Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Iznajdevanje človekovih pravic

13.07.2015


Razprave o človekovih pravicah sprožajo veliko čustev. Zdi se, da jih imamo včasih prehitro na jeziku, ko v čustvenem odzivu zahtevamo nekaj, za kar se nam zdi, da nam pripada kar samo po sebi.

Človekove pravice so danes na teoretični ravni do neke mere samoumevne, niso pa samoumevne pri uveljavljanju. Zanimivo je, da so bile samoumevne tudi ob svojih začetkih, ko še niso bile tako teoretično podprte in so bile še daleč od uveljavitve.

Francoski pisci Deklaracije o pravicah človeka in državljana iz leta 1789 so v prvem členu zapisali, “da se ljudje rodijo in živijo svobodni ter enaki v pravicah”, vendar enakosti niso razširili na sužnje v svojih kolonijah, podobno kot to ni storil Thomas Jefferson. Kako daleč je torej segla ta zapisana “samoumevnost” človekovih pravic v 18. stoletju? Ali je šlo za neko hipokrizijo?

Thomas Jefferson, ki je bil lastnik sužnjev, je leta 1776 v prvem osnutku Deklaracije o neodvisnosti zapisal: “Za nas so te resnice svete in neizpodbitne, da so vsi ljudje ustvarjeni enaki in neodvisni in da iz tega izhajajo neločljive in neodtuljive pravice, med katerimi so zaščita življenja, svobode in iskanja sreče.”

Človekove pravice nekoč in danes?
O tem in še kako samoumevne so bile človekove pravice ob njihovi razglasitvi nekoč in danes ter kakšno vlogo so ob tem imela čustva, so v oddaji Ars humana razmišljali podpredsednik Akademije za demokracijo Rok Svetlič, varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer in sociologinja Ksenija Vidmar Horvat. V pogovoru so se naslonili na knjigo Lynn Hunt: Iznajdevanje človekovih pravic: zgodovina.

“V resnici to ni bila nova težava,” je o “samoumevnosti” dejal Rok Svetlič z Akademije za demokracijo. “Ne smemo pozabiti, da so tako stoiki pred 2000 leti kot krščanski koncept v osnovi imeli pogoje, da bi razglasili deklaracijo človekovih pravic, pa je niso. Zakaj? Zato, ker dostojanstvo človekove bogopodobnosti ali pa enakost, ki so jo deklarirali stoiki, nista dobili politične učinkovitosti. In to ni bila hipokrizija. Stoiki so res verjeli, da so iskreni, hkrati pa so bili lastniki sužnjev. Živeli so namreč v svetu, ki je bil tako razdeljen na dve plasti, da med njima ni bilo nobenega iskrenja,” je dejal.

Svetlič je pojasnil, da pa gre v krščanstvu za “ločitev na spiritualni svet.” “Tukaj boste našli vse koncepte, ki so v skladu s človekovimi pravicami: bogopodobnost; vsi smo enaki, ko smo v Kristusovem telesu; Grk, Rimljan in Jud – vsi bodo enaki. Ko pa spregovori Nova zaveza o politični realnosti, imate drugo zastavitev: ženske bodite poslušne moškim; sužnji se bojte gospodarjev in tako naprej. Se pravi govorimo o neki ločnici med dvema svetovoma, neki zelo vodotesni ločnici med njima, da ne prihaja do iskrenja, zaradi katere nihče ne ugotovi, da je nastalo protislovje. Hkrati živimo svet, v katerem trdimo A in izvršujemo ne-A in nihče ne vidi v tem nobenega problema,” je dodal.

In ko je ta ločnica ali ovira izpadla, se je lahko zgodila tudi francoska revolucija. Zakaj, pojasnjuje Svetlič z besedami: “Ko se je nekdo nekega jutra zbudil in rekel ‘pa saj to ne gre skupaj’ in se vprašal: A smo enaki, a nismo enaki? Nastala sta napetost in iskrenje, ki sta zahtevala spremembo. Podobno je s sužnjelastništvom 19. stoletja, ko je nekega dne nekdo moral umakniti to oviro in opozoriti na protislovje. Prej tega protislovja ni nihče videl. To so naporni koraki. In kot pravi Lynn Hunt: “Ne bo se končalo.” Vprašanje je, kam se bo etična subjektiviteta širila. Danes morda živimo v nekem svetu, kjer ravno tako delamo neko izključujočo gesto, ki se je ne zavedamo. Težko si očitamo, da smo zaradi tega nemoralni. Recimo, da smo barvno slepi, imamo neko slepo pego, zaradi katere nečesa ne vidimo.”

Vlasta Nussdorfer pa je opozorila, da “zgodovina pozna enakost, vendar pa, ko se vprašamo, kdaj so ženske postale enake moškim, se spomnimo na to, da so bile dolgo brez volilne pravice, brez mnogih pravic. Še pred kratkim smo govorili o ženskih kvotah kot nuji, da smo lahko odšli na volitve. To se mi upira in zdi se mi poniževalno, da moramo govoriti o kvotah, ker niso samoumevne. Potem so tu pravice otrok. Tudi konvencija o pravicah otrok je zelo mlada. Torej otroci niso bili bitja z vsemi pravicami, ki pripadajo prav njim. Tudi danes lahko prav tako žalostno govorimo o sužnjelastništvu pri delavcih, pri mnogih, ki prihajajo k nam in so brez pravic, brez zaslužka, brez počitka. Veliko sodobnih kršitev človekovih pravic bi danes lahko enačili s preteklimi. Govorimo tudi o prodaji delov teles, žensk, otrok, trgovina z ljudmi kar cveti, begunske krize … To so pravzaprav obrazi sodobnosti. Danes smo na žalost na neki točki, ko mnogi zapustijo domove, kjer so brez pravic in iščejo obljubljene dežele tam, kjer jih najbrž še nekaj časa ne bodo našli.”

Človekove pravice so sebičen koncept
Človekove pravice so tako pravzaprav sebičen koncept. Mogoče se zato sprožajo tako močna čustva, ko zaslutimo, da se kršijo. Vendar je bistveno za njihovo splošno delovanje, da to sebičnost dopustimo in priznamo tudi drugim.

“Človekove pravice nehote ali pa implicitno vsebujejo neki element sebičnosti bodisi v smislu preračunavanja, kaj zame pomeni biti human v nekem določenem trenutku, kaj mi prinaša, kaj pa moje pravice, kaj to pomeni zame. Ob tem pa moramo vselej tehtati med splošnim, obče dobrim in obče človeškim ter našimi individualni položaji,” izpostavlja Ksenija Vidmar Horvat in opozarja, da je pri upoštevanju obče dobrega za nas položaj slabši.

“Ker živimo v družbi, v kateri je nagrajevanje za naše odločitve in dejanja precej hitro in instantno, medtem pa delovanje v dobro človeštva ni takoj vidno in je težko izmerljivo v kratkem času. Kot kažejo novejše raziskave, ki prihajajo iz nevroznanosti, so naše reakcije povezane s presojo, ki je skorajda nezavedna in se po njej sprašujemo ali bo naše ravnanje sploh naredilo kakršnokoli spremembo. Običajno potem ugotovimo, da najverjetneje ne, iz česar potem sledi naša pasivnost. Skratka smo v neki nenavadni situaciji. Po eni strani vemo več o človekovih pravicah, vemo več o kršenju človekovih pravic, po drugi strani pa smo na nek način ravno zaradi informiranosti, oziroma zaradi kulture mnenj o vsem, bolj paralizirani,” je dodala.

Empatija se ni izčrpala
Kljub pesimizmu, ki ga občutimo ob kršitvah človekovih pravic je Lynn Hunt v svoji knjigi optimistična, hkrati pa opozarja na velike in mučne izzive: “Empatija se ni izčrpala, kot trdijo nekateri. Postala je še močnejša sila dobrega kot kadarkoli prej. A nasprotujoči učinek nasilja, bolečine in dominacije je prav tako večji kot kadarkoli doslej.”

Človekove pravice so naš edini skupen branik pred temi pogubami. Še naprej moramo razvijati njihovo različico iz 18. stoletja in pri tem zagotoviti, da beseda “človekove” v Splošni deklaraciji človekovih pravic ne vsebuje nobenih dvoumnosti, ki jih ima beseda “človek” oziroma “moški” v pojmu “pravice človeka”. Razvoj pravic se nadaljuje, toda kot vedno z velikim nestrinjanjem o tem, kako naj poteka: pravica ženske do izbire nasproti pravice zarodka do življenja, pravica do dostojne smrti nasproti absolutni pravici do življenja, pravice oviranih oseb, istospolnih, otrok in živali – razprav ni in ne bo konec.

Aktivisti za človekove pravice iz 18. stoletja so svoje nasprotnike lahko obsojali kot brezčutne tradicionaliste, ki želijo ohranjati družbeni red, utemeljen na neenakopravnosti, posebnostih in preteklih običajih in ne na enakopravnosti, univerzalnosti in naravnih pravicah. A nič več nimamo možnosti, da zgolj zavrnemo stare poglede. Ko so človekove pravice postale splošno priznane, smo se morali na drugi strani boja zanje soočiti s svetom, ki ga je ustvarilo to prizadevanje. Ugotoviti moramo, kako ravnati z mučitelji in morilci, kako v prihodnje preprečiti njihova dejanja, obenem pa priznati, da so del nas. Ne moremo jih tolerirati niti razčlovečiti, v knjigi Iznajdevanje človekovih pravic še piše Huntova.

Aleksander Čobec


Ars humana

829 epizod


Oddaja predstavlja humanistične teme, od filozofije in literature do jezikoslovja in zgodovine. Oddajo oblikujemo predvsem na podlagi pogovorov s priznanimi strokovnjaki iz določenega področja, največkrat gre za vrhunske profesorje, filozofe ali znanstvenike. Namen oddaje je dvojen: poglobljeno razmišljanje o temah s področja humanistike in njena popularizacija.

Iznajdevanje človekovih pravic

13.07.2015


Razprave o človekovih pravicah sprožajo veliko čustev. Zdi se, da jih imamo včasih prehitro na jeziku, ko v čustvenem odzivu zahtevamo nekaj, za kar se nam zdi, da nam pripada kar samo po sebi.

Človekove pravice so danes na teoretični ravni do neke mere samoumevne, niso pa samoumevne pri uveljavljanju. Zanimivo je, da so bile samoumevne tudi ob svojih začetkih, ko še niso bile tako teoretično podprte in so bile še daleč od uveljavitve.

Francoski pisci Deklaracije o pravicah človeka in državljana iz leta 1789 so v prvem členu zapisali, “da se ljudje rodijo in živijo svobodni ter enaki v pravicah”, vendar enakosti niso razširili na sužnje v svojih kolonijah, podobno kot to ni storil Thomas Jefferson. Kako daleč je torej segla ta zapisana “samoumevnost” človekovih pravic v 18. stoletju? Ali je šlo za neko hipokrizijo?

Thomas Jefferson, ki je bil lastnik sužnjev, je leta 1776 v prvem osnutku Deklaracije o neodvisnosti zapisal: “Za nas so te resnice svete in neizpodbitne, da so vsi ljudje ustvarjeni enaki in neodvisni in da iz tega izhajajo neločljive in neodtuljive pravice, med katerimi so zaščita življenja, svobode in iskanja sreče.”

Človekove pravice nekoč in danes?
O tem in še kako samoumevne so bile človekove pravice ob njihovi razglasitvi nekoč in danes ter kakšno vlogo so ob tem imela čustva, so v oddaji Ars humana razmišljali podpredsednik Akademije za demokracijo Rok Svetlič, varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer in sociologinja Ksenija Vidmar Horvat. V pogovoru so se naslonili na knjigo Lynn Hunt: Iznajdevanje človekovih pravic: zgodovina.

“V resnici to ni bila nova težava,” je o “samoumevnosti” dejal Rok Svetlič z Akademije za demokracijo. “Ne smemo pozabiti, da so tako stoiki pred 2000 leti kot krščanski koncept v osnovi imeli pogoje, da bi razglasili deklaracijo človekovih pravic, pa je niso. Zakaj? Zato, ker dostojanstvo človekove bogopodobnosti ali pa enakost, ki so jo deklarirali stoiki, nista dobili politične učinkovitosti. In to ni bila hipokrizija. Stoiki so res verjeli, da so iskreni, hkrati pa so bili lastniki sužnjev. Živeli so namreč v svetu, ki je bil tako razdeljen na dve plasti, da med njima ni bilo nobenega iskrenja,” je dejal.

Svetlič je pojasnil, da pa gre v krščanstvu za “ločitev na spiritualni svet.” “Tukaj boste našli vse koncepte, ki so v skladu s človekovimi pravicami: bogopodobnost; vsi smo enaki, ko smo v Kristusovem telesu; Grk, Rimljan in Jud – vsi bodo enaki. Ko pa spregovori Nova zaveza o politični realnosti, imate drugo zastavitev: ženske bodite poslušne moškim; sužnji se bojte gospodarjev in tako naprej. Se pravi govorimo o neki ločnici med dvema svetovoma, neki zelo vodotesni ločnici med njima, da ne prihaja do iskrenja, zaradi katere nihče ne ugotovi, da je nastalo protislovje. Hkrati živimo svet, v katerem trdimo A in izvršujemo ne-A in nihče ne vidi v tem nobenega problema,” je dodal.

In ko je ta ločnica ali ovira izpadla, se je lahko zgodila tudi francoska revolucija. Zakaj, pojasnjuje Svetlič z besedami: “Ko se je nekdo nekega jutra zbudil in rekel ‘pa saj to ne gre skupaj’ in se vprašal: A smo enaki, a nismo enaki? Nastala sta napetost in iskrenje, ki sta zahtevala spremembo. Podobno je s sužnjelastništvom 19. stoletja, ko je nekega dne nekdo moral umakniti to oviro in opozoriti na protislovje. Prej tega protislovja ni nihče videl. To so naporni koraki. In kot pravi Lynn Hunt: “Ne bo se končalo.” Vprašanje je, kam se bo etična subjektiviteta širila. Danes morda živimo v nekem svetu, kjer ravno tako delamo neko izključujočo gesto, ki se je ne zavedamo. Težko si očitamo, da smo zaradi tega nemoralni. Recimo, da smo barvno slepi, imamo neko slepo pego, zaradi katere nečesa ne vidimo.”

Vlasta Nussdorfer pa je opozorila, da “zgodovina pozna enakost, vendar pa, ko se vprašamo, kdaj so ženske postale enake moškim, se spomnimo na to, da so bile dolgo brez volilne pravice, brez mnogih pravic. Še pred kratkim smo govorili o ženskih kvotah kot nuji, da smo lahko odšli na volitve. To se mi upira in zdi se mi poniževalno, da moramo govoriti o kvotah, ker niso samoumevne. Potem so tu pravice otrok. Tudi konvencija o pravicah otrok je zelo mlada. Torej otroci niso bili bitja z vsemi pravicami, ki pripadajo prav njim. Tudi danes lahko prav tako žalostno govorimo o sužnjelastništvu pri delavcih, pri mnogih, ki prihajajo k nam in so brez pravic, brez zaslužka, brez počitka. Veliko sodobnih kršitev človekovih pravic bi danes lahko enačili s preteklimi. Govorimo tudi o prodaji delov teles, žensk, otrok, trgovina z ljudmi kar cveti, begunske krize … To so pravzaprav obrazi sodobnosti. Danes smo na žalost na neki točki, ko mnogi zapustijo domove, kjer so brez pravic in iščejo obljubljene dežele tam, kjer jih najbrž še nekaj časa ne bodo našli.”

Človekove pravice so sebičen koncept
Človekove pravice so tako pravzaprav sebičen koncept. Mogoče se zato sprožajo tako močna čustva, ko zaslutimo, da se kršijo. Vendar je bistveno za njihovo splošno delovanje, da to sebičnost dopustimo in priznamo tudi drugim.

“Človekove pravice nehote ali pa implicitno vsebujejo neki element sebičnosti bodisi v smislu preračunavanja, kaj zame pomeni biti human v nekem določenem trenutku, kaj mi prinaša, kaj pa moje pravice, kaj to pomeni zame. Ob tem pa moramo vselej tehtati med splošnim, obče dobrim in obče človeškim ter našimi individualni položaji,” izpostavlja Ksenija Vidmar Horvat in opozarja, da je pri upoštevanju obče dobrega za nas položaj slabši.

“Ker živimo v družbi, v kateri je nagrajevanje za naše odločitve in dejanja precej hitro in instantno, medtem pa delovanje v dobro človeštva ni takoj vidno in je težko izmerljivo v kratkem času. Kot kažejo novejše raziskave, ki prihajajo iz nevroznanosti, so naše reakcije povezane s presojo, ki je skorajda nezavedna in se po njej sprašujemo ali bo naše ravnanje sploh naredilo kakršnokoli spremembo. Običajno potem ugotovimo, da najverjetneje ne, iz česar potem sledi naša pasivnost. Skratka smo v neki nenavadni situaciji. Po eni strani vemo več o človekovih pravicah, vemo več o kršenju človekovih pravic, po drugi strani pa smo na nek način ravno zaradi informiranosti, oziroma zaradi kulture mnenj o vsem, bolj paralizirani,” je dodala.

Empatija se ni izčrpala
Kljub pesimizmu, ki ga občutimo ob kršitvah človekovih pravic je Lynn Hunt v svoji knjigi optimistična, hkrati pa opozarja na velike in mučne izzive: “Empatija se ni izčrpala, kot trdijo nekateri. Postala je še močnejša sila dobrega kot kadarkoli prej. A nasprotujoči učinek nasilja, bolečine in dominacije je prav tako večji kot kadarkoli doslej.”

Človekove pravice so naš edini skupen branik pred temi pogubami. Še naprej moramo razvijati njihovo različico iz 18. stoletja in pri tem zagotoviti, da beseda “človekove” v Splošni deklaraciji človekovih pravic ne vsebuje nobenih dvoumnosti, ki jih ima beseda “človek” oziroma “moški” v pojmu “pravice človeka”. Razvoj pravic se nadaljuje, toda kot vedno z velikim nestrinjanjem o tem, kako naj poteka: pravica ženske do izbire nasproti pravice zarodka do življenja, pravica do dostojne smrti nasproti absolutni pravici do življenja, pravice oviranih oseb, istospolnih, otrok in živali – razprav ni in ne bo konec.

Aktivisti za človekove pravice iz 18. stoletja so svoje nasprotnike lahko obsojali kot brezčutne tradicionaliste, ki želijo ohranjati družbeni red, utemeljen na neenakopravnosti, posebnostih in preteklih običajih in ne na enakopravnosti, univerzalnosti in naravnih pravicah. A nič več nimamo možnosti, da zgolj zavrnemo stare poglede. Ko so človekove pravice postale splošno priznane, smo se morali na drugi strani boja zanje soočiti s svetom, ki ga je ustvarilo to prizadevanje. Ugotoviti moramo, kako ravnati z mučitelji in morilci, kako v prihodnje preprečiti njihova dejanja, obenem pa priznati, da so del nas. Ne moremo jih tolerirati niti razčlovečiti, v knjigi Iznajdevanje človekovih pravic še piše Huntova.

Aleksander Čobec


19.07.2024

Razsvetljenstvo in njegova dediščina

Zakaj je razsvetljenstvo s številnimi družbenopolitičnimi idejami, osredotočenimi na znanje, pridobljeno z razumom in na empirični osnovi, začetek in temelj moderne Evrope? Kaj je to kulturno, filozofsko in umetniško gibanje doprineslo k razumevanju človeka, znanosti, napredka in družbe? In ali se še vračati k razsvetljenskim idejam? O tem v pogovoru, ki je bil posnet leta 2010. Sodelujeta zgodovinar drr. Igor Grdina in filozof dr. Igor Pribac. Foto: Anicet Charles Gabriel Lemonnier – Večer v salonu pri gospe Geoffrin (1755); vir: Wikipedija


15.07.2024

Nikolaj Kuzanski in brezmejnost univerzuma

Nikolaj Kuzanski (1401–1464), "zadnji véliki filozof umirajočega srednjega veka", je bil tudi humanist, mistik, teolog, matematik, astronom, kardinal in diplomat, ki je močno zaznamoval svoj čas tako na področju mišljenja kot tudi na področju politike in takratne cerkve. Danes je njegovo glavno delo De docta ignorantia (1440) oziroma O učeni nevednosti, v katerem med drugim razlaga, da je univerzum brezmejen in da vsaka posamezna stvar v univerzumu že predstavlja sam univerzum, mejnik med poznim srednjim vekom in renesanso. Predstavljamo tega še danes zanimivega misleca. Gost je dr. Igor Škamperle, poznavalec njegove misli. Foto: Wikipedia


08.07.2024

Portret ni pogost v sodobni fotografiji, a so ga v Galeriji Fotografija izbrali za motiv ob 20-letnici

