Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Iznajdevanje človekovih pravic

13.07.2015


Razprave o človekovih pravicah sprožajo veliko čustev. Zdi se, da jih imamo včasih prehitro na jeziku, ko v čustvenem odzivu zahtevamo nekaj, za kar se nam zdi, da nam pripada kar samo po sebi.

Človekove pravice so danes na teoretični ravni do neke mere samoumevne, niso pa samoumevne pri uveljavljanju. Zanimivo je, da so bile samoumevne tudi ob svojih začetkih, ko še niso bile tako teoretično podprte in so bile še daleč od uveljavitve.

Francoski pisci Deklaracije o pravicah človeka in državljana iz leta 1789 so v prvem členu zapisali, “da se ljudje rodijo in živijo svobodni ter enaki v pravicah”, vendar enakosti niso razširili na sužnje v svojih kolonijah, podobno kot to ni storil Thomas Jefferson. Kako daleč je torej segla ta zapisana “samoumevnost” človekovih pravic v 18. stoletju? Ali je šlo za neko hipokrizijo?

Thomas Jefferson, ki je bil lastnik sužnjev, je leta 1776 v prvem osnutku Deklaracije o neodvisnosti zapisal: “Za nas so te resnice svete in neizpodbitne, da so vsi ljudje ustvarjeni enaki in neodvisni in da iz tega izhajajo neločljive in neodtuljive pravice, med katerimi so zaščita življenja, svobode in iskanja sreče.”

Človekove pravice nekoč in danes?
O tem in še kako samoumevne so bile človekove pravice ob njihovi razglasitvi nekoč in danes ter kakšno vlogo so ob tem imela čustva, so v oddaji Ars humana razmišljali podpredsednik Akademije za demokracijo Rok Svetlič, varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer in sociologinja Ksenija Vidmar Horvat. V pogovoru so se naslonili na knjigo Lynn Hunt: Iznajdevanje človekovih pravic: zgodovina.

“V resnici to ni bila nova težava,” je o “samoumevnosti” dejal Rok Svetlič z Akademije za demokracijo. “Ne smemo pozabiti, da so tako stoiki pred 2000 leti kot krščanski koncept v osnovi imeli pogoje, da bi razglasili deklaracijo človekovih pravic, pa je niso. Zakaj? Zato, ker dostojanstvo človekove bogopodobnosti ali pa enakost, ki so jo deklarirali stoiki, nista dobili politične učinkovitosti. In to ni bila hipokrizija. Stoiki so res verjeli, da so iskreni, hkrati pa so bili lastniki sužnjev. Živeli so namreč v svetu, ki je bil tako razdeljen na dve plasti, da med njima ni bilo nobenega iskrenja,” je dejal.

Svetlič je pojasnil, da pa gre v krščanstvu za “ločitev na spiritualni svet.” “Tukaj boste našli vse koncepte, ki so v skladu s človekovimi pravicami: bogopodobnost; vsi smo enaki, ko smo v Kristusovem telesu; Grk, Rimljan in Jud – vsi bodo enaki. Ko pa spregovori Nova zaveza o politični realnosti, imate drugo zastavitev: ženske bodite poslušne moškim; sužnji se bojte gospodarjev in tako naprej. Se pravi govorimo o neki ločnici med dvema svetovoma, neki zelo vodotesni ločnici med njima, da ne prihaja do iskrenja, zaradi katere nihče ne ugotovi, da je nastalo protislovje. Hkrati živimo svet, v katerem trdimo A in izvršujemo ne-A in nihče ne vidi v tem nobenega problema,” je dodal.

In ko je ta ločnica ali ovira izpadla, se je lahko zgodila tudi francoska revolucija. Zakaj, pojasnjuje Svetlič z besedami: “Ko se je nekdo nekega jutra zbudil in rekel ‘pa saj to ne gre skupaj’ in se vprašal: A smo enaki, a nismo enaki? Nastala sta napetost in iskrenje, ki sta zahtevala spremembo. Podobno je s sužnjelastništvom 19. stoletja, ko je nekega dne nekdo moral umakniti to oviro in opozoriti na protislovje. Prej tega protislovja ni nihče videl. To so naporni koraki. In kot pravi Lynn Hunt: “Ne bo se končalo.” Vprašanje je, kam se bo etična subjektiviteta širila. Danes morda živimo v nekem svetu, kjer ravno tako delamo neko izključujočo gesto, ki se je ne zavedamo. Težko si očitamo, da smo zaradi tega nemoralni. Recimo, da smo barvno slepi, imamo neko slepo pego, zaradi katere nečesa ne vidimo.”

Vlasta Nussdorfer pa je opozorila, da “zgodovina pozna enakost, vendar pa, ko se vprašamo, kdaj so ženske postale enake moškim, se spomnimo na to, da so bile dolgo brez volilne pravice, brez mnogih pravic. Še pred kratkim smo govorili o ženskih kvotah kot nuji, da smo lahko odšli na volitve. To se mi upira in zdi se mi poniževalno, da moramo govoriti o kvotah, ker niso samoumevne. Potem so tu pravice otrok. Tudi konvencija o pravicah otrok je zelo mlada. Torej otroci niso bili bitja z vsemi pravicami, ki pripadajo prav njim. Tudi danes lahko prav tako žalostno govorimo o sužnjelastništvu pri delavcih, pri mnogih, ki prihajajo k nam in so brez pravic, brez zaslužka, brez počitka. Veliko sodobnih kršitev človekovih pravic bi danes lahko enačili s preteklimi. Govorimo tudi o prodaji delov teles, žensk, otrok, trgovina z ljudmi kar cveti, begunske krize … To so pravzaprav obrazi sodobnosti. Danes smo na žalost na neki točki, ko mnogi zapustijo domove, kjer so brez pravic in iščejo obljubljene dežele tam, kjer jih najbrž še nekaj časa ne bodo našli.”

Človekove pravice so sebičen koncept
Človekove pravice so tako pravzaprav sebičen koncept. Mogoče se zato sprožajo tako močna čustva, ko zaslutimo, da se kršijo. Vendar je bistveno za njihovo splošno delovanje, da to sebičnost dopustimo in priznamo tudi drugim.

“Človekove pravice nehote ali pa implicitno vsebujejo neki element sebičnosti bodisi v smislu preračunavanja, kaj zame pomeni biti human v nekem določenem trenutku, kaj mi prinaša, kaj pa moje pravice, kaj to pomeni zame. Ob tem pa moramo vselej tehtati med splošnim, obče dobrim in obče človeškim ter našimi individualni položaji,” izpostavlja Ksenija Vidmar Horvat in opozarja, da je pri upoštevanju obče dobrega za nas položaj slabši.

“Ker živimo v družbi, v kateri je nagrajevanje za naše odločitve in dejanja precej hitro in instantno, medtem pa delovanje v dobro človeštva ni takoj vidno in je težko izmerljivo v kratkem času. Kot kažejo novejše raziskave, ki prihajajo iz nevroznanosti, so naše reakcije povezane s presojo, ki je skorajda nezavedna in se po njej sprašujemo ali bo naše ravnanje sploh naredilo kakršnokoli spremembo. Običajno potem ugotovimo, da najverjetneje ne, iz česar potem sledi naša pasivnost. Skratka smo v neki nenavadni situaciji. Po eni strani vemo več o človekovih pravicah, vemo več o kršenju človekovih pravic, po drugi strani pa smo na nek način ravno zaradi informiranosti, oziroma zaradi kulture mnenj o vsem, bolj paralizirani,” je dodala.

Empatija se ni izčrpala
Kljub pesimizmu, ki ga občutimo ob kršitvah človekovih pravic je Lynn Hunt v svoji knjigi optimistična, hkrati pa opozarja na velike in mučne izzive: “Empatija se ni izčrpala, kot trdijo nekateri. Postala je še močnejša sila dobrega kot kadarkoli prej. A nasprotujoči učinek nasilja, bolečine in dominacije je prav tako večji kot kadarkoli doslej.”

Človekove pravice so naš edini skupen branik pred temi pogubami. Še naprej moramo razvijati njihovo različico iz 18. stoletja in pri tem zagotoviti, da beseda “človekove” v Splošni deklaraciji človekovih pravic ne vsebuje nobenih dvoumnosti, ki jih ima beseda “človek” oziroma “moški” v pojmu “pravice človeka”. Razvoj pravic se nadaljuje, toda kot vedno z velikim nestrinjanjem o tem, kako naj poteka: pravica ženske do izbire nasproti pravice zarodka do življenja, pravica do dostojne smrti nasproti absolutni pravici do življenja, pravice oviranih oseb, istospolnih, otrok in živali – razprav ni in ne bo konec.

Aktivisti za človekove pravice iz 18. stoletja so svoje nasprotnike lahko obsojali kot brezčutne tradicionaliste, ki želijo ohranjati družbeni red, utemeljen na neenakopravnosti, posebnostih in preteklih običajih in ne na enakopravnosti, univerzalnosti in naravnih pravicah. A nič več nimamo možnosti, da zgolj zavrnemo stare poglede. Ko so človekove pravice postale splošno priznane, smo se morali na drugi strani boja zanje soočiti s svetom, ki ga je ustvarilo to prizadevanje. Ugotoviti moramo, kako ravnati z mučitelji in morilci, kako v prihodnje preprečiti njihova dejanja, obenem pa priznati, da so del nas. Ne moremo jih tolerirati niti razčlovečiti, v knjigi Iznajdevanje človekovih pravic še piše Huntova.

Aleksander Čobec


Ars humana

829 epizod


Oddaja predstavlja humanistične teme, od filozofije in literature do jezikoslovja in zgodovine. Oddajo oblikujemo predvsem na podlagi pogovorov s priznanimi strokovnjaki iz določenega področja, največkrat gre za vrhunske profesorje, filozofe ali znanstvenike. Namen oddaje je dvojen: poglobljeno razmišljanje o temah s področja humanistike in njena popularizacija.

Iznajdevanje človekovih pravic

13.07.2015


Razprave o človekovih pravicah sprožajo veliko čustev. Zdi se, da jih imamo včasih prehitro na jeziku, ko v čustvenem odzivu zahtevamo nekaj, za kar se nam zdi, da nam pripada kar samo po sebi.

Človekove pravice so danes na teoretični ravni do neke mere samoumevne, niso pa samoumevne pri uveljavljanju. Zanimivo je, da so bile samoumevne tudi ob svojih začetkih, ko še niso bile tako teoretično podprte in so bile še daleč od uveljavitve.

Francoski pisci Deklaracije o pravicah človeka in državljana iz leta 1789 so v prvem členu zapisali, “da se ljudje rodijo in živijo svobodni ter enaki v pravicah”, vendar enakosti niso razširili na sužnje v svojih kolonijah, podobno kot to ni storil Thomas Jefferson. Kako daleč je torej segla ta zapisana “samoumevnost” človekovih pravic v 18. stoletju? Ali je šlo za neko hipokrizijo?

Thomas Jefferson, ki je bil lastnik sužnjev, je leta 1776 v prvem osnutku Deklaracije o neodvisnosti zapisal: “Za nas so te resnice svete in neizpodbitne, da so vsi ljudje ustvarjeni enaki in neodvisni in da iz tega izhajajo neločljive in neodtuljive pravice, med katerimi so zaščita življenja, svobode in iskanja sreče.”

Človekove pravice nekoč in danes?
O tem in še kako samoumevne so bile človekove pravice ob njihovi razglasitvi nekoč in danes ter kakšno vlogo so ob tem imela čustva, so v oddaji Ars humana razmišljali podpredsednik Akademije za demokracijo Rok Svetlič, varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer in sociologinja Ksenija Vidmar Horvat. V pogovoru so se naslonili na knjigo Lynn Hunt: Iznajdevanje človekovih pravic: zgodovina.

“V resnici to ni bila nova težava,” je o “samoumevnosti” dejal Rok Svetlič z Akademije za demokracijo. “Ne smemo pozabiti, da so tako stoiki pred 2000 leti kot krščanski koncept v osnovi imeli pogoje, da bi razglasili deklaracijo človekovih pravic, pa je niso. Zakaj? Zato, ker dostojanstvo človekove bogopodobnosti ali pa enakost, ki so jo deklarirali stoiki, nista dobili politične učinkovitosti. In to ni bila hipokrizija. Stoiki so res verjeli, da so iskreni, hkrati pa so bili lastniki sužnjev. Živeli so namreč v svetu, ki je bil tako razdeljen na dve plasti, da med njima ni bilo nobenega iskrenja,” je dejal.

Svetlič je pojasnil, da pa gre v krščanstvu za “ločitev na spiritualni svet.” “Tukaj boste našli vse koncepte, ki so v skladu s človekovimi pravicami: bogopodobnost; vsi smo enaki, ko smo v Kristusovem telesu; Grk, Rimljan in Jud – vsi bodo enaki. Ko pa spregovori Nova zaveza o politični realnosti, imate drugo zastavitev: ženske bodite poslušne moškim; sužnji se bojte gospodarjev in tako naprej. Se pravi govorimo o neki ločnici med dvema svetovoma, neki zelo vodotesni ločnici med njima, da ne prihaja do iskrenja, zaradi katere nihče ne ugotovi, da je nastalo protislovje. Hkrati živimo svet, v katerem trdimo A in izvršujemo ne-A in nihče ne vidi v tem nobenega problema,” je dodal.

In ko je ta ločnica ali ovira izpadla, se je lahko zgodila tudi francoska revolucija. Zakaj, pojasnjuje Svetlič z besedami: “Ko se je nekdo nekega jutra zbudil in rekel ‘pa saj to ne gre skupaj’ in se vprašal: A smo enaki, a nismo enaki? Nastala sta napetost in iskrenje, ki sta zahtevala spremembo. Podobno je s sužnjelastništvom 19. stoletja, ko je nekega dne nekdo moral umakniti to oviro in opozoriti na protislovje. Prej tega protislovja ni nihče videl. To so naporni koraki. In kot pravi Lynn Hunt: “Ne bo se končalo.” Vprašanje je, kam se bo etična subjektiviteta širila. Danes morda živimo v nekem svetu, kjer ravno tako delamo neko izključujočo gesto, ki se je ne zavedamo. Težko si očitamo, da smo zaradi tega nemoralni. Recimo, da smo barvno slepi, imamo neko slepo pego, zaradi katere nečesa ne vidimo.”

Vlasta Nussdorfer pa je opozorila, da “zgodovina pozna enakost, vendar pa, ko se vprašamo, kdaj so ženske postale enake moškim, se spomnimo na to, da so bile dolgo brez volilne pravice, brez mnogih pravic. Še pred kratkim smo govorili o ženskih kvotah kot nuji, da smo lahko odšli na volitve. To se mi upira in zdi se mi poniževalno, da moramo govoriti o kvotah, ker niso samoumevne. Potem so tu pravice otrok. Tudi konvencija o pravicah otrok je zelo mlada. Torej otroci niso bili bitja z vsemi pravicami, ki pripadajo prav njim. Tudi danes lahko prav tako žalostno govorimo o sužnjelastništvu pri delavcih, pri mnogih, ki prihajajo k nam in so brez pravic, brez zaslužka, brez počitka. Veliko sodobnih kršitev človekovih pravic bi danes lahko enačili s preteklimi. Govorimo tudi o prodaji delov teles, žensk, otrok, trgovina z ljudmi kar cveti, begunske krize … To so pravzaprav obrazi sodobnosti. Danes smo na žalost na neki točki, ko mnogi zapustijo domove, kjer so brez pravic in iščejo obljubljene dežele tam, kjer jih najbrž še nekaj časa ne bodo našli.”

Človekove pravice so sebičen koncept
Človekove pravice so tako pravzaprav sebičen koncept. Mogoče se zato sprožajo tako močna čustva, ko zaslutimo, da se kršijo. Vendar je bistveno za njihovo splošno delovanje, da to sebičnost dopustimo in priznamo tudi drugim.

“Človekove pravice nehote ali pa implicitno vsebujejo neki element sebičnosti bodisi v smislu preračunavanja, kaj zame pomeni biti human v nekem določenem trenutku, kaj mi prinaša, kaj pa moje pravice, kaj to pomeni zame. Ob tem pa moramo vselej tehtati med splošnim, obče dobrim in obče človeškim ter našimi individualni položaji,” izpostavlja Ksenija Vidmar Horvat in opozarja, da je pri upoštevanju obče dobrega za nas položaj slabši.

“Ker živimo v družbi, v kateri je nagrajevanje za naše odločitve in dejanja precej hitro in instantno, medtem pa delovanje v dobro človeštva ni takoj vidno in je težko izmerljivo v kratkem času. Kot kažejo novejše raziskave, ki prihajajo iz nevroznanosti, so naše reakcije povezane s presojo, ki je skorajda nezavedna in se po njej sprašujemo ali bo naše ravnanje sploh naredilo kakršnokoli spremembo. Običajno potem ugotovimo, da najverjetneje ne, iz česar potem sledi naša pasivnost. Skratka smo v neki nenavadni situaciji. Po eni strani vemo več o človekovih pravicah, vemo več o kršenju človekovih pravic, po drugi strani pa smo na nek način ravno zaradi informiranosti, oziroma zaradi kulture mnenj o vsem, bolj paralizirani,” je dodala.

Empatija se ni izčrpala
Kljub pesimizmu, ki ga občutimo ob kršitvah človekovih pravic je Lynn Hunt v svoji knjigi optimistična, hkrati pa opozarja na velike in mučne izzive: “Empatija se ni izčrpala, kot trdijo nekateri. Postala je še močnejša sila dobrega kot kadarkoli prej. A nasprotujoči učinek nasilja, bolečine in dominacije je prav tako večji kot kadarkoli doslej.”

Človekove pravice so naš edini skupen branik pred temi pogubami. Še naprej moramo razvijati njihovo različico iz 18. stoletja in pri tem zagotoviti, da beseda “človekove” v Splošni deklaraciji človekovih pravic ne vsebuje nobenih dvoumnosti, ki jih ima beseda “človek” oziroma “moški” v pojmu “pravice človeka”. Razvoj pravic se nadaljuje, toda kot vedno z velikim nestrinjanjem o tem, kako naj poteka: pravica ženske do izbire nasproti pravice zarodka do življenja, pravica do dostojne smrti nasproti absolutni pravici do življenja, pravice oviranih oseb, istospolnih, otrok in živali – razprav ni in ne bo konec.

Aktivisti za človekove pravice iz 18. stoletja so svoje nasprotnike lahko obsojali kot brezčutne tradicionaliste, ki želijo ohranjati družbeni red, utemeljen na neenakopravnosti, posebnostih in preteklih običajih in ne na enakopravnosti, univerzalnosti in naravnih pravicah. A nič več nimamo možnosti, da zgolj zavrnemo stare poglede. Ko so človekove pravice postale splošno priznane, smo se morali na drugi strani boja zanje soočiti s svetom, ki ga je ustvarilo to prizadevanje. Ugotoviti moramo, kako ravnati z mučitelji in morilci, kako v prihodnje preprečiti njihova dejanja, obenem pa priznati, da so del nas. Ne moremo jih tolerirati niti razčlovečiti, v knjigi Iznajdevanje človekovih pravic še piše Huntova.

Aleksander Čobec


22.08.2022

Koliščarji – o njihovem življenju in kulturi

Koliščarji so naseljevali Ljubljansko barje v obdobju, ki je trajalo več kot tri tisoč let: od 5000 do 1800 pred našim štetjem. Z dr. Antonom Veluščkom, antropologom in avtorjem knjige Koliščarji – o koliščarjih in koliščarski kulturi Ljubljanskega barja, predstavljamo njihovo življenje in kulturo. Vabljeni v svet koliščarjev, ki smo ga prvič predstavili leta 2011. Vir slike: Narodni muzej, predloga Anton Velušček, risba Igor Rehar.


15.08.2022

Marijin lik v judovski in krščanski kulturi

Marijin lik je eden izmed pomensko najbolj raznovrstnih in najpogosteje upodobljenih v zgodovini umetnosti. V glasbi, pripovedništvu, slikarstvu, kiparstvu in literaturi nastopa v vlogi matere, device, kraljice angelov in tudi bojevite ženske. V zgodovinskem romanu Mareka Halterja je prikazana kot bojevito judovsko dekle, ki se močno razlikuje od podob, kakršne je ustvarila krščanska ikonografija. Njegov roman Marija je bilo izhodišče pogovora, v katerem smo orisali različne Marijine podobe, ki so nastale v krščanski kulturi, in jih primerjali z vlogo ženske v judovski tradiciji, v kateri naj bi Marija kot zgodovinska oseba tudi dejansko živela. Ob prazniku Marijinega vnebovzetja smo ponovili pogovor, ki smo ga pripravili s teologom in filozofom dr. Edvardom Kovačem.


13.08.2022

Refleksije štirih: Mahatma Gandhi 4/4

15. avgusta bo minilo 75 let odkar je Indija po več desetletjih boja proti britanski nadvladi postala neodvisna. Do prvih teženj po osamosvojitvi je prišlo že konec 19. stoletja, največji zagon pa so te težnje dobile pod vodstvom Mahatme Gandija v 20. in 30. letih prejšnjega stoletja. Veliki indijski voditelj, družbeni preroditelj in mislec Mahatma Gandhi je z izvajanjem nenasilnega odpora, ki zahteva resnico in neustrašnost, predrugačil politično in družbeno življenje Indije. Gandhijevo delovanje je preplet globoke religioznosti, etičnih načel in filozofskih premišljevanj, kar je predelal v sredstvo političnega boja in družbene preobrazbe, ki še danes zbuja občudovanje. Oddajo namenjamo osvetlitvi nekaterih vidikov njegovega življenja, filozofske in politične misli ter njegove zapuščine. Avtorica oddaje je Karmen Kogoj Ogris, gost pa docent doktor Nikolai Jeffs s Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem.


08.08.2022

Lev Kreft: "Ob spremljanju globalnih športnih spektaklov izgubljamo stik z družbo."

Šport kot totalni spektakel globinsko strukturira vsakdanjik milijardam posameznikov


06.08.2022

Refleksije štirih: Baruch Spinoza 3/4

Nizozemski filozof judovskega rodu Baruch Spinoza, čigar misel tudi po skoraj štirih stoletjih predstavlja enega od temeljev zahodnoevropskega mišljenja, je najbolj poznan po svojem monumentalnem, posthumno izdanem delu Etika (1677), napisanem v latinščini, kot vsa druga njegova dela, in leta 1963 prevedenem v slovenščino. Spinoza, ki se je rodil leta 1632 v Amsterdamu, letos tako beležimo 390 let od njegovega rojstva, je izhajal iz premožne judovske družine. Oče ga je namenil za rabina, zato je študiral Talmud, srednjeveško judovsko filozofijo, pa tudi Kabalo. Pozneje je Spinoza živel odmaknjeno življenje, zato je svoja dela – med kateri je tudi Teološko-politična razprava, ki je tudi prevedena v slovenščino – napisal v podeželski tišini. Preživljal se je z brušenjem leč in zavračal ponudbe univerz za poučevanje, želel je namreč obvarovati svojo filozofsko neodvisnost. Več o tem pomembnem in zanimivem filozofu pa dr. Igor Pribac. foto: Slika Franz Wulfhagen iz leta 1664, vir: Wikimedia Common


01.08.2022

Vednost-oblast-subjekt – Michel Foucault in njegova filozofska dediščina

Michel Foucault (1926 – 1984) – izstopajoči filozof druge polovice 20. stoletja, čigar misel tudi slaba štiri desetletja po njegovi smrti ostaja aktualna za naš čas. Je avtor del, kot so Arheologija vednosti, Besede in reči, Rojstvo klinike, Zgodovina seksualnosti, Nadzorovanje in kaznovanje, Neustrašni govor idr. Čeprav se Foucaulta pogosto omenja kot strukturalista, je sam to oznako odločno zavračal. Vsekakor pa je predstavnik intelektualnega vrenja v Franciji v šestdesetih letih 20. stoletja in neusmiljen kritik nekaterih velikih imen in idej iz zahodnoevropske filozofske tradicije. Središče njegovih razmišljanj je v presečišču treh velikih osi: vednost – oblast – subjekt, skozi katere vzpostavlja svojo kritiko. Več o tem francoskem mislecu pa v pogovoru, ki je bil prvič objavljen leta 2011, razmišljal dr. Mladen Dolar, eden največjih poznavalcev njegovega dela pri nas. foto: Wikimedia Commons


30.07.2022

Refleksije štirih: Denis Diderot 2/4

Denisa Diderota bolj kot po slavni Enciklopediji pomnimo po literarno filozofskem delu Rameaujev nečak in po treh filozofsko literarnih pogovorih pod skupnim naslovom D'Alembertove sanje. Ta pisec filozofskih zgodb je sicer precej poznan tudi pri nas, saj je preveden precej zajeten del njegovega opusa, tudi v delu z naslovom To ni zgodba in druge zgodbe. V oddaji bomo pretresli Diderotovo misel in pomen njegovega dela tako znotraj literature kot tudi filozofije. Gosta sta dr. Primož Vitez in dr. Marko Uršič, oddajo je leta 2013 pripravil Gregor Podlogar. V ciklu Refleksije štirih bomo v prihodnjih dveh tednih ob sobotah ob 13:05 na programu Ars govorili še o Baruchu de Spinozi in Mahatmi Gandhiju.


25.07.2022

Začeti se moramo resno pogovarjati o prihodnjih ljudeh

Kakšna bi bila medgeneracijsko solidarna družba?


23.07.2022

Refleksije štirih: Richard Wagner 1/4

Richard Wagner je bil izrazit nasprotnik monarhizma, ki je verjel, da bi umetnost morala biti dostopna vsem. Genij, za katerega ustvarjanje je prepričani monarh Ludwig II. Bavarski zapravil večino svojega premoženja in mu v Bayreuthu zgradil gledališče, v katerem vstopnica za ogled predstave stane nekaj tisoč evrov. Ob izidu Izbranih spisov Umetnost in družba Richarda Wagnerja smo o življenju in delu enega osrednjih umetnikov 19. stoletja, ki dve stoletji po svojem rojstvu še vedno ponuja bogato snov za razmislek o glasbi, gledališču in družbi, govorili z muzikologom dr. Gregorjem Pompetom in dr. Aldom Milohnićem, predavateljem zgodovine gledališča na AGRFT. Oddajo je leta 2015 pripravila Saška Rakef. V ponedeljek, 25. julija ob 15:50, bo na programu Ars neposredni prenos začetka Slavnostnih iger v Bayreuthu 2022 ter Wagnerjeve opere Tristan in Izolda. Vabljeni k poslušanju. V ciklu Refleksije štirih bomo v prihodnjih tednih ob sobotah ob 13:05 na programu Ars govorili še o Denisu Diderotu, Baruchu de Spinozi in Mahatmi Gandhiju. foto: Pixabay/niki_vogt


18.07.2022

Znanost je človeška, s tem pa boleha za vsemi boleznimi človeštva

“Bistvo rasizma je v razumevanju telesno različnih skupin ljudi kot večvrednih ali manjvrednih. In če naj bi tako pač bilo po naravni, torej biološki nujnosti, potem naj bi bilo tudi povsem pravično zasužnjevanje ali vsaj vladanje nad temnopoltimi in drugimi,” je zapisal na platnico knjige “Je znanost rasistična?” (Aristej, 2019) avtorja Jonathana Marksa njen prevajalec in prof. za kulturno antropologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti dr. Rajko Muršič. Kako lahko sploh trdimo, da je znanost rasistična? Kdo si upa razglašati trditve, da je znanost vede ali nevede, hote ali nehote takšna? Še posebej v obdobju, v katerem vesoljski teleskop James Webb kaže, kakšen uspeh za vse človeštvo so sposobni doseči znanstveniki in znanstvenice. Ob nekritičnem sledenju znanstvenim mnenjskim voditeljem ali pa “komunikatorjem znanosti”, ki na podlagi dosežkov na enem področju podajajo sodbe o družbi nasploh, velja opozoriti, da ima znanost nekaj temnih skrivnosti. Prva taka temna skrivnost, ki je kljub sodobnim teleskopom ne opazimo, je predstava o rasi. To je skoraj hkrati s sodobno znanostjo prinesla moderna doba in se v takšni ali drugačni obliki ohranja do danes, čeprav jo biološka antropologija, kot ugotavlja tudi gost Ars humane dr. Rajko Muršič, že desetletja pošilja na smetišče zgodovine.


11.07.2022

Restavriranje likovne dediščine

Društvo restavratorjev Slovenije je nagrado Mirka Šubica za življenjsko delo letos podelilo Ivanu Bogovčiču. Nagrado je prejel za izjemne dosežke na področju raziskovanja, dokumentiranja in popularizacije konservatorsko-restavratorske stroke ter konserviranja in restavriranja v času svojega delovanja pred upokojitvijo. Vodil je tudi Restavratorski atelje Bogovčič, katerega jedro delovanja je restavriranje oltarjev, fresk in stenskih slik, slik na platnu in na lesenih nosilcih ter mozaikov. Pred nekaj desetletji sta se mu pridružila sinova in starejši, Luka Bogovčič, danes vodi družinsko podjetje. Z Ivanom in Lukom Bogovčičem smo se v oddaji Ars Humana pogovarjali o posameznih primerih, ki sta jih sogovornika opisala z izjemnim strokovnim ozadjem in širokim referenčnim poljem, ki sega v umetnostno zgodovino in na področja liturgike ter o izvirnih in inovativnih pristopih k reševanju konkretnih restavratorskih problemov. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Ivan Bogovčič pri delu, vir: www.triptih.com


04.07.2022

Tako kot v pravljici! Mar res?

V času, ko so se pravljice konec sedemnajstega stoletja vzpostavile kot literarni žanr, so pomembno prispevale k vzpostavljanju in delovanju disciplinarne družbe. V devetnajstem stoletju so bile ravno pravljice tiste, ki so odločilno prispevale k utrjevanju narodne zavesti in so gradile narode in nacije. “Pravljice so danes eno od najmočnejših vzgojno-izobraževalnih orodij za otroke z vpeljavo vprašanj takšne vrste, kot se bo človek z njimi srečal v odrasli dobi, in z rešitvami, ki so plastično predstavljene s primeri, ki jih otrok razume in z identifikacijskimi točkami za otroka,” je v časopisu za humanistične in družboslovne študije Studia Historica Slovenica zapisala dr. Polona Tratnik. Pri tem je zanimivo,da pravljice niso bile od nekdaj mišljene za otroke ali pa zgolj za otroke. Znanstvena svetnica na raziskovalnem inštitutu IRIS in redna profesorica za področji filozofije in umetnosti ter dekanja Fakultete za slovenske in mednarodne študije Nove univerze dr. Polona Tratnik je vodila raziskovalni projekt funkcije pravljic. S tem mesecem je začela voditi nov projekt z naslovom Politične funkcije ljudskih pravljic. Je avtorica osmih znanstvenih monografij. Bila je Fulbrightova raziskovalka in gostujoča profesorica na številnih univerzah doma in v tujini. foto: Janko in Metka, ilustrirala Roža Piščanec, 1963


27.06.2022

Resničnost je hujša, kot mislimo, da je – o teorijah zarot

Zemlja kot ravna plošča, nekdo nam vstavlja čipe in oddajniki za brezžična omrežja kot velike mikrovalovne pečice – to so pripovedi, ki so v zadnjem času dobre kandidatke za teorije zarot. S filozofom Tomažem Grušovnikom med drugim razgaljamo vzroke za njihov nastanek, njihovo družbeno vlogo in njihovo pojavljanje skozi zgodovino. FOTO: arhiv RTV SLO


20.06.2022

Od Okre do Albijske gore – Notranjska med prazgodovino in antiko

Gori Nanos in Snežnik sta ključni topografski orientacijski točki in dajeta notranjski pokrajini pomemben pečat. Tako sta tudi njuni antični imeni, Okra za Nanos oziroma Razdrto, in Albion za Snežnik botrovali naslovu arheološke monografije s podnaslovom Notranjska med prazgodovino in antiko, ki jo je nedavno izdal Narodni muzej Slovenije. Njen avtor, muzejski arheolog dr. Boštjan Laharnar, se raziskovalno že dolgo ukvarja s prazgodovino Notranjske, torej z obdobjem železne dobe v prvem tisočletju pr.n.št do rimske zasedbe. Internetni dostop do lidarskih posnetkov celotnega ozemlja države od leta 2015 naprej je arheologom omogočil vnovičen premislek topografije in novih odkritij do takrat nevidnih ostankov arheološke krajine izpred dveh tisočletij. Zato je monografija, s tem premislekom obogatena doktorska disertacija Laharnarja, desetletje po njenem zagovoru izšla prav zdaj. Njegov kolega iz Narodnega muzeja dr. Peter Turk in izr.prof.dr. Matija Črešnar z ljubljanske FF, tudi arheologa železne dobe, z avtorjem pred mikrofonom vmeščajo vlogo tega prostora in daljnosežne kulturne razlike dediščine arheološke krajine zahodnega in vzhodnega dela Slovenije, ki so se že v tem oddaljenem času začele vzpostavljati. Na fotografiji naslovnica monografije Od Okre do Albionske gore vir: Program Ars


11.06.2022

Zakaj ZDA nimajo ministrstva za kulturo

"Danes je že povsem razširjena ideja, da so kulturniki tisti, ki so kot pijavke prisesani na državni proračun, s čimer cuzajo davkoplačevalski denar, ki ga s trudom svojih rok in v potu svojega čela prigarajo pravi delavni ljudje. Vse bolj se širi ideja, da je pravi zaslužek mogoč samo na trgu, ki edini lahko pokaže, kdo si zasluži uspeh in kdo ne. Da je trg tisti, ki edini lahko določa kaj je vredno, da uspe in kaj si zasluži propad. Subvencije pa so tisto zlo, ki naš trdo prigarani denar kanalizira k lenuhom, ki ustvarjajo lastne blodnje," premišjuje dr. Blaž Kosovel in dodaja: "Po drugi strani pa so ZDA dežela, ki po celotnem svetu izvažajo svojo popularno kulturo, hkrati pa sploh nimajo ministrstva za kulturo. So dežela, kjer dejansko trg diktira, kaj lahko preživi in kaj ne. ZDA so hkrati tako blizu nas, a hkrati tudi nekaj tako drugačnega. Ker so nas kolonizirale s svojo popularno kulturo, imamo občutek, da vemo vse o njih. In ker je veliko ameriških produktov banalnih, ZDA onkraj političnega sistema in aktualne dnevne politike skorajda niso predmet teoretske analize v slovenskem prostoru." Evropejci se dojemamo kot del zahodnega sveta, a ravno vprašanje o ministrstvu za kulturo kaže, kako različna sta si Stari in Novi svet.  Zakaj torej Združene države Amerike nimajo ministrstva za kulturo in kako to spremeni naivno doživljanje Združenih držav Amerike in Evrope same? Blaž Kosovel je urednik revije Razpotja, kulturni delavec, član Društva humanistov Goriške in festivala Mesto knjige, turistični vodnik in avtor dokumentarne serije Goriški sprehodi. Po duši je filozof in raziskovalec, ki še posebej rad premišlja in predstavlja samoumevnosti okoli nas kot nekaj nesamoumevnega. Kot Fulbrightov štipendist je leto 2013 preživel v New Yorku, zatem doktoriral iz kulturnih študij, disertacijo pa kasneje razširil v predstavljeno knjigo, ki je tudi njegov monografski prvenec.


06.06.2022

Zvok je ranljiv in nas čaka

Zvok izrazito vpliva na človeške možgane – na razvoj otroka, na ustvarjalno mišljenje, ima terapevtske zmogljivosti ali pa nam povzroča stres. Zvoki v našem urbanem okolju nas čakajo. Vsepovsod so. Tudi oni so ranljivi, tako kot mi. Na francoskem inštitutu Cresson, ki deluje na Fakulteti za arhitekturo v Grenoblu, med drugim raziskujejo zvok v javnem prostoru. Akustik dr. Nicolas Remy pove, da pri študijah sodelujejo arhitekti, inženirji, sociologi in filozofi. Vsa ta področja so namreč pomembna v kontekstu zvočnosti. Kako torej zagotoviti prostore pozitivnih zvočnih izkušenj? Enoznačnega odgovora ni, je pa pomembno ozaveščanje o pomenu zvoka in razvijanje občutljivosti zanj. To bi se moralo začeti že v otroštvu. Ko govorimo o pozitivnih učinkih zvoka, namreč večinoma pomislimo na glasbo, sicer pa sta pogosta tema šum, hrup. A to je, še doda Remy, ohlapna in enoznačna opredelitev. V družbi vizualno naravnanih informacij je torej pomembno, da o zvoku govorimo, ga beležimo, opisujemo, načrtujemo. Po eni strani je namreč zvok objektivno dejstvo, merljiv z napravami, po drugi strani pa občuten, subjektivno doživet, kontekstualiziran pojav. Tuje kraje smo po spletu navajeni raziskovati s fotografijami, videoposnetki, članki in potopisi, ogledujemo si zemljevide. Zvok pa nam nudi sicer bolj subtilne, na prvi pogled morda manj izrazite značilnosti prostora, vendar hkrati lahko na nek način zelo veliko pove in zahteva, da se mu skoraj meditativno posvetimo. V različne kraje po svetu nas odpelje tudi spletni projekt Cartophonies – Kartofonije. To so zvočni zemljevidi s posnetki z različnih bolj ali manj urbanih koncev sveta, ki jih raziskovalci posnamejo, opremijo s podatki o času in kraju ter opišejo. Projekt Kartofonij ima torej prav to posebnost, ki ga loči od ostalih zvočnih baz. Raziskovalec zvok pospremi s svojim opazovanjem tako akustičnih značilnosti kot tudi vzdušja in vtisa, pojasnita raziskovalca v Cressonovem laboratoriju Sylvie Laroche in Jul McOisans. Cresson vsako leto organizira mednarodni seminar in delavnice o zvoku – WinterSchool. Z udeleženci – študenti in strokovnjaki razvijajo razne zvočne projekte, ki bi jih lahko pozneje integrirali v urbano okolje. S seminarjem je povezan tudi projekt B-AIR, ki raziskuje vlogo zvoka v razvoju človeka. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio Foto: Jul McOisans (Klop za poslušanje in čutenje zvoka)


30.05.2022

Sedanjost v slovenskem gledališču

Začenja se 57. festival Borštnikovo srečanje. Ob tej priložnosti smo z gosti spregovorili o obdobju zadnjih dveh let, dveh gledaliških sezon, ki ju je močno prizadela epidemična situacija. Z gosti smo se pogovarjali o tem, kako so delali v negotovih in spreminjajočih se razmerah v Lutkovnem gledališču ljubljanskem, Slovenskem stalnem gledališču v Trstu in kako je delovalo društvo Pekinpah, o tem, kako so z ustvarjalnim mišljenjem in izvirnimi rešitvami presegali omejitve ter kako se to obdobje, po besedah selektorice 57. Borštnikovega srečanja, odraža na vsebinski in kakovostni ravni slovenske gledališke pokrajine. Vabimo vas k poslušanju! na snemanju oddaje, od leve proti desni: Žiga Predan, Nika Leskovšek, Petra Tanko, Danijel Malalan, Uroš Korenčan foto: Radio Slovenija


23.05.2022

O pritiskih na novinarje in urednike Radiotelevizije Slovenija

Oddajo Ars humana z naslovom O pritiskih na novinarje in urednike Radiotelevizije Slovenija pripravlja Marko Golja in ugotavlja, da še nikoli ni bilo toliko zadržkov do sodelovanja v oddaji v živo. In ti zadržki so razlog več za oddajo.


16.05.2022

Živaživost – slovenska književnost v Italiji in Avstriji

Skupaj z Radiem Trst A in slovenskim programom ORF Celovec razmišljamo, zakaj je izraz zamejska književnost neprimeren in zastarel, kakšne so skupne značilnosti slovenskih avtoric in avtorjev iz Italije in kakšne so skupne značilnosti slovenskih avtoric in avtorjev iz Avstrije, razgrnemo pa tudi, kaj v kontekstu sodobne literature predstavlja dvojna identiteta, kje so meje slovenske literature in kakšna je podoba slovenske literature v Italiji in Avstriji. O teh temah s prof. dr. Silvijo Borovnik iz Maribora, dr. Miranom Košuto iz Trsta in mag. Dominikom Sriencom iz Celovca.


09.05.2022

Božidar Debenjak: "Ukrajina je del splošnih retrogradnih procesov. Smo v hudi krizi."

Podnebna kriza, vojne in njihovi begunci, vzpenjanje skrajne denice v Evropi in po svetu, ameriško vrhovno sodišče premišljuje o prepovedi pravice do splava, življenje postaja vse dražje... Kaj vse je šlo zadnjih deset let po zlu, da se je svet približal točki vrelišča? Zakaj zgodovina za napovedovanje prihodnosti nima smisla in kako naj sploh poimenujemo silnice dogajanja, ki iz leta v leto vse bolj razosebljajo ljudi? "Občost je nekaj popolnoma drugega kot velika množina, pravi Hegel. In ko vsak čvekne, kar si misli, dobimo veliko množino. To ni razmišljanje, to ni logičen korak naprej, to je evrovizijsko glasovanje publike," pravi dr. Božidar Debenjak o prepirih na družabnih omrežjih in Muskovem nakupu Twitterja. O trenutku sodobnosti, ki jo seveda vedno razlagamo za nazaj, 87-letni filozof premišljuje s panoramskim pogledom na ideje in miselni tok 20. stoletja, a skrbno in natančno sledi trenutnemu dogajanju. Ali je mogoče, da spremljamo dokončen spopad idej, ki so poganjale 20. stoletje in velik poraz razsvetljenskih idej? "Prišli smo v situacijo, v kateri mediji molčijo o določenih stvareh ... O katerih koli. Med pandemijo smo imeli priložnost videti, kako enoumni smo bili. O čem se ni smelo govoriti. Iste stvari, denimo, so bile v vseh medijih, določenih, o katerih bi morali govoriti, pa ni bilo," premišljuje dr. Debenjak in dodaja: "Na levici je na podoben način razpadel intelektualni prostor. Razne 'korektnosti', s katerimi se cenzurira vsako besedo, so grozota." foto: Arhiv RTV SLO/Iz dokumentarnega filma Dr. Božidar Debenjak, filozof v filmu pod mostovi


Stran 6 od 42
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov