O večopravilnosti poslušamo skoraj vsak dan. Vsi smo preobremenjeni in to se lahko s časom pokaže v kakovosti opravljenih nalog in – kar je še pomembneje – v kakovosti našega življenja. Številne nedavne znanstvene študije kažejo na to, da je večopravilnost škodljiva. Medtem ko hkrati opravljamo več nalog, naj bi se zmanjševali naša pozornost in učinkovitost, po nekaterih virih naj bi se ob opravljanju več stvari hkrati znižal inteligenčni kvocient, večopravilnost pa naj bi celo škodila našim možganom. Koliko je resnice v tem in ali lahko večopravilnost škodi našim možganom? Dr. Simon Brezovar, psiholog na Nevrološki kliniki v Ljubljani, dr. Paul Jimenez, psiholog, profesor na graški univerzi v Avstriji.

Večopravilnost je lahko celo konstruktivna, a le ko smo ob tem sposobni ohranjati notranji mir in stabilno psihično stanje ter zmoremo realno zastavljene naloge tudi dobro opraviti

Kolikokrat se vam je že zgodilo, da ste v krajših presledkih ali hkrati opravljali dve stvari ali več, ob tem pa ste razmišljali, da ste jim seveda kos? Nekatere raziskave kažejo, da naj bi večopravilnost slabo vplivala ne samo na našo zbranost, ampak celo na naše možgane. Pri večopravilnosti se v našem živčnem sistemu zgodi to, da poskušajo nadredne strukture – če si svoje možgane predstavljamo hierarhično – aktivirati nadredne funkcije, ki so sposobne nadzorovati podsisteme v naših možganih.

“Pri večopravilnosti bolj deluje sprednji del možganov – čelni reženj. Ta del usklajuje druge sisteme in omogoča, da ti sistemi dobro delujejo. Večopravilnost je velikokrat le navidezna, saj mislimo, da delamo več stvari hkrati. Če so opravila preprosta, je to veliko bolj uspešno, kot če si bom želel zapomniti dva pogovora hkrati,” pravi psiholog Simon Brezovar z Nevrološke klinike v Ljubljani.

S povedanim se strinja tudi profesor na graški univerzi v Avstriji in psiholog dr. Paul Jimenez. Pravi še, da je večopravilnost mogoče na prvi pogled odlična, saj nam daje občutek, da smo uspešni, ker opravljamo več opravil hkrati, vendar lahko tak sistem hitro razpade.

“Vzemimo za primer osebni računalnik. Nanj nalagamo program, istočasno na njem poslušamo glasbo, pišemo sporočilo – no, in kaj se zgodi? Naprava dela počasneje. Isto se dogaja z nami. Delujemo tako kot računalnik, zato je pomembno, da se zavedamo, da moramo delati stvar za stvarjo.”

Vzroke za današnjo večopravilnost bi po mnenju Simona Brezovarja morali začeti iskati v političnem oziroma sociološkem kontekstu, v katerem živimo. Od nas se pričakuje, da smo razpeti med številnimi opravili, ki jih bomo uspešno dokončali v časovnih okvirih. Včasih je bila večopravilnost bolj preživetvene narave, danes pa se kaže v luči hipeprodukcije. Dr. Paul Jimenez z graške univerze opozarja, da lahko ta hiperproduktivnost privede tudi do izgorelosti.

“Izgorelost je seveda lahko posledica večopravilnosti, saj mislimo, da moramo narediti veliko stvari. Izgorelost se navadno pojavi, ko je že prepozno. Zavedate se, da vaše delo ni opravljeno dobro, vi se ne počutite v redu, ker vidite, da slabo opravljate svoje naloge. Vedno bolj ste v stresu in izmučeni. Počasi imate občutek, da niste koristni. To nezadovoljstvo vodi do neke vrste depresije in šele nato ste izgoreli.”

Težave, ki se pojavijo pri prevelikih zahtevah po večopravilnosti, pa niso samo psihičnega značaja, ampak tudi fiziološkega. Paul Jimenez pravi, da se pri tem pojavijo kardiovaskularne težave, povišan krvni tlak in tudi blažji srčni napadi. Ko začnemo zaradi prevelikih obremenitev čutiti te simptome, je treba delo prilagoditi svojim sposobnostim. Dr. Simon Brezovar pravi, da je lahko večopravilnost celo konstruktivna, ampak le do tiste mere, ko smo sposobni ohranjati notranji mir, stabilno psihično stanje in zmoremo realno zastavljene naloge tudi dobro opraviti.