Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Leta 1999 je UNESCO razglasil 21. marec – sicer prvi dan pomladi na severni hemisferi – za svetovni dan poezije. To so pri Organizaciji Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo storili v prepričanju, da je prav pesniška umetnost tista, ki razkriva, da prav vsi ljudje – ne glede na to, na kateri celini živimo, v katerega boga verjamemo ali koliko imamo pod palcem – delimo ista občutja in si zastavljamo ista vprašanja o skrivnostih bivanja. Prav ob letošnjem svetovnem dnevu poezije pa je UNESCO-va generalna direktorica Audrey Azoulay v posebni izjavi še zapisala, da se skoraj nič ne more meriti z močjo dobro napisane pesmi, ko iščemo načine, kako povezati sicer močno heterogeno človeštvo v eno samo skupnost. To prepričanje delimo tudi na Prvem, spričo česar smo popoldanski program 21. marca posvetili poeziji. Za rdečo nit pa smo si izbrali pomladansko intonirane pesmi štirih priljubljenih, malodane ponarodelih pesnikov, ki so v težkih letih po drugi svetovni vojni pomagali preobrniti razvojni lok sodobnega slovenskega pesništva in razjasniti njegov dotlej nekoliko mrki obraz. Tu seveda govorimo o Kajetanu Koviču, Janezu Menartu, Tonetu Pavčku in Cirilu Zlobcu. Kakšno mesto na pobočju slovenskega Parnasa torej pripada avtorjem legendarne zbirke Pesmi štirih? V čem so si pravzaprav podobni in kako se njihove poetike med seboj vendarle tudi razlikujejo ter kakšen je njihov odnos do narave, smo preverjali v pogovoru z vrhunsko poznavalko povojnega slovenskega pesništva, literarno zgodovinarko, dr. Ireno Novak Popov. Pred naš mikrofon jo je povabil Goran Dekleva.
foto: naslovnica Pesmi štirih (Goran Dekleva)
Ob svetovnem dnevu poezije skušamo natančneje določiti mesto, ki ga na pobočju slovenskega Parnasa zavzemajo Kovič, Menart, Pavček in Zlobec
Leta 1999 je UNESCO razglasil 21. marec – sicer prvi dan pomladi na severni hemisferi – za svetovni dan poezije. To so pri Organizaciji Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo storili v prepričanju, da je prav pesniška umetnost tista, ki razkriva, da prav vsi ljudje – ne glede na to, na kateri celini živimo, v katerega boga verjamemo ali koliko imamo pod palcem – delimo ista občutja in si zastavljamo ista vprašanja o skrivnostih bivanja. Prav ob letošnjem svetovnem dnevu poezije pa je UNESCO-va generalna direktorica Audrey Azoulay v posebni izjavi še zapisala, da se skoraj nič ne more meriti z močjo dobro napisane pesmi, ko iščemo načine, kako povezati sicer močno heterogeno človeštvo v eno samo skupnost.
To prepričanje delimo tudi na Prvem, spričo česar nedeljski popoldanski program posvečamo poeziji. Za rdečo nit pa smo si izbrali pomladansko intonirane pesmi štirih priljubljenih, malodane ponarodelih pesnikov, ki so v težkih letih po drugi svetovni vojni pomagali preobrniti razvojni lok sodobnega slovenskega pesništva, razjasniti njegov dotlej nekoliko mrki obraz. Tu seveda govorimo o Kajetanu Koviču, Janezu Menartu, Tonetu Pavčku in Cirilu Zlobcu.
Kakšno mesto na pobočju slovenskega Parnasa torej pripada avtorjem legendarne zbirke Pesmi štirih? V čem so si pravzaprav podobni in kako se njihove poetike med seboj vendarle tudi razlikujejo ter kakšen je njihov odnos do narave, preverjamo v pogovoru z vrhunsko poznavalko povojnega slovenskega pesništva, literarno zgodovinarko, dr. Ireno Novak Popov. Za dobro mero pa vam v branje v kronološkem redu od najstarejše do nanovejše ponujamo še štiri njihove izvrstne pesmi, vse po vrsti motivno-tematsko povezane s pomladjo.
Janez Menart: SVITANICA
Sivkasto nebo,
z vzhoda mlečni sij;
majska noč; topló,
ura blizu tri.
Prej sem bil še tam,
zdajle hodim tod.
Preden vstane dan
bom nekje drugod.
Bledih zvezd sijaj,
cesta brez luči ...
Vendar grem. Le kaj
vodi me v temi?
Mar nagon duhá,
ali zakon cest,
ali skrita sla,
ali pesem zvezd?
Res je le: nebo,
z vzhoda mlečni sij,
majska noč, topló,
ura blizu tri.
(Prva jesen, 1955)
Ciril Zlobec: KOT BELI PELIKANOV VRAT
Dražljivi mir pomladi se naselil
je v mlado brst in v tvoje sanje,
v bridkosti sklonjene nad staro rano
kot beli pelikanov vrat.
Spomini, mehkokrile lastovice,
v veselih vračajo se jatah
iz krajev, kjer njih krilom moč je dahnil
tvoj prvič potešêni smeh.
Molče pregnana ali zablodela
v te jate radostnih selivk,
zdaj z njimi vrača se ljubezen moja,
ne trudna, trdna od poti.
In čaka, kdaj svoj beli vrat zravnale
v pričakovanju bodo tvoje sanje,
da v rani, ki nekoč jo je odprla,
za vselej si pripne svoj dom.
(Najina oaza, 1964)
Tone Pavček: SPOMLADANSKA PIJANOST
Spet hodi veter pomladanski z mano
po pločnikih in jezen sili stran
z asfaltne treznosti nazaj v pijanost
akacij, brez in bukev in platan,
med regrat, redkvice, radič, med rožno
razkošje brstov zelenečih trt,
ko vse je v vse odprto in vse možno
in pred življenjem se umika smrt.
In spet strmim, kako neznaten hrošček
sesá samoumevno listu sok,
kako na oljkah tudi polsuh košček
hosana vzklika, in spet prste rok
ščemeča sla po božanju mravljinči,
da smejem se kot razuzdani Pan,
ko gre naproti mi, da me izniči
kot jedra ženska ta pomladni dan.
(Temna zarja, 1996)
Kajetan Kovič: APRIL
Ko Bog počival je po dneh stvarjenja
in po storjenem se razgledoval,
je bil njegov pogled poln zadoščenja
uprt v drevo, človeka in žival.
Stvari so se učile zgodnje rabe.
Neuk oblak je jadral čez nebo,
ves nov in hkrati kot bi iz pozabe
nekoč že viden vračal se v oko.
Pod jablan žametnimi baldahini
je prvi par imel svoj domicil.
Nad njima risale so se v modrini
temne vijuge lastovičjih kril
in po svileni travnati blazini
so tekli zajci svetli kot april.
(Vse poti so, 2009)
4527 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Leta 1999 je UNESCO razglasil 21. marec – sicer prvi dan pomladi na severni hemisferi – za svetovni dan poezije. To so pri Organizaciji Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo storili v prepričanju, da je prav pesniška umetnost tista, ki razkriva, da prav vsi ljudje – ne glede na to, na kateri celini živimo, v katerega boga verjamemo ali koliko imamo pod palcem – delimo ista občutja in si zastavljamo ista vprašanja o skrivnostih bivanja. Prav ob letošnjem svetovnem dnevu poezije pa je UNESCO-va generalna direktorica Audrey Azoulay v posebni izjavi še zapisala, da se skoraj nič ne more meriti z močjo dobro napisane pesmi, ko iščemo načine, kako povezati sicer močno heterogeno človeštvo v eno samo skupnost. To prepričanje delimo tudi na Prvem, spričo česar smo popoldanski program 21. marca posvetili poeziji. Za rdečo nit pa smo si izbrali pomladansko intonirane pesmi štirih priljubljenih, malodane ponarodelih pesnikov, ki so v težkih letih po drugi svetovni vojni pomagali preobrniti razvojni lok sodobnega slovenskega pesništva in razjasniti njegov dotlej nekoliko mrki obraz. Tu seveda govorimo o Kajetanu Koviču, Janezu Menartu, Tonetu Pavčku in Cirilu Zlobcu. Kakšno mesto na pobočju slovenskega Parnasa torej pripada avtorjem legendarne zbirke Pesmi štirih? V čem so si pravzaprav podobni in kako se njihove poetike med seboj vendarle tudi razlikujejo ter kakšen je njihov odnos do narave, smo preverjali v pogovoru z vrhunsko poznavalko povojnega slovenskega pesništva, literarno zgodovinarko, dr. Ireno Novak Popov. Pred naš mikrofon jo je povabil Goran Dekleva.
foto: naslovnica Pesmi štirih (Goran Dekleva)
Ob svetovnem dnevu poezije skušamo natančneje določiti mesto, ki ga na pobočju slovenskega Parnasa zavzemajo Kovič, Menart, Pavček in Zlobec
Leta 1999 je UNESCO razglasil 21. marec – sicer prvi dan pomladi na severni hemisferi – za svetovni dan poezije. To so pri Organizaciji Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo storili v prepričanju, da je prav pesniška umetnost tista, ki razkriva, da prav vsi ljudje – ne glede na to, na kateri celini živimo, v katerega boga verjamemo ali koliko imamo pod palcem – delimo ista občutja in si zastavljamo ista vprašanja o skrivnostih bivanja. Prav ob letošnjem svetovnem dnevu poezije pa je UNESCO-va generalna direktorica Audrey Azoulay v posebni izjavi še zapisala, da se skoraj nič ne more meriti z močjo dobro napisane pesmi, ko iščemo načine, kako povezati sicer močno heterogeno človeštvo v eno samo skupnost.
To prepričanje delimo tudi na Prvem, spričo česar nedeljski popoldanski program posvečamo poeziji. Za rdečo nit pa smo si izbrali pomladansko intonirane pesmi štirih priljubljenih, malodane ponarodelih pesnikov, ki so v težkih letih po drugi svetovni vojni pomagali preobrniti razvojni lok sodobnega slovenskega pesništva, razjasniti njegov dotlej nekoliko mrki obraz. Tu seveda govorimo o Kajetanu Koviču, Janezu Menartu, Tonetu Pavčku in Cirilu Zlobcu.
Kakšno mesto na pobočju slovenskega Parnasa torej pripada avtorjem legendarne zbirke Pesmi štirih? V čem so si pravzaprav podobni in kako se njihove poetike med seboj vendarle tudi razlikujejo ter kakšen je njihov odnos do narave, preverjamo v pogovoru z vrhunsko poznavalko povojnega slovenskega pesništva, literarno zgodovinarko, dr. Ireno Novak Popov. Za dobro mero pa vam v branje v kronološkem redu od najstarejše do nanovejše ponujamo še štiri njihove izvrstne pesmi, vse po vrsti motivno-tematsko povezane s pomladjo.
Janez Menart: SVITANICA
Sivkasto nebo,
z vzhoda mlečni sij;
majska noč; topló,
ura blizu tri.
Prej sem bil še tam,
zdajle hodim tod.
Preden vstane dan
bom nekje drugod.
Bledih zvezd sijaj,
cesta brez luči ...
Vendar grem. Le kaj
vodi me v temi?
Mar nagon duhá,
ali zakon cest,
ali skrita sla,
ali pesem zvezd?
Res je le: nebo,
z vzhoda mlečni sij,
majska noč, topló,
ura blizu tri.
(Prva jesen, 1955)
Ciril Zlobec: KOT BELI PELIKANOV VRAT
Dražljivi mir pomladi se naselil
je v mlado brst in v tvoje sanje,
v bridkosti sklonjene nad staro rano
kot beli pelikanov vrat.
Spomini, mehkokrile lastovice,
v veselih vračajo se jatah
iz krajev, kjer njih krilom moč je dahnil
tvoj prvič potešêni smeh.
Molče pregnana ali zablodela
v te jate radostnih selivk,
zdaj z njimi vrača se ljubezen moja,
ne trudna, trdna od poti.
In čaka, kdaj svoj beli vrat zravnale
v pričakovanju bodo tvoje sanje,
da v rani, ki nekoč jo je odprla,
za vselej si pripne svoj dom.
(Najina oaza, 1964)
Tone Pavček: SPOMLADANSKA PIJANOST
Spet hodi veter pomladanski z mano
po pločnikih in jezen sili stran
z asfaltne treznosti nazaj v pijanost
akacij, brez in bukev in platan,
med regrat, redkvice, radič, med rožno
razkošje brstov zelenečih trt,
ko vse je v vse odprto in vse možno
in pred življenjem se umika smrt.
In spet strmim, kako neznaten hrošček
sesá samoumevno listu sok,
kako na oljkah tudi polsuh košček
hosana vzklika, in spet prste rok
ščemeča sla po božanju mravljinči,
da smejem se kot razuzdani Pan,
ko gre naproti mi, da me izniči
kot jedra ženska ta pomladni dan.
(Temna zarja, 1996)
Kajetan Kovič: APRIL
Ko Bog počival je po dneh stvarjenja
in po storjenem se razgledoval,
je bil njegov pogled poln zadoščenja
uprt v drevo, človeka in žival.
Stvari so se učile zgodnje rabe.
Neuk oblak je jadral čez nebo,
ves nov in hkrati kot bi iz pozabe
nekoč že viden vračal se v oko.
Pod jablan žametnimi baldahini
je prvi par imel svoj domicil.
Nad njima risale so se v modrini
temne vijuge lastovičjih kril
in po svileni travnati blazini
so tekli zajci svetli kot april.
(Vse poti so, 2009)
Ukrep Banke Slovenije za kreditiranje gospodinjstev je usmerjen v znižanje potrošniških kreditov velikih zneskov in dolgo ročnostjo, so danes pojasnili na centralni banki. Namen našega priporočila bankam, ki je veljal od novembra 2016, torej zadnja tri leta, in sedaj ukrepanja je "preprečiti pretirano kreditno aktivnost v segmentu potrošniških posojil. Pričakujemo, da se bo rast nekoliko umirila in da bo skladna z ostalimi gospodarskimi parametri", je pojasnil in dodal, da njihova politika "ni kurativna, temveč preventivna".
Uspešen pregon gospodarskega kriminala – od odkrivanja do obtožbe in na koncu razsodbe – je tisto, po čemer se meri uspeh pravosodja. Med gospodarskimi kaznivimi dejanju je največ poslovnih goljufij, v porastu so kazniva dejanja zlorabe notranjih informacij in zlorabe položaja. Tudi na gospodarskem področju je vse več čezmejne kriminalitete. Praktično ni kaznivega dejanja s tujim elementom, pa naj gre za davčne zatajitve, zlorabe, tudi korupcijo.
Kaj se na ministrstvu za kulturo dogaja s številnimi pripombami, ki so jih dobili ob zaključku javne razprave o noveli zakona o medijih? Že več kot dva meseca jih pregledujejo, razvrščajo, tehtajo in analizirajo. O nastajanju nove različice medijske novele se Tatjana Pirc pogovarja z državno sekretarko na ministrstvu za kulturo dr. Tanjo Kerševan Smokvina.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Pri nas raste deset vrst hrastov. Trije so najpogostejši, in sicer cer, dob in graden. Hrast kot rastlina je v splošnem znan predvsem po lubju, njegovi plodovi – želodi s kapico – pa so užitni. Kot je povedal Dario Cortese, poznavalec divje hrane, imajo le eno slabšo lastnost: trpek oziroma grenko kisel okus. Če bi radi vendarle po vzoru naših prednikov želod uporabili tudi v kuhinji, se moramo najprej znebiti tega.
Ljudje smo odstranili smrt, umirajočega in žalujočega človeka iz družbe v zahodnem svetu. Zato ne preseneča ugotovitev, da v razvitih družbah narašča javna podpora evtanaziji, in da v peščici držav, ki legalno dopuščajo zdravniški poseg za končanje življenja število evtanazij narašča. Šege in navade ob dnevu spomina na mrtve ter sicer ob smrti v oddaji predstavlja etnologinja Katja Hrobat Virloget, o pasteh evtanazije pa razmišlja upokojeni zdravnik dr. Matjaž Zwitter.
Žafran iz dežele Abruci velja za najboljšega in najdražjega na svetu – da je res »drag kot žafran«, pa dokazuje njegova cena: 20 tisoč evrov za kilogram. Vas Civitaretenga, ki jo je obiskal naš rimski dopisnik, leži na robu 800 metrov visoke planote pod vršaci Gran Sassa. Žafran s polj v okolici italijanskega mesta L'Aquila pobirajo med oktobrom in novembrom.
Današnji uporabnik računalnika ima odprtih veliko računov in profilov na različnih internetnih straneh in storitvah. Če želimo, jih lahko onesposobimo in pobrišemo. Kaj pa se zgodi z našimi profili in podatki, ko umremo? Socialna družbena omrežja se počasi spreminjajo tudi v spletno omrežje spominskih plošč. Analiza, ki jo je pripravil Oxfordski internetni inštitut napoveduje, da bodo na Facebooku v roku 50 let pokojni po številu že prehiteli žive uporabnike. Po besedah Filipa Dobranića iz Inštituta Danes je nov dan, lahko profil pokojnega uporabnika že primerjamo s spominsko ploščo na pokopališču. Z njim se je pogovarjal Marko Rozman.
Ob Dnevu reformacije smo pred mikrofon povabili dobrega poznavalca življenja in delovanja našega najpomembnejšega protestantskega pridigarja in avtorja Primoža Trubarja dr. Zvoneta Štrublja, sicer izseljeniškega katoliškega duhovnika. Predstavil bo predvsem Trubarjeve poglede na krščansko vero, na tedanji humanizem in reformacijo. Trubar je v veliki večini sledil pogledom Martina Luthra in se z njim strinjal tudi glede razmer v tedanji družbi. V svojem zgodnjem obdobju pa je upošteval tudi zamisli nekaterih drugih reformističnih mislecev.
Mojca Delač je z radijskim mikrofonom Prvega obiskala Trubarjevo domačijo na Rašici pri Velikih Laščah. Tam sta se z gospo Barbaro Pečnik, ki skrbi za Trubarjevo domačijo oz. programe, ki se na njej izvajajo, vrnili v čase, ko je na tem pomembnem križpotju živel reformator in oče slovenskega knjižnega jezika.
28 % mladostnikov poroča o doživljanju vsaj dveh psihosomatskih simptomov na teden, pri 9 % mladostnikov pa je izražena velika verjetnost za prisotnost klinično pomembnih duševnih težav, pove poročilo Nacionalnega inštituta za javno zdravje o duševnem zdravju otrok in mladostnikov v Sloveniji. Čeprav celostne slike nimamo, saj mladi velikokrat ne povedo o svojih stiskah, teh ne opazimo ali nočemo opaziti tudi odrasli, če pa jih, je vprašljiva tudi dostopnost do strokovne pomoči, so zaskrbljujoči tudi nekateri drugi podatki. V obdobju od leta 2008 do leta 2015 se je število prvih obiskov otrok in mladostnikov v javni zdravstveni mreži zaradi duševnih in vedenjskih motenj izrazito povečalo, na primarni ravni za 26 %, na sekundarni pa za 70 %. Več pa Špela Šebenik.
Južna Amerika ni tako pogosto v ospredju medijske pozornosti kot drugi deli sveta. Še največkrat slišimo o zaostrenih razmerah v Venezueli, tamkajšnji humanitarni krizi in množičnem izseljevanju njenih prebivalcev. V minulih tednih pa so pozornost pritegnili tudi množični protivladni protesti v Čilu, ki sicer velja za najbolj razvito in gospodarsko uspešno latinskoameriško državo. Pred dnevi se je v prestolnici Santiago zbralo kar milijon Čilencev, nezadovoljnih zaradi življenjskih razmer in vse večje družbene neenakosti. Gospodarska in finančna kriza je na volitvah pred dvema dnevoma odnesla tudi dozdajšnjega argentinskega predsednika Mauricia Macrija, na oblast so se vrnili peronisti z novim voditeljem Albertom Fernandezom. O dogajanju v omenjenih državah in v Južni Ameriki nasploh se je z novinarjem in publicistom, poznavalcem Latinske Amerike Markom Jenšterletom pogovarjal Blaž Ermenc.
Na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje so danes predstavili izsledke mednarodne raziskave 2018 – Z zdravjem povezana vedenja v šolskem obdobju med mladostniki v Sloveniji. Gre za e-publikacijo, ki prinaša vpogled v stanje leta 2018 na področju zdravja in z zdravjem povezanimi vedenji med slovenskimi 11-, 13-, 15- in 17-letniki. Raziskava se izvaja vsaka 4 leta zdaj že v 49 državah.
Slovenci smo zelo visoko na lestvici prodanih in porabljenih nagrobnih sveč – četudi se poraba iz leta v leto zmanjšuje. Lani smo jih porabili slabih šest tisoč ton, od tega je bilo iz v ta namen postavljenih zabojnikov prevzetih dva tisoč ton. Ob neuspešnem iskanju izvajalca odvoza in predelave po interventnem zakonu jih na odvoz še zmeraj čaka okoli 650 ton. V Sloveniji sta sicer registrirana dva zbiralca odpadnih nagrobnih sveč in dva predelovalca, vendar eden od njiju ne deluje več. O tem, zakaj je ta način počastitve spomina na umrle tako okolju neprijazen in kakšne so alternative, se je Erna Strniša pogovarjala s Katjo Sreš iz društva Ekologi brez meja.
Projekt Izboljšanje kakovosti sodstva je v Oslu na Norveškem prejel najvišjo nagrado, kristalno tehtnico sodstva, ki jo podeljujeta Svet Evrope in Evropska komisija. O tem se je Cirila Štuber pogovarjala z vrhovno sodnico Nino Betetto.
Smrt človeka, zaradi katerega je bilo prelite toliko krvi, je zmaga. Ali z besedami republikanskega senatorja Lindseyja Grahama, za katere senator misli, da jih morajo izreči tudi demokrati: »Dobro opravljeno, gospod predsednik.« Zgodba Donalda Trumpa je premočrtna: kalifat je poražen, izpolnjene so obljube o umiku ameriških vojakov iz Sirije, rešena je zadrega s taktičnimi zavezniki Kurdi, dolgoletni zavezniki Turki so zadovoljeni in zdaj še smrt voditelja teroristov. Popolno, bi rekel predsednik Trump, edinstveno. Z ubojem al-Bagdadija je Trump učinkovito utišal kritike njegove politike do Sirije iz republikanskih vrst in obenem dal grenko lekcijo demokratom v trenutku, ko ga želijo odpoklicati. Sirija je prinesla prvo razpoko v republikansko varnostno obzidje okrog predsednika in kaže, da je razpoka sanirana. Za Washington ni tako zelo pomembno, da so stvari na terenu, predvsem tujem, drugačne od uradnih razlag. Gre predvsem, čeprav ne zmeraj, za instrumentalizacijo tujine za dosego notranjepolitičnih ciljev. Tisti, ki bo v tem trenutku opozarjal, da so na Bližnjem vzhodu, kjer sta zdaj na potezi predvsem Turčija in Rusija, s slednjo tudi Iran, ZDA potegnile kratko, bo ožigosan za dlakocepskega nasprotnika Donalda Trumpa. Bo kar držala metafora enega od ameriških kolegov: Donald Trump je kot sončev mrk. Če strmiš vanj, si v nevarnosti, da oslepiš. Če pa opazuješ njegov vpliv na okolico, vidiš obrise klasične republikanske, konservativne agende, zaradi katere je bil Donald Trump izvoljen in bo morda še enkrat. Smrt al-Bagdadija, pa če je še tako pomembna, je zgolj kamenček v mozaiku, ki se imenuje »Najprej Amerika, America First.«
Jutranji pogovor s posebnim poročevalcem iz Londona Adrijanom Bakičem.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Na vrhu slovenskega podjetja, največjega po prihodkih, se je ta teden zgodila rošada. Od poslovodenja Petrola so se poslovili predsednik uprave Tomaž Berločnik in člana uprave Rok Vodnik ter Igor Stebernak. Razlog? Ne nepravilnosti, osebno okoriščenje, škodovanje družbi ali slabi rezultati, pač pa razhod z nadzornim svetom zaradi strateških načrtov. Zato je rošada dvignila veliko obrvi.
Z iznajdbo računalnika je človek računanje prepustil strojem. Njihova hitrost in zmogljivost je za zdaj omejena z binarnim zapisovanjem informacij v bite – 0 ali 1. Kvantni bit ali kubit pa s kvantno superpozicijo informacijo lahko zapisuje tudi kot 0 in 1. Računska moč z dodajanjem kubitov pri kvantnem mikroprocesorju torej narašča eksponentno in ne linearno kot pri klasičnem. Kvantni računalnik probleme rešuje vzporedno in ne zaporedno. Ameriški tehnološki velikan Google je z objavo znanstvenega članka v reviji nature razkril, da mu je uspel tako imenovani kvantni preboj. V nekaj minutah so izvedli računsko operacijo, ki je sodobna tehnologija ne bi mogla v 10 tisoč letih. V IBM-u tem trditvam nasprotujejo, njihov klasični računalnik bi tak izračun - pravijo - s pravim algoritmom opravil v nekaj dneh. O razvoju kvantnih računalnikov in Googlovi inovaciji se je Urška Henigman pogovarjala s prof. dr. Draganom Mihajlovićem vodjem raziskovalnega odseka Kompleksne snovi na Inštitutu Jožef Štefan.
Neveljaven email naslov