Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Iznajdevanje človekovih pravic

13.07.2015


Razprave o človekovih pravicah sprožajo veliko čustev. Zdi se, da jih imamo včasih prehitro na jeziku, ko v čustvenem odzivu zahtevamo nekaj, za kar se nam zdi, da nam pripada kar samo po sebi.

Človekove pravice so danes na teoretični ravni do neke mere samoumevne, niso pa samoumevne pri uveljavljanju. Zanimivo je, da so bile samoumevne tudi ob svojih začetkih, ko še niso bile tako teoretično podprte in so bile še daleč od uveljavitve.

Francoski pisci Deklaracije o pravicah človeka in državljana iz leta 1789 so v prvem členu zapisali, “da se ljudje rodijo in živijo svobodni ter enaki v pravicah”, vendar enakosti niso razširili na sužnje v svojih kolonijah, podobno kot to ni storil Thomas Jefferson. Kako daleč je torej segla ta zapisana “samoumevnost” človekovih pravic v 18. stoletju? Ali je šlo za neko hipokrizijo?

Thomas Jefferson, ki je bil lastnik sužnjev, je leta 1776 v prvem osnutku Deklaracije o neodvisnosti zapisal: “Za nas so te resnice svete in neizpodbitne, da so vsi ljudje ustvarjeni enaki in neodvisni in da iz tega izhajajo neločljive in neodtuljive pravice, med katerimi so zaščita življenja, svobode in iskanja sreče.”

Človekove pravice nekoč in danes?
O tem in še kako samoumevne so bile človekove pravice ob njihovi razglasitvi nekoč in danes ter kakšno vlogo so ob tem imela čustva, so v oddaji Ars humana razmišljali podpredsednik Akademije za demokracijo Rok Svetlič, varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer in sociologinja Ksenija Vidmar Horvat. V pogovoru so se naslonili na knjigo Lynn Hunt: Iznajdevanje človekovih pravic: zgodovina.

“V resnici to ni bila nova težava,” je o “samoumevnosti” dejal Rok Svetlič z Akademije za demokracijo. “Ne smemo pozabiti, da so tako stoiki pred 2000 leti kot krščanski koncept v osnovi imeli pogoje, da bi razglasili deklaracijo človekovih pravic, pa je niso. Zakaj? Zato, ker dostojanstvo človekove bogopodobnosti ali pa enakost, ki so jo deklarirali stoiki, nista dobili politične učinkovitosti. In to ni bila hipokrizija. Stoiki so res verjeli, da so iskreni, hkrati pa so bili lastniki sužnjev. Živeli so namreč v svetu, ki je bil tako razdeljen na dve plasti, da med njima ni bilo nobenega iskrenja,” je dejal.

Svetlič je pojasnil, da pa gre v krščanstvu za “ločitev na spiritualni svet.” “Tukaj boste našli vse koncepte, ki so v skladu s človekovimi pravicami: bogopodobnost; vsi smo enaki, ko smo v Kristusovem telesu; Grk, Rimljan in Jud – vsi bodo enaki. Ko pa spregovori Nova zaveza o politični realnosti, imate drugo zastavitev: ženske bodite poslušne moškim; sužnji se bojte gospodarjev in tako naprej. Se pravi govorimo o neki ločnici med dvema svetovoma, neki zelo vodotesni ločnici med njima, da ne prihaja do iskrenja, zaradi katere nihče ne ugotovi, da je nastalo protislovje. Hkrati živimo svet, v katerem trdimo A in izvršujemo ne-A in nihče ne vidi v tem nobenega problema,” je dodal.

In ko je ta ločnica ali ovira izpadla, se je lahko zgodila tudi francoska revolucija. Zakaj, pojasnjuje Svetlič z besedami: “Ko se je nekdo nekega jutra zbudil in rekel ‘pa saj to ne gre skupaj’ in se vprašal: A smo enaki, a nismo enaki? Nastala sta napetost in iskrenje, ki sta zahtevala spremembo. Podobno je s sužnjelastništvom 19. stoletja, ko je nekega dne nekdo moral umakniti to oviro in opozoriti na protislovje. Prej tega protislovja ni nihče videl. To so naporni koraki. In kot pravi Lynn Hunt: “Ne bo se končalo.” Vprašanje je, kam se bo etična subjektiviteta širila. Danes morda živimo v nekem svetu, kjer ravno tako delamo neko izključujočo gesto, ki se je ne zavedamo. Težko si očitamo, da smo zaradi tega nemoralni. Recimo, da smo barvno slepi, imamo neko slepo pego, zaradi katere nečesa ne vidimo.”

Vlasta Nussdorfer pa je opozorila, da “zgodovina pozna enakost, vendar pa, ko se vprašamo, kdaj so ženske postale enake moškim, se spomnimo na to, da so bile dolgo brez volilne pravice, brez mnogih pravic. Še pred kratkim smo govorili o ženskih kvotah kot nuji, da smo lahko odšli na volitve. To se mi upira in zdi se mi poniževalno, da moramo govoriti o kvotah, ker niso samoumevne. Potem so tu pravice otrok. Tudi konvencija o pravicah otrok je zelo mlada. Torej otroci niso bili bitja z vsemi pravicami, ki pripadajo prav njim. Tudi danes lahko prav tako žalostno govorimo o sužnjelastništvu pri delavcih, pri mnogih, ki prihajajo k nam in so brez pravic, brez zaslužka, brez počitka. Veliko sodobnih kršitev človekovih pravic bi danes lahko enačili s preteklimi. Govorimo tudi o prodaji delov teles, žensk, otrok, trgovina z ljudmi kar cveti, begunske krize … To so pravzaprav obrazi sodobnosti. Danes smo na žalost na neki točki, ko mnogi zapustijo domove, kjer so brez pravic in iščejo obljubljene dežele tam, kjer jih najbrž še nekaj časa ne bodo našli.”

Človekove pravice so sebičen koncept
Človekove pravice so tako pravzaprav sebičen koncept. Mogoče se zato sprožajo tako močna čustva, ko zaslutimo, da se kršijo. Vendar je bistveno za njihovo splošno delovanje, da to sebičnost dopustimo in priznamo tudi drugim.

“Človekove pravice nehote ali pa implicitno vsebujejo neki element sebičnosti bodisi v smislu preračunavanja, kaj zame pomeni biti human v nekem določenem trenutku, kaj mi prinaša, kaj pa moje pravice, kaj to pomeni zame. Ob tem pa moramo vselej tehtati med splošnim, obče dobrim in obče človeškim ter našimi individualni položaji,” izpostavlja Ksenija Vidmar Horvat in opozarja, da je pri upoštevanju obče dobrega za nas položaj slabši.

“Ker živimo v družbi, v kateri je nagrajevanje za naše odločitve in dejanja precej hitro in instantno, medtem pa delovanje v dobro človeštva ni takoj vidno in je težko izmerljivo v kratkem času. Kot kažejo novejše raziskave, ki prihajajo iz nevroznanosti, so naše reakcije povezane s presojo, ki je skorajda nezavedna in se po njej sprašujemo ali bo naše ravnanje sploh naredilo kakršnokoli spremembo. Običajno potem ugotovimo, da najverjetneje ne, iz česar potem sledi naša pasivnost. Skratka smo v neki nenavadni situaciji. Po eni strani vemo več o človekovih pravicah, vemo več o kršenju človekovih pravic, po drugi strani pa smo na nek način ravno zaradi informiranosti, oziroma zaradi kulture mnenj o vsem, bolj paralizirani,” je dodala.

Empatija se ni izčrpala
Kljub pesimizmu, ki ga občutimo ob kršitvah človekovih pravic je Lynn Hunt v svoji knjigi optimistična, hkrati pa opozarja na velike in mučne izzive: “Empatija se ni izčrpala, kot trdijo nekateri. Postala je še močnejša sila dobrega kot kadarkoli prej. A nasprotujoči učinek nasilja, bolečine in dominacije je prav tako večji kot kadarkoli doslej.”

Človekove pravice so naš edini skupen branik pred temi pogubami. Še naprej moramo razvijati njihovo različico iz 18. stoletja in pri tem zagotoviti, da beseda “človekove” v Splošni deklaraciji človekovih pravic ne vsebuje nobenih dvoumnosti, ki jih ima beseda “človek” oziroma “moški” v pojmu “pravice človeka”. Razvoj pravic se nadaljuje, toda kot vedno z velikim nestrinjanjem o tem, kako naj poteka: pravica ženske do izbire nasproti pravice zarodka do življenja, pravica do dostojne smrti nasproti absolutni pravici do življenja, pravice oviranih oseb, istospolnih, otrok in živali – razprav ni in ne bo konec.

Aktivisti za človekove pravice iz 18. stoletja so svoje nasprotnike lahko obsojali kot brezčutne tradicionaliste, ki želijo ohranjati družbeni red, utemeljen na neenakopravnosti, posebnostih in preteklih običajih in ne na enakopravnosti, univerzalnosti in naravnih pravicah. A nič več nimamo možnosti, da zgolj zavrnemo stare poglede. Ko so človekove pravice postale splošno priznane, smo se morali na drugi strani boja zanje soočiti s svetom, ki ga je ustvarilo to prizadevanje. Ugotoviti moramo, kako ravnati z mučitelji in morilci, kako v prihodnje preprečiti njihova dejanja, obenem pa priznati, da so del nas. Ne moremo jih tolerirati niti razčlovečiti, v knjigi Iznajdevanje človekovih pravic še piše Huntova.

Aleksander Čobec


Ars humana

829 epizod


Oddaja predstavlja humanistične teme, od filozofije in literature do jezikoslovja in zgodovine. Oddajo oblikujemo predvsem na podlagi pogovorov s priznanimi strokovnjaki iz določenega področja, največkrat gre za vrhunske profesorje, filozofe ali znanstvenike. Namen oddaje je dvojen: poglobljeno razmišljanje o temah s področja humanistike in njena popularizacija.

Iznajdevanje človekovih pravic

13.07.2015


Razprave o človekovih pravicah sprožajo veliko čustev. Zdi se, da jih imamo včasih prehitro na jeziku, ko v čustvenem odzivu zahtevamo nekaj, za kar se nam zdi, da nam pripada kar samo po sebi.

Človekove pravice so danes na teoretični ravni do neke mere samoumevne, niso pa samoumevne pri uveljavljanju. Zanimivo je, da so bile samoumevne tudi ob svojih začetkih, ko še niso bile tako teoretično podprte in so bile še daleč od uveljavitve.

Francoski pisci Deklaracije o pravicah človeka in državljana iz leta 1789 so v prvem členu zapisali, “da se ljudje rodijo in živijo svobodni ter enaki v pravicah”, vendar enakosti niso razširili na sužnje v svojih kolonijah, podobno kot to ni storil Thomas Jefferson. Kako daleč je torej segla ta zapisana “samoumevnost” človekovih pravic v 18. stoletju? Ali je šlo za neko hipokrizijo?

Thomas Jefferson, ki je bil lastnik sužnjev, je leta 1776 v prvem osnutku Deklaracije o neodvisnosti zapisal: “Za nas so te resnice svete in neizpodbitne, da so vsi ljudje ustvarjeni enaki in neodvisni in da iz tega izhajajo neločljive in neodtuljive pravice, med katerimi so zaščita življenja, svobode in iskanja sreče.”

Človekove pravice nekoč in danes?
O tem in še kako samoumevne so bile človekove pravice ob njihovi razglasitvi nekoč in danes ter kakšno vlogo so ob tem imela čustva, so v oddaji Ars humana razmišljali podpredsednik Akademije za demokracijo Rok Svetlič, varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer in sociologinja Ksenija Vidmar Horvat. V pogovoru so se naslonili na knjigo Lynn Hunt: Iznajdevanje človekovih pravic: zgodovina.

“V resnici to ni bila nova težava,” je o “samoumevnosti” dejal Rok Svetlič z Akademije za demokracijo. “Ne smemo pozabiti, da so tako stoiki pred 2000 leti kot krščanski koncept v osnovi imeli pogoje, da bi razglasili deklaracijo človekovih pravic, pa je niso. Zakaj? Zato, ker dostojanstvo človekove bogopodobnosti ali pa enakost, ki so jo deklarirali stoiki, nista dobili politične učinkovitosti. In to ni bila hipokrizija. Stoiki so res verjeli, da so iskreni, hkrati pa so bili lastniki sužnjev. Živeli so namreč v svetu, ki je bil tako razdeljen na dve plasti, da med njima ni bilo nobenega iskrenja,” je dejal.

Svetlič je pojasnil, da pa gre v krščanstvu za “ločitev na spiritualni svet.” “Tukaj boste našli vse koncepte, ki so v skladu s človekovimi pravicami: bogopodobnost; vsi smo enaki, ko smo v Kristusovem telesu; Grk, Rimljan in Jud – vsi bodo enaki. Ko pa spregovori Nova zaveza o politični realnosti, imate drugo zastavitev: ženske bodite poslušne moškim; sužnji se bojte gospodarjev in tako naprej. Se pravi govorimo o neki ločnici med dvema svetovoma, neki zelo vodotesni ločnici med njima, da ne prihaja do iskrenja, zaradi katere nihče ne ugotovi, da je nastalo protislovje. Hkrati živimo svet, v katerem trdimo A in izvršujemo ne-A in nihče ne vidi v tem nobenega problema,” je dodal.

In ko je ta ločnica ali ovira izpadla, se je lahko zgodila tudi francoska revolucija. Zakaj, pojasnjuje Svetlič z besedami: “Ko se je nekdo nekega jutra zbudil in rekel ‘pa saj to ne gre skupaj’ in se vprašal: A smo enaki, a nismo enaki? Nastala sta napetost in iskrenje, ki sta zahtevala spremembo. Podobno je s sužnjelastništvom 19. stoletja, ko je nekega dne nekdo moral umakniti to oviro in opozoriti na protislovje. Prej tega protislovja ni nihče videl. To so naporni koraki. In kot pravi Lynn Hunt: “Ne bo se končalo.” Vprašanje je, kam se bo etična subjektiviteta širila. Danes morda živimo v nekem svetu, kjer ravno tako delamo neko izključujočo gesto, ki se je ne zavedamo. Težko si očitamo, da smo zaradi tega nemoralni. Recimo, da smo barvno slepi, imamo neko slepo pego, zaradi katere nečesa ne vidimo.”

Vlasta Nussdorfer pa je opozorila, da “zgodovina pozna enakost, vendar pa, ko se vprašamo, kdaj so ženske postale enake moškim, se spomnimo na to, da so bile dolgo brez volilne pravice, brez mnogih pravic. Še pred kratkim smo govorili o ženskih kvotah kot nuji, da smo lahko odšli na volitve. To se mi upira in zdi se mi poniževalno, da moramo govoriti o kvotah, ker niso samoumevne. Potem so tu pravice otrok. Tudi konvencija o pravicah otrok je zelo mlada. Torej otroci niso bili bitja z vsemi pravicami, ki pripadajo prav njim. Tudi danes lahko prav tako žalostno govorimo o sužnjelastništvu pri delavcih, pri mnogih, ki prihajajo k nam in so brez pravic, brez zaslužka, brez počitka. Veliko sodobnih kršitev človekovih pravic bi danes lahko enačili s preteklimi. Govorimo tudi o prodaji delov teles, žensk, otrok, trgovina z ljudmi kar cveti, begunske krize … To so pravzaprav obrazi sodobnosti. Danes smo na žalost na neki točki, ko mnogi zapustijo domove, kjer so brez pravic in iščejo obljubljene dežele tam, kjer jih najbrž še nekaj časa ne bodo našli.”

Človekove pravice so sebičen koncept
Človekove pravice so tako pravzaprav sebičen koncept. Mogoče se zato sprožajo tako močna čustva, ko zaslutimo, da se kršijo. Vendar je bistveno za njihovo splošno delovanje, da to sebičnost dopustimo in priznamo tudi drugim.

“Človekove pravice nehote ali pa implicitno vsebujejo neki element sebičnosti bodisi v smislu preračunavanja, kaj zame pomeni biti human v nekem določenem trenutku, kaj mi prinaša, kaj pa moje pravice, kaj to pomeni zame. Ob tem pa moramo vselej tehtati med splošnim, obče dobrim in obče človeškim ter našimi individualni položaji,” izpostavlja Ksenija Vidmar Horvat in opozarja, da je pri upoštevanju obče dobrega za nas položaj slabši.

“Ker živimo v družbi, v kateri je nagrajevanje za naše odločitve in dejanja precej hitro in instantno, medtem pa delovanje v dobro človeštva ni takoj vidno in je težko izmerljivo v kratkem času. Kot kažejo novejše raziskave, ki prihajajo iz nevroznanosti, so naše reakcije povezane s presojo, ki je skorajda nezavedna in se po njej sprašujemo ali bo naše ravnanje sploh naredilo kakršnokoli spremembo. Običajno potem ugotovimo, da najverjetneje ne, iz česar potem sledi naša pasivnost. Skratka smo v neki nenavadni situaciji. Po eni strani vemo več o človekovih pravicah, vemo več o kršenju človekovih pravic, po drugi strani pa smo na nek način ravno zaradi informiranosti, oziroma zaradi kulture mnenj o vsem, bolj paralizirani,” je dodala.

Empatija se ni izčrpala
Kljub pesimizmu, ki ga občutimo ob kršitvah človekovih pravic je Lynn Hunt v svoji knjigi optimistična, hkrati pa opozarja na velike in mučne izzive: “Empatija se ni izčrpala, kot trdijo nekateri. Postala je še močnejša sila dobrega kot kadarkoli prej. A nasprotujoči učinek nasilja, bolečine in dominacije je prav tako večji kot kadarkoli doslej.”

Človekove pravice so naš edini skupen branik pred temi pogubami. Še naprej moramo razvijati njihovo različico iz 18. stoletja in pri tem zagotoviti, da beseda “človekove” v Splošni deklaraciji človekovih pravic ne vsebuje nobenih dvoumnosti, ki jih ima beseda “človek” oziroma “moški” v pojmu “pravice človeka”. Razvoj pravic se nadaljuje, toda kot vedno z velikim nestrinjanjem o tem, kako naj poteka: pravica ženske do izbire nasproti pravice zarodka do življenja, pravica do dostojne smrti nasproti absolutni pravici do življenja, pravice oviranih oseb, istospolnih, otrok in živali – razprav ni in ne bo konec.

Aktivisti za človekove pravice iz 18. stoletja so svoje nasprotnike lahko obsojali kot brezčutne tradicionaliste, ki želijo ohranjati družbeni red, utemeljen na neenakopravnosti, posebnostih in preteklih običajih in ne na enakopravnosti, univerzalnosti in naravnih pravicah. A nič več nimamo možnosti, da zgolj zavrnemo stare poglede. Ko so človekove pravice postale splošno priznane, smo se morali na drugi strani boja zanje soočiti s svetom, ki ga je ustvarilo to prizadevanje. Ugotoviti moramo, kako ravnati z mučitelji in morilci, kako v prihodnje preprečiti njihova dejanja, obenem pa priznati, da so del nas. Ne moremo jih tolerirati niti razčlovečiti, v knjigi Iznajdevanje človekovih pravic še piše Huntova.

Aleksander Čobec


13.07.2021

Europa Cantat 2021

17. julija se v Ljubljani začenja eden izmed največjih mednarodnih zborovskih festivalov, Europa Cantat festival. Na njem bodo sodelovali pevci, skladatelji, zborovodje, instrumentalisti in zborovski založniki, v šestih dneh pa se bo za vse zborovske navdušence zvrstilo veliko koncertov, posebnih projektov in delavnic. Več o pomenu in programu festivala v oddaji pripovedujeta programska vodja festivala Mihela Jagodic, ki je tudi članica odbora Evropske zborovske zveze in skladatelj in zborovodja Damiján Močnik, podpredsednik glasbene komisije festivala Europa Cantat.


05.07.2021

Preporod slovenskega filma

Kulturolog in filmski zgodovinar dr. Peter Stanković je leta 2013 objavil Zgodovino slovenskega celovečernega igranega filma s podnaslovom Slovenski klasični film (1931-1988) letos pa drugo knjigo s podnaslovom Preporod slovenskega filma (1988-2004). Osemdeseta leta dvajsetega stoletja namreč soglasno veljajo za slaba leta slovenskega filma: kritiki so bili do njega še kako kritični, ogled v kinodvoranah pa je upadel do zares skromnih številk. Leto 1988 je tako morda res leto, ki napoveduje spremembe (in ni arbitrarno). Tistega leta je Damjan Kozole predstavil svoj drugi celovečerec Remington in napovedal nastop mlajše generacije filmarjev, predvsem pa drugačno senzibilnost. Prelomen film je bil zagotovo Babica gre na jug Vincija Vogua Anžlovarja, tej uspešnici pa je sledila še vrsta gledljivih in slogovno izvirnih filmov, med njimi velja omeniti vsaj Ekspres, ekspres Igorja Šterka. Več o fenomenu poosamosvojitvenega slovenskega filma, o njegovih avtorjih, temah in pripovednih prijemih je dr. Stanković povedal v oddaji Ars humana, v pogovoru v živo z Markom Goljo. Nikar ne zamudite. Foto: Marko Golja


27.06.2021

Kdo je danes glas mladih?

Vprašanja, ki si jih ob 30. rojstnem dnevu Slovenije zastavljamo v oddaji: Kje smo, kam gremo, in kam bi morali iti? Naša družba je izjemno pisana, razlikujemo se po starosti, spolu, narodnosti, veri, prepričanjih, a vendar se včasih zdi, da o prihodnosti pri nas in po svetu odločajo zgolj beli moški nad 50 let. Izjeme so silno redke. Zato v oddaji o prihodnosti sprašujemo tiste, ki so v naši državi večinoma popolnoma spregledani – mlade odrasle. Področja, ki so pomembna za prihodnost naše družbe in države, so tako številna, da je v tej oddaji nemogoče nasloviti vsa. Avtorica oddaje Karmen Kogoj Ogris je identificirala tri po njenem mnenju ključna področja, ki prinašajo neznanske izzive, a hkrati lahko sprožajo pozitivne spremembe: to so okolje in trajnostni razvoj, duševno zdravje ter enakopravna in vključujoča družba. Kasneje je premislek naplavil še veliko, heterogeno področje umetnosti. Zato sta nastala dva ločena pogovora. V prvem delu oddaje boste slišali pogovor s tremi mladimi strokovnjakinjami Uršo Leban, Niko Kovač in Niko Tavčar, ki je nastal v radijskem studiu. Nekaj dni pozneje pa se je avtorica oddaje v zavetju ljubljanske Drame pogovarjala še z mladim dramskim igralcem Benjaminom Krnetićem. Oba pogovora dajeta vpogled v svet, ki bi ga moral po mnenju avtorice poznati vsak, ki danes, v tem trenutku, kroji jutrišnjo prihodnost. foto: Pixabay/Graehawk


21.06.2021

Temelji slovenstva

Trideset let samostojnosti Slovenije obeležuje tudi monumentalna izdaja Cankarjeve založbe Temelji slovenstva. Napisali so jo dr. Peter Štih, dr. Luka Vidmar, dr. Jernej Kosi in dr. Aleš Gabrič. Prvič v slovenski zgodovini smo lahko priča lastni zgodbi od naselitve Slovanov v 6. stoletju do vstopa Slovenije in Slovencev v Evropsko unijo. Temelji slovenstva se opirajo na dokumente in dokaze neprecenljive dediščine, nekateri so širši javnosti predstavljeni prvič. Slovenci smo tako lahko ponosni na več pojavov, ki jim ni para v evropski zgodovini. Takšno je denimo ustoličevanje vojvod na Gosposvetskem polju, a Temelji slovenstva prinašajo tudi veliko drugih skritih in neznanih podrobnosti slovenske zgodovine. Narod, ki je kljuboval številnim mračnim silnicam in obdobjem zgodovine, ima danes lastno državo, manjšini, jezik in kulturo.


14.06.2021

"Poslal bi jo na Goli otok, ker mi je dala slabo oceno."

Srečal sem dijaka, ki je govoril, da bi učiteljico poslal na Goli otok, ker mu je dala slabo oceno. Ko sem ga vprašal, ali si predstavlja, kaj je Goli otok, mi je odgovoril, da je to nekakšen otok, kamor se je pošiljalo slabe ljudi. Nekateri politiki in del javnosti pa vidijo v Golem otoku celo rešitev za korupcijo, kar kaže na popolno nedelovanje pravosodnega sistema na Hrvaškem, je povedal hrvaški zgodovinar Martin Previšić. Kako se spominjamo političnega taborišča Goli otok in zakaj ga ne smemo pozabiti? Odgovorom na ti vprašanji se posvečata nedavno izdani deli: pri Mladinski knjigi je izšel prevod obsežne monografije Zgodovina Golega otoka zgodovinarja Martina Previšića, pri Inštitutu Nove revije pa zbornik Goli otok po sedemdesetih letih. Gosta oddaje sta avtor monografije Martin Previšić ter etnolog in kulturni antropolog Božidar Jezernik, eden izmed avtorjev prispevkov v omenjenem zborniku, avtor študij o življenju v koncentracijskih taboriščih, med drugim tudi knjige Goli otok – Titov gulag.


07.06.2021

Jekleni pozdravi iz zraka

Septembra leta 1944 so nad Ljubljano sestrelili britansko vojaško letalo spitfire. Pilot Peter J. Clark je preživel. 75 let pozneje je arheološka ekipa pod vodstvom predstojnika Oddelka za arheologijo FF Univerze v Ljubljani dr. Andreja Gasparija izkopala ostanke letala, ki so zdaj v Parku vojaške zgodovine v Pivki. O tem podvigu in o letalu spitfire je pred kratkim izšel tudi zbornik z naslovom »Jekleni pozdravi iz zraka«. V oddaji bosta, poleg dr. Gasparija, sodelovala tudi direktor Parka vojaške zgodovine mag. Janko Boštjančič in pilot ter lastnik letalske šole Sašo Knez.


01.06.2021

Ethnos in topos: družbene spremembe in podoba slovenskih krajev na Tržaškem 1910-1915

V majski skupni oddaji programa Ars, slovenskega sporeda ORF iz Celovca in Radia Trst A gostimo mednarodno najbolj citiranega slovenskega družbenega geografa Milana Bufona, ki je trenutno znanstveni svetnik Znanstveno-raziskovalnega središča v Kopru. Z urednikom Pavlom Volkom sta se v tržaškem studiu pogovarjala o njegovi najnovejši monografiji Ethnos in topos: družbene spremembe in narodnostna podoba slovenskih krajev na Tržaškem od leta 1910 do leta 2015, ki je izšla pod okriljem založbe Annales in Slovenske Matice. Oddajo je pripravil Pavel Volk.


24.05.2021

STA

Gosta v oddaji Ars humana o Slovenski tiskovni agenciji bosta Alenka Potočnik, novinarka Slovenske tiskovne agencije ter predsednica Sindikata novinarjev Slovenije, in Bojan Veselinovič, direktor STA. Avtor oddaje Marko Golja je v oddajo povabil tudi Janeza Janšo, predsednika Vlade Republike Slovenije, in magistra Uroša Urbanijo, direktorja Urada vlade za komuniciranje. Oba sta se opravičila. V oddaji pa lahko slišite tudi kratki izjavi Ane Kandare, direktorice Radia Študent, in Bojana Budje, vršilca dolžnosti odgovornega urednika časnika Delo. Nikar ne zamudite.


17.05.2021

ZRC SAZU že 40 let pomaga razlagati svet

Znanstvenoraziskovalni center SAZU je v štiridesetih letih postal vodilno raziskovalno in izobraževalno središče na področju humanistike in družboslovja. Več kot 300 raziskovalcev deluje na 18-ih inštitutih. Njihovi izjemni dosežki so cenjeni tudi v mednarodnem okolju. Premišljevali bomo, kako ZRC SAZU pomaga bolje razumeti dogajanje v družbi, kulturi, naravi doma in v svetu. Z direktorjem ZRC SAZU dr. Otom Lutharjem, upokojenim raziskovalcem dr. Janezom Dularjem, predstojnikom Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša dr. Kozmo Ahačičem in raziskovalko dr. Leo Kuhar se bomo na kratko ozrli v zgodovino, v središču pogovora pa bodo izzivi, pred katerimi je institucija.


11.05.2021

Prazgodovinska gradišča Trsta in Julijske krajine

Zavod Krasen Kras je letos  marca izdal prevod dela Carla Marchesettija Prazgodovinska gradišča Trsta in Julijske krajine iz leta 1903. Knjiga je še danes kljub starosti temeljni zapis o kraških, posoških in istrskih gradiščih. S starinskim jezikom je bila pravi izziv za prevajalca, arheologa mag. Radovana Cunjo in njegovega očeta Leandra, ki je prevod po Radovanovi smrti pregledal in vsebinsko dopolnil. Arheolog mag. Miha Mlinar je s pregledom in koristnimi predlogi sooblikoval besedilo. Prevod knjige so izdali zaradi njegove izjemne vrednosti, da bi ga dopolnili, so številnim skicam in risbam dodali lidarske posnetke gradišč, ki jih je obdelal in opisal arheolog Jošt Hobič. Monografijo zaokrožujejo lepe barvne risbe Josipa Korošca. Priloga k monografiji je topografska karta prazgodovinskih gradišč Julijske krajine, ki zajema več kot 400 gradišč z območja Krasa, Posočja, Primorske in Istre. Karto je prevedla Nadja Adam. Sicer pa ima omenjeno monografsko delo 248 strani in številne priloge; je nekoliko posodobljeno, čeprav so tako pri prevodu kot topografski karti upoštevali izvirnik. Lično celostno podobo knjige s trdimi platnicami, naslovnico in topografsko karto je izdelala oblikovalka Ana Hawlina. Več o prevodu te pomembne knjige pa v današnji oddaji Ars humana, njen avtor je Milan Trobič.


03.05.2021

Slovenski punk in njegova poezija

Zamenite mi glavo je naslov antologije slovenske punk poezije. Uredil jo je pesnik in esejist Esad Babačić, spremno besedo je napisal novinar in sociolog Ali Žerdin, gost v oddaji. Skratka, če doslej ob punku niste pomislili na poezijo, boste ob poslušanju oddaje morda spremenili mnenje, zagotovo pa boste precej izvedeli o punku. Z Alijem Žerdinom se pogovarja Marko Golja. Nikar ne zamudite!


26.04.2021

Stanje slovenskega filma

Kako delo filmskih ustvarjalcev okreva po lanski blokadi izplačevanja sredstev in kaj to zanje pomeni v prihodnje? Kaj prinaša nov zakon o Slovenskem filmskem centru in napovedano združevanje organizacij? Pod kakšnimi pogoji bodo lahko znova obratovali kinematografi, ali bo se bodo, če bodo lahko prodali samo 10 vstopnic na predstavo, vsi sploh odprli, in ali bodo platforme videa na zahtevo tudi v prihodnje igrale tako pomembno vlogo, kot med epidemijo, nam bodo povedali gostje tokratne oddaje Ars humana: Matevž Luzar, predsednik društva slovenskih režiserjev, producentka Ida Weiss in Jure Matičič, predsednik Art kino mreže Slovenije. Oddajo je pripravila Tina Poglajen.


19.04.2021

"Svetovni splet ne bo rešil založništva"

Ob začetku pandemije so se zaprle knjigarne, knjižnice in društva. Založniki in knjigotržci so se po desetletju krčenja trga soočili z nepredstavljivim izzivom: preživeti zaprtje knjigarn in javnega življenja. Leto dni pozneje lahko z zadržki ugotavljamo, da je red knjige preživel tudi to apokalipso. V skupni oddaji Radia Slovenija, slovenskega uredništva ORF in Radia RAI Trst preverjamo, kako so zaprtje doživljali v zadrugi Goriška Mohorjeva, Mohorjevi založbi v Celovcu in kaj se je medtem dogajalo na slovenskem knjižnem tržišču? Gostje skupne oddaje so predsednica zadruge Goriške Mohorjeve družbe Franka Žgavec, urednik Mohorjeve založbe v Celovcu Adrian Kert in profesor založniških študij, literarni urednik ter pisatelj dr. Andrej Blatnik. "Od leta 1991 je število izdanih naslovov naraslo za trikrat, število Slovencev pa ne. Tukaj se skriva nevarnost pretiranega navdušenja nad spletnim nakupovanjem kot nadomestkom nakupovanja v knjigarni. Rad citiram Slavoja Žižka, ki je najuspešnejši slovenski avtor v tujini. Pravi, da sovraži knjigarne. Na spletu namreč kupi tisto knjigo, ki jo želi, v knjigrni pa še dvajset drugih, ki jih prej ni nameraval ... S kupovanjem po spletu je tako, da ne počnemo nujno tega, kar pravzaprav kupvanje knjig je: širjenje obzorij in odpiranje vrat do pokrajin, za katere sploh nismo vedeli, da obstajajo," je dejal dr Andrej Blatnik.


12.04.2021

Prenova Žičke kartuzije in ohranjanje kulturne dediščine

Tokrat govorimo o prenovi Žičke kartuzije in ohranjanju kulturne dediščine. Gre za prenovo preostankov ostankov najstarejše kartuzije od štirih pri nas v državi, na Štajerskem v občini Slovenske Konjice, hkrati pa historično prve zunaj romanskega sveta – desetletje nazaj se je v teh krajih beležilo 850 let prihoda katoliškega, kontemplativnega reda kartuzijancev v ta prostor. Od ukinitve samostanov pod cesarjem Jožefom II. na začetku leta 1782 je nekoč najpomembnejša kartuzija severno in vzhodno od Alp začela propadati kot samostanski kompleks. V pogovoru smo soočili različne modele, ali bolje, paradigme koncepta prenove prvovrstne kulturne dediščine, na katere je najbolj odmevno opozorila okrogla miza v organizaciji Umetnostno-zgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU sredi marca. In jubilejna, 70-ta številka revije Umetnostna kronika, ki jo je uredila dr. Mija Oter Gorenčič, umetnostna zgodovinarka in predstojnica inštituta. V pogovoru so sodelovali še konservator prenove s celjske območne enote ZVKDS, Matija Plevnik, po izobrazbi umetn.zgodovinar, doc. Rok Žnidaršič, arhitekt UL-FA, biro Medprostor, avtor lani sprejetega projekta prenove kartuzije, in izr.prof.dr. Igor Sapač, umetnostni zgodovinar in arhitekt z Univerze v Mariboru, kastelolog, sicer pa poznavalec preteklosti konservatorstva. Vsi štirje so tudi avtorji prispevkov v reviji tematski številki 70 Umetnostne kronike. fotografija: Žička kartuzija na podobi iz 1730/Wikipedija


05.04.2021

Zvonarstvo

Zvonovi vzbujajo v ljudeh zelo različne odzive, nekaterim pomeni njihov glas pravo pesem življenja, brez katere si ne morejo predstavljati vsakdanjika in praznika, za druga pa so zelo moteč element in jih zvonjenje moti in jim je zoprno. Resda dandanes zvonovi niso več prevladujoči, saj se stopnja nasičenosti z najrazličnejšimi zvoki iz leta v leto povečuje. Vendar pa ostaja pesem, zvonjenje zvonov, še vedno prepoznaven element urbane krajine. Najbrž se pri tem le redko vprašamo, iz kakšnih materialov so zvonovi narejeni, kdo jih izdeluje in kakšna je tehnologija izdelave? Ko se teh vprašanj lotimo, pa vidimo, da gre za zelo pomemben del livarstva, ki ga imenujejo zvonolivarstvo. Prve začetke livarstva pri nas lahko najdemo že v obdobju koliščarjev, tri tisoč let pred našim štetjem, ki so se ukvarjali tudi z metalurgijo. Izdelovanje zvonov pa je seveda precej mlajše, pri nas se je razvilo posebno v srednjem veku. Na Slovenskem so bili prvi livarji in izdelovalci zvonov z območja severne Italije. Takrat dobimo zvonolivarne v Celju, Bohinjski Bistrici, Gorici, Kopru in tudi v Celovcu. O zvonarstvu bomo govorili v ponovitvi oddaje ARS humana, ki jo je pripravil Milan Trobič.


29.03.2021

Pedagogi v primežu epidemije

Pandemija je pošteno zmešala strene celi vrsti poklicev in služb, šolsko srenjo pa je spričo izmeničnega in ponavljajočega se odprtja oziroma zaprtja izobraževalnih prostorov postavila pred posebne izzive. Kako se pedagogi odzivajo na učne in pedagoške zahteve koronadobe, je vsebinsko jedro skupne mesečne oddaje programa Ars Radia Slovenija, Slovenskega sporeda ORF iz Celovca in Radia Trst A. V tržaskem studiu je gostovala poverjenica Sindikata slovenske šole, Katja Pasarit, iz ljubljanskega studia se je oglasala predstojnica Oddelka za pedagogiko in andragogiko Univerze v Ljubljani, Klara Skubic Ermenc, iz Celovca pa je bil povezan ravnatelj Evropske ljudske sole v Smihelu nad Pliberkom, Danilo Katz. Pogovor vodi urednik Radia Trst A Pavel Volk.


22.03.2021

Asociacija

Gosta Marka Golje v oddaji Ars humana sta Inga Remeta, predsednica Asociacije, in Tadej Meserko, strokovni vodja Asociacije, skratka, tistega društva, ki si že dolga leta prizadeva za boljše pogoje za profesionalno delovanje nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev, brez katerih bi bili sodobna slovenska kultura in umetnost bistveno siromašnejši. Nikar ne zamudite.


15.03.2021

"V tem trenutku so Združene države Amerike uganka za vse, razrešujemo pa jo vsak po svoje."

Andrej Stopar se je na delo v ameriškem dopisništvu dobro pripravil. Vprašanja je zastavil praktično vsem, ki so v preteklosti za različne medije poročali iz Združenih držav. Ko je prispel v Wasington, je ugotovil, da Amerike, o kateri so mu pripovedovali predhodniki, ni več. Pred začetkom epidemije se je podal na raziskovanje družbe in ugotovitve zapisoval za spletno stran MMC in časnik Večer. Drobne zgodbe, portrete ameriškega vsakdana in analize političnih spletk, je zbral v knjigi Ameriški Rubikon. Z njo orisuje tektonske družbene spremembe, ki so nastale v borih štirih letih predsedovanja enega najbolj nenavadnih predsednikov v zgodovini ZDA. Ali kot zapiše dr. Andej Stopar: "Trumpu je uspelo spremeniti razumevanje zakona in pravil igre. Odprla se je Pandorina skrinjica in spreminja se vse. Nekateri pravijo, da do neprepoznavnosti. Večina pa išče znano v neznanem." foto: Goran Dekleva


08.03.2021

Ne le socialna, pomembna je tudi estetska blaginja

Tradicionalna bienalna pregledna razstava članov Društva arhitektov Ljubljane, ki do 11. aprila poteka v Cankarjevem domu v Ljubljani, predstavlja prerez nove arhitekture v zadnjih dveh letih. Na že deseti razstavi Arhitektura inventura več kot 150 avtorjev prikazuje 117 arhitekturnih in 16 študentskih projektov, od urbanističnega načrtovanja, do arhitekturnih zasnov in prenov javnih zgradb, večstanovanjskih stavb, enodružinskih hiš in interjerjev, pa tudi projekte grafičnega in industrijskega oblikovanja ter pisanje o arhitekturi. foto: Društvo arhitektov Ljubljane


01.03.2021

Kaj se zgodi, ko za leto dni prekinemo odnose?

V času epidemije COVID 19 so zaradi karantene mnogi ljudje ostali brez osebnih stikov, nekateri odnosi so bili oteženi ali celo prekinjeni. Tokratna Ars humana je zato posvečena medosebnim odnosom med epidemijo. Zastavlja si aktualno vprašanje: Kaj se zgodi, če nam je odvzeta možnost za vzpostavljanje in vzdrževanje odnosov? Izhodišče oddaje je misel antropologinje in pedagoginje doktorice Ane Krajnc, ki je v eni svojih knjig zapisala: »Osebnostno se človek razvija vse življenje. Zato so mu potrebni medosebni odnosi. V odnosu naletimo na mejo. V osamljenosti se osebnostno ne razvijamo. Razlijemo se v mlakužo, kot voda brez posode. Lahko celo izgubimo občutek za realnost, ker se nam kriteriji za vedenje zabrišejo in zbledijo«. O vprašanjih, ki jih ta misel sproža, se je avtorica oddaje Karmen Kogoj Ogris pogovarjala s Katarino Kompan Erzar, Tomažem Erzarjem in Gregorjem Žvelcem. Doktorica Katarina Kompan Erzar je profesorica za zakonsko in družinsko terapijo na Teološki fakulteti v Ljubljani ter predavateljica na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda in Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Doktor Tomaž Erzar je izredni profesor za zakonsko in družinsko terapijo na Teološki fakulteti v Ljubljani in koordinator doktorskega študija za to področje. Doktor Gregor Žvelc je izredni profesor za klinično psihologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Vsi sogovorniki so tudi psihoterapevti. foto: Pixabay/congerdesign


Stran 9 od 42
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov