenski zajtrk. Postregli so jim s kruhom, maslom, medom in jabolkom. Gre za skupno akcijo, v kateri zadnjih devet let poudarjajo pomen uživanja zajtrka in hkrati lokalno pridelane hrane. V večini šol so se otrokom pridružili tudi čebelarji. Tako je bilo tudi na Drugi osnovni šoli v Slovenj Gradcu, kjer so otroci jedli med tudi iz domačega, šolskega čebelnjaka, za katerega skrbijo že štiri leta. Metka Pirc.
Ob današnjem Dnevu slovenske hrane, je v projektu Tradicionalni slovenski zajtrk okoli 185 tisoč osnovnošolskih otrok in okoli 90 tisoč otrok v vrtcih - z namenom osveščanja o pomenu rednega zajtrkovanja in lokalne hrane - za zajtrk dobilo kruh, mleko, med, maslo in jabolko slovenskega porekla. O jabolkih nekoč in danes je v prispevku Jernejke Drolec razmišljala Marjanca Jemec Božič, "velika dama slovenske ilustracije", ki pri svojih 91 letih še vedno čila in vitalna. Pogovarjala se je Jernejka Drolec.
Proces ustavne obtožbe ameriškega predsednika Donalda Trumpa je včeraj prešel v novo, javno fazo. Zaslišanja prič so zdaj javna, v neposrednih prenosih pred radijskimi mikrofoni in televizijskimi kamerami. Tako se lahko z elementi ukrajinske afere, z argumenti demokratske ter nasprotnimi mnenji republikanske strani seznanja najširše občinstvo. V skrajno polariziranem političnem ozračju v Združenih državah Amerike poteka dramatična predstava vsaj desetletja. Naš dopisnik iz ZDA Andrej Stopar je ob tej priložnosti pred mikrofon povabil profesorja Matthewa Greena z Oddelka za politične študije Katoliške univerze Amerike iz Washingtona.
Neveljaven email naslov