Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Osrednji glasbeni dogodek na Programu Ars bo nocoj ob 20.00 koncert v Komornem studiu. V okviru cikla oddaj Komorni studio bo v studiu 13 gostoval mednarodno uveljavljeni čembalist in organist Tomaž Sevšek, ki bo igral na čembalo in klavikord. Čembalist in organist Tomaž Sevšek, po rodu iz Šoštanja, se kot koncertni solist in komorni glasbenik posveča glasbi za različne instrumente s tipkami od pozne renesanse do glasbene avantgarde 20. in 21. stoletja. Ob igranju se raziskovalno poglavja tudi v izvajalsko prakso glasbo iz preteklih obdobij, ki jo izvaja. Klavir in orgle se je začel učiti v Glasbeni šoli v Velenju. Orgle je študiral na Visoki šoli za glasbo v Freiburgu pri Zsigmondu Szathmaryju in čembalo pri Robertu Hillu. Dodatno se je izobraževal pri Davidu Higgsu in Arthurju Haasu na glasbeni akademiji Eastman v Rochestru v ameriški zvezni državi New York.
Tomaž Sevšek je specialist za različne, predvsem zgodovinske instrumente s tipkami:
''Izbral sem dve po tipu različni glasbili, torej ta velik 16-čeveljski čembalo in pa klavikord. Znano je, da je Johann Sebastian Bach že leta 1719 poskrbel, da so na dvoru v Köthnu, kjer je deloval, naročili velik, 16-čeveljski čembalo. Očitno so ga navduševali: polnost registra, ki igra oktavo nižje, in pa veliko število različnih zvočnih kombinacij. Bachov prvi biograf Johann Nikolaus Forkel je menil, da je Johann Sebastian najraje igral prav na klavikord, saj mu je ta omogočal prav posebno spevnost klavirske igre – in ta naj bi bila za velikega skladatelja najpomembnejša. Klavikord je bil verjetno najpomembnejše glasbilo s tipkami v Nemčiji v 2. polovici 18. stoletja, kar je takrat zaznamoval glasbeni ''slog občutenja.''
Čembalist Tomaž Sevšek je leta 2005 soustanovil uspešni ansambel za staro glasbo Musica cubicularis in nato še Zavod za umetniško poustvarjanje in izobraževanje na področju stare glasbe Harmonía Antíqua Labacensis.
Tomaž Sevšek bo nocoj igral na baročni dvomanualni čembalo, izdelan po modelu nemškega izdelovalca Hassa iz leta 1734 kot kopija čembala s 16-čeveljskim registrom, ki je največji čembalo v Sloveniji. Ob tem čembalu bo predstavil klavikord, pri nas manj znani instrument s tipkami po izvirnem Hubertovem modelu iz leta 1789, ki je kopija vezanega klavikorda. Podrobneje o obeh glasbilih bo čembalist predstavil v pogovoru med koncertom, na katerem bo izvedel pester spored skladb iz 18. stoletja: Toccato v D-duru in dva Dueta v e-molu in F-duru Johanna Sebastiana Bacha, Sonato v F-duru Carla Philippa Emanuela Bacha ter dve priredbi za čembalo: arije iz opere Rinaldo Georga Friedricha Händla v priredbi Williama Babella za čembalo in Koncerta v F-duru za violino in godala Giuseppeja Tartinija, ki ga je kot čembalski Koncert v D, št. II, priredil Tartinijev mlajši sodobnik Leonhard Frischmuth. Koncert si boste ob 20-ih lahko tudi ogledali na Arsovi spletni strani.
Številno občinstvo, ki se je udeležilo svečanosti ob odprtju novih prostorov Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani v prenovljeni palači Kazina, je dokaz, kako težko je bila selitev pričakovana. Na prostorsko stisko so namreč opozarjali več kot 20 let. Ta in prihodnji teden na akademiji potekajo dnevi odprtih vrat. Še do nedelje pa lahko ujamete, v kinu ali na spletu, 33. Ljubljanski mednarodni filmski festival. Tokrat se bomo ozrli k trem delom, ki se lotevajo temačnejših tem. In ko smo že pri teh: v Milanu v razstavišču Kraljeve palače je na ogled razstava slikarja drobnih pošasti, nočnih mor in oniričnih vizij, Hieronymusa Boscha. Namen je, da bi z njo dopolnili tisti del renesančne zgodovine, ki je napolnjen z domišljijskim svetom in sanjami. In še o koledarju Celjske Mohorjeve družbe bomo spregovorili. Vabimo vas, da prisluhnete pripovedim o književnosti in arhitekturi: v Plečnikovem letu, ko obeležujemo 150. obletnico rojstva velikega slovenskega arhitekta, bodo nocoj odprli osrednjo razstavo z naslovom Plečnik: metropola, kraj, vrt. Na njej bodo predstavljeni realizirani in nerealizirani projekti Jožeta Plečnika z Dunaja, Prage in Ljubljane, njegovi zapiski, intimne skice, risbe, načrti, makete, kipci – med njimi nekateri, ki še niso bili predstavljeni širši javnosti. Več o razstavi v oddaji, v kateri smo spregovorili tudi o knjigah Samo en ples, biografiji plesne umetnice Marte Paulin Schmidt ter Midva ne bova rešila sveta, eseji o teorijah zarote.
na fotografiji: Plečnik na Dunaju v Wagnerjevi šoli, okoli 1898 © Dokumentacija MGML, Plečnikova zbirka Vabimo vas, da prisluhnete pripovedim o književnosti in arhitekturi: v Plečnikovem letu, ko obeležujemo 150. obletnico rojstva velikega slovenskega arhitekta, bodo nocoj odprli osrednjo razstavo z naslovom Plečnik: metropola, kraj, vrt. Na njej bodo predstavljeni realizirani in nerealizirani projekti Jožeta Plečnika z Dunaja, Prage in Ljubljane, njegovi zapiski, intimne skice, risbe, načrti, makete, kipci – med njimi nekateri, ki še niso bili predstavljeni širši javnosti. Več o razstavi v oddaji, v kateri smo spregovorili tudi o knjigah Samo en ples, biografiji plesne umetnice Marte Paulin Schmidt ter Midva ne bova rešila sveta, eseji o teorijah zarote.
na fotografiji: Plečnik na Dunaju v Wagnerjevi šoli, okoli 1898 © Dokumentacija MGML, Plečnikova zbirka
Osrednji glasbeni dogodek na Programu Ars bo nocoj ob 20.00 koncert v Komornem studiu. V okviru cikla oddaj Komorni studio bo v studiu 13 gostoval mednarodno uveljavljeni čembalist in organist Tomaž Sevšek, ki bo igral na čembalo in klavikord. Čembalist in organist Tomaž Sevšek, po rodu iz Šoštanja, se kot koncertni solist in komorni glasbenik posveča glasbi za različne instrumente s tipkami od pozne renesanse do glasbene avantgarde 20. in 21. stoletja. Ob igranju se raziskovalno poglavja tudi v izvajalsko prakso glasbo iz preteklih obdobij, ki jo izvaja. Klavir in orgle se je začel učiti v Glasbeni šoli v Velenju. Orgle je študiral na Visoki šoli za glasbo v Freiburgu pri Zsigmondu Szathmaryju in čembalo pri Robertu Hillu. Dodatno se je izobraževal pri Davidu Higgsu in Arthurju Haasu na glasbeni akademiji Eastman v Rochestru v ameriški zvezni državi New York.
Tomaž Sevšek je specialist za različne, predvsem zgodovinske instrumente s tipkami:
''Izbral sem dve po tipu različni glasbili, torej ta velik 16-čeveljski čembalo in pa klavikord. Znano je, da je Johann Sebastian Bach že leta 1719 poskrbel, da so na dvoru v Köthnu, kjer je deloval, naročili velik, 16-čeveljski čembalo. Očitno so ga navduševali: polnost registra, ki igra oktavo nižje, in pa veliko število različnih zvočnih kombinacij. Bachov prvi biograf Johann Nikolaus Forkel je menil, da je Johann Sebastian najraje igral prav na klavikord, saj mu je ta omogočal prav posebno spevnost klavirske igre – in ta naj bi bila za velikega skladatelja najpomembnejša. Klavikord je bil verjetno najpomembnejše glasbilo s tipkami v Nemčiji v 2. polovici 18. stoletja, kar je takrat zaznamoval glasbeni ''slog občutenja.''
Čembalist Tomaž Sevšek je leta 2005 soustanovil uspešni ansambel za staro glasbo Musica cubicularis in nato še Zavod za umetniško poustvarjanje in izobraževanje na področju stare glasbe Harmonía Antíqua Labacensis.
Tomaž Sevšek bo nocoj igral na baročni dvomanualni čembalo, izdelan po modelu nemškega izdelovalca Hassa iz leta 1734 kot kopija čembala s 16-čeveljskim registrom, ki je največji čembalo v Sloveniji. Ob tem čembalu bo predstavil klavikord, pri nas manj znani instrument s tipkami po izvirnem Hubertovem modelu iz leta 1789, ki je kopija vezanega klavikorda. Podrobneje o obeh glasbilih bo čembalist predstavil v pogovoru med koncertom, na katerem bo izvedel pester spored skladb iz 18. stoletja: Toccato v D-duru in dva Dueta v e-molu in F-duru Johanna Sebastiana Bacha, Sonato v F-duru Carla Philippa Emanuela Bacha ter dve priredbi za čembalo: arije iz opere Rinaldo Georga Friedricha Händla v priredbi Williama Babella za čembalo in Koncerta v F-duru za violino in godala Giuseppeja Tartinija, ki ga je kot čembalski Koncert v D, št. II, priredil Tartinijev mlajši sodobnik Leonhard Frischmuth. Koncert si boste ob 20-ih lahko tudi ogledali na Arsovi spletni strani.
Številno občinstvo, ki se je udeležilo svečanosti ob odprtju novih prostorov Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani v prenovljeni palači Kazina, je dokaz, kako težko je bila selitev pričakovana. Na prostorsko stisko so namreč opozarjali več kot 20 let. Ta in prihodnji teden na akademiji potekajo dnevi odprtih vrat. Še do nedelje pa lahko ujamete, v kinu ali na spletu, 33. Ljubljanski mednarodni filmski festival. Tokrat se bomo ozrli k trem delom, ki se lotevajo temačnejših tem. In ko smo že pri teh: v Milanu v razstavišču Kraljeve palače je na ogled razstava slikarja drobnih pošasti, nočnih mor in oniričnih vizij, Hieronymusa Boscha. Namen je, da bi z njo dopolnili tisti del renesančne zgodovine, ki je napolnjen z domišljijskim svetom in sanjami. In še o koledarju Celjske Mohorjeve družbe bomo spregovorili. Vabimo vas, da prisluhnete pripovedim o književnosti in arhitekturi: v Plečnikovem letu, ko obeležujemo 150. obletnico rojstva velikega slovenskega arhitekta, bodo nocoj odprli osrednjo razstavo z naslovom Plečnik: metropola, kraj, vrt. Na njej bodo predstavljeni realizirani in nerealizirani projekti Jožeta Plečnika z Dunaja, Prage in Ljubljane, njegovi zapiski, intimne skice, risbe, načrti, makete, kipci – med njimi nekateri, ki še niso bili predstavljeni širši javnosti. Več o razstavi v oddaji, v kateri smo spregovorili tudi o knjigah Samo en ples, biografiji plesne umetnice Marte Paulin Schmidt ter Midva ne bova rešila sveta, eseji o teorijah zarote.
na fotografiji: Plečnik na Dunaju v Wagnerjevi šoli, okoli 1898 © Dokumentacija MGML, Plečnikova zbirka Vabimo vas, da prisluhnete pripovedim o književnosti in arhitekturi: v Plečnikovem letu, ko obeležujemo 150. obletnico rojstva velikega slovenskega arhitekta, bodo nocoj odprli osrednjo razstavo z naslovom Plečnik: metropola, kraj, vrt. Na njej bodo predstavljeni realizirani in nerealizirani projekti Jožeta Plečnika z Dunaja, Prage in Ljubljane, njegovi zapiski, intimne skice, risbe, načrti, makete, kipci – med njimi nekateri, ki še niso bili predstavljeni širši javnosti. Več o razstavi v oddaji, v kateri smo spregovorili tudi o knjigah Samo en ples, biografiji plesne umetnice Marte Paulin Schmidt ter Midva ne bova rešila sveta, eseji o teorijah zarote.
na fotografiji: Plečnik na Dunaju v Wagnerjevi šoli, okoli 1898 © Dokumentacija MGML, Plečnikova zbirka
V torek je bil v letnem kinu Film pod zvezdami na Ljubljanskem gradu predpremierno prikazan novi film Sonje Prosenc z naslovom Odrešitev za začetnike. Gre za družbeno satiro, ki se v teku dogajanja vedno bolj razvija v črno komedijo, film pa je v osnovi družinska zgodba. Tesa Drev Juh je Sonjo Prosenc ob tej priložnosti povabila pred mikrofon.
V prostorih Znanstveno-raziskovalnega centra SAZU v Ljubljani poteka mednarodna filozofska konferenca z naslovom The Organic and the Normativ oziroma Organsko in normativ. Konferenco organizirajo ljubljanska Filozofska fakulteta, Metanoia, omenjeni znanstveno-raziskovalni center ter Ian Ramsey Centre of the University of Oxford, na njej pa se predstavljajo številni domači in tuji filozofi in filozofinje, ki z različnimi pristopi raziskujejo vitalno normativnost, ki se nanaša na zmožnost živih bitij, da konstituirajo lastne pogoje obstoja.
Poletno branje je lahko tudi poletno poslušanje! Ves avgust od ponedeljka do petka v sodelovanju z ZKP RTV Slovenija poklanjamo zvočne knjige – romane, pesniške zbirke in spomine. Vse, kar morate storiti, je, da nas ob 8.30 pokličete na Program Ars, pravilno odgovorite na zastavljeno vprašanje in zvočna knjiga je vaša. Seveda pa velja pravilo: Kdor prej pride, prej melje.
Tihomir Pinter, posebej poznan po portretih umetnikov in prizorih iz železarn, je svoja dela predstavil na okoli 110 samostojnih in skoraj 600 skupinskih razstavah. Rodil se je 19. januarja 1938 v Bjelovarju na Hrvaškem, od leta 1970 pa je z družino živel v Ljubljani. Ob izrazni, ekspresivni avtorski fotografiji, s katero se je še posebej v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja uveljavil kot pomembnejši fotograf v nekdanji Jugoslaviji, je potrebno povedati, da je ves čas deloval še v svojem poklicu kot kemik in farmacevt, na tem področju je tudi doktoriral. Morda je tudi zato gojil tako tesen odnos do postopka v temnici. Hkrati ga je zanimala likovna, skorajda slikarska plat v podobi, pa svetlobni kontrasti. To je recimo našel v prizorih v temi žareče kovine, isker, pare in delavcev v jugoslovanskih železarnah. Nikoli ni uporabljal bliskavice, le naravno svetlobo. Poseben del opusa so portreti književnikov, skladateljev in likovnih ustvarjalcev, ki jih je med drugim obiskoval v njihovih prostorih. Posnel jih je s širokokotnim objektivom, da je zajel značaj ateljejev. Po upokojitvi se je portretni fotografiji še posebej posvetil. Bil je član ljubljanske Fotogrupe ŠOLT, tako Fotozveza Jugoslavije kot Mednarodna zveza za umetniško fotografijo pa sta mu podelili naziva za mojstrstvo in odličnost. Retrospektivno razstavo Tihomirja Pinterja Kemija podobe smo si leta 2018 ogledali v Jakopičevi galeriji, pred tremi leti pa je 60 portretov iz cikla Umetniki v ateljejih razstavil v Narodni galeriji, in jih že pred tem prav tej tudi poklonil.
Mednarodni festival glasbe, gledališča, plesa in cirkusa Mittelfest, ki se je začel že 19. julija v Čedadu, prehaja v svoj zadnji del. Včeraj je bil tam koncert klasične glasbe pod vodstvom Aleksandra Gadžijeva, poimenovan Romantični nered – Romantico disordine. Združil je nadarjene mlade pianiste z vsega sveta. S priznanim goriškim pianistom se je tik pred koncertom pogovarjala Ana Rozman.
Danes kupljena vstopnica vas bo postavila v dolgo čakalno vrsto – vrata bayreuthskega gledališča se vam bodo odprla šele čez kakih deset let. Z Radiem Slovenija pa ste lahko v prvi vrsti. Naš Program Ars tako kot vsako leto, in tako je od leta 1951, prenaša uvodno predstavo, ki jo lahko že spremljate na valovih tretjega programa.
V goriškem čezmejnem prostoru se začenja prva izvedba novega festivala Zrcala meje, ki prinaša koprodukcijsko sodelovanje društev KUD Morgan iz Nove Gorice in Circolo Controtempo iz Krmina na italijanski strani, pridružuje pa se tudi Goriški muzej s svojo 13. izdajo čezmejnega festivala Glasbe sveta. Namen novega festivala je odpirati vprašanje dojemanja meje na območju, kjer se stikata, spoznavata in dopolnjujeta dve med seboj povezani mesti. Festivalsko dogajanje bo do 3. avgusta v znamenju glasbe, umetnosti, literature in lokalnih okusov. Projekt je nastal s pomočjo Sklada za male projekte GO! 2025, ki je denarno podprt iz programa Interreg Italija - Slovenija.
V četrtek, 18. 7., se je v Pulju končal 71. filmski festival Film pod zvezdami, v središču katerega so hrvaški filmi in hrvaške manjšinske koprodukcije. Nagrade najboljšim filmom pa so podelili že v sredo. Velika zlata arena za najboljši hrvaški film je pripadla Proslavi Bruna Ankovića, filmu o vzponu hrvaškega nacionalističnega gibanja – ustašev in marionetne kraljevine NDH, o katerem smo že poročali. Film je dobil tudi zlate arene za najboljši scenarij, moško vlogo in fotografijo. Žirija pa je nagradila še Silvestra Kolbasa za režijo dokumentarca Najini otroci in igralko Judito Franković Brdar za vlogo v filmu Sveta družina. Med mednarodnimi koprodukcijami je slavil film Gospodinjstvo za začetnike makedonsko-avstralskega režiserja Gorana Stolevskega, puljska zlata vrata, nagrado občinstva pa je dobil film Sveta družina. Nekatere izmed filmov bomo v prihodnjih mesecih zagotovo videli tudi pri nas. Tri zanimive filme z letošnjega festivala izpostavlja Tina Poglajen.
Med 24. in 28. julijem, s preddogodkom pa že 23. julija, bo v Gorskem kotarju potekal festival Cinehill. Z direktorjem festivala Igorjem Mirkovićem in programsko selektorico Mileno Zajović se je o programu letošnjega festivala pogovarjala Tesa Drev Juh. Prevode bereta Igor Velše in Mateja Perpar.
V galeriji Kresija je na ogled razstava novih del slikarja Arjana Pregla z naslovom Slikarske samosabotaže. Umetnik se na njej sprašuje, kaj mu slikarstvo omogoča, koliko je umetnost omejena na odpiranje vprašanj in nakazovanje družbenih razpok ter koliko mora te komentirati ali celo spremeniti.
Med 11. in 18. julijem poteka 71. filmski festival hrvaškega filma v Pulju. Festival, v središču katerega je Vespazijanov amfiteater, puljska Arena, ki je ime in obliko dala tudi glavni nagradi festivala – zlati areni, je bil pred letom 1991 osrednji revijalni dogodek jugoslovanske filmske industrije. Začetek festivala sega v leto 1955, prvi filmski dogodek pa se je v Areni odvil že leta 1938, ko je bil Pulj pod italijansko fašistično oblastjo. V času Jugoslavije so v Pulju nagrado dobivali tudi številni slovenski filmi ter ustvarjalci in ustvarjalke. Že prvo leto je veliko zlato areno dobil v Sloveniji delujoči František Čap za Trenutke odločitve, za njim pa so večkrat slavili tudi filmi Jožeta Babiča, Igorja Pretnarja in seveda Franceta Štiglica: na primer, Balada o trobenti in oblaku in Ne joči, Peter. Letos se na festivalu poklanjajo Veljku Bulajiću, režiserju Bitke na Neretvi, ki je umrl letos aprila, v sklopu »Časovni stroj« pa bodo prikazali tudi filme, kot sta Derviš in smrt, pa Slike iz življenja udarnika. Na festivalu prikazujejo tudi trije filmi, ki so nastali v slovenski produkciji ali koprodukciji. Prispevek je pripravila Tina Poglajen. Prevode bereta Maja Moll in Matjaž Romih.
V Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani so odprli retrospektivno razstavo Adriane Maraž, najpomembnejše slovenske grafične ustvarjalke, ki je bila znana po tehnični dovršenosti, osebno obarvanih motivih in raziskovanju minljivosti. Leta 2015 preminula umetnica je postala prepoznavna že kmalu po odločitvi za grafiko v šestdesetih, v sedemdesetih tudi v tujini. Pohištvo na grafikah Adriane Maraž ni zgolj pohištvo. Njeni značilni stoli in komode se levijo v človeške oblike ter nas nagovarjajo s svojo nenavadnostjo in rahlo potujitvijo znanega. S podobami vsakdanjih objektov je pripovedovala osebne zgodbe, na specifičen način govorila o univerzalnih temah. Razstava v MGLC, ki sta jo pripravili kustosinji Breda Škrjanec in Nadja Zgonik, se osredotoča na grafiko, po kateri je umetnica tudi najbolj znana. Je med redkimi ustvarjalkami t.i. ljubljanske grafične šole, povezane predvsem s šestdesetimi leti prejšnjega stoletja. Bila je mojstrica in obvladala zahtevne tehnike. Njen pristop h globokemu tisku je izjemen, saj natančnost in ustvarjalnost združuje v grafike, ki odražajo prefinjeno igro oblik, tekstur in pripovedne globine, preberemo ob razstavi. Grafike Adriane Maraž med drugim hranijo osrednji svetovni muzeji, kot sta londonska Tate in newyorška MoMA, ob tujih priznanjih pa je tudi prva umetnica, ki je prejela osrednjo slovensko nagrado za likovno umetnost, Jakopičevo nagrado leta 1977. Ob retrospektivni razstavi v MGLCju, se ji v Ljubljani trenutno posvečata še manjši razstavi v Galerijah DLUL in ZDSLU. Foto: Adriana Maraž, Gea, 1992, barvna jedkanica; foto: Jaka Babnik; arhiv MGLC
Začenja se letni kino, obdan z grajskim obzidjem – Film pod zvezdami na Ljubljanskem gradu. Cel mesec bodo pod taktirko Kinodvora stregli z odmevnimi filmi kinematografske sezone – torej priložnost za zamudnike in tiste, ki bi si katerega želeli ogledali ponovno – vmes pa bo tudi kar nekaj premier in predpremier. Odpirajo pa Film pod zvezdami z Jesenskim listjem.
O času premišljujemo, govorimo, ga občutimo, merimo in beležimo. Čas je hkrati zelo abstraktna in zelo konkretna kategorija. S fenomenom časa se ukvarja nova stalna razstava v Slovenskem etnografskem muzeju, ki so jo naslovili Človek in čas. Nastala je kot obeležitev 100. obletnice muzeja. Prvi del razstave, podnaslovljen Prvih 100 so odprli konec junija, drugi, osrednji del s podnaslovom Od ponedeljka do večnosti, pa je na ogled od prejšnjega tedna. Ana Rozman je pred mikrofon povabila soavtorja razstave, kustosa in dokumentalista Blaža Verbiča, ki je povedal, da je čas na razstavi predstavljen v petih vsebinskih sklopih.
V soboto se je s podelitvijo nagrad sklenil že 58. mednarodni filmski festival v Karlovih Varih. Na festivalu so v osmih dneh pokazali 136 celovečernih filmov in 41 kratkih filmov, za nagrade pa so se potegovali filmi v glavnem tekmovalnem programu in tekmovalnem programu Proxima. Kristalni globus za najboljši film v glavnem tekmovalnem programu je prejel severnoirski režiser Mark Cousins za esejski dokumentarni film Nenaden uvid v globlje stvari. Film portretira eno izmed najpomembnejših britanskih abstraktnih slikark, Wilhelmino Barns-Graham.
Art Stays prinaša razstave na ptujskih in okoliških prizoriščih, javno razpravo, delavnice, performanse in koncerte, letos pa ima naslov Prostor – The Space. Gre za širok pojem, ki določa naše bivanje in zaznamuje našo identiteto; pogosto pozabljamo, da ima pravico obstajati tudi brez nas, usodno ga sooblikujemo, vpliva pa tudi na to, kako bo umetniško delo delovalo. Otvoritveni konec tedna vabi z dogodki do nedelje opolnoči, razstave pa bodo na ogled do 8. septembra.
V sredo se je namreč začel že 9. literarni festival Bookstan, ki letos poteka pod naslovom pesmi, ki je pred štiridesetimi leti nastala prav v Sarajevu. Do nedelje se bodo zvrstili številni literarni pogovori, okrogle mize, program za mlade, ves teden pa poteka tudi delavnica literarne kritike. Poleg številnih mednarodnih in domačih gostov na festivalu gostujejo tudi trije slovenski avtorji – Zoran Predin, Andrej Blatnik in Dušan Šarotar.
V Karlovih Varih potekajo še zadnje filmske projekcije, preden se bo festival, že 58. zapovrstjo, ob koncu tedna sklenil s podelitvijo nagrad. Glavne nagrade bodo podeljene v dveh programih: v glavnem tekmovalnem programu in tekmovalnem programu Proxima, ki skupaj štejeta 32 filmov. Petra Meterc se je pogovarjala z režiserji nekaj filmov, ki se potegujejo za nagrade.
Resnost sprememb, ki jih je s svojim tveganim početjem povzročil in jih še povzroča človek, ter potreba po radikalnem zasuku odnosa do narave sta danes osrednji temi obstoja človeštva. Na to se osredotoča tudi razstava Sprememba v omrežju, ki je od preteklega tedna na ogled v Galeriji sodobne umetnosti v Celju. Kot pove kustosinja razstave Irena Čerčnik, razstava, ki predstavlja dela šestih uveljavljenih in tudi mlajših umetnic in umetnikov, izpostavlja nujnost odmika od antropocentrizma.
V Mariboru se je končal letošnji Nagib – brez odra, festival sodobne umetnosti in performativnih praks, ki se je že pred leti odrekel festivalski formi. Dogodki so zastavljeni modularno, organizatorje in ustvarjalce pa zanima predvsem skupnostni ustvarjalni proces zaznavanja, preizkušanja, premišljevanja in udejanjanja. Področje sodobnega plesa pri nas kljub več desetletni uspešni zgodovini ni urejeno, ustvarjalci živijo prekarno in si obetajo sprememb od Razvojne strategije za sodobni ples, ki jo je pripravilo Ministrstvo za kulturo.
Neveljaven email naslov