Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Razprave o človekovih pravicah sprožajo veliko čustev. Zdi se, da jih imamo včasih prehitro na jeziku, ko v čustvenem odzivu zahtevamo nekaj, za kar se nam zdi, da nam pripada kar samo po sebi.
Človekove pravice so danes na teoretični ravni do neke mere samoumevne, niso pa samoumevne pri uveljavljanju. Zanimivo je, da so bile samoumevne tudi ob svojih začetkih, ko še niso bile tako teoretično podprte in so bile še daleč od uveljavitve.
Francoski pisci Deklaracije o pravicah človeka in državljana iz leta 1789 so v prvem členu zapisali, “da se ljudje rodijo in živijo svobodni ter enaki v pravicah”, vendar enakosti niso razširili na sužnje v svojih kolonijah, podobno kot to ni storil Thomas Jefferson. Kako daleč je torej segla ta zapisana “samoumevnost” človekovih pravic v 18. stoletju? Ali je šlo za neko hipokrizijo?
Thomas Jefferson, ki je bil lastnik sužnjev, je leta 1776 v prvem osnutku Deklaracije o neodvisnosti zapisal: “Za nas so te resnice svete in neizpodbitne, da so vsi ljudje ustvarjeni enaki in neodvisni in da iz tega izhajajo neločljive in neodtuljive pravice, med katerimi so zaščita življenja, svobode in iskanja sreče.”
Človekove pravice nekoč in danes?
O tem in še kako samoumevne so bile človekove pravice ob njihovi razglasitvi nekoč in danes ter kakšno vlogo so ob tem imela čustva, so v oddaji Ars humana razmišljali podpredsednik Akademije za demokracijo Rok Svetlič, varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer in sociologinja Ksenija Vidmar Horvat. V pogovoru so se naslonili na knjigo Lynn Hunt: Iznajdevanje človekovih pravic: zgodovina.
“V resnici to ni bila nova težava,” je o “samoumevnosti” dejal Rok Svetlič z Akademije za demokracijo. “Ne smemo pozabiti, da so tako stoiki pred 2000 leti kot krščanski koncept v osnovi imeli pogoje, da bi razglasili deklaracijo človekovih pravic, pa je niso. Zakaj? Zato, ker dostojanstvo človekove bogopodobnosti ali pa enakost, ki so jo deklarirali stoiki, nista dobili politične učinkovitosti. In to ni bila hipokrizija. Stoiki so res verjeli, da so iskreni, hkrati pa so bili lastniki sužnjev. Živeli so namreč v svetu, ki je bil tako razdeljen na dve plasti, da med njima ni bilo nobenega iskrenja,” je dejal.
Svetlič je pojasnil, da pa gre v krščanstvu za “ločitev na spiritualni svet.” “Tukaj boste našli vse koncepte, ki so v skladu s človekovimi pravicami: bogopodobnost; vsi smo enaki, ko smo v Kristusovem telesu; Grk, Rimljan in Jud – vsi bodo enaki. Ko pa spregovori Nova zaveza o politični realnosti, imate drugo zastavitev: ženske bodite poslušne moškim; sužnji se bojte gospodarjev in tako naprej. Se pravi govorimo o neki ločnici med dvema svetovoma, neki zelo vodotesni ločnici med njima, da ne prihaja do iskrenja, zaradi katere nihče ne ugotovi, da je nastalo protislovje. Hkrati živimo svet, v katerem trdimo A in izvršujemo ne-A in nihče ne vidi v tem nobenega problema,” je dodal.
In ko je ta ločnica ali ovira izpadla, se je lahko zgodila tudi francoska revolucija. Zakaj, pojasnjuje Svetlič z besedami: “Ko se je nekdo nekega jutra zbudil in rekel ‘pa saj to ne gre skupaj’ in se vprašal: A smo enaki, a nismo enaki? Nastala sta napetost in iskrenje, ki sta zahtevala spremembo. Podobno je s sužnjelastništvom 19. stoletja, ko je nekega dne nekdo moral umakniti to oviro in opozoriti na protislovje. Prej tega protislovja ni nihče videl. To so naporni koraki. In kot pravi Lynn Hunt: “Ne bo se končalo.” Vprašanje je, kam se bo etična subjektiviteta širila. Danes morda živimo v nekem svetu, kjer ravno tako delamo neko izključujočo gesto, ki se je ne zavedamo. Težko si očitamo, da smo zaradi tega nemoralni. Recimo, da smo barvno slepi, imamo neko slepo pego, zaradi katere nečesa ne vidimo.”
Vlasta Nussdorfer pa je opozorila, da “zgodovina pozna enakost, vendar pa, ko se vprašamo, kdaj so ženske postale enake moškim, se spomnimo na to, da so bile dolgo brez volilne pravice, brez mnogih pravic. Še pred kratkim smo govorili o ženskih kvotah kot nuji, da smo lahko odšli na volitve. To se mi upira in zdi se mi poniževalno, da moramo govoriti o kvotah, ker niso samoumevne. Potem so tu pravice otrok. Tudi konvencija o pravicah otrok je zelo mlada. Torej otroci niso bili bitja z vsemi pravicami, ki pripadajo prav njim. Tudi danes lahko prav tako žalostno govorimo o sužnjelastništvu pri delavcih, pri mnogih, ki prihajajo k nam in so brez pravic, brez zaslužka, brez počitka. Veliko sodobnih kršitev človekovih pravic bi danes lahko enačili s preteklimi. Govorimo tudi o prodaji delov teles, žensk, otrok, trgovina z ljudmi kar cveti, begunske krize … To so pravzaprav obrazi sodobnosti. Danes smo na žalost na neki točki, ko mnogi zapustijo domove, kjer so brez pravic in iščejo obljubljene dežele tam, kjer jih najbrž še nekaj časa ne bodo našli.”
Človekove pravice so sebičen koncept
Človekove pravice so tako pravzaprav sebičen koncept. Mogoče se zato sprožajo tako močna čustva, ko zaslutimo, da se kršijo. Vendar je bistveno za njihovo splošno delovanje, da to sebičnost dopustimo in priznamo tudi drugim.
“Človekove pravice nehote ali pa implicitno vsebujejo neki element sebičnosti bodisi v smislu preračunavanja, kaj zame pomeni biti human v nekem določenem trenutku, kaj mi prinaša, kaj pa moje pravice, kaj to pomeni zame. Ob tem pa moramo vselej tehtati med splošnim, obče dobrim in obče človeškim ter našimi individualni položaji,” izpostavlja Ksenija Vidmar Horvat in opozarja, da je pri upoštevanju obče dobrega za nas položaj slabši.
“Ker živimo v družbi, v kateri je nagrajevanje za naše odločitve in dejanja precej hitro in instantno, medtem pa delovanje v dobro človeštva ni takoj vidno in je težko izmerljivo v kratkem času. Kot kažejo novejše raziskave, ki prihajajo iz nevroznanosti, so naše reakcije povezane s presojo, ki je skorajda nezavedna in se po njej sprašujemo ali bo naše ravnanje sploh naredilo kakršnokoli spremembo. Običajno potem ugotovimo, da najverjetneje ne, iz česar potem sledi naša pasivnost. Skratka smo v neki nenavadni situaciji. Po eni strani vemo več o človekovih pravicah, vemo več o kršenju človekovih pravic, po drugi strani pa smo na nek način ravno zaradi informiranosti, oziroma zaradi kulture mnenj o vsem, bolj paralizirani,” je dodala.
Empatija se ni izčrpala
Kljub pesimizmu, ki ga občutimo ob kršitvah človekovih pravic je Lynn Hunt v svoji knjigi optimistična, hkrati pa opozarja na velike in mučne izzive: “Empatija se ni izčrpala, kot trdijo nekateri. Postala je še močnejša sila dobrega kot kadarkoli prej. A nasprotujoči učinek nasilja, bolečine in dominacije je prav tako večji kot kadarkoli doslej.”
Človekove pravice so naš edini skupen branik pred temi pogubami. Še naprej moramo razvijati njihovo različico iz 18. stoletja in pri tem zagotoviti, da beseda “človekove” v Splošni deklaraciji človekovih pravic ne vsebuje nobenih dvoumnosti, ki jih ima beseda “človek” oziroma “moški” v pojmu “pravice človeka”. Razvoj pravic se nadaljuje, toda kot vedno z velikim nestrinjanjem o tem, kako naj poteka: pravica ženske do izbire nasproti pravice zarodka do življenja, pravica do dostojne smrti nasproti absolutni pravici do življenja, pravice oviranih oseb, istospolnih, otrok in živali – razprav ni in ne bo konec.
Aktivisti za človekove pravice iz 18. stoletja so svoje nasprotnike lahko obsojali kot brezčutne tradicionaliste, ki želijo ohranjati družbeni red, utemeljen na neenakopravnosti, posebnostih in preteklih običajih in ne na enakopravnosti, univerzalnosti in naravnih pravicah. A nič več nimamo možnosti, da zgolj zavrnemo stare poglede. Ko so človekove pravice postale splošno priznane, smo se morali na drugi strani boja zanje soočiti s svetom, ki ga je ustvarilo to prizadevanje. Ugotoviti moramo, kako ravnati z mučitelji in morilci, kako v prihodnje preprečiti njihova dejanja, obenem pa priznati, da so del nas. Ne moremo jih tolerirati niti razčlovečiti, v knjigi Iznajdevanje človekovih pravic še piše Huntova.
Aleksander Čobec
846 epizod
Pozornost posvečamo predvsem humanistiki, katere plasti nam približajo priznani strokovnjaki. Največkrat gre za vrhunske profesorje, filozofe, intelektualce ali znanstvenike. Poglobljeno predstavljamo in reflektiramo pester nabor znanih ter manj znanih humanističnih vsebin z namenom popularizacije in razmisleka o svetu in družbi.
Razprave o človekovih pravicah sprožajo veliko čustev. Zdi se, da jih imamo včasih prehitro na jeziku, ko v čustvenem odzivu zahtevamo nekaj, za kar se nam zdi, da nam pripada kar samo po sebi.
Človekove pravice so danes na teoretični ravni do neke mere samoumevne, niso pa samoumevne pri uveljavljanju. Zanimivo je, da so bile samoumevne tudi ob svojih začetkih, ko še niso bile tako teoretično podprte in so bile še daleč od uveljavitve.
Francoski pisci Deklaracije o pravicah človeka in državljana iz leta 1789 so v prvem členu zapisali, “da se ljudje rodijo in živijo svobodni ter enaki v pravicah”, vendar enakosti niso razširili na sužnje v svojih kolonijah, podobno kot to ni storil Thomas Jefferson. Kako daleč je torej segla ta zapisana “samoumevnost” človekovih pravic v 18. stoletju? Ali je šlo za neko hipokrizijo?
Thomas Jefferson, ki je bil lastnik sužnjev, je leta 1776 v prvem osnutku Deklaracije o neodvisnosti zapisal: “Za nas so te resnice svete in neizpodbitne, da so vsi ljudje ustvarjeni enaki in neodvisni in da iz tega izhajajo neločljive in neodtuljive pravice, med katerimi so zaščita življenja, svobode in iskanja sreče.”
Človekove pravice nekoč in danes?
O tem in še kako samoumevne so bile človekove pravice ob njihovi razglasitvi nekoč in danes ter kakšno vlogo so ob tem imela čustva, so v oddaji Ars humana razmišljali podpredsednik Akademije za demokracijo Rok Svetlič, varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer in sociologinja Ksenija Vidmar Horvat. V pogovoru so se naslonili na knjigo Lynn Hunt: Iznajdevanje človekovih pravic: zgodovina.
“V resnici to ni bila nova težava,” je o “samoumevnosti” dejal Rok Svetlič z Akademije za demokracijo. “Ne smemo pozabiti, da so tako stoiki pred 2000 leti kot krščanski koncept v osnovi imeli pogoje, da bi razglasili deklaracijo človekovih pravic, pa je niso. Zakaj? Zato, ker dostojanstvo človekove bogopodobnosti ali pa enakost, ki so jo deklarirali stoiki, nista dobili politične učinkovitosti. In to ni bila hipokrizija. Stoiki so res verjeli, da so iskreni, hkrati pa so bili lastniki sužnjev. Živeli so namreč v svetu, ki je bil tako razdeljen na dve plasti, da med njima ni bilo nobenega iskrenja,” je dejal.
Svetlič je pojasnil, da pa gre v krščanstvu za “ločitev na spiritualni svet.” “Tukaj boste našli vse koncepte, ki so v skladu s človekovimi pravicami: bogopodobnost; vsi smo enaki, ko smo v Kristusovem telesu; Grk, Rimljan in Jud – vsi bodo enaki. Ko pa spregovori Nova zaveza o politični realnosti, imate drugo zastavitev: ženske bodite poslušne moškim; sužnji se bojte gospodarjev in tako naprej. Se pravi govorimo o neki ločnici med dvema svetovoma, neki zelo vodotesni ločnici med njima, da ne prihaja do iskrenja, zaradi katere nihče ne ugotovi, da je nastalo protislovje. Hkrati živimo svet, v katerem trdimo A in izvršujemo ne-A in nihče ne vidi v tem nobenega problema,” je dodal.
In ko je ta ločnica ali ovira izpadla, se je lahko zgodila tudi francoska revolucija. Zakaj, pojasnjuje Svetlič z besedami: “Ko se je nekdo nekega jutra zbudil in rekel ‘pa saj to ne gre skupaj’ in se vprašal: A smo enaki, a nismo enaki? Nastala sta napetost in iskrenje, ki sta zahtevala spremembo. Podobno je s sužnjelastništvom 19. stoletja, ko je nekega dne nekdo moral umakniti to oviro in opozoriti na protislovje. Prej tega protislovja ni nihče videl. To so naporni koraki. In kot pravi Lynn Hunt: “Ne bo se končalo.” Vprašanje je, kam se bo etična subjektiviteta širila. Danes morda živimo v nekem svetu, kjer ravno tako delamo neko izključujočo gesto, ki se je ne zavedamo. Težko si očitamo, da smo zaradi tega nemoralni. Recimo, da smo barvno slepi, imamo neko slepo pego, zaradi katere nečesa ne vidimo.”
Vlasta Nussdorfer pa je opozorila, da “zgodovina pozna enakost, vendar pa, ko se vprašamo, kdaj so ženske postale enake moškim, se spomnimo na to, da so bile dolgo brez volilne pravice, brez mnogih pravic. Še pred kratkim smo govorili o ženskih kvotah kot nuji, da smo lahko odšli na volitve. To se mi upira in zdi se mi poniževalno, da moramo govoriti o kvotah, ker niso samoumevne. Potem so tu pravice otrok. Tudi konvencija o pravicah otrok je zelo mlada. Torej otroci niso bili bitja z vsemi pravicami, ki pripadajo prav njim. Tudi danes lahko prav tako žalostno govorimo o sužnjelastništvu pri delavcih, pri mnogih, ki prihajajo k nam in so brez pravic, brez zaslužka, brez počitka. Veliko sodobnih kršitev človekovih pravic bi danes lahko enačili s preteklimi. Govorimo tudi o prodaji delov teles, žensk, otrok, trgovina z ljudmi kar cveti, begunske krize … To so pravzaprav obrazi sodobnosti. Danes smo na žalost na neki točki, ko mnogi zapustijo domove, kjer so brez pravic in iščejo obljubljene dežele tam, kjer jih najbrž še nekaj časa ne bodo našli.”
Človekove pravice so sebičen koncept
Človekove pravice so tako pravzaprav sebičen koncept. Mogoče se zato sprožajo tako močna čustva, ko zaslutimo, da se kršijo. Vendar je bistveno za njihovo splošno delovanje, da to sebičnost dopustimo in priznamo tudi drugim.
“Človekove pravice nehote ali pa implicitno vsebujejo neki element sebičnosti bodisi v smislu preračunavanja, kaj zame pomeni biti human v nekem določenem trenutku, kaj mi prinaša, kaj pa moje pravice, kaj to pomeni zame. Ob tem pa moramo vselej tehtati med splošnim, obče dobrim in obče človeškim ter našimi individualni položaji,” izpostavlja Ksenija Vidmar Horvat in opozarja, da je pri upoštevanju obče dobrega za nas položaj slabši.
“Ker živimo v družbi, v kateri je nagrajevanje za naše odločitve in dejanja precej hitro in instantno, medtem pa delovanje v dobro človeštva ni takoj vidno in je težko izmerljivo v kratkem času. Kot kažejo novejše raziskave, ki prihajajo iz nevroznanosti, so naše reakcije povezane s presojo, ki je skorajda nezavedna in se po njej sprašujemo ali bo naše ravnanje sploh naredilo kakršnokoli spremembo. Običajno potem ugotovimo, da najverjetneje ne, iz česar potem sledi naša pasivnost. Skratka smo v neki nenavadni situaciji. Po eni strani vemo več o človekovih pravicah, vemo več o kršenju človekovih pravic, po drugi strani pa smo na nek način ravno zaradi informiranosti, oziroma zaradi kulture mnenj o vsem, bolj paralizirani,” je dodala.
Empatija se ni izčrpala
Kljub pesimizmu, ki ga občutimo ob kršitvah človekovih pravic je Lynn Hunt v svoji knjigi optimistična, hkrati pa opozarja na velike in mučne izzive: “Empatija se ni izčrpala, kot trdijo nekateri. Postala je še močnejša sila dobrega kot kadarkoli prej. A nasprotujoči učinek nasilja, bolečine in dominacije je prav tako večji kot kadarkoli doslej.”
Človekove pravice so naš edini skupen branik pred temi pogubami. Še naprej moramo razvijati njihovo različico iz 18. stoletja in pri tem zagotoviti, da beseda “človekove” v Splošni deklaraciji človekovih pravic ne vsebuje nobenih dvoumnosti, ki jih ima beseda “človek” oziroma “moški” v pojmu “pravice človeka”. Razvoj pravic se nadaljuje, toda kot vedno z velikim nestrinjanjem o tem, kako naj poteka: pravica ženske do izbire nasproti pravice zarodka do življenja, pravica do dostojne smrti nasproti absolutni pravici do življenja, pravice oviranih oseb, istospolnih, otrok in živali – razprav ni in ne bo konec.
Aktivisti za človekove pravice iz 18. stoletja so svoje nasprotnike lahko obsojali kot brezčutne tradicionaliste, ki želijo ohranjati družbeni red, utemeljen na neenakopravnosti, posebnostih in preteklih običajih in ne na enakopravnosti, univerzalnosti in naravnih pravicah. A nič več nimamo možnosti, da zgolj zavrnemo stare poglede. Ko so človekove pravice postale splošno priznane, smo se morali na drugi strani boja zanje soočiti s svetom, ki ga je ustvarilo to prizadevanje. Ugotoviti moramo, kako ravnati z mučitelji in morilci, kako v prihodnje preprečiti njihova dejanja, obenem pa priznati, da so del nas. Ne moremo jih tolerirati niti razčlovečiti, v knjigi Iznajdevanje človekovih pravic še piše Huntova.
Aleksander Čobec
Prevajalec, avtor, urednik, doktor literarnih ved Jakob Jaša Kenda je kot prvi Slovenec prehodil znamenito Apalaško pot. Podvig je prelil v potopisni roman Apalaška pot: 3500 kilometrov hribov in Amerike, za katerega je konec maja prejel nagrado Krilata želva 2019 – vseslovensko književno nagrado za najboljši slovenski potopis preteklega leta. V oddaji Ars humana vas vabimo, da ponovno prisluhnete pogovoru, v katerem je Jakob Jaša Kenda predstavil knjigo in svojo izkušnjo Apalaške poti. Fotografija: arhiv avtorja
» Presegati je treba meje struktur v katerih živimo!« pravi docentka dr. Katja Hrobat Virloget, arheologinja in etnologinja. Njeno raziskovalno področje je antropologija spomina, dediščina, premiki prebivalstva, antropologija prostora, časa, mitologija in folklora. dr. Katja Hrobat Virloget, je gostja v oddaji Ars humana, njen avtor je Milan Trobič.
Ta največji poletni festival v državi vsako leto gosti vrhunske umetnike svetovnega formata in privabi številne domače in tuje obiskovalce. Ključni so kakovost, izbira programa in izvajalcev. Ali Ljubljana lahko postane Salzburg, Bayreuth ali Verona? O tem, o letošnjem programu in aktualnostim v pogovoru z Darkom Brlekom, ki je na čelu ljubljanskega festivala od leta 1995.
Oddaja Ars humana je dan pred praznikom državnosti posvečena pojmu, ki je iz javnega diskurza skoraj izginil – skupnosti. 28 let po nastanku lastne države se zdi, da je skupnost družbeni fenomen iz nekih drugih časov, arhaičen, nekoliko zaprašen, skratka, neustrezen za moderne čase. Temeljna premisa, iz katere izhaja oddaja, je razumevanje skupnosti v njeni pozitivni razsežnosti, ki jo povezujemo s pojmi, kot so solidarnost, humanost, medsebojna pomoč, skrb za drugega, pristna človeška povezanost, skupni cilji, skupna akcija. Vprašanja, ki si jih zastavlja oddaja, so: Ali nekatere osnovne človeške potrebe še vedno zadovoljujemo z združevanjem v skupnosti ali smo postali popolni individualisti? Ali so dobro delujoče skupnosti lepilo družbe? Ter kako kultura in umetnost pripomoreta k nastanku in krepitvi skupnosti? Gostje oddaje so sociologinja, izredna profesorica na Fakulteti za družbene vede Maša Filipovič Hrast, kulturni antropolog in član predsedstva Zveze kulturnih društev Slovenije Tomaž Simetinger in predstavnica Kulturnega društva Prostorož Zala Velkavrh. Oddajo je pripravila Karmen Kogoj Ogris. Na fotografiji: Oaze (Prostorož)
Pred časom je izšla knjiga zbranih pesmi Toneta Pavčka z naslovom Ena sama beseda (uredil jo je Peter Kolšek). Njen izid je spodbuda več, da predvajamo pogovor, nastal leta 2014. Takrat je v knjižni zbirki Kondor izšel obsežen izbor pesmi Toneta Pavčka z značilnim naslovom Eh, srce ti moje ljubljeno in tako so se nekoliko pozneje, 1. decembra tistega leta o priljubljenem pesniku v oddaji Ars humana v živo pogovarjali avtorica spremne besede k zadnji Pavčkovi zbirki Angeli Saša Pavček, urednik Kondorjevega izbora akademik Matjaž Kmecl in esejist Edvard Kovač, v oddajo pa je uvrščeno tudi nekaj Pavčkovih pesmi v njegovi srčni in strastni interpretaciji. Vabljeni k poslušanju. Foto: Ivan Merljak
Šamanizem opravlja družbeno terapevtsko vlogo že od prastarih časov, ga je pa težko smiselno pojasniti, tudi v oddaji Ars humana s spoznavanjem magično - religijskih praks Mezoamarike, ostajamo pomensko odprti.
V knjižni zbirki KUD Logos je kot petinšestdeseta knjiga izšlo delo Temeljni verzi o srednji poti indijskega filozofa Nagarjune. Delo so poslovenili Ana Bajželj, Sebastjan Vörös in Gašper Kvartič, spremno besedo sta napisala prvoomenjena prevajalca. V spremni besedi sta orisala osnove Budovega nauka, nato Nagarjunovo življenje in nekatere najpomembnejše elemente njegove »filozofije praznine«, ki sta jo tudi interpretirala z naslonitvijo na francoskega zgodovinarja filozofije Pierra Hadota – ta poudarja, da moramo filozofska »besedila vpeti v živeto prakso, iz katere izhajajo.« Več o Nagarjuni in bivanjsko-idejnem ozadju njegovih Temeljnih verzov o srednji poti sta v oddaji Ars humana povedala dr. Nina Petek in dr. Sebastjan Vörös, slišali pa bomo tudi izjavo dr. Ane Bajželj. Oddajo je priravil Marko Golja. Vabljeni k poslušanju. Foto: Marko Golja
V Narodnem muzeju v Ljubljani so 6. maja letos razglasili Steletove nagrajence, dobitnike najvišjih nagrad na področju varovanja in ohranjanja kulturne dediščine. Steletovo nagrado za življenjsko delo je dobil novomeški arheolog Danilo Breščak, dolgoletni direktor novomeškega Zavoda za varstvo kulturne dediščine in pozneje novomeške območne enote slovenskega zavoda, ki je pomembno vplival na razvoj konservatorske stroke na Slovenskem. Komisija Konservatorskega društva Slovenije je ob podelitvi Steletove nagrade za življenjsko delo o njem med drugim zapisala: »Aktivno je sodeloval z vsemi kulturnimi ustanovami v regiji in s strokovnimi zavodi v državi ter hkrati omogočal pogoje za delo številnim mlajšim sodelavcem in stanovskim kolegom. Svojo podjetnost je izkazal s pridobitvijo novih prostorov za zavod na gradu Grm in z vzpostavitvijo skupne arheološke restavratorske delavnice. Poglobil je dobro strokovno sodelovanje z Dolenjskim muzejem v Novem mestu in postopoma okrepil povezave z Inštitutom za arheologijo ZRC SAZU, z Narodnim muzejem Slovenije in z več tujimi ustanovami, ki delujejo na področju varstva premične (in nepremične) kulturne dediščine. Kot spoštovan strokovnjak je bil imenovan v številne strokovne in delovne skupine v okviru dejavnosti Vlade RS, Ministrstva za kulturo in Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije.« Danilo Breščak bo gost v oddaji ARS Humana, njen avtor je Milan Trobič.
Ali bi se ob svetovnem dnevu čebel ob vseh škodljivih dejavnostih in snoveh, ki so proizvod človeške dejavnosti, morali vprašati tudi, kako je s hrupom, ki ga proizvaja človek. Čeprav je dolgo veljalo, da čebele ne slišijo, danes vemo, da čebele zvok zaznavajo. A tisto, kar je optimalno za človeka, ni nujno optimalno za čebele. O zvočnem sobivanju čebele in človeka v pogovoru z dr. Tomijem Trilarjem in dr. Jankom Božičem. V oddaji boste lahko slišali tudi odlomek iz Koncerta za čebele, ki ga je za 2. svetovni dan čebel pripravila skladateljica Bojana Šaljić Podešva. Vir fotografije: skeeze/Pixabay
Doktor Glas, roman švedskega ustvarjalca Hjalmarja Söderberga, je eden prvih modernih švedskih romanov, v katerem ni moralnega vrednotenja. Izšel je med novembrom in decembrom leta 1905, ob koncu tega leta pa je knjiga doživela že ponatis. Danes, dobrih 100 let pozneje Doktor Glas velja za enega najslavnejših in najbolj razvpitih švedskih romanov 20. stoletja. V slovenščino ga je prevedla dr. Nada Grošelj, ki ga v oddaji podrobneje predstavi, predvajani pa so tudi odlomki iz knjige.
Ljudje s prostim ušesom slišimo omejen del zvokov, ki jih ustvarja živalski svet. Zelo glasno pa je tudi v tistem delu spektra, ki ga ne slišimo. Nas zvoki, ki jih ne zaznavamo, vendarle nekako zaznamujejo ali gredo mimo nas? Nas živali, ki se oglašajo na nam neslišnih frekvencah, slišijo? Gost oddaje, v kateri govorimo o načinih ustvarjanja in zaznavanja zvoka med živalmi, je dr. Tomi Trilar, vodja Kustodiata za nevretenčarje pri Prirodoslovnem muzeju Slovenije.
Dr. Peter Krečič se je podpisal pod vrsto znanstvenih in poljudnoznanstvenih delo o našem največjem arhitektu Jožetu Plečniku, s knjigo Plečnik. Živeti za popolnost pa se je preskusil še v žanru biografije. Bralka in bralec knjige tako spoznata Plečnika ne le po njegovih kreacijah, ampak tudi kot osebnost. Več o umetniku, geniju, ki je ustvaril enega izmed najbolj prepoznavnih opusov v slovenski in svetovni umetnosti 20. stoletja, je avtor biografije povedal v oddaji Ars humana, v pogovoru z Markom Goljo. Vabljeni k poslušanju. Foto: Marko Golja
Sveti Maksim Izpovedovalec (pribl. 580-662) velja za enega najpomembnejših krščanskih filozofov in teologov. Njegova misel je zakoreninjena v krščanskem izročilu velikih cerkvenih očetov, kot so Irenej Lyonski, Origen, Bazilij Veliki, Gregor iz Nise, Evagrij Pontski, Dionizij Areopagit in drugi, hkrati pa je v polemikah o Kristusovi naravi na izviren način povzel nauk Cerkve. V svojih delih na svež način spregovori o temeljnih resničnostih človeškega bivanja, saj vse človeško zre v luči Božjega Logosa, ki je vsa bitja priklical v bivanje iz ljubezni in za ljubezen. O tem, kako Maksim razume strasti, torej človeško psiho, eros – erotično razsežnost ljubezni – v odnosu do agape, darovanjskim počelom, Boga in Cerkev, smo se na velikonočni ponedeljek pogovarjali s frančiškanoma Janom Dominikom Bogatajem ter patrologom dr. Miranom Špeličem.
Olga Tokarczuk je ena najbolj uveljavljenih, mednarodno priznanih in prevajanih poljskih prozaistk. Po študiju psihologije se je kmalu začela ukvarjati s pisanjem in do danes objavila že devet romanov, tri zbirke kratkih zgodb in dve knjigi esejev, za svoje delo pa je med drugim prejela mednarodno nagrado man booker, pa tudi nagrado vilenica. Literaturo vidi kot popolnost nenatančnih oblik, in kot zapiše v svojem romanu Beguni, jo navdušuje vse, kar je »pokvarjeno, nepopolno, pomanjkljivo, počeno«. V svojem pisanju kot tudi v poljskem javnem življenju se pogosto izreka o političnih temah in drugih vročih družbenih vprašanjih. Z avtorico se je ob njenem obisku Nove Gorice na vabilo festivala Mesto knjige in založbe KUD Pólice Dubove, pri kateri je izšel njen zadnji, več kot devetsto strani dolg roman Jakobove bukve, pogovarjala Petra Meterc. Foto: EPA
Slikar in grafični oblikovalec Harald Draušbaher Ob izidu pregledne monografije ustvarjalčevega opusa Pred nedavnim je izšla zajetna knjiga Harald Draušbaher: Studio Breg, ki predstavlja Draušbaherjev oblikovalski opus. Na skoraj šest sto straneh je mogoče v besedi in sliki dobiti vpogled v nekaj desetletij ustvarjanja tega slovenskega oblikovalca, ki se je loteval najrazličnejših področij: v veliki meri gospodarstva, pa tudi likovne umetnosti, kulture, politike skozi več kot štiri desetletja. V oddaji Ars humana se Harald Draušbaher predstavlja v pogovoru s Tadejo Krečič.
»Kdor je za šport, ima množice na svoji strani, kdor je za kulturo, jih ima proti sebi, je govoril moj stari oče, zato so vse vlade vedno za šport in proti kulturi,« je v avtobiografski knjigi Vzrok zapisal morda najpomembnejši avstrijski pisatelj in dramatik druge polovice 20. stoletja Thomas Bernhard. V svojih delih je napadal sidrišča državnega ustroja – vero, zgodovino, različne ustanove, tudi umetnike – več o njegovem opusu pa v oddaji Ars humana. Naša gosta sta bila dramaturginja in umetniška vodja Prešernovega gledališča Kranj Marinka Poštrak in prevajalec Jani Virk, avtor več prevodov Bernhardovih del in spremnih besed k prevodom. Avtorica fotografije: Nada Žgank
V svoji štirinajsti knjigi z naslovom Etični obrat v literarni vedi je literarni zgodovinar in teoretik dr. Tomo Virk sistematično, argumentirano in podrobno analiziral obrat od formalizma in imanentnih branj k preučevanju etičnega in etike v literarnem delu oziroma v etičnem kritištvu. Več o znanstveni monografiji, objavljeni v zbirki Novi pristopi pri Literarno-umetniškem društvu Literatura je avtor povedal v pogovoru z Markom Goljo, odgovoril pa je tudi na nekaj vprašanj, ki so v zraku, na primer, ali je lahko posameznik, ki počne slabe stvari v življenju, avtor dobrega literarnega dela ali filma. Vabljeni k poslušanju.
Režiser Osip Šest in scenograf Vaclav Skrušny sta s predstavo R.U.R. za več kot dve leti prehitela scenske rešitve Avgusta Černigoja na ljubljanski konstruktivistični razstavi v Jakopičevem paviljonu leta 1925. Prvič v zgodovini – umetniško ustvarjanje v slovenskem gledališču prehiti dogajanje v slovenski likovni umetnosti. Več o scenografiji na Slovenskem od 17. stoletja do leta 1991 v pogovoru z umetnostno zgodovinarko, magistrico Ano Kocjančič, avtorico prve strokovne monografije o scenografiji na Slovenskem Prostor v prostoru. Fotografija: arhiv SLOGI
V enem izmed ohranjenih fragmentov iz zapuščine ustvarjalca Jureta Detele lahko med drugim preberemo: »Skrajni čas je, da si človeštvo pride brez ovinkarjenja in slepomišenja na jasno, v čem je veličina poezije Jureta Detele. Če odštejem pet, šest mojih prijateljev – verjetno edinih Slovencev, ki imajo o poeziji nekaj pojma – je feedback mojih pesmi zelo beden.« Detelovo obsežno zapuščino je zbral, uredil in pripravil za objavo dr. Miklavž Komelj – doslej je izšla v dveh dvodelinih monografijah. O njej, o recepciji Detelovih del v njegovem času in prostoru, predvsem pa o avtorjevi poeziji in Detelovem razumevanju poezije dr. Miklavž Komelj podrobneje spregovori v oddaji.
Predstavljamo Knjižnico MGL, ki sodi med najstarejše specializirane teatrološke izdaje v Evropi in svetu. Pobudnik zbirke je bil soustanovitelj Mestnega gledališča ljubljanskega in njegov prvi dramaturg, akademik Dušan Moravec. Zbirka se je znotraj gledališča rodila ob idejni in načelni podpori prvih dveh direktorjev MGL, Jožeta Tirana in Ferda Delaka, in če danes naslovi s področja uprizoritvene umetnosti izhajajo v kar nekaj javnih institucijah kot tudi neodvisnih zavodih, ki delujejo na tem področju, so naslovi s področja gledališča in drugih scenskih umetnosti, ki jih je do leta 1966 kot urednik zbirke podpisal Dušan Moravec, orali ledino. Več o zbirki, njenem pomenu nekoč in danes pa v pogovoru z dramaturginjo in sedanjo urednico zbirke Petro Pogorevc. Pogovor smo prepletli z razmisleki o knjigah iz zbirke. Zapise podpisujejo Matej Bogataj, Diana Koloini, Branko Jordan, Saša Pavček, Jaka Smerkolj Simoneti in Zala Dobovšek.
Neveljaven email naslov