Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Razprave o človekovih pravicah sprožajo veliko čustev. Zdi se, da jih imamo včasih prehitro na jeziku, ko v čustvenem odzivu zahtevamo nekaj, za kar se nam zdi, da nam pripada kar samo po sebi.
Človekove pravice so danes na teoretični ravni do neke mere samoumevne, niso pa samoumevne pri uveljavljanju. Zanimivo je, da so bile samoumevne tudi ob svojih začetkih, ko še niso bile tako teoretično podprte in so bile še daleč od uveljavitve.
Francoski pisci Deklaracije o pravicah človeka in državljana iz leta 1789 so v prvem členu zapisali, “da se ljudje rodijo in živijo svobodni ter enaki v pravicah”, vendar enakosti niso razširili na sužnje v svojih kolonijah, podobno kot to ni storil Thomas Jefferson. Kako daleč je torej segla ta zapisana “samoumevnost” človekovih pravic v 18. stoletju? Ali je šlo za neko hipokrizijo?
Thomas Jefferson, ki je bil lastnik sužnjev, je leta 1776 v prvem osnutku Deklaracije o neodvisnosti zapisal: “Za nas so te resnice svete in neizpodbitne, da so vsi ljudje ustvarjeni enaki in neodvisni in da iz tega izhajajo neločljive in neodtuljive pravice, med katerimi so zaščita življenja, svobode in iskanja sreče.”
Človekove pravice nekoč in danes?
O tem in še kako samoumevne so bile človekove pravice ob njihovi razglasitvi nekoč in danes ter kakšno vlogo so ob tem imela čustva, so v oddaji Ars humana razmišljali podpredsednik Akademije za demokracijo Rok Svetlič, varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer in sociologinja Ksenija Vidmar Horvat. V pogovoru so se naslonili na knjigo Lynn Hunt: Iznajdevanje človekovih pravic: zgodovina.
“V resnici to ni bila nova težava,” je o “samoumevnosti” dejal Rok Svetlič z Akademije za demokracijo. “Ne smemo pozabiti, da so tako stoiki pred 2000 leti kot krščanski koncept v osnovi imeli pogoje, da bi razglasili deklaracijo človekovih pravic, pa je niso. Zakaj? Zato, ker dostojanstvo človekove bogopodobnosti ali pa enakost, ki so jo deklarirali stoiki, nista dobili politične učinkovitosti. In to ni bila hipokrizija. Stoiki so res verjeli, da so iskreni, hkrati pa so bili lastniki sužnjev. Živeli so namreč v svetu, ki je bil tako razdeljen na dve plasti, da med njima ni bilo nobenega iskrenja,” je dejal.
Svetlič je pojasnil, da pa gre v krščanstvu za “ločitev na spiritualni svet.” “Tukaj boste našli vse koncepte, ki so v skladu s človekovimi pravicami: bogopodobnost; vsi smo enaki, ko smo v Kristusovem telesu; Grk, Rimljan in Jud – vsi bodo enaki. Ko pa spregovori Nova zaveza o politični realnosti, imate drugo zastavitev: ženske bodite poslušne moškim; sužnji se bojte gospodarjev in tako naprej. Se pravi govorimo o neki ločnici med dvema svetovoma, neki zelo vodotesni ločnici med njima, da ne prihaja do iskrenja, zaradi katere nihče ne ugotovi, da je nastalo protislovje. Hkrati živimo svet, v katerem trdimo A in izvršujemo ne-A in nihče ne vidi v tem nobenega problema,” je dodal.
In ko je ta ločnica ali ovira izpadla, se je lahko zgodila tudi francoska revolucija. Zakaj, pojasnjuje Svetlič z besedami: “Ko se je nekdo nekega jutra zbudil in rekel ‘pa saj to ne gre skupaj’ in se vprašal: A smo enaki, a nismo enaki? Nastala sta napetost in iskrenje, ki sta zahtevala spremembo. Podobno je s sužnjelastništvom 19. stoletja, ko je nekega dne nekdo moral umakniti to oviro in opozoriti na protislovje. Prej tega protislovja ni nihče videl. To so naporni koraki. In kot pravi Lynn Hunt: “Ne bo se končalo.” Vprašanje je, kam se bo etična subjektiviteta širila. Danes morda živimo v nekem svetu, kjer ravno tako delamo neko izključujočo gesto, ki se je ne zavedamo. Težko si očitamo, da smo zaradi tega nemoralni. Recimo, da smo barvno slepi, imamo neko slepo pego, zaradi katere nečesa ne vidimo.”
Vlasta Nussdorfer pa je opozorila, da “zgodovina pozna enakost, vendar pa, ko se vprašamo, kdaj so ženske postale enake moškim, se spomnimo na to, da so bile dolgo brez volilne pravice, brez mnogih pravic. Še pred kratkim smo govorili o ženskih kvotah kot nuji, da smo lahko odšli na volitve. To se mi upira in zdi se mi poniževalno, da moramo govoriti o kvotah, ker niso samoumevne. Potem so tu pravice otrok. Tudi konvencija o pravicah otrok je zelo mlada. Torej otroci niso bili bitja z vsemi pravicami, ki pripadajo prav njim. Tudi danes lahko prav tako žalostno govorimo o sužnjelastništvu pri delavcih, pri mnogih, ki prihajajo k nam in so brez pravic, brez zaslužka, brez počitka. Veliko sodobnih kršitev človekovih pravic bi danes lahko enačili s preteklimi. Govorimo tudi o prodaji delov teles, žensk, otrok, trgovina z ljudmi kar cveti, begunske krize … To so pravzaprav obrazi sodobnosti. Danes smo na žalost na neki točki, ko mnogi zapustijo domove, kjer so brez pravic in iščejo obljubljene dežele tam, kjer jih najbrž še nekaj časa ne bodo našli.”
Človekove pravice so sebičen koncept
Človekove pravice so tako pravzaprav sebičen koncept. Mogoče se zato sprožajo tako močna čustva, ko zaslutimo, da se kršijo. Vendar je bistveno za njihovo splošno delovanje, da to sebičnost dopustimo in priznamo tudi drugim.
“Človekove pravice nehote ali pa implicitno vsebujejo neki element sebičnosti bodisi v smislu preračunavanja, kaj zame pomeni biti human v nekem določenem trenutku, kaj mi prinaša, kaj pa moje pravice, kaj to pomeni zame. Ob tem pa moramo vselej tehtati med splošnim, obče dobrim in obče človeškim ter našimi individualni položaji,” izpostavlja Ksenija Vidmar Horvat in opozarja, da je pri upoštevanju obče dobrega za nas položaj slabši.
“Ker živimo v družbi, v kateri je nagrajevanje za naše odločitve in dejanja precej hitro in instantno, medtem pa delovanje v dobro človeštva ni takoj vidno in je težko izmerljivo v kratkem času. Kot kažejo novejše raziskave, ki prihajajo iz nevroznanosti, so naše reakcije povezane s presojo, ki je skorajda nezavedna in se po njej sprašujemo ali bo naše ravnanje sploh naredilo kakršnokoli spremembo. Običajno potem ugotovimo, da najverjetneje ne, iz česar potem sledi naša pasivnost. Skratka smo v neki nenavadni situaciji. Po eni strani vemo več o človekovih pravicah, vemo več o kršenju človekovih pravic, po drugi strani pa smo na nek način ravno zaradi informiranosti, oziroma zaradi kulture mnenj o vsem, bolj paralizirani,” je dodala.
Empatija se ni izčrpala
Kljub pesimizmu, ki ga občutimo ob kršitvah človekovih pravic je Lynn Hunt v svoji knjigi optimistična, hkrati pa opozarja na velike in mučne izzive: “Empatija se ni izčrpala, kot trdijo nekateri. Postala je še močnejša sila dobrega kot kadarkoli prej. A nasprotujoči učinek nasilja, bolečine in dominacije je prav tako večji kot kadarkoli doslej.”
Človekove pravice so naš edini skupen branik pred temi pogubami. Še naprej moramo razvijati njihovo različico iz 18. stoletja in pri tem zagotoviti, da beseda “človekove” v Splošni deklaraciji človekovih pravic ne vsebuje nobenih dvoumnosti, ki jih ima beseda “človek” oziroma “moški” v pojmu “pravice človeka”. Razvoj pravic se nadaljuje, toda kot vedno z velikim nestrinjanjem o tem, kako naj poteka: pravica ženske do izbire nasproti pravice zarodka do življenja, pravica do dostojne smrti nasproti absolutni pravici do življenja, pravice oviranih oseb, istospolnih, otrok in živali – razprav ni in ne bo konec.
Aktivisti za človekove pravice iz 18. stoletja so svoje nasprotnike lahko obsojali kot brezčutne tradicionaliste, ki želijo ohranjati družbeni red, utemeljen na neenakopravnosti, posebnostih in preteklih običajih in ne na enakopravnosti, univerzalnosti in naravnih pravicah. A nič več nimamo možnosti, da zgolj zavrnemo stare poglede. Ko so človekove pravice postale splošno priznane, smo se morali na drugi strani boja zanje soočiti s svetom, ki ga je ustvarilo to prizadevanje. Ugotoviti moramo, kako ravnati z mučitelji in morilci, kako v prihodnje preprečiti njihova dejanja, obenem pa priznati, da so del nas. Ne moremo jih tolerirati niti razčlovečiti, v knjigi Iznajdevanje človekovih pravic še piše Huntova.
Aleksander Čobec
846 epizod
Pozornost posvečamo predvsem humanistiki, katere plasti nam približajo priznani strokovnjaki. Največkrat gre za vrhunske profesorje, filozofe, intelektualce ali znanstvenike. Poglobljeno predstavljamo in reflektiramo pester nabor znanih ter manj znanih humanističnih vsebin z namenom popularizacije in razmisleka o svetu in družbi.
Razprave o človekovih pravicah sprožajo veliko čustev. Zdi se, da jih imamo včasih prehitro na jeziku, ko v čustvenem odzivu zahtevamo nekaj, za kar se nam zdi, da nam pripada kar samo po sebi.
Človekove pravice so danes na teoretični ravni do neke mere samoumevne, niso pa samoumevne pri uveljavljanju. Zanimivo je, da so bile samoumevne tudi ob svojih začetkih, ko še niso bile tako teoretično podprte in so bile še daleč od uveljavitve.
Francoski pisci Deklaracije o pravicah človeka in državljana iz leta 1789 so v prvem členu zapisali, “da se ljudje rodijo in živijo svobodni ter enaki v pravicah”, vendar enakosti niso razširili na sužnje v svojih kolonijah, podobno kot to ni storil Thomas Jefferson. Kako daleč je torej segla ta zapisana “samoumevnost” človekovih pravic v 18. stoletju? Ali je šlo za neko hipokrizijo?
Thomas Jefferson, ki je bil lastnik sužnjev, je leta 1776 v prvem osnutku Deklaracije o neodvisnosti zapisal: “Za nas so te resnice svete in neizpodbitne, da so vsi ljudje ustvarjeni enaki in neodvisni in da iz tega izhajajo neločljive in neodtuljive pravice, med katerimi so zaščita življenja, svobode in iskanja sreče.”
Človekove pravice nekoč in danes?
O tem in še kako samoumevne so bile človekove pravice ob njihovi razglasitvi nekoč in danes ter kakšno vlogo so ob tem imela čustva, so v oddaji Ars humana razmišljali podpredsednik Akademije za demokracijo Rok Svetlič, varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer in sociologinja Ksenija Vidmar Horvat. V pogovoru so se naslonili na knjigo Lynn Hunt: Iznajdevanje človekovih pravic: zgodovina.
“V resnici to ni bila nova težava,” je o “samoumevnosti” dejal Rok Svetlič z Akademije za demokracijo. “Ne smemo pozabiti, da so tako stoiki pred 2000 leti kot krščanski koncept v osnovi imeli pogoje, da bi razglasili deklaracijo človekovih pravic, pa je niso. Zakaj? Zato, ker dostojanstvo človekove bogopodobnosti ali pa enakost, ki so jo deklarirali stoiki, nista dobili politične učinkovitosti. In to ni bila hipokrizija. Stoiki so res verjeli, da so iskreni, hkrati pa so bili lastniki sužnjev. Živeli so namreč v svetu, ki je bil tako razdeljen na dve plasti, da med njima ni bilo nobenega iskrenja,” je dejal.
Svetlič je pojasnil, da pa gre v krščanstvu za “ločitev na spiritualni svet.” “Tukaj boste našli vse koncepte, ki so v skladu s človekovimi pravicami: bogopodobnost; vsi smo enaki, ko smo v Kristusovem telesu; Grk, Rimljan in Jud – vsi bodo enaki. Ko pa spregovori Nova zaveza o politični realnosti, imate drugo zastavitev: ženske bodite poslušne moškim; sužnji se bojte gospodarjev in tako naprej. Se pravi govorimo o neki ločnici med dvema svetovoma, neki zelo vodotesni ločnici med njima, da ne prihaja do iskrenja, zaradi katere nihče ne ugotovi, da je nastalo protislovje. Hkrati živimo svet, v katerem trdimo A in izvršujemo ne-A in nihče ne vidi v tem nobenega problema,” je dodal.
In ko je ta ločnica ali ovira izpadla, se je lahko zgodila tudi francoska revolucija. Zakaj, pojasnjuje Svetlič z besedami: “Ko se je nekdo nekega jutra zbudil in rekel ‘pa saj to ne gre skupaj’ in se vprašal: A smo enaki, a nismo enaki? Nastala sta napetost in iskrenje, ki sta zahtevala spremembo. Podobno je s sužnjelastništvom 19. stoletja, ko je nekega dne nekdo moral umakniti to oviro in opozoriti na protislovje. Prej tega protislovja ni nihče videl. To so naporni koraki. In kot pravi Lynn Hunt: “Ne bo se končalo.” Vprašanje je, kam se bo etična subjektiviteta širila. Danes morda živimo v nekem svetu, kjer ravno tako delamo neko izključujočo gesto, ki se je ne zavedamo. Težko si očitamo, da smo zaradi tega nemoralni. Recimo, da smo barvno slepi, imamo neko slepo pego, zaradi katere nečesa ne vidimo.”
Vlasta Nussdorfer pa je opozorila, da “zgodovina pozna enakost, vendar pa, ko se vprašamo, kdaj so ženske postale enake moškim, se spomnimo na to, da so bile dolgo brez volilne pravice, brez mnogih pravic. Še pred kratkim smo govorili o ženskih kvotah kot nuji, da smo lahko odšli na volitve. To se mi upira in zdi se mi poniževalno, da moramo govoriti o kvotah, ker niso samoumevne. Potem so tu pravice otrok. Tudi konvencija o pravicah otrok je zelo mlada. Torej otroci niso bili bitja z vsemi pravicami, ki pripadajo prav njim. Tudi danes lahko prav tako žalostno govorimo o sužnjelastništvu pri delavcih, pri mnogih, ki prihajajo k nam in so brez pravic, brez zaslužka, brez počitka. Veliko sodobnih kršitev človekovih pravic bi danes lahko enačili s preteklimi. Govorimo tudi o prodaji delov teles, žensk, otrok, trgovina z ljudmi kar cveti, begunske krize … To so pravzaprav obrazi sodobnosti. Danes smo na žalost na neki točki, ko mnogi zapustijo domove, kjer so brez pravic in iščejo obljubljene dežele tam, kjer jih najbrž še nekaj časa ne bodo našli.”
Človekove pravice so sebičen koncept
Človekove pravice so tako pravzaprav sebičen koncept. Mogoče se zato sprožajo tako močna čustva, ko zaslutimo, da se kršijo. Vendar je bistveno za njihovo splošno delovanje, da to sebičnost dopustimo in priznamo tudi drugim.
“Človekove pravice nehote ali pa implicitno vsebujejo neki element sebičnosti bodisi v smislu preračunavanja, kaj zame pomeni biti human v nekem določenem trenutku, kaj mi prinaša, kaj pa moje pravice, kaj to pomeni zame. Ob tem pa moramo vselej tehtati med splošnim, obče dobrim in obče človeškim ter našimi individualni položaji,” izpostavlja Ksenija Vidmar Horvat in opozarja, da je pri upoštevanju obče dobrega za nas položaj slabši.
“Ker živimo v družbi, v kateri je nagrajevanje za naše odločitve in dejanja precej hitro in instantno, medtem pa delovanje v dobro človeštva ni takoj vidno in je težko izmerljivo v kratkem času. Kot kažejo novejše raziskave, ki prihajajo iz nevroznanosti, so naše reakcije povezane s presojo, ki je skorajda nezavedna in se po njej sprašujemo ali bo naše ravnanje sploh naredilo kakršnokoli spremembo. Običajno potem ugotovimo, da najverjetneje ne, iz česar potem sledi naša pasivnost. Skratka smo v neki nenavadni situaciji. Po eni strani vemo več o človekovih pravicah, vemo več o kršenju človekovih pravic, po drugi strani pa smo na nek način ravno zaradi informiranosti, oziroma zaradi kulture mnenj o vsem, bolj paralizirani,” je dodala.
Empatija se ni izčrpala
Kljub pesimizmu, ki ga občutimo ob kršitvah človekovih pravic je Lynn Hunt v svoji knjigi optimistična, hkrati pa opozarja na velike in mučne izzive: “Empatija se ni izčrpala, kot trdijo nekateri. Postala je še močnejša sila dobrega kot kadarkoli prej. A nasprotujoči učinek nasilja, bolečine in dominacije je prav tako večji kot kadarkoli doslej.”
Človekove pravice so naš edini skupen branik pred temi pogubami. Še naprej moramo razvijati njihovo različico iz 18. stoletja in pri tem zagotoviti, da beseda “človekove” v Splošni deklaraciji človekovih pravic ne vsebuje nobenih dvoumnosti, ki jih ima beseda “človek” oziroma “moški” v pojmu “pravice človeka”. Razvoj pravic se nadaljuje, toda kot vedno z velikim nestrinjanjem o tem, kako naj poteka: pravica ženske do izbire nasproti pravice zarodka do življenja, pravica do dostojne smrti nasproti absolutni pravici do življenja, pravice oviranih oseb, istospolnih, otrok in živali – razprav ni in ne bo konec.
Aktivisti za človekove pravice iz 18. stoletja so svoje nasprotnike lahko obsojali kot brezčutne tradicionaliste, ki želijo ohranjati družbeni red, utemeljen na neenakopravnosti, posebnostih in preteklih običajih in ne na enakopravnosti, univerzalnosti in naravnih pravicah. A nič več nimamo možnosti, da zgolj zavrnemo stare poglede. Ko so človekove pravice postale splošno priznane, smo se morali na drugi strani boja zanje soočiti s svetom, ki ga je ustvarilo to prizadevanje. Ugotoviti moramo, kako ravnati z mučitelji in morilci, kako v prihodnje preprečiti njihova dejanja, obenem pa priznati, da so del nas. Ne moremo jih tolerirati niti razčlovečiti, v knjigi Iznajdevanje človekovih pravic še piše Huntova.
Aleksander Čobec
Zgodovinarja dr. Petra Svoljšak in dr. Gregor Antoličič sta svojo znanstveno monografijo o Slovencih in prvi svetovni vojni naslovila Leta strahote, skratka, s sintagmo, ki jo je zapisal Ivan Cankar v Uvodu v zbirko Podobe iz sanj. Njuna monografija prikaže tako začetek kot potek vojne v precejšnji meri s slovenskega zornega kota, toda še bolj zanimiv je njen drugi del, v katerem avtorja približata bralcu manj znano stran življenja v letih vojne, življenje v zaledju. Kaj se je dogajalo na ozemlju današnje Slovenije, kako je vplival na življenje vojni absolutizem, kakšno vlogo so v vojni odigrale ženske, kakšna je bila usoda beguncev, to so le nekatere teme iz zalednega življenja, ki pokažejo, da je bila vojna še kako navzoča v vsakdanjem življenju. Za nameček vsebuje knjiga vrsto manj znanih podrobnosti in kar nekaj reprodukcij zanimivih fotografij in razglednic, tako da osvetljuje prvo svetovno vojno celostno in hkrati zanimivo, privlačno. Več o tematiki sta povedala avtorja v oddaji Ars humana, v pogovoru v živo z Markom Goljo. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj.
Boštjan Dvořák, prevajalec slovenskih klasikov v nemščino Doktor Boštjan Dvořák je vsestranski lingvist, ki zna petintrideset jezikov, v katerih se sporazumeva. Njegov materni jezik je slovenščina, sicer pa že desetletja živi v Berlinu in nemščino obvladuje do te mere, da izvrstno prevaja slovenske klasike v nemščino – zadnje čase tudi za zvočne knjige, ki nastajajo v sodelovanju slovenskega kulturnega centra v Berlinu, Založbe kakovostnih programov RTV Slovenija in 3. programa, programa ARS radia Slovenija. Izšla je že zvočna knjiga z Martinom Krpanom Frana Levstika v slovenščini in nemščini in je dosegljiva na medmrežju. Na proslavah slovenskega kulturnega praznika v Münchnu in Berlinu pa so navzoči slišali že Prešernove pesmi v prevodu Boštjana Dvořáka . Z njim se je v Berlinu pogovarjala Tadeja Krečič, slišimo ju v oddaji tako kot tudi odlomke Martina Krpana Frana Levstika v nemščini in slovenščini.
Ob primerih medmedijskih in medkulturnih umetniških praks smo razmišljali o duhu časa, ki odzvanja v sodobnih uprizoritvenih postopkih, pa tudi o kontekstih, ki sodoločajo naše pojmovanje in recepcijo uprizoritvene umetnosti, in širše – umetnosti ter kulture. Ustavili smo se ob vprašanju odnosa med uprizoritveno prakso in uprizoritveno vedo ter ob tem spregovorili o dinamiki obrobja in središča, retoriki prostora, novih oblikah vezljivosti medijev in še čem. Naš sogovornik je bil dr. Tomaž Toporišič, avtor knjige Medmedijsko in medkulturno nomadstvo. O vezljivosti medijev in kultur v sodobnih uprizoritvenih praksah.
Miš založba v soorganizaciji s petimi splošnimi knjižnicami letos devetič organizira mladinski literarni festival Bralnice pod slamnikom, ki ob promociji branja v ospredje postavlja medkulturno strpnost in medgeneracijsko sodelovanje. Letos si organizatorji priazdevajo predvsem za to, da bi mladim približali poezijo in jih navdušiti za to, da bodo prosti čas posvetili tudi branju kakšne pesniške knjige. O tem, kako bodo k temu pristopili, bomo spregovorili v oddaji. Pa tudi o tem, kakšne so posebnosti literarnega festivala za mlade v razmerju do tovrstnih festivalov, namenjenih odraslim in o tem, kako pomemben je za mlade bralce neposredni stik z ustvarjalci – Bralnice pod slamnikom vsako leto gostijo uveljavljene pisatelje, letošnji osrednji gost pa bo pisatelj, pesnik, prevajalec, literarni zgodovinar in profesor na Univerzi v Celovcu Peter Svetina. V oddaji gostimo mag. Tilko Jamnik in glavno urednico Miš založbe Ireno Miš Svoljšak.
Nedavno, le 74 let po koncu druge svetovne vojne, je CNN objavil rezultate raziskave, v kateri je v reprezentativnem vzorcu sodelovalo 7.092 odraslih iz sedmih evropskih držav. Med vključenimi v raziskavo jih o holokavstu tretjina ve zelo malo ali nič. Približno eden od dvajsetih sodelujočih v raziskavi pa sploh ne ve, da se je holokavst zgodil. Zdi se neverjetno, da – ob dejstvu, da so med nami še žive priče grozodejstev druge svetovne vojne – spomin na to bledi. Številni dogodki, ki se tako vsako leto zvrstijo 27. januarja, so v tem kontekstu še kako pomemben opomin na – med drugim – zločine, storjene zaradi predsodkov. Predsodkov, ki postanejo državna politika. V današnji oddaji Ars humana bomo spregovorili o nacističnem preganjanju homoseksualcev. To temo, zamolčano in tabuizirano vse do poznih 70-ih let preteklega stoletja, je leta 1979 v dramskem besedilu Rožnati trikotnik ubesedil ameriški dramatik, Jud in homoseksualec Martin Shermann. Besedilo je v našem prostoru v prevodu Lada Kralja in režiji Vinka Möderndorferja doživelo krstno izvedbo leta 1983, v Cankarjevem domu pa smo si nedavno lahko ogledali njegovo drugo izvedbo – režiral jo je Alen Jelen. Pred mikrofon smo povabili oba režiserja Rožnatega trikotnika, Vinka Möderndorferja in Alena Jelena, ter sociologa dr. Romana Kuharja.
Človekov odnos do živali je stoletja diskriminatoren, zaznamovan predvsem s kategorijami kot so nadvlada, prilastitev in uporaba – s kategorijami, ki so po svoji naravi izrazito antropocentrične. O tem odnosu bomo tokrat razmišljali v kontekstu baladnega izročila, pa tudi širše, v kontekstu folklornega izročila in leposlovja. Pa tudi o potrebi po spremembi tega odnosa, o potrebi po etičnem obratu v našem ontološkem razumevanju živali. Prav v Sloveniji je namreč svoje teoretske korenine pognala zoofolkloristika, ki se, ob naslonitvi na kritično animalistiko in teorijo speciesizma, zavzema za nova branja folklornih in leposlovnih besedil: za branja, ki bodo prelamljala z antropocentričnim pogledom na svet in se odpirala ekocentričnemu, za branja, ki se bodo zavzemala za odpravo klasičnih dihotomij, kot so narava/kultura, človek/žival ali duh/materija. Gostja oddaje je poznavalka tematike, izr. prof. dr. Marjetka Golež Kaučič, ki v svoji znanstveni monografiji Slovenska ljudska balada, ob drugem, tudi nazorno prikaže razliko med klasičnim in novim branjem folklornih besedil.
Oddajo namenjamo enemu vodilnih sodobnih irskih pisateljev Roddyju Doylu. Leta 1958 rojeni avtor je že s prvim romanom The Commitments o brezposelnih mladih Dublinčanih, ki ustanovijo glasbeno skupino, še ne tridesetleten takoj osvojil bralce in kritike. Vsi romani njegove t.i. Barrytownske trilogije so doživeli filmske priredbe. Za roman Paddy Clarke ha ha ha, ki govori o odraščanju desetletnega dečka konec šestdesetih, je leta 1993 prejel prestižno bookerjevo nagrado. Poleg tega imamo v slovenščino preveden tudi roman Ženska, ki se je zaletela v vrata in od lani mladinsko delo Super! – vse je prevedla Tina Mahkota. Roddy Doyle je doslej ustvaril obsežen opus romanov za odrasle in otroke, zbirk kratke proze, odrskih del in scenarijev. Slovenijo obiskal konec novembra. Takrat se je z njim pogovarjala Staša Grahek.
Tako danes kakor tudi v različnih zgodovinskih obdobjih obstajajo umetniške prakse, ki jih del javnosti označi za hermetične, nekomunikativne oziroma zaprte v nekakšen slonokoščeni stolp, ograjen od stvarnosti, ki nas obdaja. Bodisi da govorimo o eksperimentalnih pristopih, zgodovinskih avantgardah ali sodobnih uprizoritvenih postopkih, pa so pogosto te prakse tiste, ki nam lahko veliko povedo o svetu, v katerem živimo; seveda le pod pogojem, da jih ne beremo skozi očala s tradicijo vzpostavljenih estetskih norm in posledično svojih pričakovanj, temveč se vprašamo, kakšna razmišljanja pogojujejo te odklone od pričakovanih in prevladujočih načinov uprizarjanja. V tokratni oddaji Ars humana smo tako razmišljali o tem, kako nove dramaturgije v uprizoritveni umetnosti odzvanjajo kontekst, ki nas obdaja. Naša iztočnica za pogovor je bila predstava Narodna sprava: Krajine svobode, ki je bila nedavno premierno uprizorjena v Slovenskem mladinskem gledališču. Naša gostja je bila soavtorica predstave, teoretičarka, dramaturginja in režiserka Ana Vujanović. Avtor fotografije: Ivian Kan Mujezinović
Čas, kot ga doživljamo na Zemlji, je pravzaprav iluzija, navidezna posledica astronomskih danosti: vrtenja Zemlje okrog Sonca, vrtenja lune okrog Zemlje in nagiba Zemljine osi glede na ravnino, po kateri kroži okrog Sonca. Kako ga koncipiramo, pa je povsem drugo vprašanje in načinov, kako misliti čas, je zelo veliko. Pri tem je vsak govor o začetku – stvarstva, človeštva, vere, naroda družine in posameznika – vezan na pestro paleto načinov dojemanja časa; priložnost za pogled nazaj v preteklost in naprej v prihodnost pa vedno ponuja tudi obdobje okoli novega leta – v njem sta namreč vedno združena čas, ki beži, in čas, ki se ponavlja. O različnih kulturnih pogledih na čas in z njim povezanih ritualnih procesih ponavljanja in obnavljanja, načinih, kako so različne skupnosti vzpostavile svoj koledar in kako tehnologije merjenja časa vplivajo na človekovo dojemanja sveta in svojega mesta v njem, so spregovorili etnologinja dr. Ingrid Slavec Gradišnik z Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU, zgodovinar, arheolog in etnolog trojni doktor Andrej Pleterski z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU ter arheologinja in etnologinja doktorica Katja Hrobat Virloget s Fakultete za humanistične študije Univerze v Kopru.
Predbožična Ars humana ob višku sezone obdarovanj prinaša razmislek o univerzalnem elementu človekove kulture – daru. Ta ni nikoli zgolj izmenjava dobrin, pač pa je tudi sredstvo tvornega vzpostavljanja razmerja med tistim, ki ga daje, in tistim, ki ga prejme. Vsako obdarovanje je aktivna simbolna komunikacija in s sabo nosi 'skrito' obveznost dar vrniti. Oddaja bo v pogovoru z gosti predstavila nekaj zanimivih oblik decembrskega in siceršnjega obdarovanja: državniško protokolarno obdarovanje, poslovna darila, pošiljanje novoletnih voščil in obredno uživanje alkoholnih pijač.
Prevajalec, avtor, urednik, doktor literarnih ved Jakob Jaša Kenda je kot prvi Slovenec prehodil znamenito Apalaško pot – 3500 km dolgo divjinsko pot, ki preči 14 ameriških zveznih držav, njen skupni vzpon pa obsega kar 142 km. Izkušnjo je prelil v potopisni roman Apalaška pot: 3500 kilometrov hribov in Amerike, napeto čtivo, ki nagovarja raznovrsten krog bralcev: od pustolovcev in pohodnikov do tistih, ki so jim bližja sprehajanja po leposlovnih pokrajinah.
Na svetovni dan človekovih pravic bo gostja oddaje Ars humana Vlasta Nussdorfer, varuhinja človekovih pravic. V pogovoru z Markom Goljo bo odgovorila na vrsto vprašanj, med drugim o stanju človekovih pravic v Sloveniji, brezplačni pravni pomoči, revščini, položaju Romov, transspolnih oseb in samozaposlenih v kulturi, o izbrisanih in sovražnem govoru. V oddaji bomo še slišali izjavi Nataše Posel, direktorice Društva Amnesty International Slovenije, in Inge Remeta, predsednice Društva Asociacija, krovne slovenske organizacije na področju kulture. Nikar ne zamudite. Foto: Marko Golja
Zvok. Zvočna ekologija. Prostor. Različni načini poslušanja. To se le nekatera raziskovalna izhodišča zvočnih del, ki med opazovanjem rastlin v vzhodnem krilu Rastlinjaka Tivoli nagovarjajo obiskovalce – poslušalce. Kajti ko vstopite v vzhodno krilo Rastlinjaka Tivoli, ste hkrati vstopili tudi v Steklenik, galerijo za zvok, bioakustiko in umetnost. Gre za partnerski projekt Cone, zavoda za procesiranje sodobne umetnosti, in Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani, zasnovan z namenom povezovanja znanstvenega in umetniškega načina raziskovanja in ustvarjanja. Pred mikrofon smo povabili pobudnika galerije Steklenik – umetnika Ireno Pivka in Braneta Zormana z zavoda Cona ter doktorja Jožeta Bavcona in magistrico Blanko Ravnjak iz Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani.
V osišče tokratne oddaje so postavljeni nacionalni posvet Skupaj do znanja: kulturna dediščina kot učna snov, muzeji in galerije kot razširjene učilnice in razmisleki o pomenu dediščine v vzgojno-izobraževalnih procesih pri nas ob zaključku Evropskega leta kulturne dediščine. Avtor oddaje Klemen Markovčič. O dediščini pa razmišljajo – Staša Tome, Prirodoslovni muzej Slovenije, Lili Šturm, Mednarodni grafični likovni center in Damjana Pečnik, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije.
Ob okroglem življenjskem jubileju je Ivo Svetina v zbirki Kondor objavil knjigo izbranih pesmi z naslovom Plamen iz morja (izbor je pripravil Igor Divjak) in tako z uvrstitvijo v prestižno zbirko postal sodobni klasik. Zasluženo, saj je ustvaril izjemno bogat in prepoznaven pesniški opus, zavezan lepoti, iskanju, eksperimentu ter medliterarnemu in medkulturnemu dialogu. Ob neki priložnosti je Svetina, ki je tudi dramatik, esejist in prevajalec ter še kaj, zapisal, da je za pesem dovolj slutnja. Več o tem izmuzljivem trenutku, pesmi, procesu ustvarjanju, poeziji, predvsem erotični, in še čem je jubilant povedal v oddaji Ars humana, v pogovoru z Markom Goljo, prebral pa je tudi pesem, dve … Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj. Foto: Marko Golja
Slovenci nismo imeli pravih narodnih epov, so pa njihovo vlogo prevzele nekatere ljudske balade in se tako uvrstile med ključna besedila v prepoznavanju slovenske identitete. Med raziskovalci folklornega besedila danes sicer velja, da je ljudska balada eden izmed najbolj enigmatičnih žanrov: je del človeškega ustvarjanja, odsev življenja določene skupnosti in kot taka etnološko ter antropološko dejstvo; je del kolektivnega nezavednega in s tem del mitologije, hkrati pa je tudi estetsko dejstvo. O vsem tem, pa tudi o funkciji, ki so jo imele ljudske balade v družbi, o tem, kako so se prenašale, o razliki med umetnimi in ljudskimi baladami in o najbolj znamenitih baladnih motivih in snoveh z gostjo izr. prof. dr. Marjetko Golež Kaučič, avtorico prve strokovne monografije o slovenski ljudski baladi.
»Menda je britvica najpogostejši, ne pa tudi edini predmet, s katerim se nič hudega sluteča žrtev poreže na toboganu javnega kopališča.« Katere povedke krožijo v Sloveniji danes, kakšni in kateri procesi zaznamujejo to pripovedno gradivo ter kdo in komu ter zakaj jih pripoveduje? O sodobni povedki kot eni izmed najbolj dinamičnih in najustvarjalnejših oblik sodobne pripovedne kulture, pa tudi o tem, kako prek načinov nastajanja in distribucije sodobne povedke misliti lažne novice, se bomo pogovarjali z dr. Ambrožem Kvartičem, avtorjem knjige Pa se je to res zgodilo? Sodobne povedke v Sloveniji. Avtor fotografije: Anže Kovač
Jesenska praznična dinamika nas vsako leto prvega novembra množično zbere na pokopališčih – hkrati poljih in tvorcih spomina na umrle. Historične vede pa na pokopališča gledajo tudi kot na (pomožni) vir za razumevanje širših zgodovinskih in družbenih procesov. Kaj lahko iz podatkov na nagrobnikih in spominskih ploščah razberemo o nekdanjih družbenih razmerjih, identiteti, migracijah in ideologiji? Kako se v pokopališča vpišejo travmatična obdobja, kot so bolezni in vojne? Svoj pogled na interpretacijo, kritično vrednotenje in ne nazadnje navajanje pokopališč kot vira za zgodovinopisje bo v tokratni oddaji ARS humana razkrila raziskovalka vojaških pokopališč, doktorica Petra Svoljšak.
6. julija 2015 smo v oddaji Ars humana predvajali pogovor z akademikom Cirilom Zlobcem ob njegovi devetdesetletnici. V tokratni oddaji Ars humana smo pogovor ponovno predvajali in se tako spomnili konec avgusta preminulega pesnika.
»Ne da bi se tega zavedali, se je v tem kratkem obdobju, ki nas ločuje od sedemdesetih let prejšnjega stoletja, rodil človek nove vrste. On ali ona nimata več enakega telesa, enake pričakovane življenjske dobe. Ne komunicirata več na enak način, ne zaznavata več enakega sveta, ne živita več v isti naravi, ne prebivata več v istem prostoru.« Tako, ob drugem, v svojem eseju z naslovom Palčica o mladih generacijah razmišlja francoski humanist, matematik in filozof Michel Serres. V oddaji Ars humana se skupaj z njim sprašujemo v čem in zakaj so mlade generacije tako zelo drugačne od starejših, kaj to dejstvo pomeni za medgeneracijski dialog, kakšne oblike pripadnosti smo poznali nekoč, kakšne prevladujejo danes, pa tudi o tem, kaj za človeka kot družbeno bitje pomeni, da sodobni človek postaja vse bolj posameznik. Gostji v oddaji sta dr. Nadja Dobnik, prevajalka, predavateljica za francoski jezik in urednica, ter psihologinja in andragoginja, zaslužna profesorica ljubljanske univerze dr. Ana Krajnc.
Neveljaven email naslov