Ljubljanska Galerija Fotografija, ki se zdaj nahaja v novih prostorih v Centru Rog, letos obeležuje 20-letnico delovanja. Ob ustanovitvi, takrat na Petkovškovem nabrežju 47, je bila prva privatna galerija v Sloveniji, specializirana prav za fotografijo. Z njo je ustanoviteljica Barbara Čeferin želela pomagati vzpostaviti trg prodaje fotografske umetnosti in popularizirati kakovostno fotografijo. Do danes so pripravili več kot 150 razstav, sodelujejo s številnimi domačimi in tujimi kulturnimi ustanovami, inštituti, ambasadami. Organizirali so več dobrodelnih dražb, pa številne pogovore, predstavitve knjig, predavanja, delavnice. Že 15 let sodelujejo na sejmih po svetu, imajo svojo galerijsko knjigarno in delujejo kot založba. Ob letošnjem jubileju pa so pripravili skupinsko razstavo z naslovom Iz oči v oči. Osrednji motiv je portret, ki ga v različnih žanrskih in tehnoloških pristopih predstavlja 25 avtorjev in avtoric. Kuratorki sta Hana Čeferin in Barbara Čeferin. Foto (izrez): Arhiv Galerije Fotografija


21.06.2024

Montaigne – kljub govorjenju o smrti dobiti veselje do življenja

Michel De Montaigne (1533–1592), oče eseja in eden najpomembnejših filozofov francoske renesanse, je v svojem pisanju združeval priložnostne anekdote iz svojega življenja z intelektualnim vpogledom v človeško naravo. Moralist brez moraliziranja. Vpliven mislec, ki je raziskoval jaz brez da bi stavil na analize, definicije ali ideologije. Njegovi Eseji (1588) so do danes ostali eno največjih in najbolj vplivnih del evropske humanistične dediščine. Ob izidu integralne verzije slovenskega prevoda, ki je izšel z letnico 2023 pri založbi Beletrina, predstavljamo tega samosvojega misleca in njegovo monumentalno delo v treh knjigah. Sodelujeta prevajalec Branko Madžarevič in poznavalec dr. Primož Vitez. Foto: Michel de Montaigne, iz grafične opreme Beletrinine izdaje Esejev (Goran Dekleva).


21.06.2024

Ciril Bergles: Dihaš vame in me ljubiš in jaz rastem v večnost

Pesnik Ciril Bergles je vstopil v slovensko poezijo tiho, nevsiljivo in prepričljivo. Leta 1984 je v samozaložbi objavil pesniški zbirki na poti v tišino in vaje za svetlobo. Zbirki sta bili manj opaženi, toda vsebovali sta že vrsto prepoznavnih pesnikovih pesmi, skoraj programskih verzov, na primer Vsaka pesem je majhna molitev. V prvoomenjeni zbirki je kar nekaj pesmi, ki napovedujejo Berglesovo pesniško zbirko Ellis Island. Zbirka je izšla leta 1988 v zbirki Aleph in z njo se je pesnik predstavil širši javnosti. V naslednjih nekaj letih se je predstavil kot urednik antologije slovenskega zdomskega pesništva zadnjih štiridesetih let z naslovom To drevo na tujem raste in kot prevajalec, na primer z odmevno antologijo Sodobna španskoameriška poezija (Cankarjeva založba). Leta 1993 je v zbirki Lambda (ŠKUC) objavil pesniško zbirko Ifrikija in v njej poezijo z gejevsko tematiko. Pozneje je sledila še vrsta Berglesovih izvirnih in prevodnih knjig z gejevsko tematiko v sodelovanju z urednikom Branetom Mozetičem, hkrati pa je pisal tudi duhovno poezijo (leta 2006 je pri Družini objavil tudi pesniško zbirko Tvoja roka na mojem čelu). Toda naj je pesnik pisal o erotiki ali presežnem, je pisal s prepoznavno osebno pisavo, pogosto izpovedno, že kar neposredno, ki pa se lahko razmahne v uvid, refleksijo, ugotovitev, celo sentenco. Več o Cirilu Berglesu in njegovi poeziji ob 90. obletnici rojstva povejo literarna zgodovinarka dr. Darja Pavlič, pesnik in urednik Brane Mozetič ter pesnik in kritik Muanis Sinanović v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite. Foto: Festival Pranger/Igor Zaplatil


17.06.2024

O literarnih nagradah ali književnost ni šport

V nedeljo bodo na Rožniku podelili nagrado kresnik za najboljši izvirni roman preteklega leta. A v pogovoru nismo špekulirali o morebitni nagrajenki oziroma nagrajencu, temveč smo pod drobnogled vzeli same literarne nagrade. Z urednicama in literarnima kritičarkama Ano Geršak in Veroniko Šoster ter s pisateljem, urednikom in profesorjem založniških študij na ljubljanski Filozofski fakulteti Andrejem Blatnikom smo pretresali stanje slovenskih literarnih nagrad. Jih je dovolj? Kakšen je njihov učinek in vloga? Zakaj so pomembne tudi nominacije? In nenazadnje, kaj sploh nagrajujemo in kaj nam to govori o sodobnih slovenskih literarnih trendih? Foto: RTVSLO


10.06.2024

Kako zmanjšati ogljični odtis v kulturi?

Trajnostna načela ravnanja z okoljem se uveljavljajo tudi na področju kulture. Kako zmanjšati ogljični odtis koncertov, razstav, predstav? Kako zagotoviti čim bolj trajnostni, energetsko učinkoviti, prevoz obiskovalcev kulturnih prireditev? Kako tudi bolj ozavestiti izvajalce in občinstvo, da bolj odgovorno ravna z okoljem na kulturnih prireditvah? O bolj prijaznem odnosu do okolja v sektorju kulture razmišljajo gostje: Ines Kežman z Zavoda Motovila, Gaja Brecelj iz Slovenske fundacije za trajnostni razvoj Umanotera in Tamara Bračič Vidmar z Zavoda Bunker. Objavljena vsebina je del projekta I KNOW EU/Tu EU 2024, ki ga je finančno podprla Evropska unija. Evropska unija ni vključena v pripravo projekta in ne odgovarja za informacije in stališča, predstavljene v okviru projekta. Foto: Pixabay


03.06.2024

"Pri Kafki ni preproste situacije" – Mladen Dolar ob stoletnici njegove smrti

Franz Kafka, češko-avstrijski pisatelj judovskega rodu, danes, sto let po smrti, velja za enega najpomembnejših nemško pišočih pisateljev 20. stoletja. Vpliven avtor, posebnež med posebneži, ki je v zadnjih desetletjih postal tudi popkukturni fenomen. V pogovoru s filozofom prof. dr. Mladenom Dolarjem razmišljamo o razsežnostih njegovega dela. Foto: Wikipedija


24.05.2024

Gledališče enotnega slovenskega kulturnega prostora

Razgledali se bomo po gledališki pokrajini enotnega slovenskega kulturnega prostora današnjega trenutka. Z gostjo Alenko Hain, režiserko, koreografinjo in angažirano gledališko ustvarjalko na avstrijskem Koroškem, ter gostoma, Danijelom Malalanom, direktorjem Slovenskega stalnega gledališča Trst ter Juretom Novakom, direktorjem in umetniškim vodjo Prešernovega gledališča Kranj, bomo osvetlili tematike in njihove raznolike načine uprizarjanja, ki jih dandanes lahko gledamo na slovenskih odrih, sodelovanja ter idejne in umetniške izmenjave gledaliških umetnikov, ki sicer delujejo v sredinah različnih kulturnih in produkcijskih mikro-okolij. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: dvorana Prešernovega gledališča Kranj, pgk.si, izsek


20.05.2024

Druga godba – nekoč in danes: ob 40-letnici festivala

Mednarodni glasbeni festival Druga godba, ki je vedno temeljil na novih pristopih in odkrivanju manj znanih glasbenih vsebin, že desetletja spaja globalno in lokalno, tradicijo in vpetost v sodobne glasbene tokove. Gre za enega najbolj mednarodno uveljavljenih festivalov pri nas, ki ponuja vpogled v glasbene tradicije in kulture raznih narodov. Kako pa je Druga godba spreminjala glasbeno in koncertno dogajanje pri nas, kakšna je bila njena družbena vloga in v čem je pravzaprav sploh ta njena "drugost" oziroma drugačnost – o tem v pogovoru ob njenem visokem jubileju. Sodelujejo Bogdan Benigar, Miha Zadnikar in Zoran Pistotnik. Na sliki izrez grafične podobe 40. izvedbe festivala Druga godba


13.05.2024

Jožef Muhovič: ''Danes živimo v času, ki bi mu lahko rekli vmesnost''

Jožef Muhovič je akademski slikar in grafik, doktor filozofije, likovni teoretik, publicist in leksikograf, upokojeni univerzitetni profesor, ki je na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani služboval 39 let in pol, redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada. Kot veliki premišljevalec likovne umetnosti – tako po njeni strukturni plati kot tudi vplivu na družbo – je med drugim avtor Leksikona likovne teorije, ki vsebuje čez 800 gesel na skoraj 900 straneh. Že davno je namreč začutil potrebo, da, kot pravi Konfucij, poimenuje pojme. In čeprav bi se komu navzven zdelo, da je njegovo področje raziskovanja povsem formalno, prav s svojimi knjigami, članki, eseji pokaže, kako je likovna teorija v bistvu živa ter da je ni strah segati tudi zunaj racionalnega in v duhovno dimenzijo. Vedno znova se ob tem pokaže še pomen ''nevidnega'' v likovnem ustvarjanju, ki ga sicer Muhovič jasno ločuje od samo vizualnega. Citira na primer Mauricea Merleau-Pontya, ki zapiše, ''da nevidno ni protislovje vidnega, kajti vidno ima nevidno notranje ogrodje in nevidno je skriti notranji ekvivalent vidnega''. Jožef Muhovič pa ni le teoretik. Kot pravi, je na zunaj njegovo ustvarjalnost morda najlaže dokumentirati skozi intenzivno in gosto desetletje med letoma 2008 in 2018, ko so s kolegi (B. Suhy, E. Bernard, A. Jemec, H. Gvardjančič in F. Novinc) pripravili kar nekaj velikih in odmevnih slikarskih razstav doma in v tujini ter jih zaokrožili s štirimi obsežnimi monografijami. Nedavno smo si v galeriji Društva likovnih umetnikov Ljubljana lahko ogledali razstavo njegovih del na papirju, s katerimi je pospremil poetični diptih, knjigi pesmi Milana Dekleve, in jim dal naslov O minevanju in trajanju. Eno od izhodišč za naš pogovor z njim je bila tudi njegova nova knjiga Jaz in moj svet – Skice za avtoportret, ki je izšla pri KUD Logos. Slika: izrez naslovnice knjige Jaz in moj svet – Skice za avtoportret


06.05.2024

Kultura in evropske volitve

Dober mesec pred volitvami v evropski parlament lahko v pogovoru izveste, kako o kulturi razmišljajo parlamentarne stranke, natančneje njihove predstavnice Mija Aleš (vse življenje dejavna na področju kulture, Slovenska ljudska stranka), kustosinja Zdenka Badovinac (Levica), evropska poslanka Ljudmila Novak (Nova Slovenija) in predstavniki političnih strank bivši minister za okolje in prostor Jure Leben (Gibanje Svoboda), predsednik Sveta Socialnih demokratov za kulturo Dejan Prešiček ter evropski poslanec Milan Zver (Slovenska demokratska stranka). Objavljena vsebina je del projekta I KNOW EU/Tu EU 2024, ki ga je finančno podprla Evropska unija. Evropska unija ni vključena v pripravo projekta in ne odgovarja za informacije in stališča, predstavljene v okviru projekta.


25.04.2024

Argument vizualnega

Knjige se umikajo s polic, vedno bolj nas obkrožajo vizualne podobe. Ne le v prostočasnih dejavnostih, ampak tudi po šolah in univerzah. V ospredje stopajo vizualne ponazoritve, tako v pedagoških procesih kot v znanstvenih publikacijah. Ker moč besede peša, tudi nekateri znanstveniki in pedagogi zagovarjajo vizualno moč argumenta. Kakšno argumentacijsko moč pa ima vizualno? Kaj je sploh mogoče sporočiti z vizualnim? Gostje so: redni profesor retorike in argumentacije dr. Igor Ž. Žagar, redni profesor za estetiko dr. Lev Kreft in vizualni umetnik, strokovnjak za komuniciranje Vuk Ćosić. Foto: Pixabay


22.04.2024

"Zvezdnato nebo nad mano in moralni zakon v meni sta nedosegljiva" – Immanuel Kant 300 let pozneje

Immanuel Kant (1724–1804) je eden od osrednjih mislecev razsvetljenstva. Ta nemški filozof in oče moderne filozofije predstavlja prelomnico v zgodovini evropskega mišljenja, prelomnico, ki jo določa njegov sistem transcendentalnega idealizma. Znamenite tri Kritike – Kritika čistega uma (1781, prevod 2019), Kritika praktičnega uma (1788, prevod 1993) in Kritika razsodne moči (1790, prevod 1999) – in nekatera dela iz predkritičnega obdobja, pa tudi pozna dela, kot je na primer Spor fakultet – pri nas objavljen v knjigi z naslovom Zgodovinsko-politični spisi (2006) – , so pomembna in odmevajo še danes. In zakaj je Kant tako velik – o tem v pogovoru ob njegovem jubileju s prof. dr. Zdravkom Kobetom, profesorjem z Oddelka za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete in prevajalcem Kantove prve Kritike. Foto: Wiki


15.04.2024

Od pretepaških poslancev do vdorov v kongres: burna zgodovina parlamentarnega nasilja

Odkar se je v drugi polovici 19. stoletja v zahodnem svetu široko uveljavil politični sistem parlamentarne demokracije, si je vsaj v teoriji težko razlagati, zakaj bi državljani – ki imajo vsakih nekaj let priložnost svojo voljo izraziti na volitvah – na svoje predstavniško telo protestno metali granitne kocke, pred njim zažigali avtomobile ali celo poskušali zavzeti parlament, še težje pa je morda razumeti, zakaj bi poslanci v parlamentu drug z drugim obračunavali s pestmi, noži ali kar pravim strelnim orožjem. In vendar smo bili v približno 150 letih parlamentarne zgodovine priča vsemu temu. Ne samo v preteklosti - tako kot recimo na našem prostoru, kjer so bili v času prve Jugoslavije hudi fizični obračuni med poslanci tako rekoč del vsakdana, priča pa smo bili celo parlamentarnemu uboju - ampak tudi danes: samo v zadnjih nekaj letih smo nenazadnje lahko spremljali napada na kongres v Združenih državah in v Braziliji, da o pretepih, ki občasno vznikajo v sicer vsaj formalno razmeroma delujočih parlamentarnih demokracijah po svetu, sploh ne govorimo, nasilni protesti pa so, vsaj v državah, kot je denimo Francija, tako rekoč del kulture. Zakaj se torej politično nasilje vztrajno pojavlja tudi znotraj parlamentarnega sistema, ki naj bi v teoriji omogočal ravno mirno odločanje s pomočjo dogovorov med različnimi političnimi silami, ki reprezentirajo voljo volivcev? Kakšne oblike je skozi zgodovino to nasilje privzemalo in v kakšnih okoliščinah se najpogosteje pojavlja? O pretepaških poslancih in besnih množicah z zgodovinarjem dr. Juretom Gašparičem. Foto: politična karikatura iz leta 1798, ki uprizarja pretep v ameriškem kongresu, Wikipedija, javna last


08.04.2024

Ilustracija v središču častnega gostovanja Slovenije na 61. bolonjskem sejmu otroških knjig

''Tuji založniki nam kdaj očitajo, da so besedila v naših knjigah za otroke preveč zapletena, ilustracije pa preveč umetniške. A mi smo navajeni na kakovost in jo znamo ceniti,'' pravi direktorica Javne agencije za knjigo Katja Stergar. ''Naši posebnosti sta prav večplastnost in raznolikost – s tem se želimo predstaviti v Bologni,'' pa poudarja Tanja Komadina, sicer ilustratorka, ustvarjalka stripov in likovna urednica pri založbi Mladinska knjiga. Maja Kastelic, ena od dvanajstih izpostavljenih avtorjev in avtoric na razstavi slovenske ilustracije na bolonjskem sejmu, meni, da ilustracija, ki samo ponavlja za besedilom, nima smisla. Njen pomen je namreč to, da doda čarobnost in humor ali kdaj, hudomušno, celo nasprotuje besedilnemu sporočilu. Dr. Tina Bilban, urednica, literarna kritičarka in predsednica Slovenske sekcije IBBY, pa izpostavi še otroško zvedavost – ''radovednost otrok moramo jemati resno''. ''Svet slovenske ilustracije smo ovili v baldahin, ki v živahnem sejemskem okolju ustvarja intimno zavetje,'' so zapisali ob začetku našega častnega gostovanja na 61. sejmu otroških knjig v Bologni. Ta je namenjen le strokovni javnosti, a kljub temu ga po navadi obišče približno 30.000 ljudi. Ob tej priložnosti z gostjami v pogovoru med drugim o sodobnih smereh v ilustraciji, njeni družbenokritični vlogi, digitalizaciji in založništvu. In ker ima v Bologni vse pomembnejše mesto strip, beseda teče tudi o njem. 3D grafika (izrez): Zunanjost slovenskega razstavnega prostora na 61. bolonjskem sejmu otroških knjig, avtorici Sara&Sara


29.03.2024

Božje v človeku in njegovi prelomi

Človek v svoji najgloblji notranjosti ni sam, ampak je naseljen z božjo navzočnostjo, je bil prepričan francoski pesnik in filozof Jean-Louis Chrétien. Nekdanji predavatelj na pariški Sorboni v knjigi Notranji prostor, ki je izšla pri založbi KUD Logos, prikaže različne opise notranjega življenja od antike do novega veka in prelome, ki so povzročili, da se je človek v svoji notranjosti začel srečevati le s samim seboj. O njegovem delu smo se pogovarjali z doc. dr. Alenom Širco z Oddelka za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani ter teologom Jernejem Levo (foto: Pixabay).


25.03.2024

Andrej Ule: "Podcenjujemo se. Ne znamo ceniti svoje človeškosti, tega, da imamo duha."

Verjetno ne bi bilo pregrobo reči, da danes le malo časa in energije posvečamo pojmu duha. Ta kratka in enigmatična beseda, ki je skozi zgodovino obsedala generacije in generacije filozofov in mislecev, je že več ko stoletje umaknjena bolj ali manj le v religijske razprave ali pa si jo prisvajajo kakšna instantna »new age« oziroma novodobna gibanja. In če filozofsko razmišljanje o duhu v tem hitrem in materialnih skrbi polnem svetu kdaj še uspe zaiti v javnost, potem večinoma nismo priča burnim razpravam o naravi duha, kjer bi se kresala temeljito izdelana mnenja in teorije, ampak se prejkone pogovarjamo predvsem, kako so ta pojem razumeli kakšni od mnogih velikih mislecev v preteklosti. No, čeprav se bomo tudi v današnji Ars humani dotaknili nekaj zgodovine filozofskih pojmovanj duha, pa se bomo naslednjo uro osredotočali na nekaj še boj zanimivega: in sicer na vprašanje, kako o duhu razmišljati danes, ko vendarle živimo v neki zelo specifični družbi, zaznamovani s hitrim znanstvenim razvojem, kapitalistično ekonomsko ureditvijo in vedno bolj individualiziranimi odnosi - ravno tej družbi torej, ki je spraševanje o duhu potisnila na samo obrobje. Kako v današnjem svetu misliti duha in zakaj je to sploh potrebno, bomo ob njegovi najnovejši knjigi govorili s filozofom dr. Andrejem Uletom, ki je do upokojitve predaval logiko, teorijo znanosti in analitično filozofijo na ljubljanski Filozofski fakulteti, nedavno pa je pri Slovenski Matici izdal knjigo z naslovom O naravi duha. Oddajo je pripravila Alja Zore.


18.03.2024

Prihodnost galerij in razstavljanja umetnin

Pomen in smisel razstavljanja materialnih in nematerialnih umetniških del v fizičnem prostoru galerije v današnjem času, vključevanje galerije kot fizičnega prostora v razširjeno polje sodobne umetnosti, novih medijev in družbe ter možnosti umetnikov, galeristov in kustosov, da vzpostavijo učinkovit odnos s krajevnim občinstvom – to so bile iztočnice novogoriškega posveta, ki so podlaga pogovora, nastalega v sodelovanju Programa Ars, slovenskega sporeda ORF iz Celovca in Radia Trst A. Sodelujeta likovni umetnik, teoretik in umetnostni zgodovinar Ivan Žerjal in akademska slikarka, urednica ter predsednica Društva likovnih umetnikov Ljubljana, Mojca Zlokarnik. Foto: Gregor Podlogar


11.03.2024

96. oskarji – "Oppenheimer je varna in pričakovana izbira"

V gledališču Dolby v Los Angelesu so podelili že 96. oskarje. Po napovedih je oskarje za najboljši film, režijo in še pet drugih dobil Oppenheimer, film o znanstveniku J. Robertu Oppenheimerju, ki je odigral ključno vlogo pri razvoju atomske bombe. Dobro so se odrezala Nesrečna bitja Jorgosa Lantimosa s štirimi oskarji, slavilo je tudi Interesno območje, film, umeščen v »običajno življenje nacistov« in pa japonski animirani film, Mijazakijev Fant in čaplja. Po prečuti oskarjevski noči smo pred mikrofon povabili predsednico društva slovenskih filmskih publicistov FIPRESCI in Dnevnikovo publicistko Veroniko Zakonjšek, filmsko kritičarko Nevo Mužič in programskega selektorja in sodelavca Slovenske kinoteke, Matevža Jermana. Foto: Reuters


Stran 1 od 42
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov