Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Iznajdevanje človekovih pravic

13.07.2015


Razprave o človekovih pravicah sprožajo veliko čustev. Zdi se, da jih imamo včasih prehitro na jeziku, ko v čustvenem odzivu zahtevamo nekaj, za kar se nam zdi, da nam pripada kar samo po sebi.

Človekove pravice so danes na teoretični ravni do neke mere samoumevne, niso pa samoumevne pri uveljavljanju. Zanimivo je, da so bile samoumevne tudi ob svojih začetkih, ko še niso bile tako teoretično podprte in so bile še daleč od uveljavitve.

Francoski pisci Deklaracije o pravicah človeka in državljana iz leta 1789 so v prvem členu zapisali, “da se ljudje rodijo in živijo svobodni ter enaki v pravicah”, vendar enakosti niso razširili na sužnje v svojih kolonijah, podobno kot to ni storil Thomas Jefferson. Kako daleč je torej segla ta zapisana “samoumevnost” človekovih pravic v 18. stoletju? Ali je šlo za neko hipokrizijo?

Thomas Jefferson, ki je bil lastnik sužnjev, je leta 1776 v prvem osnutku Deklaracije o neodvisnosti zapisal: “Za nas so te resnice svete in neizpodbitne, da so vsi ljudje ustvarjeni enaki in neodvisni in da iz tega izhajajo neločljive in neodtuljive pravice, med katerimi so zaščita življenja, svobode in iskanja sreče.”

Človekove pravice nekoč in danes?
O tem in še kako samoumevne so bile človekove pravice ob njihovi razglasitvi nekoč in danes ter kakšno vlogo so ob tem imela čustva, so v oddaji Ars humana razmišljali podpredsednik Akademije za demokracijo Rok Svetlič, varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer in sociologinja Ksenija Vidmar Horvat. V pogovoru so se naslonili na knjigo Lynn Hunt: Iznajdevanje človekovih pravic: zgodovina.

“V resnici to ni bila nova težava,” je o “samoumevnosti” dejal Rok Svetlič z Akademije za demokracijo. “Ne smemo pozabiti, da so tako stoiki pred 2000 leti kot krščanski koncept v osnovi imeli pogoje, da bi razglasili deklaracijo človekovih pravic, pa je niso. Zakaj? Zato, ker dostojanstvo človekove bogopodobnosti ali pa enakost, ki so jo deklarirali stoiki, nista dobili politične učinkovitosti. In to ni bila hipokrizija. Stoiki so res verjeli, da so iskreni, hkrati pa so bili lastniki sužnjev. Živeli so namreč v svetu, ki je bil tako razdeljen na dve plasti, da med njima ni bilo nobenega iskrenja,” je dejal.

Svetlič je pojasnil, da pa gre v krščanstvu za “ločitev na spiritualni svet.” “Tukaj boste našli vse koncepte, ki so v skladu s človekovimi pravicami: bogopodobnost; vsi smo enaki, ko smo v Kristusovem telesu; Grk, Rimljan in Jud – vsi bodo enaki. Ko pa spregovori Nova zaveza o politični realnosti, imate drugo zastavitev: ženske bodite poslušne moškim; sužnji se bojte gospodarjev in tako naprej. Se pravi govorimo o neki ločnici med dvema svetovoma, neki zelo vodotesni ločnici med njima, da ne prihaja do iskrenja, zaradi katere nihče ne ugotovi, da je nastalo protislovje. Hkrati živimo svet, v katerem trdimo A in izvršujemo ne-A in nihče ne vidi v tem nobenega problema,” je dodal.

In ko je ta ločnica ali ovira izpadla, se je lahko zgodila tudi francoska revolucija. Zakaj, pojasnjuje Svetlič z besedami: “Ko se je nekdo nekega jutra zbudil in rekel ‘pa saj to ne gre skupaj’ in se vprašal: A smo enaki, a nismo enaki? Nastala sta napetost in iskrenje, ki sta zahtevala spremembo. Podobno je s sužnjelastništvom 19. stoletja, ko je nekega dne nekdo moral umakniti to oviro in opozoriti na protislovje. Prej tega protislovja ni nihče videl. To so naporni koraki. In kot pravi Lynn Hunt: “Ne bo se končalo.” Vprašanje je, kam se bo etična subjektiviteta širila. Danes morda živimo v nekem svetu, kjer ravno tako delamo neko izključujočo gesto, ki se je ne zavedamo. Težko si očitamo, da smo zaradi tega nemoralni. Recimo, da smo barvno slepi, imamo neko slepo pego, zaradi katere nečesa ne vidimo.”

Vlasta Nussdorfer pa je opozorila, da “zgodovina pozna enakost, vendar pa, ko se vprašamo, kdaj so ženske postale enake moškim, se spomnimo na to, da so bile dolgo brez volilne pravice, brez mnogih pravic. Še pred kratkim smo govorili o ženskih kvotah kot nuji, da smo lahko odšli na volitve. To se mi upira in zdi se mi poniževalno, da moramo govoriti o kvotah, ker niso samoumevne. Potem so tu pravice otrok. Tudi konvencija o pravicah otrok je zelo mlada. Torej otroci niso bili bitja z vsemi pravicami, ki pripadajo prav njim. Tudi danes lahko prav tako žalostno govorimo o sužnjelastništvu pri delavcih, pri mnogih, ki prihajajo k nam in so brez pravic, brez zaslužka, brez počitka. Veliko sodobnih kršitev človekovih pravic bi danes lahko enačili s preteklimi. Govorimo tudi o prodaji delov teles, žensk, otrok, trgovina z ljudmi kar cveti, begunske krize … To so pravzaprav obrazi sodobnosti. Danes smo na žalost na neki točki, ko mnogi zapustijo domove, kjer so brez pravic in iščejo obljubljene dežele tam, kjer jih najbrž še nekaj časa ne bodo našli.”

Človekove pravice so sebičen koncept
Človekove pravice so tako pravzaprav sebičen koncept. Mogoče se zato sprožajo tako močna čustva, ko zaslutimo, da se kršijo. Vendar je bistveno za njihovo splošno delovanje, da to sebičnost dopustimo in priznamo tudi drugim.

“Človekove pravice nehote ali pa implicitno vsebujejo neki element sebičnosti bodisi v smislu preračunavanja, kaj zame pomeni biti human v nekem določenem trenutku, kaj mi prinaša, kaj pa moje pravice, kaj to pomeni zame. Ob tem pa moramo vselej tehtati med splošnim, obče dobrim in obče človeškim ter našimi individualni položaji,” izpostavlja Ksenija Vidmar Horvat in opozarja, da je pri upoštevanju obče dobrega za nas položaj slabši.

“Ker živimo v družbi, v kateri je nagrajevanje za naše odločitve in dejanja precej hitro in instantno, medtem pa delovanje v dobro človeštva ni takoj vidno in je težko izmerljivo v kratkem času. Kot kažejo novejše raziskave, ki prihajajo iz nevroznanosti, so naše reakcije povezane s presojo, ki je skorajda nezavedna in se po njej sprašujemo ali bo naše ravnanje sploh naredilo kakršnokoli spremembo. Običajno potem ugotovimo, da najverjetneje ne, iz česar potem sledi naša pasivnost. Skratka smo v neki nenavadni situaciji. Po eni strani vemo več o človekovih pravicah, vemo več o kršenju človekovih pravic, po drugi strani pa smo na nek način ravno zaradi informiranosti, oziroma zaradi kulture mnenj o vsem, bolj paralizirani,” je dodala.

Empatija se ni izčrpala
Kljub pesimizmu, ki ga občutimo ob kršitvah človekovih pravic je Lynn Hunt v svoji knjigi optimistična, hkrati pa opozarja na velike in mučne izzive: “Empatija se ni izčrpala, kot trdijo nekateri. Postala je še močnejša sila dobrega kot kadarkoli prej. A nasprotujoči učinek nasilja, bolečine in dominacije je prav tako večji kot kadarkoli doslej.”

Človekove pravice so naš edini skupen branik pred temi pogubami. Še naprej moramo razvijati njihovo različico iz 18. stoletja in pri tem zagotoviti, da beseda “človekove” v Splošni deklaraciji človekovih pravic ne vsebuje nobenih dvoumnosti, ki jih ima beseda “človek” oziroma “moški” v pojmu “pravice človeka”. Razvoj pravic se nadaljuje, toda kot vedno z velikim nestrinjanjem o tem, kako naj poteka: pravica ženske do izbire nasproti pravice zarodka do življenja, pravica do dostojne smrti nasproti absolutni pravici do življenja, pravice oviranih oseb, istospolnih, otrok in živali – razprav ni in ne bo konec.

Aktivisti za človekove pravice iz 18. stoletja so svoje nasprotnike lahko obsojali kot brezčutne tradicionaliste, ki želijo ohranjati družbeni red, utemeljen na neenakopravnosti, posebnostih in preteklih običajih in ne na enakopravnosti, univerzalnosti in naravnih pravicah. A nič več nimamo možnosti, da zgolj zavrnemo stare poglede. Ko so človekove pravice postale splošno priznane, smo se morali na drugi strani boja zanje soočiti s svetom, ki ga je ustvarilo to prizadevanje. Ugotoviti moramo, kako ravnati z mučitelji in morilci, kako v prihodnje preprečiti njihova dejanja, obenem pa priznati, da so del nas. Ne moremo jih tolerirati niti razčlovečiti, v knjigi Iznajdevanje človekovih pravic še piše Huntova.

Aleksander Čobec


Ars humana

829 epizod


Oddaja predstavlja humanistične teme, od filozofije in literature do jezikoslovja in zgodovine. Oddajo oblikujemo predvsem na podlagi pogovorov s priznanimi strokovnjaki iz določenega področja, največkrat gre za vrhunske profesorje, filozofe ali znanstvenike. Namen oddaje je dvojen: poglobljeno razmišljanje o temah s področja humanistike in njena popularizacija.

Iznajdevanje človekovih pravic

13.07.2015


Razprave o človekovih pravicah sprožajo veliko čustev. Zdi se, da jih imamo včasih prehitro na jeziku, ko v čustvenem odzivu zahtevamo nekaj, za kar se nam zdi, da nam pripada kar samo po sebi.

Človekove pravice so danes na teoretični ravni do neke mere samoumevne, niso pa samoumevne pri uveljavljanju. Zanimivo je, da so bile samoumevne tudi ob svojih začetkih, ko še niso bile tako teoretično podprte in so bile še daleč od uveljavitve.

Francoski pisci Deklaracije o pravicah človeka in državljana iz leta 1789 so v prvem členu zapisali, “da se ljudje rodijo in živijo svobodni ter enaki v pravicah”, vendar enakosti niso razširili na sužnje v svojih kolonijah, podobno kot to ni storil Thomas Jefferson. Kako daleč je torej segla ta zapisana “samoumevnost” človekovih pravic v 18. stoletju? Ali je šlo za neko hipokrizijo?

Thomas Jefferson, ki je bil lastnik sužnjev, je leta 1776 v prvem osnutku Deklaracije o neodvisnosti zapisal: “Za nas so te resnice svete in neizpodbitne, da so vsi ljudje ustvarjeni enaki in neodvisni in da iz tega izhajajo neločljive in neodtuljive pravice, med katerimi so zaščita življenja, svobode in iskanja sreče.”

Človekove pravice nekoč in danes?
O tem in še kako samoumevne so bile človekove pravice ob njihovi razglasitvi nekoč in danes ter kakšno vlogo so ob tem imela čustva, so v oddaji Ars humana razmišljali podpredsednik Akademije za demokracijo Rok Svetlič, varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer in sociologinja Ksenija Vidmar Horvat. V pogovoru so se naslonili na knjigo Lynn Hunt: Iznajdevanje človekovih pravic: zgodovina.

“V resnici to ni bila nova težava,” je o “samoumevnosti” dejal Rok Svetlič z Akademije za demokracijo. “Ne smemo pozabiti, da so tako stoiki pred 2000 leti kot krščanski koncept v osnovi imeli pogoje, da bi razglasili deklaracijo človekovih pravic, pa je niso. Zakaj? Zato, ker dostojanstvo človekove bogopodobnosti ali pa enakost, ki so jo deklarirali stoiki, nista dobili politične učinkovitosti. In to ni bila hipokrizija. Stoiki so res verjeli, da so iskreni, hkrati pa so bili lastniki sužnjev. Živeli so namreč v svetu, ki je bil tako razdeljen na dve plasti, da med njima ni bilo nobenega iskrenja,” je dejal.

Svetlič je pojasnil, da pa gre v krščanstvu za “ločitev na spiritualni svet.” “Tukaj boste našli vse koncepte, ki so v skladu s človekovimi pravicami: bogopodobnost; vsi smo enaki, ko smo v Kristusovem telesu; Grk, Rimljan in Jud – vsi bodo enaki. Ko pa spregovori Nova zaveza o politični realnosti, imate drugo zastavitev: ženske bodite poslušne moškim; sužnji se bojte gospodarjev in tako naprej. Se pravi govorimo o neki ločnici med dvema svetovoma, neki zelo vodotesni ločnici med njima, da ne prihaja do iskrenja, zaradi katere nihče ne ugotovi, da je nastalo protislovje. Hkrati živimo svet, v katerem trdimo A in izvršujemo ne-A in nihče ne vidi v tem nobenega problema,” je dodal.

In ko je ta ločnica ali ovira izpadla, se je lahko zgodila tudi francoska revolucija. Zakaj, pojasnjuje Svetlič z besedami: “Ko se je nekdo nekega jutra zbudil in rekel ‘pa saj to ne gre skupaj’ in se vprašal: A smo enaki, a nismo enaki? Nastala sta napetost in iskrenje, ki sta zahtevala spremembo. Podobno je s sužnjelastništvom 19. stoletja, ko je nekega dne nekdo moral umakniti to oviro in opozoriti na protislovje. Prej tega protislovja ni nihče videl. To so naporni koraki. In kot pravi Lynn Hunt: “Ne bo se končalo.” Vprašanje je, kam se bo etična subjektiviteta širila. Danes morda živimo v nekem svetu, kjer ravno tako delamo neko izključujočo gesto, ki se je ne zavedamo. Težko si očitamo, da smo zaradi tega nemoralni. Recimo, da smo barvno slepi, imamo neko slepo pego, zaradi katere nečesa ne vidimo.”

Vlasta Nussdorfer pa je opozorila, da “zgodovina pozna enakost, vendar pa, ko se vprašamo, kdaj so ženske postale enake moškim, se spomnimo na to, da so bile dolgo brez volilne pravice, brez mnogih pravic. Še pred kratkim smo govorili o ženskih kvotah kot nuji, da smo lahko odšli na volitve. To se mi upira in zdi se mi poniževalno, da moramo govoriti o kvotah, ker niso samoumevne. Potem so tu pravice otrok. Tudi konvencija o pravicah otrok je zelo mlada. Torej otroci niso bili bitja z vsemi pravicami, ki pripadajo prav njim. Tudi danes lahko prav tako žalostno govorimo o sužnjelastništvu pri delavcih, pri mnogih, ki prihajajo k nam in so brez pravic, brez zaslužka, brez počitka. Veliko sodobnih kršitev človekovih pravic bi danes lahko enačili s preteklimi. Govorimo tudi o prodaji delov teles, žensk, otrok, trgovina z ljudmi kar cveti, begunske krize … To so pravzaprav obrazi sodobnosti. Danes smo na žalost na neki točki, ko mnogi zapustijo domove, kjer so brez pravic in iščejo obljubljene dežele tam, kjer jih najbrž še nekaj časa ne bodo našli.”

Človekove pravice so sebičen koncept
Človekove pravice so tako pravzaprav sebičen koncept. Mogoče se zato sprožajo tako močna čustva, ko zaslutimo, da se kršijo. Vendar je bistveno za njihovo splošno delovanje, da to sebičnost dopustimo in priznamo tudi drugim.

“Človekove pravice nehote ali pa implicitno vsebujejo neki element sebičnosti bodisi v smislu preračunavanja, kaj zame pomeni biti human v nekem določenem trenutku, kaj mi prinaša, kaj pa moje pravice, kaj to pomeni zame. Ob tem pa moramo vselej tehtati med splošnim, obče dobrim in obče človeškim ter našimi individualni položaji,” izpostavlja Ksenija Vidmar Horvat in opozarja, da je pri upoštevanju obče dobrega za nas položaj slabši.

“Ker živimo v družbi, v kateri je nagrajevanje za naše odločitve in dejanja precej hitro in instantno, medtem pa delovanje v dobro človeštva ni takoj vidno in je težko izmerljivo v kratkem času. Kot kažejo novejše raziskave, ki prihajajo iz nevroznanosti, so naše reakcije povezane s presojo, ki je skorajda nezavedna in se po njej sprašujemo ali bo naše ravnanje sploh naredilo kakršnokoli spremembo. Običajno potem ugotovimo, da najverjetneje ne, iz česar potem sledi naša pasivnost. Skratka smo v neki nenavadni situaciji. Po eni strani vemo več o človekovih pravicah, vemo več o kršenju človekovih pravic, po drugi strani pa smo na nek način ravno zaradi informiranosti, oziroma zaradi kulture mnenj o vsem, bolj paralizirani,” je dodala.

Empatija se ni izčrpala
Kljub pesimizmu, ki ga občutimo ob kršitvah človekovih pravic je Lynn Hunt v svoji knjigi optimistična, hkrati pa opozarja na velike in mučne izzive: “Empatija se ni izčrpala, kot trdijo nekateri. Postala je še močnejša sila dobrega kot kadarkoli prej. A nasprotujoči učinek nasilja, bolečine in dominacije je prav tako večji kot kadarkoli doslej.”

Človekove pravice so naš edini skupen branik pred temi pogubami. Še naprej moramo razvijati njihovo različico iz 18. stoletja in pri tem zagotoviti, da beseda “človekove” v Splošni deklaraciji človekovih pravic ne vsebuje nobenih dvoumnosti, ki jih ima beseda “človek” oziroma “moški” v pojmu “pravice človeka”. Razvoj pravic se nadaljuje, toda kot vedno z velikim nestrinjanjem o tem, kako naj poteka: pravica ženske do izbire nasproti pravice zarodka do življenja, pravica do dostojne smrti nasproti absolutni pravici do življenja, pravice oviranih oseb, istospolnih, otrok in živali – razprav ni in ne bo konec.

Aktivisti za človekove pravice iz 18. stoletja so svoje nasprotnike lahko obsojali kot brezčutne tradicionaliste, ki želijo ohranjati družbeni red, utemeljen na neenakopravnosti, posebnostih in preteklih običajih in ne na enakopravnosti, univerzalnosti in naravnih pravicah. A nič več nimamo možnosti, da zgolj zavrnemo stare poglede. Ko so človekove pravice postale splošno priznane, smo se morali na drugi strani boja zanje soočiti s svetom, ki ga je ustvarilo to prizadevanje. Ugotoviti moramo, kako ravnati z mučitelji in morilci, kako v prihodnje preprečiti njihova dejanja, obenem pa priznati, da so del nas. Ne moremo jih tolerirati niti razčlovečiti, v knjigi Iznajdevanje človekovih pravic še piše Huntova.

Aleksander Čobec


02.05.2022

Pravljice, ki si jih pripovedujemo odrasli

V trenutkih, ko se začnejo politiki sklicevati na antropologe, pri njih iskati navdih in vplivni blogerji Hararija obtožujejo sodelovanja v globalni ideološki zaroti, je morda čas za miselni premor. Žanr makrozgodovinopisja je namreč v polnem zagonu. Če kdaj, danes človeštvo poskuša razumeti, od kod prihaja in kam bo zašlo? Poskusi, v celoti ubesediti skrivnostno zgodovino človeštva, niso novi. Z razvojem tehnologije in znanosti postajajo zgodbe o nas popolne in totalne. Pripovedujejo jih denimo Yuval Noah Harari, ki je pri nas najbolj znan po delih Sapiens - Kratka zgodovina človeštva, 21. nasvetov za 21. stoletje, Homo deus: kratka zgodovina prihodnosti, Jared Diamond s knjigami Propad civilizacij, Puške, bacili in jeklo in seveda številni drugi. Pod trenutno najbolj zanimivo in razvpito razpravo, ki še ni prevedena v slovenski jezik, sta se podpisala pokojni David Graeber in David Wengrow. Knjigo The Dawn of Everything: A New History of Humanity, torej Svitanje oz. zora vsega: nova zgodovina človeštva, sta pisala kar deset let. Če so naše informacije točne, se za prevod zanimata dve slovenski založbi. O relevantnosti, znanstveni vrednosti in natančnosti totalnih zgodb premišljujeta prof. za kulturno antropologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti dr. Rajko Muršič in antropolog dr. Dan Podjed z Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU v Ljubljani.


25.04.2022

Pregon 1942 - ob 80-letnici izselitve koroških Slovencev

Druga svetovna vojna je imela usodne posledice za mnoge koroške Slovence. Aprila leta 1942 so jih nacistične enote začele prisilno izseljevati. Tega leta je bilo tako iz avstrijske Koroške v nemška nacistična taborišča pregnanih 227 slovenskih družin. V sodelovanju s slovenskim programom ORF Celovec in Radiem Trst A se spominjamo tega pretresljivega zgodovinskega dogodka, ki je zaznamoval usodo mnogih Slovencev. Pogovor vodi celovška kolegica Daniela Topar, v njem pa sodelujejo: iz Celovca umetnik in arhitekt Karl Vouk in zgodovinar Valentin Sima, iz Ljubljane Ivica Žnidaršič, predsednica Društva izgnancev Slovenije, in iz Trsta zgodovinar Aleksej Kalc.


18.04.2022

Mnogi svetovi - Mnogi svetovi - misliti s filozofijo

Vprašanje mnogih svetov, ki zadeva prav jedro filozofije, pa tudi nekatere vzhodnjaške religijske prakse, je povezano z različnimi razmišljanji, ki se lahko dotikajo na primer časa ali svobodne volje, pa tudi vzdrževanja različnosti, kjer – kar je dandanes še posebej aktualno – ne gre samo za toleranco, temveč za aktivno sprejemanje drugačnosti. O pomenu mnogih svetov razmišljata dr. Marko Uršič in dr. Olga Markič.


11.04.2022

Kdo se boji improvizirane glasbe?

Kaj sploh je svobodna improvizirana glasba? Kako se je razvijala? Kdo so njeni ustvarjalci in ustvarjalke? Pretresamo samosvojo glasbeno skupnost, ki ima lastno infrastrukturo, prek katere vstopa v kulturno-umetniški prostor, v institucije, medije, kulturne politike in njene mehanizme vrednotenja, nagrajevanja ter podpiranja. O improvizirani glasbi in njeni skupnosti z Nino Dragičević, Luko Zagoričnikom in Ičom Vidmarjem. Foto: Gregor Podlogar


04.04.2022

Biti ženska in ustvarjalka

Skupaj z Radiem Trst A in slovenskim programom ORF Celovec pretresamo, kaj danes pomeni biti ženska in ustvarjalka, kakšni so pri tem izzivi in kako je sploh ženska ustvarjalnost sprejeta – v iskanju teh odgovorov sodelujejo: iz Ljubljane Tanja Tuma, iz Trsta Vilma Purič in iz Celovca Julija Schellander-Obid. Foto: Pixabay


28.03.2022

Metelkova 6

Katera in kakšna društva, zavodi in institucije delujejo na Metelkovi 6 v Ljubljani? Zakaj so pomembni za slovensko družbo? Kaj pomeni za njihov obstoj in delovanje poziv Ministrstva za kulturo, naj sporazumno zapustijo stavbo? Kako potekajo tožbe? Ali gre za maščevanje Vlade Republike Slovenije nad zavodi in institucijami, ki so lahko kritični do njenih potez? To je samo nekaj vprašanj, na katera bodo odgovorili metelkovci Katarina Bervar Sternad (direktorica Pravnega centra za varstvo človekovih pravic in okolja), Alja Lobnik (direktorica zavoda Maska), Brane Mozetič (Center za slovensko književnost in Škuc), dr. Iztok Šori (direktor Mirovnega inštituta), morda tudi Eva Rohrman (zavod Forum Ljubljana) in odvetnik Dino Bauk, med udeleženci oddaje pa ne bo dr. Vaska Simonitija. Tudi tokrat, že četrtič ali petič, minister za kulturo ni sprejel povabila Marka Golje v oddajo Ars humana v živo. Nikar ne zamudite.


21.03.2022

Podoba poezije danes

Ob svetovnem dnevu poezije pretresamo, v kakšni kondiciji je danes poezija pri nas, ali ima kakšne skupne značilnosti, kaj je zanjo značilno in kako se odziva na družbenopolitične spremembe. O tem z Natašo Velikonja, Varjo Balžalorsky Antić, Petrom Semoličem in Muanisom Sinanovićem. Foto: Gregor Podlogar


14.03.2022

Vojne divjajo, ledeniki se talijo

Z ledeniki je enako kot s severnimi medvedi in drugimi karizmatičnimi vstami ali pojavi. Nekaj časa so ikona, potem jih ne opazimo več - ali pa nočemo. Za človeštvo predstavljajo velik problem. Veliko večji, kot sta vojna v Ukrajini in vprašanje uvoza energentov. Prihodnost človeštva je skoraj povsem odvisna od tega, kdaj bo taljenje doseglo točko brez povratka. Pri tem je tragično, da lahko rešimo velike tehnološke in družbene izzive, a to ne bo imelo smisla, ker bo podnebna kriza do takrat popolnoma spremenila svet. O tem, zakaj je sploh še smiselno opozarjati na podnebje in ledenike v svetu vojne in uničenja, premišljuje direktor organizacije Project Pressure Klaus Thymann. Zadnje razmere na pomembnih ledenikih po svetu opisuje klimatolog Gregor Vertačnik z Agencije Republike Slovenije za okolje. Spremembe severnoatlantskega toka zaradi taljenja Grenlandije za Evropo namreč ne pomenijo dobrih novic. foto: Simon Norfolk in Klaus Thymann


07.03.2022

Ukrajinska zgodovina in kultura

V Ukrajini zdaj divja vojna zaradi odločitve ruskega vodstva, da v to državo pošlje vojsko. Ukrajina ima dolgo, večkrat tudi tragično zgodovino od Kijevske Rusije v 9. stoletju do danes. Prebivalci te, po verski pripadnosti večinoma pravoslavne, dežele so se dolgo borili za emancipacijo svojega jezika in kulture v ruskem imperiju. O zgodovini Ukrajine kulture govori predavatelj na Teološki fakulteti v Ljubljani in raziskovalec na Katoliškem institutu dr. Simon Malmenvall. Vir foto: Pixabay


28.02.2022

Ogenj, ki je zajel Evropo

Znanstveno monografijo o zgodovini Narodnega doma v Trstu, ki je hkrati zgodovina tržaških in primorskih Slovencev in Slovenk ter širše, sta napisala dr. Gorazd Bajc, redni profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, in dr. Borut Klabjan, znanstveni svetnik na Inštitutu za zgodovinske študije na Znanstveno-raziskovalnem središču Koper. Njuna monografija ima vrsto odlik: med drugim vsebuje natančno analizo poteka požiga Narodnega doma 13. julija 1920, prikaz načrtnega italijanskega nacionalističnega nasilja nad drugimi slovenskimi in hrvaškimi ustanovami, poglobljeno in berljivo pa predstavlja tudi zgodovinski in kulturni kontekst Narodnega doma v stoletnem obdobju. Več o monografiji (objavljeni pri Cankarjevi založbi) povesta soavtorja znanstvene monografije v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.


21.02.2022

Srednjeveški rokopisi in rokopisni fragmenti kot pričevalci kulturne in intelektualne zgodovine na Slovenskem

Rokopisi in rokopisni fragmenti so pričevalci bogatega intelektualnega življenja na našem ozemlju v srednjem veku, ki nam razkrivajo, katere avtorje in dela so ljudje tu brali in poznali. V Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani poleg liturgičnih knjig, kot so misali, graduali, antifonali itd., kot fragmentarno gradivo hranijo številna pravna besedila, antično poezijo in filozofijo s komentarji, srednjeveško poezijo, zgodovinska besedila, univerzitetna skripta in prav izvirne slovarje. Ta fragmente nam s svojim raziskovanjem odkriva prof. ddr. Nataša Golob, ki se je konec leta 2021 podpisala pod drugi zvezek zbirke Manuscripta et fragmenta, ki jo Slovenska akademija znanosti in umetnosti izdaja v sodelovanju z ustanovami, ki na Slovenskem hranijo rokopisno gradivo, tokrat z NUK-om. Foto: Nataša Golob predstavlja enega od rokopisov, avtorica fotografije: Iza Pevec


14.02.2022

Nevladne organizacije v kulturi so pionirke na področju razvoja sodobne umetnosti v šolah

Zavod Bunker, Mesto žensk – Društvo za promocijo žensk v kulturi, Društvo Gledališče Glej že leta razvijajo in izvajajo kulturno-umetnostne programe s področja sodobne umetnosti v osnovnih in srednjih šolah. Kakšne so njihove izkušnje, katere programe izvajajo, kakšen je odziv šol in o izzivih v prihodnosti na tem področju v Ars humani premišljujejo: vodja projektov kulturno-umetnostne vzgoje in direktorica zavoda Bunker Alma Selimović, koordinatorica programov kulturno-umetnostne vzgoje pri nevladni organizaciji Mesto žensk – Društvo za promocijo žensk v kulturi Tea Hvala, vodja projektov in producentka pri Društvu Gledališče Glej Anja Pirnat, režiserka Lea Kukovičič, profesorica likovne umetnosti in umetnostne zgodovine na Gimnaziji Poljane v Ljubljani in strokovna svetovalka na zavodu za šolstvo za omenjeni področji Nina Ostan ter profesorica likovne vzgoje na Osnovni šoli Prežihov Voranc Ljubljana Alenka Ložar Borko.


07.02.2022

Prešernovi lavreati zaznamujejo zborovsko in operno glasbo, jezikovno kulturo in mladinsko književnost, vizualno umetnost in animirane filme

V katere pore družbe vse lahko prodirata umetnost in kultura? Kako in katere vrednote ozaveščata? Kako nas osmišljata in nam dajeta misliti? Nekaj je zagotovo – ne nastajata sami. Našo kulturno zakladnico bogatijo številni ustvarjalci, umetniki, znanstveniki. Leto je naokoli in prišel je čas za počastitev Prešernovih lavreatov. Za življenjsko delo nagrado prejmeta filolog in prevajalec dr. Kajetan Gantar ter muzikolog in dirigent dr. Mirko Cuderman. Tako zborovska kot operna glasba sta letos res stopili na piedestal. Nagrado Prešernovega sklada za vrhunske dosežke, predstavljene v zadnjih treh letih, prejmeta sopranistka Andreja Zakonjšek Krt ter skladatelj in dirigent Damijan Močnik. Na gledaliških odrih je z več premiernimi vlogami blestela na danskem rojena dramska igralka Jette Ostan Vejrup. Področje vizualne umetnosti sta zaznamovala akademski slikar Dušan Kirbiš, ki ob sliki posega še po medijih skulpture, instalacije in fotografije, ter režiserka in avtorica animiranih filmov Špela Čadež – zadnje čase odmeva njen film Steakhouse. Anji Štefan pa je z nagrado Prešernovega sklada izkazana čast za literarno ustvarjalnost, posebej za zbirko pravljic Tristo zajcev, za pesniško zbirko Imam zelene čeveljčke in avtorsko pravljico Zajčkova hišica. Kajetan Gantar, Damijan Močnik, Jette Ostan Vejrup, Andreja Zakonjšek Krt, Mirko Cuderman, Špela Čadež, Anja Štefan, Dušan Kirbiš, foto: TV Slovenija, Wikipedia, Bobo, SNG Maribor, Bobo, osebni arhiv Špele Čadež, Bobo, Galerija mesta Ptuj


31.01.2022

Dr. Spomenka Hribar in akademik dr. Tine Hribar: Slovenski razkol in slovenska sprava

Soavtorja knjige Slovenski razkol in slovenska sprava (s finančno podporo SAZU jo je izdala založba Ciceron) dr. Spomenka Hribar in akademik Tine Hribar se s slovensko spravo ukvarjata že skoraj štirideset let. Kaj je sprava? Zakaj je pomembna? Ali je stvar preteklosti ali prihodnosti? Ali je slovenski razkol v letih druge svetovne vojne prvi razkol v zgodovini slovenskega naroda? Je vsaj zadnji? Nikar ne zamudite intervjuja (v živo) Marka Golje z dr. Spomenko Hribar in akademikom Tinetom Hribarjem.


24.01.2022

Ludwig Wittgenstein in njegova misel: ob stoletnici izida Logično filozofskega traktata

Ludwig Wittgenstein (1889 – 1951) je, kot ga imenujejo v anglosaksonskem svetu, kralj filozofov (philosopher-king) in eden od očetov filozofije jezika. Dunajčan, ki je za časa življenja izdal le Logično-filozofski traktat (1921 – 1922), kratko veledelo, v katerem raziskuje odnos med jezikom in stvarnostjo in ki se uvršča ob bok največjim filozofskim stvaritvam zahodnoevropskega sveta. Leta 1951 je posthumno izšlo še drugo njegovo veliko delo Filozofske raziskave, sklepno poglavje njegovih premišljevanj o, kot je sam zapisal v predgovoru, razumevanju, stavku, logiki, stanju zavesti itd. Njegov vpliv na mnoge filozofe in umetnike, predvsem literate, je bil izjemno velik in še traja. In zakaj se je k Wittgensteinu vredno vračati, o tem z dr. Andrejem Uletom in dr. Tomažem Grušovnikom. foto: TPR


17.01.2022

Glasba na poti – izzivi, pristopi in izkušnje pri izobraževanju glasbenic in glasbenikov pri nas in v zamejstvu

V skupni oddaji Radia Trst A, slovenskega programa ORF Celovec in III. programa Radia Slovenija – programa ARS pretresamo, kako danes poteka glasbeno izobraževanje pri nas in v zamejstvu, kakšni so pristopi, kaj je pri tem pomembno in kakšni so izzivi tega izobraževanja danes? V pogovoru sodelujejo: iz Ljubljane Nina Prešiček, iz Trsta Tomaž Simčič in iz Celovca Dominik Hudl. Foto: pixabay


10.01.2022

Francis Bacon in surovost stvarnega

Na Irskem rojeni britanski slikar Francis Bacon – letos obeležujemo 30. obletnico njegove smrti – poleg Pabla Picassa velja za enega največjih figuralikov 20. stoletja. Baconove figure – človeška figura je osrednja tema njegovega slikarstva – mnogokrat izhajajo iz abstrakcije in ustvarjajo grozljivo ter tesnobno ozračje. Bacon je izhajal iz klasičnega slikarstva in še danes je impresivna njegova obsedenost s študijami Velazquezovega portreta papeža Inocenca X. iz 17. stoletja. A hkrati – to je še posebej pomembno – je Bacon slikal iz globokega občutenja življenja in zavedanja smrti. Tako mu je uspelo ustvariti edinstven in prepoznaven slog slikanja, ki se izmika klasifikacijam. Več o njegovem delu pa dr. Jure Mikuž in dr. Nataša Smolič. Pogovor je bi prvič objavljen leta 2005.


03.01.2022

Zmožnost, mišljenje in življenjski filozofski projekti

"Spomnim se, da sem leta 1966, ko sem v Le Thoru obiskoval seminar o Heraklitu, Heideggra vprašal, ali je bral Kafko. Odgovoril mi je, da je od tistega malo, kar je prebral, nanj največji vtis naredila zgodba Der Bau, 'Zgradba'. Neimenovana žival (krt, lisica ali človeško bitje), glavni lik zgodbe, se obsesivno ukvarja z gradnjo nezavzetnega brloga, ki se polagoma razodeva kot past brez izhoda. Ali se ni zgodilo natančno tako v političnem prostoru nacionalnih držav Zahoda? Pokazalo se je, da so se hiše ('domovine'), ki so jih gradili za 'narode', ki bodo morali v njih prebivati, nazadnje pokazale le kot smrtne pasti." Giorgio Agamben je eden najpomembnejših sodobnih političnih filozofov. Opus s konca dvajsetega in začetka enaindvajsetega stoletja velja za filozofski kanon. Njegova misel filozofe deli na trde nasprotnike ali goreče zagovornike. Pri založbi Beletrina je v prevodu Vere Troha izšlo delo Moč misli. Monografija predstavlja Agambenove spise in konferenčne prispevke, ki so nastali v osemdesetih in devetdesetih letih in kronološko predhajajo projektu Homo sacer. Znanstveni sodelavec na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU in recenzent knjige dr. Boštjan Nedoh pojasnjuje, da danes zmotno zoperstavljamo družbeno delovanje na eni in mišljenje povsem na drugi strani. Predpostavljamo, da se moramo v urgentnih razmerah odpovedati mišljenju: "Agambenov poudarek je nasproten. Tudi, ko delujemo, ne smemo nehati misliti, pravi italijanski filozof." Kaj pomeni, da delo Moč misli demonstira mišljenje v čisti obliki, bo pojasnil tudi recenzent dr. Peter Klepec, raziskovalec in izredni profesor na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU.


27.12.2021

Slovenska poosamosvojitvena poezija – med Sutrami (1991) Uroša Zupana in Samoumevnim (2021) Natalije Milovanović

Pozornost posvečamo poosamosvojitveni poezij, torej poezij, ki je nastajala med letoma 1991 in 2021. Pretresali bomo, katere pesnice in kateri pesniki so vstopili v slovenski literarni prostor v zadnjih treh desetletjih, kako so ga spremenili, kaj je značilno za slovensko pesniško ustvarjanje v tem obdobju in po čem ga bo pomnila literarna zgodovina v prihodnje. O tem z gosti: dr. Ireno Novak Popov, dr. Darjo Pavlič in dr. Alenom Širco. Na fotografiji knjigi iz zbirke Aleph. Zbirka Aleph Centra za slovensko književnost ima pomembno vlogo pri izdajanju pesniških knjig zadnja tri desetletja. V tej zbirki so leta 1991 izšle tako Sutre Uroša Zupana kot leta 2021 Samoumevno Natalije Milovanović – avtorja in avtorice, od katerih vsak od njiju določa en časovni pol tridesetletnega pesniškega dogajanja v Sloveniji, dva nagrajena prvenca, dve poetiki, ki vsaka na svoj način odslikavata osebno pesniško zgodbo, hkrati pa tudi čas, v katerem sta nastali.


20.12.2021

Četrta industrijska revolucija bo pripadla kreativcem

Sedem odstotkov vseh zaposlenih v Sloveniji je zaposlenih v kreativni ekonomiji. Če namreč slabim petim odstotkom, ki jih zastopajo kreativni poklici, prištejemo še podporne poklice, govorimo o skoraj 52.000 ljudeh. Deset in pol odstotkov vseh organizacijskih enot pri nas zavzema kulturni in kreativni sektor. Lani so v Centru za kreativnost, ki deluje pod okriljem Muzeja za arhitekturo, objavili najobsežnejšo statistično analizo kulturnega in kreativnega sektorja od leta 2008 do 2017. Kaj je, poleg kulture, tako imenovana kreativa? Arhitektura, oglaševanje, oblikovanje in vizualne umetnosti, kulturna dediščina, arhivska in knjižnična dejavnost, knjiga, kulturno-umetnostna vzgoja, glasba, uprizoritvene in intermedijske umetnosti, mediji, programska oprema, film in avdiovizualne dejavnosti. Razmerje med kulturno in kreativno produkcijo, vlogo ustvarjalnosti v družbi in ugotovitve raziskave bodo analizirale urednica publikacije Kulturni imperativ - Razsežnost in potencial kulturnega in kreativnega sektorja v Sloveniji, izredna profesorica na ljubljanski akademiji za oblikovanje in direktorica Inštituta za oblikovanje dr. Barbara Predan, umetnica in oblikovalka Tamara Lašič Jurkovič iz oblikovalskega studia Ljudje. Za nekaj izjav smo prosili tudi dr. Niko Murovec iz Inštituta za ekonomska raziskovanja. foto: Center za kreativnost


Stran 7 od 42
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov