Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Iznajdevanje človekovih pravic

13.07.2015


Razprave o človekovih pravicah sprožajo veliko čustev. Zdi se, da jih imamo včasih prehitro na jeziku, ko v čustvenem odzivu zahtevamo nekaj, za kar se nam zdi, da nam pripada kar samo po sebi.

Človekove pravice so danes na teoretični ravni do neke mere samoumevne, niso pa samoumevne pri uveljavljanju. Zanimivo je, da so bile samoumevne tudi ob svojih začetkih, ko še niso bile tako teoretično podprte in so bile še daleč od uveljavitve.

Francoski pisci Deklaracije o pravicah človeka in državljana iz leta 1789 so v prvem členu zapisali, “da se ljudje rodijo in živijo svobodni ter enaki v pravicah”, vendar enakosti niso razširili na sužnje v svojih kolonijah, podobno kot to ni storil Thomas Jefferson. Kako daleč je torej segla ta zapisana “samoumevnost” človekovih pravic v 18. stoletju? Ali je šlo za neko hipokrizijo?

Thomas Jefferson, ki je bil lastnik sužnjev, je leta 1776 v prvem osnutku Deklaracije o neodvisnosti zapisal: “Za nas so te resnice svete in neizpodbitne, da so vsi ljudje ustvarjeni enaki in neodvisni in da iz tega izhajajo neločljive in neodtuljive pravice, med katerimi so zaščita življenja, svobode in iskanja sreče.”

Človekove pravice nekoč in danes?
O tem in še kako samoumevne so bile človekove pravice ob njihovi razglasitvi nekoč in danes ter kakšno vlogo so ob tem imela čustva, so v oddaji Ars humana razmišljali podpredsednik Akademije za demokracijo Rok Svetlič, varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer in sociologinja Ksenija Vidmar Horvat. V pogovoru so se naslonili na knjigo Lynn Hunt: Iznajdevanje človekovih pravic: zgodovina.

“V resnici to ni bila nova težava,” je o “samoumevnosti” dejal Rok Svetlič z Akademije za demokracijo. “Ne smemo pozabiti, da so tako stoiki pred 2000 leti kot krščanski koncept v osnovi imeli pogoje, da bi razglasili deklaracijo človekovih pravic, pa je niso. Zakaj? Zato, ker dostojanstvo človekove bogopodobnosti ali pa enakost, ki so jo deklarirali stoiki, nista dobili politične učinkovitosti. In to ni bila hipokrizija. Stoiki so res verjeli, da so iskreni, hkrati pa so bili lastniki sužnjev. Živeli so namreč v svetu, ki je bil tako razdeljen na dve plasti, da med njima ni bilo nobenega iskrenja,” je dejal.

Svetlič je pojasnil, da pa gre v krščanstvu za “ločitev na spiritualni svet.” “Tukaj boste našli vse koncepte, ki so v skladu s človekovimi pravicami: bogopodobnost; vsi smo enaki, ko smo v Kristusovem telesu; Grk, Rimljan in Jud – vsi bodo enaki. Ko pa spregovori Nova zaveza o politični realnosti, imate drugo zastavitev: ženske bodite poslušne moškim; sužnji se bojte gospodarjev in tako naprej. Se pravi govorimo o neki ločnici med dvema svetovoma, neki zelo vodotesni ločnici med njima, da ne prihaja do iskrenja, zaradi katere nihče ne ugotovi, da je nastalo protislovje. Hkrati živimo svet, v katerem trdimo A in izvršujemo ne-A in nihče ne vidi v tem nobenega problema,” je dodal.

In ko je ta ločnica ali ovira izpadla, se je lahko zgodila tudi francoska revolucija. Zakaj, pojasnjuje Svetlič z besedami: “Ko se je nekdo nekega jutra zbudil in rekel ‘pa saj to ne gre skupaj’ in se vprašal: A smo enaki, a nismo enaki? Nastala sta napetost in iskrenje, ki sta zahtevala spremembo. Podobno je s sužnjelastništvom 19. stoletja, ko je nekega dne nekdo moral umakniti to oviro in opozoriti na protislovje. Prej tega protislovja ni nihče videl. To so naporni koraki. In kot pravi Lynn Hunt: “Ne bo se končalo.” Vprašanje je, kam se bo etična subjektiviteta širila. Danes morda živimo v nekem svetu, kjer ravno tako delamo neko izključujočo gesto, ki se je ne zavedamo. Težko si očitamo, da smo zaradi tega nemoralni. Recimo, da smo barvno slepi, imamo neko slepo pego, zaradi katere nečesa ne vidimo.”

Vlasta Nussdorfer pa je opozorila, da “zgodovina pozna enakost, vendar pa, ko se vprašamo, kdaj so ženske postale enake moškim, se spomnimo na to, da so bile dolgo brez volilne pravice, brez mnogih pravic. Še pred kratkim smo govorili o ženskih kvotah kot nuji, da smo lahko odšli na volitve. To se mi upira in zdi se mi poniževalno, da moramo govoriti o kvotah, ker niso samoumevne. Potem so tu pravice otrok. Tudi konvencija o pravicah otrok je zelo mlada. Torej otroci niso bili bitja z vsemi pravicami, ki pripadajo prav njim. Tudi danes lahko prav tako žalostno govorimo o sužnjelastništvu pri delavcih, pri mnogih, ki prihajajo k nam in so brez pravic, brez zaslužka, brez počitka. Veliko sodobnih kršitev človekovih pravic bi danes lahko enačili s preteklimi. Govorimo tudi o prodaji delov teles, žensk, otrok, trgovina z ljudmi kar cveti, begunske krize … To so pravzaprav obrazi sodobnosti. Danes smo na žalost na neki točki, ko mnogi zapustijo domove, kjer so brez pravic in iščejo obljubljene dežele tam, kjer jih najbrž še nekaj časa ne bodo našli.”

Človekove pravice so sebičen koncept
Človekove pravice so tako pravzaprav sebičen koncept. Mogoče se zato sprožajo tako močna čustva, ko zaslutimo, da se kršijo. Vendar je bistveno za njihovo splošno delovanje, da to sebičnost dopustimo in priznamo tudi drugim.

“Človekove pravice nehote ali pa implicitno vsebujejo neki element sebičnosti bodisi v smislu preračunavanja, kaj zame pomeni biti human v nekem določenem trenutku, kaj mi prinaša, kaj pa moje pravice, kaj to pomeni zame. Ob tem pa moramo vselej tehtati med splošnim, obče dobrim in obče človeškim ter našimi individualni položaji,” izpostavlja Ksenija Vidmar Horvat in opozarja, da je pri upoštevanju obče dobrega za nas položaj slabši.

“Ker živimo v družbi, v kateri je nagrajevanje za naše odločitve in dejanja precej hitro in instantno, medtem pa delovanje v dobro človeštva ni takoj vidno in je težko izmerljivo v kratkem času. Kot kažejo novejše raziskave, ki prihajajo iz nevroznanosti, so naše reakcije povezane s presojo, ki je skorajda nezavedna in se po njej sprašujemo ali bo naše ravnanje sploh naredilo kakršnokoli spremembo. Običajno potem ugotovimo, da najverjetneje ne, iz česar potem sledi naša pasivnost. Skratka smo v neki nenavadni situaciji. Po eni strani vemo več o človekovih pravicah, vemo več o kršenju človekovih pravic, po drugi strani pa smo na nek način ravno zaradi informiranosti, oziroma zaradi kulture mnenj o vsem, bolj paralizirani,” je dodala.

Empatija se ni izčrpala
Kljub pesimizmu, ki ga občutimo ob kršitvah človekovih pravic je Lynn Hunt v svoji knjigi optimistična, hkrati pa opozarja na velike in mučne izzive: “Empatija se ni izčrpala, kot trdijo nekateri. Postala je še močnejša sila dobrega kot kadarkoli prej. A nasprotujoči učinek nasilja, bolečine in dominacije je prav tako večji kot kadarkoli doslej.”

Človekove pravice so naš edini skupen branik pred temi pogubami. Še naprej moramo razvijati njihovo različico iz 18. stoletja in pri tem zagotoviti, da beseda “človekove” v Splošni deklaraciji človekovih pravic ne vsebuje nobenih dvoumnosti, ki jih ima beseda “človek” oziroma “moški” v pojmu “pravice človeka”. Razvoj pravic se nadaljuje, toda kot vedno z velikim nestrinjanjem o tem, kako naj poteka: pravica ženske do izbire nasproti pravice zarodka do življenja, pravica do dostojne smrti nasproti absolutni pravici do življenja, pravice oviranih oseb, istospolnih, otrok in živali – razprav ni in ne bo konec.

Aktivisti za človekove pravice iz 18. stoletja so svoje nasprotnike lahko obsojali kot brezčutne tradicionaliste, ki želijo ohranjati družbeni red, utemeljen na neenakopravnosti, posebnostih in preteklih običajih in ne na enakopravnosti, univerzalnosti in naravnih pravicah. A nič več nimamo možnosti, da zgolj zavrnemo stare poglede. Ko so človekove pravice postale splošno priznane, smo se morali na drugi strani boja zanje soočiti s svetom, ki ga je ustvarilo to prizadevanje. Ugotoviti moramo, kako ravnati z mučitelji in morilci, kako v prihodnje preprečiti njihova dejanja, obenem pa priznati, da so del nas. Ne moremo jih tolerirati niti razčlovečiti, v knjigi Iznajdevanje človekovih pravic še piše Huntova.

Aleksander Čobec


Ars humana

829 epizod


Oddaja predstavlja humanistične teme, od filozofije in literature do jezikoslovja in zgodovine. Oddajo oblikujemo predvsem na podlagi pogovorov s priznanimi strokovnjaki iz določenega področja, največkrat gre za vrhunske profesorje, filozofe ali znanstvenike. Namen oddaje je dvojen: poglobljeno razmišljanje o temah s področja humanistike in njena popularizacija.

Iznajdevanje človekovih pravic

13.07.2015


Razprave o človekovih pravicah sprožajo veliko čustev. Zdi se, da jih imamo včasih prehitro na jeziku, ko v čustvenem odzivu zahtevamo nekaj, za kar se nam zdi, da nam pripada kar samo po sebi.

Človekove pravice so danes na teoretični ravni do neke mere samoumevne, niso pa samoumevne pri uveljavljanju. Zanimivo je, da so bile samoumevne tudi ob svojih začetkih, ko še niso bile tako teoretično podprte in so bile še daleč od uveljavitve.

Francoski pisci Deklaracije o pravicah človeka in državljana iz leta 1789 so v prvem členu zapisali, “da se ljudje rodijo in živijo svobodni ter enaki v pravicah”, vendar enakosti niso razširili na sužnje v svojih kolonijah, podobno kot to ni storil Thomas Jefferson. Kako daleč je torej segla ta zapisana “samoumevnost” človekovih pravic v 18. stoletju? Ali je šlo za neko hipokrizijo?

Thomas Jefferson, ki je bil lastnik sužnjev, je leta 1776 v prvem osnutku Deklaracije o neodvisnosti zapisal: “Za nas so te resnice svete in neizpodbitne, da so vsi ljudje ustvarjeni enaki in neodvisni in da iz tega izhajajo neločljive in neodtuljive pravice, med katerimi so zaščita življenja, svobode in iskanja sreče.”

Človekove pravice nekoč in danes?
O tem in še kako samoumevne so bile človekove pravice ob njihovi razglasitvi nekoč in danes ter kakšno vlogo so ob tem imela čustva, so v oddaji Ars humana razmišljali podpredsednik Akademije za demokracijo Rok Svetlič, varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer in sociologinja Ksenija Vidmar Horvat. V pogovoru so se naslonili na knjigo Lynn Hunt: Iznajdevanje človekovih pravic: zgodovina.

“V resnici to ni bila nova težava,” je o “samoumevnosti” dejal Rok Svetlič z Akademije za demokracijo. “Ne smemo pozabiti, da so tako stoiki pred 2000 leti kot krščanski koncept v osnovi imeli pogoje, da bi razglasili deklaracijo človekovih pravic, pa je niso. Zakaj? Zato, ker dostojanstvo človekove bogopodobnosti ali pa enakost, ki so jo deklarirali stoiki, nista dobili politične učinkovitosti. In to ni bila hipokrizija. Stoiki so res verjeli, da so iskreni, hkrati pa so bili lastniki sužnjev. Živeli so namreč v svetu, ki je bil tako razdeljen na dve plasti, da med njima ni bilo nobenega iskrenja,” je dejal.

Svetlič je pojasnil, da pa gre v krščanstvu za “ločitev na spiritualni svet.” “Tukaj boste našli vse koncepte, ki so v skladu s človekovimi pravicami: bogopodobnost; vsi smo enaki, ko smo v Kristusovem telesu; Grk, Rimljan in Jud – vsi bodo enaki. Ko pa spregovori Nova zaveza o politični realnosti, imate drugo zastavitev: ženske bodite poslušne moškim; sužnji se bojte gospodarjev in tako naprej. Se pravi govorimo o neki ločnici med dvema svetovoma, neki zelo vodotesni ločnici med njima, da ne prihaja do iskrenja, zaradi katere nihče ne ugotovi, da je nastalo protislovje. Hkrati živimo svet, v katerem trdimo A in izvršujemo ne-A in nihče ne vidi v tem nobenega problema,” je dodal.

In ko je ta ločnica ali ovira izpadla, se je lahko zgodila tudi francoska revolucija. Zakaj, pojasnjuje Svetlič z besedami: “Ko se je nekdo nekega jutra zbudil in rekel ‘pa saj to ne gre skupaj’ in se vprašal: A smo enaki, a nismo enaki? Nastala sta napetost in iskrenje, ki sta zahtevala spremembo. Podobno je s sužnjelastništvom 19. stoletja, ko je nekega dne nekdo moral umakniti to oviro in opozoriti na protislovje. Prej tega protislovja ni nihče videl. To so naporni koraki. In kot pravi Lynn Hunt: “Ne bo se končalo.” Vprašanje je, kam se bo etična subjektiviteta širila. Danes morda živimo v nekem svetu, kjer ravno tako delamo neko izključujočo gesto, ki se je ne zavedamo. Težko si očitamo, da smo zaradi tega nemoralni. Recimo, da smo barvno slepi, imamo neko slepo pego, zaradi katere nečesa ne vidimo.”

Vlasta Nussdorfer pa je opozorila, da “zgodovina pozna enakost, vendar pa, ko se vprašamo, kdaj so ženske postale enake moškim, se spomnimo na to, da so bile dolgo brez volilne pravice, brez mnogih pravic. Še pred kratkim smo govorili o ženskih kvotah kot nuji, da smo lahko odšli na volitve. To se mi upira in zdi se mi poniževalno, da moramo govoriti o kvotah, ker niso samoumevne. Potem so tu pravice otrok. Tudi konvencija o pravicah otrok je zelo mlada. Torej otroci niso bili bitja z vsemi pravicami, ki pripadajo prav njim. Tudi danes lahko prav tako žalostno govorimo o sužnjelastništvu pri delavcih, pri mnogih, ki prihajajo k nam in so brez pravic, brez zaslužka, brez počitka. Veliko sodobnih kršitev človekovih pravic bi danes lahko enačili s preteklimi. Govorimo tudi o prodaji delov teles, žensk, otrok, trgovina z ljudmi kar cveti, begunske krize … To so pravzaprav obrazi sodobnosti. Danes smo na žalost na neki točki, ko mnogi zapustijo domove, kjer so brez pravic in iščejo obljubljene dežele tam, kjer jih najbrž še nekaj časa ne bodo našli.”

Človekove pravice so sebičen koncept
Človekove pravice so tako pravzaprav sebičen koncept. Mogoče se zato sprožajo tako močna čustva, ko zaslutimo, da se kršijo. Vendar je bistveno za njihovo splošno delovanje, da to sebičnost dopustimo in priznamo tudi drugim.

“Človekove pravice nehote ali pa implicitno vsebujejo neki element sebičnosti bodisi v smislu preračunavanja, kaj zame pomeni biti human v nekem določenem trenutku, kaj mi prinaša, kaj pa moje pravice, kaj to pomeni zame. Ob tem pa moramo vselej tehtati med splošnim, obče dobrim in obče človeškim ter našimi individualni položaji,” izpostavlja Ksenija Vidmar Horvat in opozarja, da je pri upoštevanju obče dobrega za nas položaj slabši.

“Ker živimo v družbi, v kateri je nagrajevanje za naše odločitve in dejanja precej hitro in instantno, medtem pa delovanje v dobro človeštva ni takoj vidno in je težko izmerljivo v kratkem času. Kot kažejo novejše raziskave, ki prihajajo iz nevroznanosti, so naše reakcije povezane s presojo, ki je skorajda nezavedna in se po njej sprašujemo ali bo naše ravnanje sploh naredilo kakršnokoli spremembo. Običajno potem ugotovimo, da najverjetneje ne, iz česar potem sledi naša pasivnost. Skratka smo v neki nenavadni situaciji. Po eni strani vemo več o človekovih pravicah, vemo več o kršenju človekovih pravic, po drugi strani pa smo na nek način ravno zaradi informiranosti, oziroma zaradi kulture mnenj o vsem, bolj paralizirani,” je dodala.

Empatija se ni izčrpala
Kljub pesimizmu, ki ga občutimo ob kršitvah človekovih pravic je Lynn Hunt v svoji knjigi optimistična, hkrati pa opozarja na velike in mučne izzive: “Empatija se ni izčrpala, kot trdijo nekateri. Postala je še močnejša sila dobrega kot kadarkoli prej. A nasprotujoči učinek nasilja, bolečine in dominacije je prav tako večji kot kadarkoli doslej.”

Človekove pravice so naš edini skupen branik pred temi pogubami. Še naprej moramo razvijati njihovo različico iz 18. stoletja in pri tem zagotoviti, da beseda “človekove” v Splošni deklaraciji človekovih pravic ne vsebuje nobenih dvoumnosti, ki jih ima beseda “človek” oziroma “moški” v pojmu “pravice človeka”. Razvoj pravic se nadaljuje, toda kot vedno z velikim nestrinjanjem o tem, kako naj poteka: pravica ženske do izbire nasproti pravice zarodka do življenja, pravica do dostojne smrti nasproti absolutni pravici do življenja, pravice oviranih oseb, istospolnih, otrok in živali – razprav ni in ne bo konec.

Aktivisti za človekove pravice iz 18. stoletja so svoje nasprotnike lahko obsojali kot brezčutne tradicionaliste, ki želijo ohranjati družbeni red, utemeljen na neenakopravnosti, posebnostih in preteklih običajih in ne na enakopravnosti, univerzalnosti in naravnih pravicah. A nič več nimamo možnosti, da zgolj zavrnemo stare poglede. Ko so človekove pravice postale splošno priznane, smo se morali na drugi strani boja zanje soočiti s svetom, ki ga je ustvarilo to prizadevanje. Ugotoviti moramo, kako ravnati z mučitelji in morilci, kako v prihodnje preprečiti njihova dejanja, obenem pa priznati, da so del nas. Ne moremo jih tolerirati niti razčlovečiti, v knjigi Iznajdevanje človekovih pravic še piše Huntova.

Aleksander Čobec


13.12.2021

Fenomen Sally Rooney

Irska pisateljica Sally Rooney je pri tridesetih že izdala tri odlično sprejete romane, od katerih so enega pri BBC in Hulu celo priredili v televizijsko serijo. Navdušenje kritikov in bralcev je tolikšno, da nekateri govorijo o "kultu" Sally Rooney, drugi jo imajo za prvo veliko milenijsko pisateljico. Bolj cinični bralci in kritiki pravijo, da je njena proza postala cenjena znamka, neke vrste statusni simbol med mladimi intelektualci in intelektualkami; celo, da naj bi šlo za književnost "poze". V oddaji gostujejo Andreja Udovč, urednica pri založbi Sanje, Lara Paukovič, pisateljica in publicistka, ter Maja Šučur, literarna kritičarka in kulturna novinarka.


06.12.2021

Izzivi dediščine, rimski zaporni zidovi

Ostanki poznorimskih zapor nedvomno sodijo med najpomembnejšo kulturno dediščino v Sloveniji. V modernem zgodovinopisju sistem rimskih zapornih zidov označujemo s terminom Claustra Alpium Iuliarum. Če skušamo prevesti v slovenščino: zapore Julijskih Alp. Te so poznorimski zaporni sistem, sestavljen iz več odsekov kamnitih zidov, stolpov, trdnjav in utrdb. Danes poznamo več kot 30 kilometrov arheoloških ostankov zapornih zidov z več kot 100 stolpi. Čas nastanka sega ne prej kot v drugo polovico 3. stoletja, ko je bil Rimski imperij na pragu zatona in so ga pestile državljanske vojne in vdori ljudstev. Zaporni sistem je deloval ne dlje kot do začetka 5. stoletja. Njegov namen je bil nadzor glavnih prehodov v antično Italijo. O tem, kakšen izziv so te zapore za današnji čas, pa z Juretom Kusetičem iz Narodnega muzeja Slovenije. Na fotografiji: rekonstrukcije trdnjave Hrušice iz leta 1863, original hrani arhiv Narodnega muzeja Slovenije; foto: Narodni muzej Slovenije.


29.11.2021

Literatura in film

Kako govori literatura skozi film? Vezi med literaturo in filmom obstajajo od nastanka kinematografije dalje. A vendar – literatura pripada besedilu, film pa podobam. Pretresamo, kako se je literatura selila v filme, kakšno je danes njeno filmsko življenje in katere so dobre filmske adaptacije? V pogovoru sodelujejo Veronika Šoster, Aljoša Harlamov in Igor Harb.


22.11.2021

Inovativni pristopi k približevanju slovenskega jezika mladim

Ali mladi obvladajo uporabo knjižnega jezika, kakšno vlogo imajo pri tem družabna omrežja in druga spletna mesta, je uporaba knjižnega jezika lahko zanimiva? Vprašanja, ki si jih zastavljajo strokovnjaki, niso nova, so pa pomembna. Ti na njih odgovarjajo tudi s pripomočki, ki približajo jezik mladim; in eden teh je portal Franček. Na sledi nastanka in delovanja tega spletnega portala v skupni oddaji RAI-Radia Trst A, slovenskega programa ORF Celovec in III. programa Radia Slovenija pretresamo, kako na celovit, zanimiv in tehten način približati slovenski jezik mladim. Pogovor vodi Pavel Volk, v njem pa sodelujejo dr. Kozma Ahačič, dr. Maja Melinc in dr. Miha Vrbinc.


15.11.2021

Hitlerjev imperij – ''evropska volja do moči''

Kako je nastal, deloval in propadel Hitlerjev imperij? Zakaj je ta nacistični ustroj popeljal cel svet v največjo vojno katastrofo v zgodovini človeštva? Kot nekje zapiše britanski zgodovinar Mark Mazower (1958) v izjemno obširnem delu z naslovom Hitlerjev imperij: »Nacisti so verjeli, da jim je namenjeno vzpostaviti imperij, ki jih bo povzdignil v svetovno velesilo.« Kakšne so bile posledice in kako se te kažejo še danes – o vsem tem s prevajalcem tega dela Matejem Venierjem.


08.11.2021

Hinko Smrekar, še kako vsestranski umetnik

V zgodovini slovenske umetnosti ima Hinko Smrekar posebno mesto – tako zaradi svojega obsežnega kot raznovrstnega in prepoznavnega opusa. Čeprav sam ni sprejemal oznake karikaturist, je ob bil tem še slikar, protostripar, ilustrator, družbeni kritik, oblikovalec priznanj in kart za tarok, kipar in še marsikaj. Več o samosvojem umetniku pa v tokratni oddaji Ars humana. V njej so sodelovali umetnostni zgodovinar in avtor monografije o Smrekarju ddr. Damir Globočnik, risar stripov in ilustrator Ciril Horjak, tudi doktorski študent interdisciplinarnega študija likovne vede, ki si je za temo svoje disertacije izbral dela Hinka Smrekarja, ter pisatelj in likovni publicist Vladimir P. Štefanec. Z njimi se je v živo pogovarjal Marko Golja. Vabljeni k poslušanju.


01.11.2021

Roland Barthes: ''Smrt in žalost sta samo banalni''

Kako se soočiti s smrtjo in žalovanjem ob izgubi bližnje osebe? To je eno ključnih vprašanj, s katerim se v Dnevniku žalovanja sooča francoski teoretik Roland Barthes (1915 – 1980). S prevajalko Suzano Koncut pretresamo to nenavadno, fragmentarno delo, ki je hkrati intimen in filozofski razmislek o žalovanju, in predstavimo Barthesa, enega najzanimivejših mislecev 20. stoletja. Vir foto: youtube


25.10.2021

Znanost ni monolitna, zato se vedno odpira vprašanje, kateremu strokovnjaku zaupati

Več sto tisoč ljudi po svetu je umrlo zaradi covida-19, a še vedno številni ljudje zanikajo njegovo razsežnost. Znanstveniki so kot odgovor na pandemijo razvili cepiva, tudi že prva poskusna zdravila. Del javnosti pa jim ne zaupa. Kje so razlogi za nezaupanje v znanost, kako naj ta gradi svojo kredibilnost v javnosti in komunicira z njo, kaj lahko stori na tem področju šola? To so vprašanja, o katerih so premišljevali v skupni mesečni oddaji programa Ars Radia Slovenija, Slovenskega sporeda ORF iz Celovca in Radia Trst A. Gostje: dr. Rado Fonda, raziskovalec pri družbi za javnomnenjske raziskave SWG, Hanzi Pogelschek, ravnatelj dvojezične Zvezne trgovske akademije, in dr. Sašo Dolenc, fizik, filozof in komunikator znanosti. Vir fotografije: pixabay.com


18.10.2021

Zaščitna oprema od visokega srednjega do zgodnjega novega veka

V Narodnem muzeju Slovenije so v okviru serije Viri: Gradivo za materialno kulturo Slovencev izdali monografijo Oklepi. Njen avtor je dr. Tomaž Lazar, muzejski svetovalec v Narodnem muzeju Slovenije. Serija Viri je začela izhajati leta 1994. V njej so predstavljeni rezultati raziskav s področja materialne kulture v različnih zgodovinskih obdobjih v Sloveniji. Njen namen je ovrednotiti materialne ostanke iz preteklosti in določiti njihov pomen kot zgodovinskega vira v primerjavi s pisnimi viri. V seriji predstavljajo materialne zbirke, ki jih hrani Narodni muzej Slovenije, osredotočajo pa se tudi na posamezne vidike materialne kulture Slovencev. Med zbirkami, ki jih hranijo v Narodnem muzeju Slovenije, je tudi zbirka orožja in bojne opreme, ki sodi med osrednje, v javnosti najbolj znane sklope gradiva v omenjenem muzeju. Glede na število eksponatov, njihovo raznovrstnost in zgodovinsko vrednost je zbirka več kot 3500 predmetov gotovo najpomembnejša zaključena celota svoje vrste v Sloveniji. In prav na tej zbirki temelji tudi obširna monografija Oklepi. Avtor je Milan Trobič. Vir fotografije: osebni arhiv


11.10.2021

Filozof dr. Tomaž Grušovnik o etiki živali

''Ljudje smo si veliko bolj sorodni z določenimi živalmi, kot so si določene živali sorodne med sabo'' Na eni strani imamo eno vrsto, človeka, na drugi strani pa 7,77 milijona živalskih vrst. To na Zemlji ustvarja radikalno nesimetrijo znotraj vsega živega. Kako to nesimetrijo danes razumeti skozi perspektivo etike živali, kakšen je pomen terminologije, ko govorimo o etiki živali in kako vpliva strah pred smrtjo na določitev pozicije človeka v vsem živem? O tem v pogovoru, ki sta ga pripravili Saška Rakef in Pia Brezavšček ter je nastal v procesu snemanja radijske igre Glas šakala. Uredil ga je Gregor Podlogar, gost pa je bil filozof dr. Tomaž Grušovnik. Foto: Pixabay


04.10.2021

Zapeljevanje v branje: o pogovarjanju, poučevanju in novodobnih bralnih formatih

V sklepnem delu letošnje edicije Nacionalnega meseca skupnega branja je v tokratno oddajo, ki jo je pripravil Klemen Markovčič, umestili predavanje dr. Ane Vogrinčič Čepič pod naslovom Zapeljevanje v branje: o pogovarjanju, poučevanju in novodobnih bralnih formatih. Predavanje je kot plenarno vpeljalo strokovni posvet pod naslovom Zapeljevanej v branje ali Kako branje živi na spletu, ki je 8. septembra potekalo v Cankarjevem domu v Ljubljani. Docentka Ana Vogrinčič Čepič je diplomirala na Filozofski fakulteti (Primerjalna književnost in literarna teorija) in na Fakulteti za družbene vede (Novinarstvo) Univerze v Ljubljani; doktorirala pa na Fakulteti za podiplomski humanistični študij (Antropologija vsakdanjega življenja). Predavateljica z obilo samorefleksije izhaja iz svojih izkušenj, tako iz tistih, ki jih ima kot raziskovalka, kot tistih, ki jih je pridobila kot predavateljica, pa tudi čisto zasebno, kot bralka. Osredotoča se na uvide in spoznanja, ki zadevajo predvsem oblike zapeljevanja in osvajanja knjig. Gre torej za predavanje izkustvenega in ne teoretičnega tipa. Kot viri za predavanja pa so ji služili t. i. bralni intervjuju, tako individualni, kot skupinski, izkušnje iz predavalnic in dela s študenti, nekaj pa tudi fokusni pogovori z osnovnošolci. Skratka, tokrat razmisleki o pomenu branja v širokem kotu.


27.09.2021

Glasbene šole uspešno čez epidemijo, šolski pevski zbori slabše

Glasbeni pedagogi ugotavljajo, da je zaradi pouka na daljavo zelo upadla pevska kondicija učencev, opažajo tudi izjemen upad zanimanja za petje v šolskih zborih. Po najbolj črnem scenariju bi v desetih letih ostali brez ljubiteljskih pevskih zborov za odrasle. Zato strokovnjaki z Zavoda za šolstvo učiteljem svetujejo, naj mladi pri vsaki uri glasbe pojejo, enako tudi v glasbenih šolah. Te naj mlade usmerjajo tudi v komorno in orkestrsko igro. Kako je epidemija vplivala na dejavnost glasbenih šol, kakšna je glasbena kondicija mladih glasbenikov in baletnikov, kako je z vpisom v glasbene šole v teh negotovih časih? Na ta vprašanja bomo odgovarjali v oddaji Ars humana. Gostje v oddaji so: -\travnateljica glasbene šole Slovenska Bistrica in predsednica Zveze slovenskih glasbenih šol Radmila Bikić Magdić, -\travnateljica Glasbene šole Franca Šturma Magdalena Međeral, -\travnateljica Konservatorija za glasbo in balet Maribor Helena Meško, -\travnateljica zasebne glasbene šole Glasbeni atelje Tartini Vildana Repše, -\tvišja svetovalka za glasbeno umetnost na Zavodu za šolstvo dr. Inge Breznik.


21.09.2021

Izzivi slovenske etnologije skozi njen univerzitetni razvoj

Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je edini visokošolski oddelek v Sloveniji, ki tako s pedagoškim kot z znanstvenoraziskovalnim delom usposablja strokovnjakinje in strokovnjake za primerjalno raziskovanje načinov življenja vsakršnih človeških skupnosti – torej etnologinje in etnologe. Ob osemdesetletnici njegove ustanovitve njegovo preteklost, sedanjost in prihodnost v pogovoru predstavljajo njegovi pedagoški in znanstvenoraziskovalni sodelavci. Gostje oddaje: asistentka Veronika Zavratnik, prof. dr. Mirjam Mencej, prof. dr. Jaka Repič in prof. dr. Rajko Muršič. Oddajo pa je pripravil Ambrož Kvartič.


13.09.2021

"Verjeli smo, da bo po letu 1989 srečen konec. To smo vsi verjeli."

Literarnemu delu festivala Fabula, ki je potekal maja in junija, je septembra sledil sklop Fabula v teoriji, ki vsako leto na novo izprašuje novo relevantno družbeno temo. Letošnji teoretski program festivala je bil osredotočen na vprašanje "Prihodnost = Privilegij?" in je prinesel dva raznovrstna dogodka "Razpadle države, razgrajene skupnosti?" in "Misliti skupnost prihodnosti?", stikajoč se v relaciji preteklega izkustva, kaj vodi in kaj prinese razpad neke skupnosti, ter širšega premisleka, v kakšnih skupnostih si želimo živeti v prihodnje. "Pred koncem svojih dni sem doživel še zadnje obdobje, namreč Putinovo Rusijo. Sprva sem mislil, da bo ta prometejevski mladi junak kaj spremenil. Seveda ni bil prometejevski junak, temveč stierlitzovski, kagebejevski in stasijevski človek, ki je znova spravil na oblast glavno jedro nekdanje sovjetske moči. Izkušnja, na katero nisem bil pripravljen in zaradi katere ne bi smeli verjeti strokovnjakom, je bil Krimski polotok. Vedno sem zaupal v veliko Rusijo, ki ima veliko talentov in je sposobna z improvizacijo premagovati kaos in odpravljati krize. Nisem bil pripravljen na to, da se bo zgodila bliskovita vojna v obliki aneksije Krima in doneckizacije Ukrajine. Od takrat imam velike težave. Vrnil sem tudi Puškinovo nagrado, ki mi jo je podelil Putin. Od takrat sem več v Ukrajini in opazujem dogajanje kot v Rusiji, in to je vredno obžalovanja." – dr. Karl Schlögel V soboto, 4. septembra, je v Cankarjevem domu potekala razprava Razpadle države, razgrajene skupnosti?, na kateri sta sodelovala dr. Karl Schlögel, nemški filozof, sociolog, zgodovinar in avtor knjige Vonj imperijev, ki je letos izšla pri Beletrini, ter slovenski zgodovinar dr. Jože Pirjevec. V Ars humani smo izbrali nekaj poudarkov iz pogovora, v katerem sta predstavila svoj pogled na razgradnjo skupnosti ter na trideseto obletnico razpada dveh federacij, ki sta zaznamovali politično, družbeno in kulturno zgodovino 20. stoletja: Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo. "Nisem ljubil značk. Ampak ko se je Slovenija osamosvojila, sem na svoj avto dal slovensko zastavo s Triglavom. Tako sem bil navdušen. In prepričan, da bomo vzleteli kot avion z letališča. Žal se to ni zgodilo. Tega pa res nisem pričakoval. Trenutka, v katerem živimo, resnično nisem pričakoval. Zelo me žalosti, zelo me vznemirja. Naše elite so nas v nekem smislu izdale. Ne mislim samo današnjih, ampak elite zadnjih 30 let. Kar pa mi vzbuja določen pogum in upanje, je vzpon civilne družbe v Sloveniji." – dr. Jože Pirjevec Sklop "Misliti skupnost prihodnosti?" bo predstavljen v oddaji Razgledi in razmisleki. foto: Pixabay/cmccarthy2001


06.09.2021

Rusko vprašanje - Pogovor s Tinetom Hribarjem

Kako Rusi gledajo na nas in mi na Ruse? Kakšen je vpliv ruske kulture na evropsko, in obratno? Kaj je v tem kontekstu s pravoslavjem? Kako sta prepletena slovanstvo in slovenstvo? Kaj bo z nami Slovenci v prihodnje? To so le nekatera vprašanja, na katera je odgovoril filozof, akademik doktor Tine Hribar, ki je nedavno izdal knjigo z naslovom Rusko vprašanje: Rusija – Slovenija – Evropa 1821 – 2021.


30.08.2021

Tomo Virk o L/literaturi in etiki

Literarni zgodovinar, teoretik, urednik, esejist, prevajalec in še marsikaj dr. Tomo Virk je pred kratkim objavil zbirko tehtnih študij z zgovornim naslovom Literatura in etika. V knjigi, objavljeni v zbirki Prišleki pri LUD Literatura, poglobljeno analizira literarna dela iz zelo dolgega časovnega razpona – med drugim Homerjeva epa, Heziodovi pesnitvi, atiško tragedijo, Voltairjevega Kandida, Brate Karamazove Dostojevskega, iz 20. stoletja pa (tudi) romane Ljubljena Tony Morrison, Bralec Bernharda Schlinka in Človeški madež Philipa Rotha. Avtor med drugim ugotavlja, kako se je etična tematika pojavila najprej v literarnih delih, predvsem pa, da literatura lahko senzibilizira bralko in bralca, ko se srečata z drugim, drugo, drugostjo in drugačnostjo v literarnih delih, skratka, da lahko literarna dela omogočajo podoživeti, občutiti in razumeti nekaj, kar je lahko zunaj bralkinega in bralčevega vsakdanjega horizonta. Več o zbirki in njeni tematiki bo avtor povedal v oddaji Ars humana, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.


16.08.2021

Mark Fisher - mislec zgodnjega 21. stoletja

Britanec Mark Fisher (1968–2017), avtor znamenitega bloga k-punk, ki je med drugim številnim mladim pomagal misliti, kaj neki proizvod popularne kulture pove o nas, ni bil del akademskih krogov, ni bil del intelektualcev, ki so sodili o vsem, bil je kibernetski mislec, ki je svoja razmišljanja o sodobni kulturi in družbi največkrat podajal v digitalnem (medijskem) prostoru. Z nanašanjem na različne reference mu je uspelo ustvariti poseben, teoretsko-publicističen način pisanja, primeren spletu in duhu časa. Mark Fisher, ki je najbolj znan po delu Kapitalistični realizem (zdaj ga lahko beremo v slovenščini), je vplival na številne pisce (tudi pri nas), izzval marsikatero debato oziroma polemiko ter nakazal možnost delovanja in udejstvovanja intelektualca v 21. stoletju. Gosta: Gregor Moder in Muanis Sinanović. Foto: Flickr / Tomislav Medak


06.08.2021

Krošnja z neznanimi sadeži

Esej z naslovom Krošnja z neznanimi sadeži je napisala Helena Koder, scenaristka in režiserka, lahko pa dodamo tudi: esejistka, saj je bil ta esej leta 2019 izbran na natečaju revije Literatura, leto pozneje je bila Helena Koder med finalisti za najboljši esej revije Sodobnost. V besedilu se avtorica posveča predvsem poeziji Petra Kolška, pesnika in urednika, ki je umrl leta 2019 in bi letos dopolnil 70. let. Helena Koder sledi vijugam razmisleka o minevanju, poeziji, si postavlja vprašanja in nanje odgovarja, tudi s pomočjo velikih mislecev književnosti in filozofije dokler se ne skuša dotakniti bistvenega. Dodati moramo še opombo o doktorju Borisu Furlanu, omenjenem v eseju: Dr. Boris Furlan se je rodil v Trstu. V času gimnazijskega študija se je učil angleščine pri Jamesu Joyceu, ki je takrat živel v Trstu. Po študiju prava v Parizu, na Dunaju, v Bologni in Zagrebu je zaradi fašističnega preganjanja pobegnil v Ljubljano, kjer se je uveljavil v pravni stroki in kot pomemben slovenski intelektualec. Ob okupaciji je bil obsojen na smrt in s pomočjo britanske obveščevalne službe evakuiran v London, kjer je delal pri jugoslovanski vladi v izgnanstvu. Od leta 1944 je aktivno podpiral partizansko gibanje. Po vojni je postal dekan Pravne fakultete v Ljubljani, a je ohranil kritično distanco do komunističnih oblasti. Obtožen vohunstva, je bil na montiranem Nagodetovem procesu obsojen najprej na smrt, nato na 20 let zapora s prisilnim delom. Zaradi zdravstvenih težav so ga po štirih letih izpustili, umaknil se je v Radovljico, kjer je bil deležen javnega linča, ki so ga izvedli mladinski aktivisti po vodstvom tajne policije. Dogodek ga je strl. Zaradi srčnega popuščanja je nekaj let kasneje umrl. Oddajo Ars humana je uredila Tadeja Krečič, odlomke iz književnih del je bral Gregor Čušin, glasbo je izbrala Darja Hlavka Godina, režija: Ana Krauthaker. foto: Pixabay/Smimbipi


02.08.2021

Plečnikova Ljubljana je svetovna arhitekturna dediščina

Unesco je prejšnji teden na seznam svetovne naravne in kulturne dediščine vpisal izbrana dela arhitekta Jožeta Plečnika v Ljubljani. Nabrežja Ljubljanice z mostovi od Trnovskega pristana do Zapornic in Trnovski most, Vegova ulica z Narodno in univerzitetno knjižnico, Kongresni trg s parkom Zvezda, arheološki park pri Rimskem zidu, Plečnikove Žale ter cerkvi sv. Mihaela v Črni vasi in sv. Frančiška Asiškega v Šiški so odslej na seznamu svetovne in naravne kulturne dediščine. Bežen pogled na Unescov seznam razkrije, da je na njem 1154 enot, od katerih so jih 3 v zadnjih 12 letih umaknili, 897 enot zaseda kulturni del seznama, 218 naravna čudesa, 39 enot pa spada tako v kulturo kot naravo. Unescov seznam sicer vsebuje znamenitosti v 167 državah. Kaj torej vpis pomeni za Slovenijo, Plečnikovo zapuščino in blagovno znamko ter ljudi, ki živijo s Plečnikom? Ali se bo v prihodnjih letih zaradi vpisa spremenil tudi odnos Slovencev do Plečnikovih del in arhitekture nasploh? Gostje v studiu so: Mateja Kavčič, strokovnjakinja za stavbno dediščino, restavriranje in konservatorstvo z Zavoda za varstvo arhitekturne dediščine, Janez Koželj, podžupan Mestne občine Ljubljana, Tomaž Štoka, vodja projekta vpisa Plečnikovih del na Unescov seznam iz Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, Mirko Simončič, župnik v cerkvi sv. Mihaela na Ljubljanskem barju.


26.07.2021

Koga nagovarja Ars? Odgovor je: Vas.

Tisti, ki ste se v tem odgovoru prepoznali, ste vaše mnenje posredovali na ars@rtvslo.si. Zanimalo nas je, katere Arsove vsebine so vam najljubše, česa nikoli ne zamudite in kaj bi spremenili? Vaša mnenja smo vključili v oddajo, v kateri je bila gostja odgovorna urednica programa Ars Ingrid Kovač Brus. Oddajo je vodila Lidija Hartman.


Stran 8 od 42
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov