Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Iznajdevanje človekovih pravic

13.07.2015


Razprave o človekovih pravicah sprožajo veliko čustev. Zdi se, da jih imamo včasih prehitro na jeziku, ko v čustvenem odzivu zahtevamo nekaj, za kar se nam zdi, da nam pripada kar samo po sebi.

Človekove pravice so danes na teoretični ravni do neke mere samoumevne, niso pa samoumevne pri uveljavljanju. Zanimivo je, da so bile samoumevne tudi ob svojih začetkih, ko še niso bile tako teoretično podprte in so bile še daleč od uveljavitve.

Francoski pisci Deklaracije o pravicah človeka in državljana iz leta 1789 so v prvem členu zapisali, “da se ljudje rodijo in živijo svobodni ter enaki v pravicah”, vendar enakosti niso razširili na sužnje v svojih kolonijah, podobno kot to ni storil Thomas Jefferson. Kako daleč je torej segla ta zapisana “samoumevnost” človekovih pravic v 18. stoletju? Ali je šlo za neko hipokrizijo?

Thomas Jefferson, ki je bil lastnik sužnjev, je leta 1776 v prvem osnutku Deklaracije o neodvisnosti zapisal: “Za nas so te resnice svete in neizpodbitne, da so vsi ljudje ustvarjeni enaki in neodvisni in da iz tega izhajajo neločljive in neodtuljive pravice, med katerimi so zaščita življenja, svobode in iskanja sreče.”

Človekove pravice nekoč in danes?
O tem in še kako samoumevne so bile človekove pravice ob njihovi razglasitvi nekoč in danes ter kakšno vlogo so ob tem imela čustva, so v oddaji Ars humana razmišljali podpredsednik Akademije za demokracijo Rok Svetlič, varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer in sociologinja Ksenija Vidmar Horvat. V pogovoru so se naslonili na knjigo Lynn Hunt: Iznajdevanje človekovih pravic: zgodovina.

“V resnici to ni bila nova težava,” je o “samoumevnosti” dejal Rok Svetlič z Akademije za demokracijo. “Ne smemo pozabiti, da so tako stoiki pred 2000 leti kot krščanski koncept v osnovi imeli pogoje, da bi razglasili deklaracijo človekovih pravic, pa je niso. Zakaj? Zato, ker dostojanstvo človekove bogopodobnosti ali pa enakost, ki so jo deklarirali stoiki, nista dobili politične učinkovitosti. In to ni bila hipokrizija. Stoiki so res verjeli, da so iskreni, hkrati pa so bili lastniki sužnjev. Živeli so namreč v svetu, ki je bil tako razdeljen na dve plasti, da med njima ni bilo nobenega iskrenja,” je dejal.

Svetlič je pojasnil, da pa gre v krščanstvu za “ločitev na spiritualni svet.” “Tukaj boste našli vse koncepte, ki so v skladu s človekovimi pravicami: bogopodobnost; vsi smo enaki, ko smo v Kristusovem telesu; Grk, Rimljan in Jud – vsi bodo enaki. Ko pa spregovori Nova zaveza o politični realnosti, imate drugo zastavitev: ženske bodite poslušne moškim; sužnji se bojte gospodarjev in tako naprej. Se pravi govorimo o neki ločnici med dvema svetovoma, neki zelo vodotesni ločnici med njima, da ne prihaja do iskrenja, zaradi katere nihče ne ugotovi, da je nastalo protislovje. Hkrati živimo svet, v katerem trdimo A in izvršujemo ne-A in nihče ne vidi v tem nobenega problema,” je dodal.

In ko je ta ločnica ali ovira izpadla, se je lahko zgodila tudi francoska revolucija. Zakaj, pojasnjuje Svetlič z besedami: “Ko se je nekdo nekega jutra zbudil in rekel ‘pa saj to ne gre skupaj’ in se vprašal: A smo enaki, a nismo enaki? Nastala sta napetost in iskrenje, ki sta zahtevala spremembo. Podobno je s sužnjelastništvom 19. stoletja, ko je nekega dne nekdo moral umakniti to oviro in opozoriti na protislovje. Prej tega protislovja ni nihče videl. To so naporni koraki. In kot pravi Lynn Hunt: “Ne bo se končalo.” Vprašanje je, kam se bo etična subjektiviteta širila. Danes morda živimo v nekem svetu, kjer ravno tako delamo neko izključujočo gesto, ki se je ne zavedamo. Težko si očitamo, da smo zaradi tega nemoralni. Recimo, da smo barvno slepi, imamo neko slepo pego, zaradi katere nečesa ne vidimo.”

Vlasta Nussdorfer pa je opozorila, da “zgodovina pozna enakost, vendar pa, ko se vprašamo, kdaj so ženske postale enake moškim, se spomnimo na to, da so bile dolgo brez volilne pravice, brez mnogih pravic. Še pred kratkim smo govorili o ženskih kvotah kot nuji, da smo lahko odšli na volitve. To se mi upira in zdi se mi poniževalno, da moramo govoriti o kvotah, ker niso samoumevne. Potem so tu pravice otrok. Tudi konvencija o pravicah otrok je zelo mlada. Torej otroci niso bili bitja z vsemi pravicami, ki pripadajo prav njim. Tudi danes lahko prav tako žalostno govorimo o sužnjelastništvu pri delavcih, pri mnogih, ki prihajajo k nam in so brez pravic, brez zaslužka, brez počitka. Veliko sodobnih kršitev človekovih pravic bi danes lahko enačili s preteklimi. Govorimo tudi o prodaji delov teles, žensk, otrok, trgovina z ljudmi kar cveti, begunske krize … To so pravzaprav obrazi sodobnosti. Danes smo na žalost na neki točki, ko mnogi zapustijo domove, kjer so brez pravic in iščejo obljubljene dežele tam, kjer jih najbrž še nekaj časa ne bodo našli.”

Človekove pravice so sebičen koncept
Človekove pravice so tako pravzaprav sebičen koncept. Mogoče se zato sprožajo tako močna čustva, ko zaslutimo, da se kršijo. Vendar je bistveno za njihovo splošno delovanje, da to sebičnost dopustimo in priznamo tudi drugim.

“Človekove pravice nehote ali pa implicitno vsebujejo neki element sebičnosti bodisi v smislu preračunavanja, kaj zame pomeni biti human v nekem določenem trenutku, kaj mi prinaša, kaj pa moje pravice, kaj to pomeni zame. Ob tem pa moramo vselej tehtati med splošnim, obče dobrim in obče človeškim ter našimi individualni položaji,” izpostavlja Ksenija Vidmar Horvat in opozarja, da je pri upoštevanju obče dobrega za nas položaj slabši.

“Ker živimo v družbi, v kateri je nagrajevanje za naše odločitve in dejanja precej hitro in instantno, medtem pa delovanje v dobro človeštva ni takoj vidno in je težko izmerljivo v kratkem času. Kot kažejo novejše raziskave, ki prihajajo iz nevroznanosti, so naše reakcije povezane s presojo, ki je skorajda nezavedna in se po njej sprašujemo ali bo naše ravnanje sploh naredilo kakršnokoli spremembo. Običajno potem ugotovimo, da najverjetneje ne, iz česar potem sledi naša pasivnost. Skratka smo v neki nenavadni situaciji. Po eni strani vemo več o človekovih pravicah, vemo več o kršenju človekovih pravic, po drugi strani pa smo na nek način ravno zaradi informiranosti, oziroma zaradi kulture mnenj o vsem, bolj paralizirani,” je dodala.

Empatija se ni izčrpala
Kljub pesimizmu, ki ga občutimo ob kršitvah človekovih pravic je Lynn Hunt v svoji knjigi optimistična, hkrati pa opozarja na velike in mučne izzive: “Empatija se ni izčrpala, kot trdijo nekateri. Postala je še močnejša sila dobrega kot kadarkoli prej. A nasprotujoči učinek nasilja, bolečine in dominacije je prav tako večji kot kadarkoli doslej.”

Človekove pravice so naš edini skupen branik pred temi pogubami. Še naprej moramo razvijati njihovo različico iz 18. stoletja in pri tem zagotoviti, da beseda “človekove” v Splošni deklaraciji človekovih pravic ne vsebuje nobenih dvoumnosti, ki jih ima beseda “človek” oziroma “moški” v pojmu “pravice človeka”. Razvoj pravic se nadaljuje, toda kot vedno z velikim nestrinjanjem o tem, kako naj poteka: pravica ženske do izbire nasproti pravice zarodka do življenja, pravica do dostojne smrti nasproti absolutni pravici do življenja, pravice oviranih oseb, istospolnih, otrok in živali – razprav ni in ne bo konec.

Aktivisti za človekove pravice iz 18. stoletja so svoje nasprotnike lahko obsojali kot brezčutne tradicionaliste, ki želijo ohranjati družbeni red, utemeljen na neenakopravnosti, posebnostih in preteklih običajih in ne na enakopravnosti, univerzalnosti in naravnih pravicah. A nič več nimamo možnosti, da zgolj zavrnemo stare poglede. Ko so človekove pravice postale splošno priznane, smo se morali na drugi strani boja zanje soočiti s svetom, ki ga je ustvarilo to prizadevanje. Ugotoviti moramo, kako ravnati z mučitelji in morilci, kako v prihodnje preprečiti njihova dejanja, obenem pa priznati, da so del nas. Ne moremo jih tolerirati niti razčlovečiti, v knjigi Iznajdevanje človekovih pravic še piše Huntova.

Aleksander Čobec


Ars humana

829 epizod


Oddaja predstavlja humanistične teme, od filozofije in literature do jezikoslovja in zgodovine. Oddajo oblikujemo predvsem na podlagi pogovorov s priznanimi strokovnjaki iz določenega področja, največkrat gre za vrhunske profesorje, filozofe ali znanstvenike. Namen oddaje je dvojen: poglobljeno razmišljanje o temah s področja humanistike in njena popularizacija.

Iznajdevanje človekovih pravic

13.07.2015


Razprave o človekovih pravicah sprožajo veliko čustev. Zdi se, da jih imamo včasih prehitro na jeziku, ko v čustvenem odzivu zahtevamo nekaj, za kar se nam zdi, da nam pripada kar samo po sebi.

Človekove pravice so danes na teoretični ravni do neke mere samoumevne, niso pa samoumevne pri uveljavljanju. Zanimivo je, da so bile samoumevne tudi ob svojih začetkih, ko še niso bile tako teoretično podprte in so bile še daleč od uveljavitve.

Francoski pisci Deklaracije o pravicah človeka in državljana iz leta 1789 so v prvem členu zapisali, “da se ljudje rodijo in živijo svobodni ter enaki v pravicah”, vendar enakosti niso razširili na sužnje v svojih kolonijah, podobno kot to ni storil Thomas Jefferson. Kako daleč je torej segla ta zapisana “samoumevnost” človekovih pravic v 18. stoletju? Ali je šlo za neko hipokrizijo?

Thomas Jefferson, ki je bil lastnik sužnjev, je leta 1776 v prvem osnutku Deklaracije o neodvisnosti zapisal: “Za nas so te resnice svete in neizpodbitne, da so vsi ljudje ustvarjeni enaki in neodvisni in da iz tega izhajajo neločljive in neodtuljive pravice, med katerimi so zaščita življenja, svobode in iskanja sreče.”

Človekove pravice nekoč in danes?
O tem in še kako samoumevne so bile človekove pravice ob njihovi razglasitvi nekoč in danes ter kakšno vlogo so ob tem imela čustva, so v oddaji Ars humana razmišljali podpredsednik Akademije za demokracijo Rok Svetlič, varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer in sociologinja Ksenija Vidmar Horvat. V pogovoru so se naslonili na knjigo Lynn Hunt: Iznajdevanje človekovih pravic: zgodovina.

“V resnici to ni bila nova težava,” je o “samoumevnosti” dejal Rok Svetlič z Akademije za demokracijo. “Ne smemo pozabiti, da so tako stoiki pred 2000 leti kot krščanski koncept v osnovi imeli pogoje, da bi razglasili deklaracijo človekovih pravic, pa je niso. Zakaj? Zato, ker dostojanstvo človekove bogopodobnosti ali pa enakost, ki so jo deklarirali stoiki, nista dobili politične učinkovitosti. In to ni bila hipokrizija. Stoiki so res verjeli, da so iskreni, hkrati pa so bili lastniki sužnjev. Živeli so namreč v svetu, ki je bil tako razdeljen na dve plasti, da med njima ni bilo nobenega iskrenja,” je dejal.

Svetlič je pojasnil, da pa gre v krščanstvu za “ločitev na spiritualni svet.” “Tukaj boste našli vse koncepte, ki so v skladu s človekovimi pravicami: bogopodobnost; vsi smo enaki, ko smo v Kristusovem telesu; Grk, Rimljan in Jud – vsi bodo enaki. Ko pa spregovori Nova zaveza o politični realnosti, imate drugo zastavitev: ženske bodite poslušne moškim; sužnji se bojte gospodarjev in tako naprej. Se pravi govorimo o neki ločnici med dvema svetovoma, neki zelo vodotesni ločnici med njima, da ne prihaja do iskrenja, zaradi katere nihče ne ugotovi, da je nastalo protislovje. Hkrati živimo svet, v katerem trdimo A in izvršujemo ne-A in nihče ne vidi v tem nobenega problema,” je dodal.

In ko je ta ločnica ali ovira izpadla, se je lahko zgodila tudi francoska revolucija. Zakaj, pojasnjuje Svetlič z besedami: “Ko se je nekdo nekega jutra zbudil in rekel ‘pa saj to ne gre skupaj’ in se vprašal: A smo enaki, a nismo enaki? Nastala sta napetost in iskrenje, ki sta zahtevala spremembo. Podobno je s sužnjelastništvom 19. stoletja, ko je nekega dne nekdo moral umakniti to oviro in opozoriti na protislovje. Prej tega protislovja ni nihče videl. To so naporni koraki. In kot pravi Lynn Hunt: “Ne bo se končalo.” Vprašanje je, kam se bo etična subjektiviteta širila. Danes morda živimo v nekem svetu, kjer ravno tako delamo neko izključujočo gesto, ki se je ne zavedamo. Težko si očitamo, da smo zaradi tega nemoralni. Recimo, da smo barvno slepi, imamo neko slepo pego, zaradi katere nečesa ne vidimo.”

Vlasta Nussdorfer pa je opozorila, da “zgodovina pozna enakost, vendar pa, ko se vprašamo, kdaj so ženske postale enake moškim, se spomnimo na to, da so bile dolgo brez volilne pravice, brez mnogih pravic. Še pred kratkim smo govorili o ženskih kvotah kot nuji, da smo lahko odšli na volitve. To se mi upira in zdi se mi poniževalno, da moramo govoriti o kvotah, ker niso samoumevne. Potem so tu pravice otrok. Tudi konvencija o pravicah otrok je zelo mlada. Torej otroci niso bili bitja z vsemi pravicami, ki pripadajo prav njim. Tudi danes lahko prav tako žalostno govorimo o sužnjelastništvu pri delavcih, pri mnogih, ki prihajajo k nam in so brez pravic, brez zaslužka, brez počitka. Veliko sodobnih kršitev človekovih pravic bi danes lahko enačili s preteklimi. Govorimo tudi o prodaji delov teles, žensk, otrok, trgovina z ljudmi kar cveti, begunske krize … To so pravzaprav obrazi sodobnosti. Danes smo na žalost na neki točki, ko mnogi zapustijo domove, kjer so brez pravic in iščejo obljubljene dežele tam, kjer jih najbrž še nekaj časa ne bodo našli.”

Človekove pravice so sebičen koncept
Človekove pravice so tako pravzaprav sebičen koncept. Mogoče se zato sprožajo tako močna čustva, ko zaslutimo, da se kršijo. Vendar je bistveno za njihovo splošno delovanje, da to sebičnost dopustimo in priznamo tudi drugim.

“Človekove pravice nehote ali pa implicitno vsebujejo neki element sebičnosti bodisi v smislu preračunavanja, kaj zame pomeni biti human v nekem določenem trenutku, kaj mi prinaša, kaj pa moje pravice, kaj to pomeni zame. Ob tem pa moramo vselej tehtati med splošnim, obče dobrim in obče človeškim ter našimi individualni položaji,” izpostavlja Ksenija Vidmar Horvat in opozarja, da je pri upoštevanju obče dobrega za nas položaj slabši.

“Ker živimo v družbi, v kateri je nagrajevanje za naše odločitve in dejanja precej hitro in instantno, medtem pa delovanje v dobro človeštva ni takoj vidno in je težko izmerljivo v kratkem času. Kot kažejo novejše raziskave, ki prihajajo iz nevroznanosti, so naše reakcije povezane s presojo, ki je skorajda nezavedna in se po njej sprašujemo ali bo naše ravnanje sploh naredilo kakršnokoli spremembo. Običajno potem ugotovimo, da najverjetneje ne, iz česar potem sledi naša pasivnost. Skratka smo v neki nenavadni situaciji. Po eni strani vemo več o človekovih pravicah, vemo več o kršenju človekovih pravic, po drugi strani pa smo na nek način ravno zaradi informiranosti, oziroma zaradi kulture mnenj o vsem, bolj paralizirani,” je dodala.

Empatija se ni izčrpala
Kljub pesimizmu, ki ga občutimo ob kršitvah človekovih pravic je Lynn Hunt v svoji knjigi optimistična, hkrati pa opozarja na velike in mučne izzive: “Empatija se ni izčrpala, kot trdijo nekateri. Postala je še močnejša sila dobrega kot kadarkoli prej. A nasprotujoči učinek nasilja, bolečine in dominacije je prav tako večji kot kadarkoli doslej.”

Človekove pravice so naš edini skupen branik pred temi pogubami. Še naprej moramo razvijati njihovo različico iz 18. stoletja in pri tem zagotoviti, da beseda “človekove” v Splošni deklaraciji človekovih pravic ne vsebuje nobenih dvoumnosti, ki jih ima beseda “človek” oziroma “moški” v pojmu “pravice človeka”. Razvoj pravic se nadaljuje, toda kot vedno z velikim nestrinjanjem o tem, kako naj poteka: pravica ženske do izbire nasproti pravice zarodka do življenja, pravica do dostojne smrti nasproti absolutni pravici do življenja, pravice oviranih oseb, istospolnih, otrok in živali – razprav ni in ne bo konec.

Aktivisti za človekove pravice iz 18. stoletja so svoje nasprotnike lahko obsojali kot brezčutne tradicionaliste, ki želijo ohranjati družbeni red, utemeljen na neenakopravnosti, posebnostih in preteklih običajih in ne na enakopravnosti, univerzalnosti in naravnih pravicah. A nič več nimamo možnosti, da zgolj zavrnemo stare poglede. Ko so človekove pravice postale splošno priznane, smo se morali na drugi strani boja zanje soočiti s svetom, ki ga je ustvarilo to prizadevanje. Ugotoviti moramo, kako ravnati z mučitelji in morilci, kako v prihodnje preprečiti njihova dejanja, obenem pa priznati, da so del nas. Ne moremo jih tolerirati niti razčlovečiti, v knjigi Iznajdevanje človekovih pravic še piše Huntova.

Aleksander Čobec


04.03.2024

Dr. Predrag Novaković ob 100-letnici arheologije na Univerzi v Ljubljani: "Danes je arheologija najbolj interdisciplinarna veda znotraj humanistike."

V študijskem letu 2023/2024 mineva sto let, odkar so na ljubljanski Univerzi vpeljali študij arheologije. Začetki študija arheologije v Sloveniji so povezani z ustanovitvijo Univerze v Ljubljani in Filozofske fakultete leta 1919. Stoletnico študija te silno pomembne vede zaznamujemo tudi na našem programu. Gostimo dr. Predraga Novakovića, profesorja za arheološko metodologijo, teoretsko arheologijo ter arheološki teorijo in zgodovino na Oddelku za arheologijo Univerze v Ljubljani, pa tudi avtorja izčrpnega prikaza o zgodovini arheologije na Univerzi v Ljubljani. Foto: Oddelek za arheologijo ljubljanske Filozofske fakultete


26.02.2024

Kako misliti današnji svet?

Kam gre svet? V kakšni družbi živimo? Prihodnost je nejasna in jo bomo morali na novo izumiti. V času, ko živimo v permanentni krizi, je filozofija pred velikimi izzivi, kako misliti nastalo situacijo in družbeno-politično dogajanje tudi v luči tehnološkega napredka, vojn, pa globalnih podnebnih sprememb, izčrpavanj surovin in družbene neenakosti. O tem s filozofom prof. dr. Deanom Komelom. Foto: Gregor Podlogar


19.02.2024

Od božje kazni do mikrobov: kako smo skozi zgodovino razumeli epidemije

Z dr. Alojzom Ihanom o kulturni zgodovini kužnih bolezni


12.02.2024

Srednjeveška naselbina Gutenwerd

Najzgodnejši pisni viri, ki omenjajo Gutewerd, postavlja to naselbino v 13. stoletje. Arheološke najdbe z Otoka pri Dobravi, ki so v veliki večini le odlomki ali deli predmetov, nakazujejo na zelo raznovrstno podobo življenja v tej naselbini. Kakšno zgodbo nam pripoveduje ta naselbina ob reki Krki, ki so jo slovenski arheologi ponovno začeli raziskovati ter jo obširneje predstavili na razstavi Nekoč je bil Gutenwerd v Narodnem muzeju Slovenije? O tem v pogovoru, v katerem sodelujejo dr. Tomaž Nabergoj, dr. Eva Menart in Katja Špec. Foto: Narodni muzej Slovenije/Tomaž Lauko


05.02.2024

Prešernovi lavreati 2024

Pozornost namenjamo letošnjima prejemnikoma Prešernove nagrade za življenjsko delo – to sta baletni plesalec, koreograf, režiser, publicist in pedagog dr. Henrik Neubauer ter pesnica in prevajalka Erika Vouk. Predstavljamo tudi šest nagrajencev Prešernovega sklada za ustvarjalne dosežke zadnjih treh let: pesnico Miljano Cunta, mezzosopranistko Nuško Drašček, ustvarjalca stripov Cirila Horjaka, filmsko scenaristko in režiserko Saro Kern, oblikovalca vidnih sporočil Tomata Koširja in igralko Jano Zupančič. Avtorji prispevkov so Anamarija Štukelj Cusma, Irena Kodrič Cizerl, Vlado Motnikar, Alma Kužel, Marko Golja, Tina Poglajen, Žiga Bratoš in Staša Grahek. Foto: RTVSLO


29.01.2024

Ali Munch kriči še danes? Ob 80. obletnici avtorja slike Krik

"Slike morajo prikazovati žive ljudi, ki dihajo in čutijo, trpijo in ljubijo. Ljudje bodo razumeli svetost, moč teh prizorov in sneli klobuk kot bi bili v cerkvi." Tako je bil prepričan Edvard Munch, avtor slavnega Krika, podobe tesnobe, ki jo poznamo skoraj vsi in se je tudi znašla skoraj vsepovsod – na majicah, magnetih, skodelicah, v karikaturah, reklamah in nanizankah. Zakaj se zdi, da je naše doživljanje tega bitja v tihem kriku, ujetega v rdečih vijugah neba, skorajda univerzalno? Tudi o tem ob 80. obletnici umetnikove smrti razmišlja Goran Milovanović, vodja Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, slišite pa lahko tudi kako Munchov Krik doživljajo laiki in pa nekaj umetnikovih misli ter literariziran zapis o Kriku v približnem prevodu. Foto: Krik (1893), olje, tempera in pastel na kartonu, Narodna galerija Norveške; vir: wikimedia, izrez fotografije


22.01.2024

Vprašanje meje – včeraj, danes, jutri

Vsakodnevno se srečujemo z različnimi mejami, tako vidnimi kot tudi nevidnimi. Pravzaprav pa je meja nekaj, kar človeka spremlja skozi vso zgodovino. V pogovoru, ki je nastal v rednem mesečnem sodelovanju 3. programa Radia Slovenija – programa Ars, Radia Trst A in slovenskega programa ORF Celovec, tokrat razmišljamo, kakšen vpliv so imele meje na ljudi v slovenskem in evropskem prostoru, kako danes meje vplivajo nanje v krajih, ki so z njo neločljivo povezani, in ali se bodo v prihodnje še spreminjale. V pogovoru sodelujejo red. prof. dr. Marta Verginella, zgodovinarka, zaposlena na ljubljanski Filozofski fakulteti, izr. prof. dr. Peter Mikša, zgodovinar, zaposlen na ljubljanski Filozofski fakulteti, mag. Roman Roblek, pravnik, strokovni svetovalec pri Slovenskem informacijskem centru v Celovcu. Objavljena vsebina je del projekta I KNOW EU/Tu EU 2024, ki ga je finančno podprla Evropska unija. Evropska unija ni vključena v pripravo projekta in ne odgovarja za informacije in stališča, predstavljene v okviru projekta. Foto: RTV SLO


15.01.2024

Adamičeva Amerika, »dežela v primežu lastne temeljne neskladnosti«

Vse odkar so postale vodilna geopolitična sila, skušamo po vsem svetu razumeti ne le zunanjo politiko, ampak tudi notranje dogajanje v Združenih državah. Če nam pri tem lahko pomagajo sociologi in politologi današnjega časa, pa je toliko bolj nenavadno, da nam odličen vpogled v notranja protislovja ameriške družbe lahko ponudi tudi pisanje pisatelja, ki se je pred več kot 100 leti v Združene države preselil iz naših krajev. V tokratni Ars humani se bomo zato Združenim državam približali prav skozi heterogeno zbirko avtobiografskih utrinkov, misli, esejev in opazovanj Louisa Adamiča, naslovljeno Moja Amerika: 1928-1938, ki je v dveh zvezkih nedavno izšla pri založbi Sophia. Kako je Adamič videl ameriško družbo v 30-ih letih preteklega stoletja - ko so se spričo velike ekonomske krize vse tamkajšnje rasne, razredne in politične napetosti izrisale še močneje kot prej - bomo govorili s prevajalko Moje Amerike, novinarko Kristino Božič ter piscema spremnih besed k Adamičevemu delu, asistentom na Oddelku za kulturno zgodovino Fakultete na humanistiko Univerze v Novi Gorici dr. Milanom Mrđenovićem ter literarnim zgodovinarjem Blažem Gselmanom. Oddajo je pripravila Alja Zore.


08.01.2024

Endimionove sanje in pomen simbolnega

Delo Endimionove sanje (2013) dr. Igorja Škamperleta obravnava področje imaginacije in nekatere simbolne oblike v zgodovini človeštva. V pogovoru z avtorjem, ki je nastal leta 2013, razmišljamo o vprašanjih, kot so kaj je simbol, kako je nastala kultura in kakšna je pot mitoloških junakov. Foto: RTV SLO


01.01.2024

O trikraljevskem koledovanju

Trikraljevsko koledovanje poteka pred praznikom svetih treh kraljev, ko ljudje v kostumih svetih treh kraljev obiskujejo domove, pojejo kolednice, uprizarjajo kratke dramske prizore, voščijo za novo leto in prejemajo darove. Trikraljevski koledniki ohranjajo spomin na prihod svetih treh kraljev, ki so se prišli poklonit novorojenemu Jezusu. Po drugi svetovni vojni je bilo koledovanje pri nas prepovedano, zato je začelo zamirati, spet pa je oživelo konec osemdesetih let 20. stoletja, razcvet koledovanja pa je bil v devetdesetih letih, tudi z uvedbo Trikraljevske akcije. Pogovor o trikraljevskem koledovanju je nastal v sodelovanju slovenskega programa ORF Celovec, Radia Trst A in Programa Ars. V njem sodelujejo Ivan Boškin, mag. Martina Piko-Rustia, Osvald Errath in Jokej Logar. Pogovor vodil Miha Pasterk. Foto: Valvasorjeva upodobitev kolednikov v Ljubljani (1689), vir: Wikipedija


25.12.2023

Plotin in njegova misel

Plotinove Eneade skupaj s Platonovimi dialogi in Aristotelovimi spisi predstavljajo eno najbolj pomembnih filozofskih del antike. Ta utemeljitelj novoplatonizma iz 3. stoletja, ki je svojo modrost zasnoval predvsem na Platonovi misli, je vplival tudi na mnoge krščanske mislece. Gre za filozofa, ki je tudi s pomočjo podob mislil mistiko Enega – Eno kot sonce, absolutno v svoji presežnosti in vseprisotnosti. Plotin na podlagi teh razmišljanj razvije svoj osrednji nauk – nauk o treh hipostazah, ki vključuje Eno, Um in Dušo. Več o tem poznoantičnem filozofu in njegovi misli pa v pogovoru s filologinjo dr. Sonjo Weiss, ki je prevedla Plotinove Zbrane spise I, II in III (Slovenska matica) in o njegovi filozofiji napisala tudi knjigo Zrcalo resnice (KUD Logos). Foto: Wikipedija


18.12.2023

Prodaja avtorskih pravic na mednarodnem trgu: Praktične izkušnje in prihodnji izzivi slovenskega založništva

Potem ko so uspešno izvedli enega od največjih kulturnih dogodkov na mednarodnem odru od osamosvojitve, častno gostovanje na knjižnem sejmu v Frankfurtu, je pred našimi avtorji in avtoricami nova pomembna mednarodna priložnost: prav tako častno gostovanje na aprilskem sejmu v Bologni. Ali je prodaja slovenskih avtorskih pravic tujim založnikom še vedno neizkoriščeno področje, ki je v fazi razvoja? Ali še naprej grizemo v kolena, se približujemo razgledni točki ali že sestopamo z gore? O tem v Ars humani z literarnima agentkama Petro Kavčič (Beletrina) in Senjo Požar (Mladinska knjiga in Cankarjeva založba) ter Katjo Urbanija, razvijalko mednarodne knjižne dejavnosti na Javni agenciji za knjigo. Objavljena vsebina je del projekta I KNOW EU/Tu EU 2024, ki ga je finančno podprla Evropska unija. Evropska unija ni vključena v pripravo projekta in ne odgovarja za informacije in stališča, predstavljene v okviru projekta.


11.12.2023

Dr. Špelca Mežnar o človekovih pravicah

Svetovni dan človekovih pravic obeležujemo vsako leto 10. decembra. Ustavna sodnica dr. Špelca Mežnar v pogovoru z Markom Goljo pove marsikaj o človekovih pravicah, med drugim pa odgovori tudi na vprašanje, ali je njihov nabor dokončen ali se bo razvijal tudi v prihodnje. S kratkima pogovoroma sodelujeta še varuh človekovih pravic Peter Svetina in Metka Naglič iz Amnesty International Slovenija. Objavljena vsebina je del projekta I KNOW EU/Tu EU 2024, ki ga je finančno podprla Evropska unija. Evropska unija ni vključena v pripravo projekta in ne odgovarja za informacije in stališča, predstavljene v okviru projekta.


04.12.2023

Toplo-hladni odnosi med Jugoslavijo in Kitajsko

Konec 70-ih let je osrednji kitajski časopis zapisal sledeče: »Zveza komunistov Jugoslavije je univerzalno resnico marksizma v Jugoslaviji udejanjila v konkretno prakso ter ustanovila in razvila socialistični sistem samoupravljanja, primeren za tamkajšnje razmere. Kitajsko ljudstvo čuti iskreno veselje in globok navdih ob vsakem dosežku revolucije in izgradnje jugoslovanskega ljudstva.« Če so v tem času tudi jugoslovansko vodstvo označevali za enotno, inteligentno in celo herojsko, pa so bile denimo dve desetletji prej njihove oznake skorajda povsem nasprotne: jugoslovanski voditelji so bili izdajalci, ki so se odrekli revoluciji, agenti imperializma, sovražniki in huligani. Te vse prej kot enoznačne jugoslovansko-kitajske odnose, ki so tekom hladne vojne večkrat zanihali iz ene skrajnosti v drugo, obravnava zbornik v angleškem jeziku z naslovom China, Yugoslavia, and Socialist Worldmaking - torej: Kitajska, Jugoslavija in socialistično ustvarjanje sveta - ki je nedavno nastal pod okriljem raziskav jugoslovanske neuvrščenosti v primerjalni perspektivi na Znanstveno-raziskovalnem središču Koper. Prav ob tej knjigi se bomo v tokratni Ars humani spraševali, zakaj so odnosi med Jugoslavijo in Kitajsko doživljali tolikšna nihanja; kaj nam ta povedo o notranje- in zunanje-političnem razvoju obeh držav, ki sta imeli kljub radikalni razliki v moči in velikosti tudi precejšen globalni vpliv; ter kako nam ta zgodba dveh stranskih akterjev hladne vojne lahko razkrije nekatere plasti tega konflikta, ki jih ob nenehnem osredotočanju na velesile ponavadi spregledamo? V ARS humani gostimo tri zgodovinarje, ki so sodelovali pri omenjenem zborniku, akademika dr. Jožeta Pirjevca in dr. Jureta Ramšaka z Znanstveno-raziskovalnega središča Koper, kitajsko perspektivo pa nam bo pomagal osvetliti gost iz tujine, Zhou Yuguang, doktorski študent na Univerzi v Münchnu. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Josip Broz Tito in Hua Guofeng, izsek iz naslovnice zbornika China, Yugoslavia, and Socialist Worldmaking


27.11.2023

Leon Novak in Klaudija Sedar o zapuščini Števana Küzmiča, ob njegovi 300-letnici rojstva

Osvetljujemo življenjsko pot in delo enega izmed pozabljenih velikanov slovenske kulturne zgodovine – evangeličanskega duhovnika Števana Küzmiča. Letos smo se nanj spomnili, ker mineva 300 let od njegovega rojstva. A ni bil samo duhovnik, ampak je bil prvi Slovenec, ki je prevedel Sveto pismo Nove zaveze iz izvirnega jezika – grščine – v prekmurščino, s tem pa vzpostavil prekmurski knjižni jezik v drugi polovici 18. stoletja. O Küzmiču premišljujeta latinistka in splošna jezikoslovka ter direktorica Zavoda Primoža Trubarja dr. Klaudija Sedar in škof Evangeličanske cerkve v Sloveniji mag. Leon Novak.


20.11.2023

Hude ure – šolstvo na slovenskem poselitvenem ozemlju pred in med drugo svetovno vojno

Pred nedavnim je minilo okroglo stoletje od izglasovanja šolske reforme Ministra za šolstvo tedanje Kraljevine Italije, filozofa Giovannija Gentileja, ki je zapečatila usodo slovenščine kot učnega jezika v šolah takratne Julijske krajine. Izbris iz učnih načrtov jo je doletel skupno s hrvaščino oziroma z nemščino na Južnem Tirolskem, ki je si jo je Italija prav tako prisvojila kot zmagovalka v prvi svetovni vojni. Ukrep, ki je odločilno pripomogel k razvoju predvojnega protifašističnega odpora na Primorskem, nam pa služi kot vzvod za primerjalno obravnavo položaja slovenskega jezika pod nemško nacionalno ter pozneje nacistično vlado na Koroškem oziroma pod italijanskimi, nemškimi in madžarskimi zasedbenimi oblastmi na slovenskem naselitvenem območju pred in med drugo svetovno vojno. Pogovor, ki ga vodi Pavel Volk, sooblikujejo arhivistka na Pokrajinskem arhivu v Novi Gorici Milena, zgodovinar Teodor Domej in direktor Slovenskega šolskega muzeja Stane Okoliš. Foto: Wikimedia; na fotografiji partizanska šola na Ljubnem.


13.11.2023

Možgani – najbolj kompleksen stroj v univerzumu

Zakaj so človeški možgani najbolj kompleksen stroj v univerzumu? Kako ta približno kilogram in pol težak organ sploh deluje? Kakšen je pravzaprav njegov potencial in zakaj se nenehno spreminja? Ta in druga vprašanja, povezana z možgani, ki jih med drugimi v knjigi Živo omrežje (UMco, 2023) pretresa ameriški znanstvenik David Eagleman (1971), so v ospredju v pogovoru o delovanju možganov. Gost je nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek. Foto: Založba UMco


06.11.2023

Taylorizem: pogled na družbo in gospodarjenje, ki so ga sprejeli tako Lenin kot Roosevelt in Mussolini

»V preteklosti je bil na prvem mestu človek, v prihodnosti mora biti na prvem mestu sistem.« Tako se glasi skorajda programski stavek Fredericka Winslowa Taylorja, utemeljitelja znanstvenega managementa, vede, ki je na začetku 20. stoletja sprožila široko revolucijo delovnih procesov in po eni strani močno povečala učinkovitost dela, po drugi strani pa s svojim grobim, zelo tehničnim pogledom na človeka, postala navdih za nekatere največje distopične romane preteklega stoletja. Ob njegovem delu Načela znanstvenega managementa, ki je letos izšlo pri Inštitutu Časopis za kritiko znanosti, bomo o Taylorju in njegovi dediščini govorili s prevajalci dela, ki so besedilu pripisali tudi spremne besede: filozofom, predavateljem na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem, dr. Primožem Turkom, znanstvenim sodelavcem Pedagoškega inštituta, komunikologom dr. Igorjem Bijukličem ter samostojnim raziskovalcem, političnim filozofom dr. Andrejem Markovićem. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: fotografija enega od preizkusov, s katerimi je F. W. Taylor znanstveno raziskoval, kako najbolj učinkovito opravljati posamezna dela v tovarniških procesih


30.10.2023

Filmsko restavratorstvo - pogovor z Rossom Lipmanom

Slovensko kinoteko je septembra obiskal priznani ameriški filmski arhivist, neodvisni režiser in esejist Ross Lipman, ki je predaval o filmskem restavriranju, prikazali pa so tudi dva njegova filma. Prvi, Med dvema kinematografijama, sopostavlja dve različni filmski kulturi: klasični svetovni film in ameriško avantgardo; vsebuje tako še nikoli videno arhivsko gradivo o Stanu Brakhageu in Andreju Tarkovskem kot antologijo Lipmanovih kratkih filmov in je obenem izvirni filmski esej – ter tako presega kategorizacijo. Njegov Nefilm pa za izhodišče vzame nenavadni kratki avantgardni film, ki sta ga leta 1964 posnela Samuel Beckett in Buster Keaton. Lipman je pridobil izrezane neuporabljene prizore iz filma in še nikoli slišane zvočne posnetke produkcijskih sestankov – in nastal je eksperimentalni filmski esej o produkciji filma in njenih filozofskih implikacijah. Foto: Ross Lipman, Nefilm.


23.10.2023

Sobivanje jezikov v Evropski uniji

Za Evropsko unijo je značilna kulturna in jezikovna raznolikost. Jeziki, ki se uporabljajo v državah članicah, so bistveni del evropske kulturne dediščine. Zato evropske politike v svojih programih in pri delu institucij podpirajo večjezičnost. V Evropski uniji je trenutno 24 uradnih jezikov in jezikovna raznolikost ter večjezičnost sta njeni temeljni usmeritvi. Kako pa se to dejansko kaže v praksi, s kakšnimi težavami se srečujejo govorci manjšinskih jezikov in ali so ti jeziki sploh dovolj zaščiteni – o teh in drugih vprašanjih, povezanih s sobivanjem jezikov v Evropski uniji, pa v pogovoru, ki je nastal v koprodukciji z Radiem Trst A in slovenskim programom ORF Celovec. Sodelujejo: dr. Nataša Gliha Komac, dr. Vesna Mikolič, dr. Miha Vrbinc in dr. Daniel Wutti. Objavljena vsebina je del projekta I KNOW EU/Tu EU 2024, ki ga je finančno podprla Evropska unija. Evropska unija ni vključena v pripravo projekta in ne odgovarja za informacije in stališča, predstavljene v okviru projekta. Foto: Pixabay


Stran 2 od 42
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov