Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Leta 1999 je UNESCO razglasil 21. marec – sicer prvi dan pomladi na severni hemisferi – za svetovni dan poezije. To so pri Organizaciji Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo storili v prepričanju, da je prav pesniška umetnost tista, ki razkriva, da prav vsi ljudje – ne glede na to, na kateri celini živimo, v katerega boga verjamemo ali koliko imamo pod palcem – delimo ista občutja in si zastavljamo ista vprašanja o skrivnostih bivanja. Prav ob letošnjem svetovnem dnevu poezije pa je UNESCO-va generalna direktorica Audrey Azoulay v posebni izjavi še zapisala, da se skoraj nič ne more meriti z močjo dobro napisane pesmi, ko iščemo načine, kako povezati sicer močno heterogeno človeštvo v eno samo skupnost. To prepričanje delimo tudi na Prvem, spričo česar smo popoldanski program 21. marca posvetili poeziji. Za rdečo nit pa smo si izbrali pomladansko intonirane pesmi štirih priljubljenih, malodane ponarodelih pesnikov, ki so v težkih letih po drugi svetovni vojni pomagali preobrniti razvojni lok sodobnega slovenskega pesništva in razjasniti njegov dotlej nekoliko mrki obraz. Tu seveda govorimo o Kajetanu Koviču, Janezu Menartu, Tonetu Pavčku in Cirilu Zlobcu. Kakšno mesto na pobočju slovenskega Parnasa torej pripada avtorjem legendarne zbirke Pesmi štirih? V čem so si pravzaprav podobni in kako se njihove poetike med seboj vendarle tudi razlikujejo ter kakšen je njihov odnos do narave, smo preverjali v pogovoru z vrhunsko poznavalko povojnega slovenskega pesništva, literarno zgodovinarko, dr. Ireno Novak Popov. Pred naš mikrofon jo je povabil Goran Dekleva.
foto: naslovnica Pesmi štirih (Goran Dekleva)
Ob svetovnem dnevu poezije skušamo natančneje določiti mesto, ki ga na pobočju slovenskega Parnasa zavzemajo Kovič, Menart, Pavček in Zlobec
Leta 1999 je UNESCO razglasil 21. marec – sicer prvi dan pomladi na severni hemisferi – za svetovni dan poezije. To so pri Organizaciji Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo storili v prepričanju, da je prav pesniška umetnost tista, ki razkriva, da prav vsi ljudje – ne glede na to, na kateri celini živimo, v katerega boga verjamemo ali koliko imamo pod palcem – delimo ista občutja in si zastavljamo ista vprašanja o skrivnostih bivanja. Prav ob letošnjem svetovnem dnevu poezije pa je UNESCO-va generalna direktorica Audrey Azoulay v posebni izjavi še zapisala, da se skoraj nič ne more meriti z močjo dobro napisane pesmi, ko iščemo načine, kako povezati sicer močno heterogeno človeštvo v eno samo skupnost.
To prepričanje delimo tudi na Prvem, spričo česar nedeljski popoldanski program posvečamo poeziji. Za rdečo nit pa smo si izbrali pomladansko intonirane pesmi štirih priljubljenih, malodane ponarodelih pesnikov, ki so v težkih letih po drugi svetovni vojni pomagali preobrniti razvojni lok sodobnega slovenskega pesništva, razjasniti njegov dotlej nekoliko mrki obraz. Tu seveda govorimo o Kajetanu Koviču, Janezu Menartu, Tonetu Pavčku in Cirilu Zlobcu.
Kakšno mesto na pobočju slovenskega Parnasa torej pripada avtorjem legendarne zbirke Pesmi štirih? V čem so si pravzaprav podobni in kako se njihove poetike med seboj vendarle tudi razlikujejo ter kakšen je njihov odnos do narave, preverjamo v pogovoru z vrhunsko poznavalko povojnega slovenskega pesništva, literarno zgodovinarko, dr. Ireno Novak Popov. Za dobro mero pa vam v branje v kronološkem redu od najstarejše do nanovejše ponujamo še štiri njihove izvrstne pesmi, vse po vrsti motivno-tematsko povezane s pomladjo.
Janez Menart: SVITANICA
Sivkasto nebo,
z vzhoda mlečni sij;
majska noč; topló,
ura blizu tri.
Prej sem bil še tam,
zdajle hodim tod.
Preden vstane dan
bom nekje drugod.
Bledih zvezd sijaj,
cesta brez luči ...
Vendar grem. Le kaj
vodi me v temi?
Mar nagon duhá,
ali zakon cest,
ali skrita sla,
ali pesem zvezd?
Res je le: nebo,
z vzhoda mlečni sij,
majska noč, topló,
ura blizu tri.
(Prva jesen, 1955)
Ciril Zlobec: KOT BELI PELIKANOV VRAT
Dražljivi mir pomladi se naselil
je v mlado brst in v tvoje sanje,
v bridkosti sklonjene nad staro rano
kot beli pelikanov vrat.
Spomini, mehkokrile lastovice,
v veselih vračajo se jatah
iz krajev, kjer njih krilom moč je dahnil
tvoj prvič potešêni smeh.
Molče pregnana ali zablodela
v te jate radostnih selivk,
zdaj z njimi vrača se ljubezen moja,
ne trudna, trdna od poti.
In čaka, kdaj svoj beli vrat zravnale
v pričakovanju bodo tvoje sanje,
da v rani, ki nekoč jo je odprla,
za vselej si pripne svoj dom.
(Najina oaza, 1964)
Tone Pavček: SPOMLADANSKA PIJANOST
Spet hodi veter pomladanski z mano
po pločnikih in jezen sili stran
z asfaltne treznosti nazaj v pijanost
akacij, brez in bukev in platan,
med regrat, redkvice, radič, med rožno
razkošje brstov zelenečih trt,
ko vse je v vse odprto in vse možno
in pred življenjem se umika smrt.
In spet strmim, kako neznaten hrošček
sesá samoumevno listu sok,
kako na oljkah tudi polsuh košček
hosana vzklika, in spet prste rok
ščemeča sla po božanju mravljinči,
da smejem se kot razuzdani Pan,
ko gre naproti mi, da me izniči
kot jedra ženska ta pomladni dan.
(Temna zarja, 1996)
Kajetan Kovič: APRIL
Ko Bog počival je po dneh stvarjenja
in po storjenem se razgledoval,
je bil njegov pogled poln zadoščenja
uprt v drevo, človeka in žival.
Stvari so se učile zgodnje rabe.
Neuk oblak je jadral čez nebo,
ves nov in hkrati kot bi iz pozabe
nekoč že viden vračal se v oko.
Pod jablan žametnimi baldahini
je prvi par imel svoj domicil.
Nad njima risale so se v modrini
temne vijuge lastovičjih kril
in po svileni travnati blazini
so tekli zajci svetli kot april.
(Vse poti so, 2009)
4527 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Leta 1999 je UNESCO razglasil 21. marec – sicer prvi dan pomladi na severni hemisferi – za svetovni dan poezije. To so pri Organizaciji Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo storili v prepričanju, da je prav pesniška umetnost tista, ki razkriva, da prav vsi ljudje – ne glede na to, na kateri celini živimo, v katerega boga verjamemo ali koliko imamo pod palcem – delimo ista občutja in si zastavljamo ista vprašanja o skrivnostih bivanja. Prav ob letošnjem svetovnem dnevu poezije pa je UNESCO-va generalna direktorica Audrey Azoulay v posebni izjavi še zapisala, da se skoraj nič ne more meriti z močjo dobro napisane pesmi, ko iščemo načine, kako povezati sicer močno heterogeno človeštvo v eno samo skupnost. To prepričanje delimo tudi na Prvem, spričo česar smo popoldanski program 21. marca posvetili poeziji. Za rdečo nit pa smo si izbrali pomladansko intonirane pesmi štirih priljubljenih, malodane ponarodelih pesnikov, ki so v težkih letih po drugi svetovni vojni pomagali preobrniti razvojni lok sodobnega slovenskega pesništva in razjasniti njegov dotlej nekoliko mrki obraz. Tu seveda govorimo o Kajetanu Koviču, Janezu Menartu, Tonetu Pavčku in Cirilu Zlobcu. Kakšno mesto na pobočju slovenskega Parnasa torej pripada avtorjem legendarne zbirke Pesmi štirih? V čem so si pravzaprav podobni in kako se njihove poetike med seboj vendarle tudi razlikujejo ter kakšen je njihov odnos do narave, smo preverjali v pogovoru z vrhunsko poznavalko povojnega slovenskega pesništva, literarno zgodovinarko, dr. Ireno Novak Popov. Pred naš mikrofon jo je povabil Goran Dekleva.
foto: naslovnica Pesmi štirih (Goran Dekleva)
Ob svetovnem dnevu poezije skušamo natančneje določiti mesto, ki ga na pobočju slovenskega Parnasa zavzemajo Kovič, Menart, Pavček in Zlobec
Leta 1999 je UNESCO razglasil 21. marec – sicer prvi dan pomladi na severni hemisferi – za svetovni dan poezije. To so pri Organizaciji Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo storili v prepričanju, da je prav pesniška umetnost tista, ki razkriva, da prav vsi ljudje – ne glede na to, na kateri celini živimo, v katerega boga verjamemo ali koliko imamo pod palcem – delimo ista občutja in si zastavljamo ista vprašanja o skrivnostih bivanja. Prav ob letošnjem svetovnem dnevu poezije pa je UNESCO-va generalna direktorica Audrey Azoulay v posebni izjavi še zapisala, da se skoraj nič ne more meriti z močjo dobro napisane pesmi, ko iščemo načine, kako povezati sicer močno heterogeno človeštvo v eno samo skupnost.
To prepričanje delimo tudi na Prvem, spričo česar nedeljski popoldanski program posvečamo poeziji. Za rdečo nit pa smo si izbrali pomladansko intonirane pesmi štirih priljubljenih, malodane ponarodelih pesnikov, ki so v težkih letih po drugi svetovni vojni pomagali preobrniti razvojni lok sodobnega slovenskega pesništva, razjasniti njegov dotlej nekoliko mrki obraz. Tu seveda govorimo o Kajetanu Koviču, Janezu Menartu, Tonetu Pavčku in Cirilu Zlobcu.
Kakšno mesto na pobočju slovenskega Parnasa torej pripada avtorjem legendarne zbirke Pesmi štirih? V čem so si pravzaprav podobni in kako se njihove poetike med seboj vendarle tudi razlikujejo ter kakšen je njihov odnos do narave, preverjamo v pogovoru z vrhunsko poznavalko povojnega slovenskega pesništva, literarno zgodovinarko, dr. Ireno Novak Popov. Za dobro mero pa vam v branje v kronološkem redu od najstarejše do nanovejše ponujamo še štiri njihove izvrstne pesmi, vse po vrsti motivno-tematsko povezane s pomladjo.
Janez Menart: SVITANICA
Sivkasto nebo,
z vzhoda mlečni sij;
majska noč; topló,
ura blizu tri.
Prej sem bil še tam,
zdajle hodim tod.
Preden vstane dan
bom nekje drugod.
Bledih zvezd sijaj,
cesta brez luči ...
Vendar grem. Le kaj
vodi me v temi?
Mar nagon duhá,
ali zakon cest,
ali skrita sla,
ali pesem zvezd?
Res je le: nebo,
z vzhoda mlečni sij,
majska noč, topló,
ura blizu tri.
(Prva jesen, 1955)
Ciril Zlobec: KOT BELI PELIKANOV VRAT
Dražljivi mir pomladi se naselil
je v mlado brst in v tvoje sanje,
v bridkosti sklonjene nad staro rano
kot beli pelikanov vrat.
Spomini, mehkokrile lastovice,
v veselih vračajo se jatah
iz krajev, kjer njih krilom moč je dahnil
tvoj prvič potešêni smeh.
Molče pregnana ali zablodela
v te jate radostnih selivk,
zdaj z njimi vrača se ljubezen moja,
ne trudna, trdna od poti.
In čaka, kdaj svoj beli vrat zravnale
v pričakovanju bodo tvoje sanje,
da v rani, ki nekoč jo je odprla,
za vselej si pripne svoj dom.
(Najina oaza, 1964)
Tone Pavček: SPOMLADANSKA PIJANOST
Spet hodi veter pomladanski z mano
po pločnikih in jezen sili stran
z asfaltne treznosti nazaj v pijanost
akacij, brez in bukev in platan,
med regrat, redkvice, radič, med rožno
razkošje brstov zelenečih trt,
ko vse je v vse odprto in vse možno
in pred življenjem se umika smrt.
In spet strmim, kako neznaten hrošček
sesá samoumevno listu sok,
kako na oljkah tudi polsuh košček
hosana vzklika, in spet prste rok
ščemeča sla po božanju mravljinči,
da smejem se kot razuzdani Pan,
ko gre naproti mi, da me izniči
kot jedra ženska ta pomladni dan.
(Temna zarja, 1996)
Kajetan Kovič: APRIL
Ko Bog počival je po dneh stvarjenja
in po storjenem se razgledoval,
je bil njegov pogled poln zadoščenja
uprt v drevo, človeka in žival.
Stvari so se učile zgodnje rabe.
Neuk oblak je jadral čez nebo,
ves nov in hkrati kot bi iz pozabe
nekoč že viden vračal se v oko.
Pod jablan žametnimi baldahini
je prvi par imel svoj domicil.
Nad njima risale so se v modrini
temne vijuge lastovičjih kril
in po svileni travnati blazini
so tekli zajci svetli kot april.
(Vse poti so, 2009)
Proces ustavne obtožbe ameriškega predsednika Donalda Trumpa je včeraj prešel v novo, javno fazo.Zaslišanja prič so zdaj javna, v neposrednih prenosih pred radijskimi mikrofoni in televizijskimi kamerami. Tako se lahko z elementi ukrajinske afere, z argumenti demokratske ter nasprotnimi mnenji republikanske strani seznanja najširše občinstvo. V skrajno polariziranem političnem ozračju v Združenih državah Amerike poteka dramatična predstava vsaj desetletja. Naš dopisnik iz ZDA Andrej Stopar je ob tej priložnosti pred mikrofon povabil profesorja Matthewa Greena z Oddelka za politične študije Katoliške univerze Amerike iz Washingtona.
Od danes do sobote bo v Ljubljani potekal festival elektronske glasbe, kritične misli in aktivizma Grounded, ki prepleta resne, a poljudno predstavljene teme sodobne družbe z večeri elektronske glasbe. Skupna točka obeh delov je pogled v prihodnost. V središču pozornosti letošnjega programa bodo novi procesi avtomatizacije odločanja, s poudarkom na državi oziroma državnih institucijah. Algoritmi za pomoč pri odločanju se že uporabljajo v državnih institucijah, tako pri nas, v mnogo večjem obsegu pa marsikod po svetu. “Podatkovni sistemi oziroma napovedni sistemi, ki jih večinoma razvijajo komercialni ponudniki, se danes uporabljajo pri razumevanju državljanov, pri napovedovanju, kako se bodo obnašali, ter vplivajo na naše pravice,” poudarja soorganizatorka festivala Nika Mahnič. Podrobnejše informacije o programu in vsebinah predavanj najdete na spletni strani grounded.si, kjer si lahko vsa predavanja ogledate v živo oziroma se jim posvetite kdaj kasneje. Vsekakor gre za teme, ki se tako ali drugače tičejo vsakogar med nami. Foto:Luka Grčar/festival Grounded
Prevaranti običajno prodajajo kriptožetone z obljubo po pretvorbi v pravo kriptovaluto, ki bo prinesla bogastvo. Namesto bogastva pa se opeharjeni kupci kriptožetonov lahko nadejajo poznejšega spoznanja, da so nasedli v Ponzijevi shemi, ki briljantno deluje po preizkušenem receptu mrežnega marketinga. Tako so ljudje po vsem svetu vsaj 15 milijard dolarjev vložili v kontroverzni OneCoin, sledil mu je Dagcoin, zdaj je na prag Slovenije prišel še Wantage One z istimi ljudmi, ki prodajajo kriptožetone. S tovrstnimi prevarami se na Specializiranem državnem tožilstvu ukvarja okrožna državna tožilka, mag. Tanja Frank Eler. Z njo se je pogovarjala Maja Derčar.
MAFIJA po slovarju slovenskega knjižnega jezika - zlasti v italijanskem in ameriškem okolju tajna teroristična, kriminalna organizacija ali slabšalno: skupina ljudi, ki podtalno deluje. Torej pri nas mafijo očitno izvoli kar državni zbor. Je tudi ta del te mafije? Prav vsak sodnik svoj mandat dobi v parlamentu, vrhovni celo dvakrat. Prav tako ustavni sodniki. Komentira Jolanda Lebar
Opazovalce Italije skrbi očiten porast sovražnega govora v tej državi, rasističnih izpadov med športnimi dogodki ter spletnih groženj, usmerjenih v predstavnike judovske skupnosti. Naš rimski dopisnik Janko Petrovec se je o očitno ves čas prežeči nevarnosti pogovarjal s predsednikom Svetovnega judovskega kongresa, Ronaldom Lauderjem.
November je mesec za kino, pravijo ljubitelji dobrega filma. Danes se namreč začenja ljubljanski mednarodni filmski festival Liffe, največji kulturni dogodek v državi, ki vsako leto privabi okrog 50 tisoč obiskovalcev in v dvanajstih dneh prikaže več kot sto izbranih filmov. Festival, ki je namenjen najširšemu krogu obiskovalcev, od najmlajših do najstarejših, letos praznuje 30 let. O preteklih dosežkih Liffa ter o izzivih prihodnosti, smo se pogovarjali s programskim direktorjem filmskega festivala Simonom Popkom.
Srbija je ena številnih držav na migrantski poti in ena redkih, kjer otroci in mladostniki v času, ki ga preživijo tam, lahko obiskujejo šole. Denimo osnovno šolo Branka Pešića v Zemunu, kjer se šolajo tudi otroci iz socialno ogroženih družin, mnogi ob začetku šolanja ne govorijo srbsko. Izjemno delo, v katerem je potrebno veliko inovativnosti in prilagodljivosti, so prepoznali tudi v slovenskem sindikatu vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture – člani so v dobrodelni akciji zbrali več kot 6000 evrov, donacijo pa v šolo prinesli osebno in se prepričali, da se tam lahko marsikaj naučijo tudi oni.
Ljubitelji visoke kulinarike bodo končno prišli na svoj račun. Marca 2020 v Slovenijo prihaja prva izdaja mednarodno prepoznavnega Michelinovega vodnika, so danes naznanili na dnevih slovenskega turizma. Vpeljavo tega vodnika si je naša država želela več let, Michelinove zvezdice že imajo sicer nekateri kulinarični mojstri naših sosed – v Italiji, Avstriji, na Madžarskem in Hrvaškem. Več Tina Lamovšek.
Kakšna bo hrana prihodnosti? Živilska industrija v sodelovanju z znanostjo snuje vedno bolj kompleksna živila. Ni več dovolj, da so živila funkcionalna. Razvoj gre v smeri vključevanja novih alternativnih virov, kot so alge ali užitni insekti, tradicionalna živila, kot je kruh, dobivajo nove sestavine, z uporabo novih tehnologij se spreminja sestava in struktura živil, ki pa morajo ostati okusna, varna in kakovostna, zato je to področje v EU zelo regulirano. Znanost se v okviru Strateških razvojno inovativnih partnerstev na področju hrane vklaplja v gospodarstvo, kar spodbuja inovativnost na tem področju. Dosežki na tem področju so razstavljeni pod naslovom FUTURE FOOD na Gospodarski zbornici Slovenije do 10. januarja 2020.
Javljanje naše zamejske dopisnice Petre Kos Gnamuš.
Zaposleni morajo s potrošniki komunicirati v slovenščini. Toda – v gostinstvu, hotelirstvu, pa tudi v povsem navadnih živilskih trgovinah ali trgovinah z oblačili nekateri prodajalci potrošnikom odgovarjajo v tujem jeziku. Zaradi pomanjkanja delovne sile delodajalci nove kadre iščejo v tujini. V trgovini ta trenutek manjka okoli 900 delavcev. Predsednica trgovinske zbornice Mariča Lah pravi, da so trgovci nove kadre poiskali v Bosni in Hercegovine ter na Hrvaškem. Predvsem gre za dela, ki jih opravljajo v skladišču.
»Napitnina je darilo za nadstandardno storitev,« pojasnjuje dr. Andrej Raspor, profesor na Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici, ki že več let raziskuje področje napitnin, in je mnenja, da zakonska zapoved obvezne napitnine kot jo imajo v Združenih državah Amerike ni najboljša. V ZDA je v povprečju v restavracijah predpisana 15-odstotna napitnina, v restavracijah višjega ranga pa se že približuje 20 odstotkom. »Tudi sami Američani se strinjajo, da je napitnina izgubila smisel, ki naj bi ga imela, če je pravzaprav obveza, ki jo morajo gostje namenjati za zaposlene, in pravijo, da je to prelaganje socialnih obveznosti na goste,« še razloži. Dr. Raspor delodajalcem sicer svetuje, da v svojem kolektivu uredijo pošteno delitev napitnin, saj raziskave kažejo, da so v kolektivih, kjer delijo napitnine, zaposleni bolj zadovoljni in tudi bolj motivirani. Nedeljsko jutro na Prvem o napitninah!
V gastronomskih trendih se zadnja leta pojavlja poklic vodnega sommelierja. Restavracije višjega cenovnega razreda, poleg vinske, že ponujajo tudi vodne karte, opaža Jaka Blažon, ustanovitelj mednarodne spletne skupnosti za ljubitelje kulinarike Noir Food. Na svetu je zaenkrat le nekje od 100 do 200 certificiranih vodnih sommelierjev. V to peščico sodi tudi mladi Prekmurec Niko Huber, ki si želi ustanoviti šolo za ta poklic. Najdražja voda, ki jo je pil, je Svalbardi. Stane 85 eur na steklenico, dobijo pa jo s topljenjem odlomljenih koščkov ledenika.
Dan pred 30. obletnico padca berlinskega zidu smo se na Prvem skozi različne prispevke sprehodili skozi to usodno zgodovinsko dejanje. Na trenutke, ko je kot mlad novinar o dogajanju v Berlinu poročal, se je spomnil analitik in komentator mednarodnega političnega dogajanja, nekdanji dopisnik iz ZDA Matej Šurc. V Nemčiji je bil v času velikih sprememb tudi prof. dr. Dušan Nećak, ki je opozoril, da so nekateri zidovi ostali in da jih bo še dolgo težko podreti.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Med reklamnimi panoji, ki vas dnevno nagovarjajo na vsakem koraku, se vsako leto najdejo tudi plakati, ki opozarjajo na aktualno družbeno problematiko. V zgodovinskem atriju Mestne hiše Ljubljana si boste lahko ogledali razstavo družbeno-odgovornih plakatov, nastalih za natečaj Plaktivat. Razstavo pripravlja TAM-TAM Inštitut.
Nikoli prav uspešne naveze vladni peterček–Levica je zdaj tudi uradno konec. Sodelovanje, ki se je že začelo težavno, se ni nikoli prav zares dvignilo s tal. Komentar Tomaža Celestine.
Slovenske železnice so za zdaj še družba, ki je v celoti v državni lasti, vendar tri leta že poteka saga o iskanju strateškega partnerja oziroma prodaji tovornega dela železnic, najdonosnejšega dela železnic.
Ministrstvo za delo načrtuje tudi informacijske točke po tujini. Skušali jih bodo vzpostaviti v Bosni in Hercegovini ter v Srbiji. Državni sekretar na ministrstvu za delo Tilen Božič pravi, da si želijo, da bi kadri, ki prihajajo v Slovenijo že poznali svoje pravice, tako na področju delovne zakonodaje kot na področju varovanja zdravja.
O slovenski ženski jamarski ekipi, ki se spusti tudi v 1000 metrov globoke jame v kaninskem pogorju.
Neveljaven email naslov