Razprave o človekovih pravicah sprožajo veliko čustev. Zdi se, da jih imamo včasih prehitro na jeziku, ko v čustvenem odzivu zahtevamo nekaj, za kar se nam zdi, da nam pripada kar samo po sebi.

Človekove pravice so danes na teoretični ravni do neke mere samoumevne, niso pa samoumevne pri uveljavljanju. Zanimivo je, da so bile samoumevne tudi ob svojih začetkih, ko še niso bile tako teoretično podprte in so bile še daleč od uveljavitve.

Francoski pisci Deklaracije o pravicah človeka in državljana iz leta 1789 so v prvem členu zapisali, “da se ljudje rodijo in živijo svobodni ter enaki v pravicah”, vendar enakosti niso razširili na sužnje v svojih kolonijah, podobno kot to ni storil Thomas Jefferson. Kako daleč je torej segla ta zapisana “samoumevnost” človekovih pravic v 18. stoletju? Ali je šlo za neko hipokrizijo?

Thomas Jefferson, ki je bil lastnik sužnjev, je leta 1776 v prvem osnutku Deklaracije o neodvisnosti zapisal: “Za nas so te resnice svete in neizpodbitne, da so vsi ljudje ustvarjeni enaki in neodvisni in da iz tega izhajajo neločljive in neodtuljive pravice, med katerimi so zaščita življenja, svobode in iskanja sreče.”

Človekove pravice nekoč in danes?
O tem in še kako samoumevne so bile človekove pravice ob njihovi razglasitvi nekoč in danes ter kakšno vlogo so ob tem imela čustva, so v oddaji Ars humana razmišljali podpredsednik Akademije za demokracijo Rok Svetlič, varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer in sociologinja Ksenija Vidmar Horvat. V pogovoru so se naslonili na knjigo Lynn Hunt: Iznajdevanje človekovih pravic: zgodovina.

“V resnici to ni bila nova težava,” je o “samoumevnosti” dejal Rok Svetlič z Akademije za demokracijo. “Ne smemo pozabiti, da so tako stoiki pred 2000 leti kot krščanski koncept v osnovi imeli pogoje, da bi razglasili deklaracijo človekovih pravic, pa je niso. Zakaj? Zato, ker dostojanstvo človekove bogopodobnosti ali pa enakost, ki so jo deklarirali stoiki, nista dobili politične učinkovitosti. In to ni bila hipokrizija. Stoiki so res verjeli, da so iskreni, hkrati pa so bili lastniki sužnjev. Živeli so namreč v svetu, ki je bil tako razdeljen na dve plasti, da med njima ni bilo nobenega iskrenja,” je dejal.

Svetlič je pojasnil, da pa gre v krščanstvu za “ločitev na spiritualni svet.” “Tukaj boste našli vse koncepte, ki so v skladu s človekovimi pravicami: bogopodobnost; vsi smo enaki, ko smo v Kristusovem telesu; Grk, Rimljan in Jud – vsi bodo enaki. Ko pa spregovori Nova zaveza o politični realnosti, imate drugo zastavitev: ženske bodite poslušne moškim; sužnji se bojte gospodarjev in tako naprej. Se pravi govorimo o neki ločnici med dvema svetovoma, neki zelo vodotesni ločnici med njima, da ne prihaja do iskrenja, zaradi katere nihče ne ugotovi, da je nastalo protislovje. Hkrati živimo svet, v katerem trdimo A in izvršujemo ne-A in nihče ne vidi v tem nobenega problema,” je dodal.

In ko je ta ločnica ali ovira izpadla, se je lahko zgodila tudi francoska revolucija. Zakaj, pojasnjuje Svetlič z besedami: “Ko se je nekdo nekega jutra zbudil in rekel ‘pa saj to ne gre skupaj’ in se vprašal: A smo enaki, a nismo enaki? Nastala sta napetost in iskrenje, ki sta zahtevala spremembo. Podobno je s sužnjelastništvom 19. stoletja, ko je nekega dne nekdo moral umakniti to oviro in opozoriti na protislovje. Prej tega protislovja ni nihče videl. To so naporni koraki. In kot pravi Lynn Hunt: “Ne bo se končalo.” Vprašanje je, kam se bo etična subjektiviteta širila. Danes morda živimo v nekem svetu, kjer ravno tako delamo neko izključujočo gesto, ki se je ne zavedamo. Težko si očitamo, da smo zaradi tega nemoralni. Recimo, da smo barvno slepi, imamo neko slepo pego, zaradi katere nečesa ne vidimo.”

Vlasta Nussdorfer pa je opozorila, da “zgodovina pozna enakost, vendar pa, ko se vprašamo, kdaj so ženske postale enake moškim, se spomnimo na to, da so bile dolgo brez volilne pravice, brez mnogih pravic. Še pred kratkim smo govorili o ženskih kvotah kot nuji, da smo lahko odšli na volitve. To se mi upira in zdi se mi poniževalno, da moramo govoriti o kvotah, ker niso samoumevne. Potem so tu pravice otrok. Tudi konvencija o pravicah otrok je zelo mlada. Torej otroci niso bili bitja z vsemi pravicami, ki pripadajo prav njim. Tudi danes lahko prav tako žalostno govorimo o sužnjelastništvu pri delavcih, pri mnogih, ki prihajajo k nam in so brez pravic, brez zaslužka, brez počitka. Veliko sodobnih kršitev človekovih pravic bi danes lahko enačili s preteklimi. Govorimo tudi o prodaji delov teles, žensk, otrok, trgovina z ljudmi kar cveti, begunske krize … To so pravzaprav obrazi sodobnosti. Danes smo na žalost na neki točki, ko mnogi zapustijo domove, kjer so brez pravic in iščejo obljubljene dežele tam, kjer jih najbrž še nekaj časa ne bodo našli.”

Človekove pravice so sebičen koncept
Človekove pravice so tako pravzaprav sebičen koncept. Mogoče se zato sprožajo tako močna čustva, ko zaslutimo, da se kršijo. Vendar je bistveno za njihovo splošno delovanje, da to sebičnost dopustimo in priznamo tudi drugim.

“Človekove pravice nehote ali pa implicitno vsebujejo neki element sebičnosti bodisi v smislu preračunavanja, kaj zame pomeni biti human v nekem določenem trenutku, kaj mi prinaša, kaj pa moje pravice, kaj to pomeni zame. Ob tem pa moramo vselej tehtati med splošnim, obče dobrim in obče človeškim ter našimi individualni položaji,” izpostavlja Ksenija Vidmar Horvat in opozarja, da je pri upoštevanju obče dobrega za nas položaj slabši.

“Ker živimo v družbi, v kateri je nagrajevanje za naše odločitve in dejanja precej hitro in instantno, medtem pa delovanje v dobro človeštva ni takoj vidno in je težko izmerljivo v kratkem času. Kot kažejo novejše raziskave, ki prihajajo iz nevroznanosti, so naše reakcije povezane s presojo, ki je skorajda nezavedna in se po njej sprašujemo ali bo naše ravnanje sploh naredilo kakršnokoli spremembo. Običajno potem ugotovimo, da najverjetneje ne, iz česar potem sledi naša pasivnost. Skratka smo v neki nenavadni situaciji. Po eni strani vemo več o človekovih pravicah, vemo več o kršenju človekovih pravic, po drugi strani pa smo na nek način ravno zaradi informiranosti, oziroma zaradi kulture mnenj o vsem, bolj paralizirani,” je dodala.

Empatija se ni izčrpala
Kljub pesimizmu, ki ga občutimo ob kršitvah človekovih pravic je Lynn Hunt v svoji knjigi optimistična, hkrati pa opozarja na velike in mučne izzive: “Empatija se ni izčrpala, kot trdijo nekateri. Postala je še močnejša sila dobrega kot kadarkoli prej. A nasprotujoči učinek nasilja, bolečine in dominacije je prav tako večji kot kadarkoli doslej.”

Človekove pravice so naš edini skupen branik pred temi pogubami. Še naprej moramo razvijati njihovo različico iz 18. stoletja in pri tem zagotoviti, da beseda “človekove” v Splošni deklaraciji človekovih pravic ne vsebuje nobenih dvoumnosti, ki jih ima beseda “človek” oziroma “moški” v pojmu “pravice človeka”. Razvoj pravic se nadaljuje, toda kot vedno z velikim nestrinjanjem o tem, kako naj poteka: pravica ženske do izbire nasproti pravice zarodka do življenja, pravica do dostojne smrti nasproti absolutni pravici do življenja, pravice oviranih oseb, istospolnih, otrok in živali – razprav ni in ne bo konec.

Aktivisti za človekove pravice iz 18. stoletja so svoje nasprotnike lahko obsojali kot brezčutne tradicionaliste, ki želijo ohranjati družbeni red, utemeljen na neenakopravnosti, posebnostih in preteklih običajih in ne na enakopravnosti, univerzalnosti in naravnih pravicah. A nič več nimamo možnosti, da zgolj zavrnemo stare poglede. Ko so človekove pravice postale splošno priznane, smo se morali na drugi strani boja zanje soočiti s svetom, ki ga je ustvarilo to prizadevanje. Ugotoviti moramo, kako ravnati z mučitelji in morilci, kako v prihodnje preprečiti njihova dejanja, obenem pa priznati, da so del nas. Ne moremo jih tolerirati niti razčlovečiti, v knjigi Iznajdevanje človekovih pravic še piše Huntova.

Aleksander Čobec