Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Iznajdevanje človekovih pravic

13.07.2015


Razprave o človekovih pravicah sprožajo veliko čustev. Zdi se, da jih imamo včasih prehitro na jeziku, ko v čustvenem odzivu zahtevamo nekaj, za kar se nam zdi, da nam pripada kar samo po sebi.

Človekove pravice so danes na teoretični ravni do neke mere samoumevne, niso pa samoumevne pri uveljavljanju. Zanimivo je, da so bile samoumevne tudi ob svojih začetkih, ko še niso bile tako teoretično podprte in so bile še daleč od uveljavitve.

Francoski pisci Deklaracije o pravicah človeka in državljana iz leta 1789 so v prvem členu zapisali, “da se ljudje rodijo in živijo svobodni ter enaki v pravicah”, vendar enakosti niso razširili na sužnje v svojih kolonijah, podobno kot to ni storil Thomas Jefferson. Kako daleč je torej segla ta zapisana “samoumevnost” človekovih pravic v 18. stoletju? Ali je šlo za neko hipokrizijo?

Thomas Jefferson, ki je bil lastnik sužnjev, je leta 1776 v prvem osnutku Deklaracije o neodvisnosti zapisal: “Za nas so te resnice svete in neizpodbitne, da so vsi ljudje ustvarjeni enaki in neodvisni in da iz tega izhajajo neločljive in neodtuljive pravice, med katerimi so zaščita življenja, svobode in iskanja sreče.”

Človekove pravice nekoč in danes?
O tem in še kako samoumevne so bile človekove pravice ob njihovi razglasitvi nekoč in danes ter kakšno vlogo so ob tem imela čustva, so v oddaji Ars humana razmišljali podpredsednik Akademije za demokracijo Rok Svetlič, varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer in sociologinja Ksenija Vidmar Horvat. V pogovoru so se naslonili na knjigo Lynn Hunt: Iznajdevanje človekovih pravic: zgodovina.

“V resnici to ni bila nova težava,” je o “samoumevnosti” dejal Rok Svetlič z Akademije za demokracijo. “Ne smemo pozabiti, da so tako stoiki pred 2000 leti kot krščanski koncept v osnovi imeli pogoje, da bi razglasili deklaracijo človekovih pravic, pa je niso. Zakaj? Zato, ker dostojanstvo človekove bogopodobnosti ali pa enakost, ki so jo deklarirali stoiki, nista dobili politične učinkovitosti. In to ni bila hipokrizija. Stoiki so res verjeli, da so iskreni, hkrati pa so bili lastniki sužnjev. Živeli so namreč v svetu, ki je bil tako razdeljen na dve plasti, da med njima ni bilo nobenega iskrenja,” je dejal.

Svetlič je pojasnil, da pa gre v krščanstvu za “ločitev na spiritualni svet.” “Tukaj boste našli vse koncepte, ki so v skladu s človekovimi pravicami: bogopodobnost; vsi smo enaki, ko smo v Kristusovem telesu; Grk, Rimljan in Jud – vsi bodo enaki. Ko pa spregovori Nova zaveza o politični realnosti, imate drugo zastavitev: ženske bodite poslušne moškim; sužnji se bojte gospodarjev in tako naprej. Se pravi govorimo o neki ločnici med dvema svetovoma, neki zelo vodotesni ločnici med njima, da ne prihaja do iskrenja, zaradi katere nihče ne ugotovi, da je nastalo protislovje. Hkrati živimo svet, v katerem trdimo A in izvršujemo ne-A in nihče ne vidi v tem nobenega problema,” je dodal.

In ko je ta ločnica ali ovira izpadla, se je lahko zgodila tudi francoska revolucija. Zakaj, pojasnjuje Svetlič z besedami: “Ko se je nekdo nekega jutra zbudil in rekel ‘pa saj to ne gre skupaj’ in se vprašal: A smo enaki, a nismo enaki? Nastala sta napetost in iskrenje, ki sta zahtevala spremembo. Podobno je s sužnjelastništvom 19. stoletja, ko je nekega dne nekdo moral umakniti to oviro in opozoriti na protislovje. Prej tega protislovja ni nihče videl. To so naporni koraki. In kot pravi Lynn Hunt: “Ne bo se končalo.” Vprašanje je, kam se bo etična subjektiviteta širila. Danes morda živimo v nekem svetu, kjer ravno tako delamo neko izključujočo gesto, ki se je ne zavedamo. Težko si očitamo, da smo zaradi tega nemoralni. Recimo, da smo barvno slepi, imamo neko slepo pego, zaradi katere nečesa ne vidimo.”

Vlasta Nussdorfer pa je opozorila, da “zgodovina pozna enakost, vendar pa, ko se vprašamo, kdaj so ženske postale enake moškim, se spomnimo na to, da so bile dolgo brez volilne pravice, brez mnogih pravic. Še pred kratkim smo govorili o ženskih kvotah kot nuji, da smo lahko odšli na volitve. To se mi upira in zdi se mi poniževalno, da moramo govoriti o kvotah, ker niso samoumevne. Potem so tu pravice otrok. Tudi konvencija o pravicah otrok je zelo mlada. Torej otroci niso bili bitja z vsemi pravicami, ki pripadajo prav njim. Tudi danes lahko prav tako žalostno govorimo o sužnjelastništvu pri delavcih, pri mnogih, ki prihajajo k nam in so brez pravic, brez zaslužka, brez počitka. Veliko sodobnih kršitev človekovih pravic bi danes lahko enačili s preteklimi. Govorimo tudi o prodaji delov teles, žensk, otrok, trgovina z ljudmi kar cveti, begunske krize … To so pravzaprav obrazi sodobnosti. Danes smo na žalost na neki točki, ko mnogi zapustijo domove, kjer so brez pravic in iščejo obljubljene dežele tam, kjer jih najbrž še nekaj časa ne bodo našli.”

Človekove pravice so sebičen koncept
Človekove pravice so tako pravzaprav sebičen koncept. Mogoče se zato sprožajo tako močna čustva, ko zaslutimo, da se kršijo. Vendar je bistveno za njihovo splošno delovanje, da to sebičnost dopustimo in priznamo tudi drugim.

“Človekove pravice nehote ali pa implicitno vsebujejo neki element sebičnosti bodisi v smislu preračunavanja, kaj zame pomeni biti human v nekem določenem trenutku, kaj mi prinaša, kaj pa moje pravice, kaj to pomeni zame. Ob tem pa moramo vselej tehtati med splošnim, obče dobrim in obče človeškim ter našimi individualni položaji,” izpostavlja Ksenija Vidmar Horvat in opozarja, da je pri upoštevanju obče dobrega za nas položaj slabši.

“Ker živimo v družbi, v kateri je nagrajevanje za naše odločitve in dejanja precej hitro in instantno, medtem pa delovanje v dobro človeštva ni takoj vidno in je težko izmerljivo v kratkem času. Kot kažejo novejše raziskave, ki prihajajo iz nevroznanosti, so naše reakcije povezane s presojo, ki je skorajda nezavedna in se po njej sprašujemo ali bo naše ravnanje sploh naredilo kakršnokoli spremembo. Običajno potem ugotovimo, da najverjetneje ne, iz česar potem sledi naša pasivnost. Skratka smo v neki nenavadni situaciji. Po eni strani vemo več o človekovih pravicah, vemo več o kršenju človekovih pravic, po drugi strani pa smo na nek način ravno zaradi informiranosti, oziroma zaradi kulture mnenj o vsem, bolj paralizirani,” je dodala.

Empatija se ni izčrpala
Kljub pesimizmu, ki ga občutimo ob kršitvah človekovih pravic je Lynn Hunt v svoji knjigi optimistična, hkrati pa opozarja na velike in mučne izzive: “Empatija se ni izčrpala, kot trdijo nekateri. Postala je še močnejša sila dobrega kot kadarkoli prej. A nasprotujoči učinek nasilja, bolečine in dominacije je prav tako večji kot kadarkoli doslej.”

Človekove pravice so naš edini skupen branik pred temi pogubami. Še naprej moramo razvijati njihovo različico iz 18. stoletja in pri tem zagotoviti, da beseda “človekove” v Splošni deklaraciji človekovih pravic ne vsebuje nobenih dvoumnosti, ki jih ima beseda “človek” oziroma “moški” v pojmu “pravice človeka”. Razvoj pravic se nadaljuje, toda kot vedno z velikim nestrinjanjem o tem, kako naj poteka: pravica ženske do izbire nasproti pravice zarodka do življenja, pravica do dostojne smrti nasproti absolutni pravici do življenja, pravice oviranih oseb, istospolnih, otrok in živali – razprav ni in ne bo konec.

Aktivisti za človekove pravice iz 18. stoletja so svoje nasprotnike lahko obsojali kot brezčutne tradicionaliste, ki želijo ohranjati družbeni red, utemeljen na neenakopravnosti, posebnostih in preteklih običajih in ne na enakopravnosti, univerzalnosti in naravnih pravicah. A nič več nimamo možnosti, da zgolj zavrnemo stare poglede. Ko so človekove pravice postale splošno priznane, smo se morali na drugi strani boja zanje soočiti s svetom, ki ga je ustvarilo to prizadevanje. Ugotoviti moramo, kako ravnati z mučitelji in morilci, kako v prihodnje preprečiti njihova dejanja, obenem pa priznati, da so del nas. Ne moremo jih tolerirati niti razčlovečiti, v knjigi Iznajdevanje človekovih pravic še piše Huntova.

Aleksander Čobec


Ars humana

846 epizod


Pozornost posvečamo predvsem humanistiki, katere plasti nam približajo priznani strokovnjaki. Največkrat gre za vrhunske profesorje, filozofe, intelektualce ali znanstvenike. Poglobljeno predstavljamo in reflektiramo pester nabor znanih ter manj znanih humanističnih vsebin z namenom popularizacije in razmisleka o svetu in družbi.

Iznajdevanje človekovih pravic

13.07.2015


Razprave o človekovih pravicah sprožajo veliko čustev. Zdi se, da jih imamo včasih prehitro na jeziku, ko v čustvenem odzivu zahtevamo nekaj, za kar se nam zdi, da nam pripada kar samo po sebi.

Človekove pravice so danes na teoretični ravni do neke mere samoumevne, niso pa samoumevne pri uveljavljanju. Zanimivo je, da so bile samoumevne tudi ob svojih začetkih, ko še niso bile tako teoretično podprte in so bile še daleč od uveljavitve.

Francoski pisci Deklaracije o pravicah človeka in državljana iz leta 1789 so v prvem členu zapisali, “da se ljudje rodijo in živijo svobodni ter enaki v pravicah”, vendar enakosti niso razširili na sužnje v svojih kolonijah, podobno kot to ni storil Thomas Jefferson. Kako daleč je torej segla ta zapisana “samoumevnost” človekovih pravic v 18. stoletju? Ali je šlo za neko hipokrizijo?

Thomas Jefferson, ki je bil lastnik sužnjev, je leta 1776 v prvem osnutku Deklaracije o neodvisnosti zapisal: “Za nas so te resnice svete in neizpodbitne, da so vsi ljudje ustvarjeni enaki in neodvisni in da iz tega izhajajo neločljive in neodtuljive pravice, med katerimi so zaščita življenja, svobode in iskanja sreče.”

Človekove pravice nekoč in danes?
O tem in še kako samoumevne so bile človekove pravice ob njihovi razglasitvi nekoč in danes ter kakšno vlogo so ob tem imela čustva, so v oddaji Ars humana razmišljali podpredsednik Akademije za demokracijo Rok Svetlič, varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer in sociologinja Ksenija Vidmar Horvat. V pogovoru so se naslonili na knjigo Lynn Hunt: Iznajdevanje človekovih pravic: zgodovina.

“V resnici to ni bila nova težava,” je o “samoumevnosti” dejal Rok Svetlič z Akademije za demokracijo. “Ne smemo pozabiti, da so tako stoiki pred 2000 leti kot krščanski koncept v osnovi imeli pogoje, da bi razglasili deklaracijo človekovih pravic, pa je niso. Zakaj? Zato, ker dostojanstvo človekove bogopodobnosti ali pa enakost, ki so jo deklarirali stoiki, nista dobili politične učinkovitosti. In to ni bila hipokrizija. Stoiki so res verjeli, da so iskreni, hkrati pa so bili lastniki sužnjev. Živeli so namreč v svetu, ki je bil tako razdeljen na dve plasti, da med njima ni bilo nobenega iskrenja,” je dejal.

Svetlič je pojasnil, da pa gre v krščanstvu za “ločitev na spiritualni svet.” “Tukaj boste našli vse koncepte, ki so v skladu s človekovimi pravicami: bogopodobnost; vsi smo enaki, ko smo v Kristusovem telesu; Grk, Rimljan in Jud – vsi bodo enaki. Ko pa spregovori Nova zaveza o politični realnosti, imate drugo zastavitev: ženske bodite poslušne moškim; sužnji se bojte gospodarjev in tako naprej. Se pravi govorimo o neki ločnici med dvema svetovoma, neki zelo vodotesni ločnici med njima, da ne prihaja do iskrenja, zaradi katere nihče ne ugotovi, da je nastalo protislovje. Hkrati živimo svet, v katerem trdimo A in izvršujemo ne-A in nihče ne vidi v tem nobenega problema,” je dodal.

In ko je ta ločnica ali ovira izpadla, se je lahko zgodila tudi francoska revolucija. Zakaj, pojasnjuje Svetlič z besedami: “Ko se je nekdo nekega jutra zbudil in rekel ‘pa saj to ne gre skupaj’ in se vprašal: A smo enaki, a nismo enaki? Nastala sta napetost in iskrenje, ki sta zahtevala spremembo. Podobno je s sužnjelastništvom 19. stoletja, ko je nekega dne nekdo moral umakniti to oviro in opozoriti na protislovje. Prej tega protislovja ni nihče videl. To so naporni koraki. In kot pravi Lynn Hunt: “Ne bo se končalo.” Vprašanje je, kam se bo etična subjektiviteta širila. Danes morda živimo v nekem svetu, kjer ravno tako delamo neko izključujočo gesto, ki se je ne zavedamo. Težko si očitamo, da smo zaradi tega nemoralni. Recimo, da smo barvno slepi, imamo neko slepo pego, zaradi katere nečesa ne vidimo.”

Vlasta Nussdorfer pa je opozorila, da “zgodovina pozna enakost, vendar pa, ko se vprašamo, kdaj so ženske postale enake moškim, se spomnimo na to, da so bile dolgo brez volilne pravice, brez mnogih pravic. Še pred kratkim smo govorili o ženskih kvotah kot nuji, da smo lahko odšli na volitve. To se mi upira in zdi se mi poniževalno, da moramo govoriti o kvotah, ker niso samoumevne. Potem so tu pravice otrok. Tudi konvencija o pravicah otrok je zelo mlada. Torej otroci niso bili bitja z vsemi pravicami, ki pripadajo prav njim. Tudi danes lahko prav tako žalostno govorimo o sužnjelastništvu pri delavcih, pri mnogih, ki prihajajo k nam in so brez pravic, brez zaslužka, brez počitka. Veliko sodobnih kršitev človekovih pravic bi danes lahko enačili s preteklimi. Govorimo tudi o prodaji delov teles, žensk, otrok, trgovina z ljudmi kar cveti, begunske krize … To so pravzaprav obrazi sodobnosti. Danes smo na žalost na neki točki, ko mnogi zapustijo domove, kjer so brez pravic in iščejo obljubljene dežele tam, kjer jih najbrž še nekaj časa ne bodo našli.”

Človekove pravice so sebičen koncept
Človekove pravice so tako pravzaprav sebičen koncept. Mogoče se zato sprožajo tako močna čustva, ko zaslutimo, da se kršijo. Vendar je bistveno za njihovo splošno delovanje, da to sebičnost dopustimo in priznamo tudi drugim.

“Človekove pravice nehote ali pa implicitno vsebujejo neki element sebičnosti bodisi v smislu preračunavanja, kaj zame pomeni biti human v nekem določenem trenutku, kaj mi prinaša, kaj pa moje pravice, kaj to pomeni zame. Ob tem pa moramo vselej tehtati med splošnim, obče dobrim in obče človeškim ter našimi individualni položaji,” izpostavlja Ksenija Vidmar Horvat in opozarja, da je pri upoštevanju obče dobrega za nas položaj slabši.

“Ker živimo v družbi, v kateri je nagrajevanje za naše odločitve in dejanja precej hitro in instantno, medtem pa delovanje v dobro človeštva ni takoj vidno in je težko izmerljivo v kratkem času. Kot kažejo novejše raziskave, ki prihajajo iz nevroznanosti, so naše reakcije povezane s presojo, ki je skorajda nezavedna in se po njej sprašujemo ali bo naše ravnanje sploh naredilo kakršnokoli spremembo. Običajno potem ugotovimo, da najverjetneje ne, iz česar potem sledi naša pasivnost. Skratka smo v neki nenavadni situaciji. Po eni strani vemo več o človekovih pravicah, vemo več o kršenju človekovih pravic, po drugi strani pa smo na nek način ravno zaradi informiranosti, oziroma zaradi kulture mnenj o vsem, bolj paralizirani,” je dodala.

Empatija se ni izčrpala
Kljub pesimizmu, ki ga občutimo ob kršitvah človekovih pravic je Lynn Hunt v svoji knjigi optimistična, hkrati pa opozarja na velike in mučne izzive: “Empatija se ni izčrpala, kot trdijo nekateri. Postala je še močnejša sila dobrega kot kadarkoli prej. A nasprotujoči učinek nasilja, bolečine in dominacije je prav tako večji kot kadarkoli doslej.”

Človekove pravice so naš edini skupen branik pred temi pogubami. Še naprej moramo razvijati njihovo različico iz 18. stoletja in pri tem zagotoviti, da beseda “človekove” v Splošni deklaraciji človekovih pravic ne vsebuje nobenih dvoumnosti, ki jih ima beseda “človek” oziroma “moški” v pojmu “pravice človeka”. Razvoj pravic se nadaljuje, toda kot vedno z velikim nestrinjanjem o tem, kako naj poteka: pravica ženske do izbire nasproti pravice zarodka do življenja, pravica do dostojne smrti nasproti absolutni pravici do življenja, pravice oviranih oseb, istospolnih, otrok in živali – razprav ni in ne bo konec.

Aktivisti za človekove pravice iz 18. stoletja so svoje nasprotnike lahko obsojali kot brezčutne tradicionaliste, ki želijo ohranjati družbeni red, utemeljen na neenakopravnosti, posebnostih in preteklih običajih in ne na enakopravnosti, univerzalnosti in naravnih pravicah. A nič več nimamo možnosti, da zgolj zavrnemo stare poglede. Ko so človekove pravice postale splošno priznane, smo se morali na drugi strani boja zanje soočiti s svetom, ki ga je ustvarilo to prizadevanje. Ugotoviti moramo, kako ravnati z mučitelji in morilci, kako v prihodnje preprečiti njihova dejanja, obenem pa priznati, da so del nas. Ne moremo jih tolerirati niti razčlovečiti, v knjigi Iznajdevanje človekovih pravic še piše Huntova.

Aleksander Čobec


17.10.2016

Veronika Deseniška v književnosti in zgodovini

V Ars humani smo govorili o tragični ljubezni med Veroniko Deseniško in Friderikom II. Celjskim kot motivom v slovenski književnosti, ki temelji na zgodovinsko izpričanih dejstvih. S sogovorniki prav na dan Veronikine smrti razkrivajo nova spoznanja o najlepši in najbolj usodni ljubezenski zgodbi na Slovenskem in z zanimivimi dognanji osvetljujejo zgodovinska ozadja, pomembna za našo identiteto in samozavest. V oddaji so sodelovali p. dr. Karel Gržan, profesor Franc Kralj in pisatelj Ivan Sivec. Pogovor je vodil vodi Marjan Kovačevič Beltram.


10.10.2016

Ko Un - Sklati zvezde z neba in me nahrani z njimi

Ko Un je najpomembnejši sodobni južnokorejski pesnik, čigar ime se pojavlja med kandidati za Nobelovo nagrado za literaturo. Poleg poezije, ki je v jedru njegovega ustvarjanja, piše romane, eseje in razprave. Danes umirjeni in modri 83-letni gospod ima za sabo osupljivo življenjsko pot. Večkrat je nad sabo dvignil roko; večkrat je bil zaprt in mučen; in vendar se ni vdal. Po korejski vojni se je prelevil v budističnega meniha, potem v aktivista in govornika ljudstva. Zadnja desetletja je zagovornik združitve Korej. Slovenijo je obiskal kot častni gost festivala Dnevi poezije in vina. V pogovoru za oddajo Ars humana je spregovoril tudi o tem, zakaj se pesnik ne prebuja ob zori. Vabljeni k poslušanju! Fotografija: Ko Un na Ptuju; Avtor: Matej Pušnik, 2016


03.10.2016

Slovenska umetnostna zgodovina nekoč, danes, jutri

Letos mineva 130 let od rojstva treh velikanov slovenske umetnostne zgodovine: Izidorja Cankarja, Vojeslava Moleta in Franceta Steleta. Z dr. Matejem Klemenčičem in dr. Andrejem Smrekarjem smo osvetlili leta, ko je stroka postavljala svoje znanstvene temelje, se sprehodili skozi njeno zgodovino in razmišljali o izzivih, ki so pred njo.


26.09.2016

Veno Taufer o poeziji in sebi

Pesnik, esejist, dramatik in prevajalec Veno Taufer je nedavno objavil zajetno, skoraj osemsto strani obsežno knjigo zbranih pesniških zbirk z dodatkom novih pesmi z naslovom Telemahovi komentarji. Izid knjige je bil povod za pogovor Marka Golje z enim izmed vodilnih slovenskih modernističnih pesnikov. Zato ne preseneča, da sta se pogovarjala predvsem o poeziji, je pa pesnik povedal tudi marsikaj o sebi, prebral pa je tudi pesem Evropa, domá. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj.


19.09.2016

Umberto Galimberti: O ljubezni

"Zakaj knjiga o ljubezni?" se v izhodišču svoje razprave O ljubezni vpraša italijanski filozof Umberto Galimberti. Odgovor se glasi: ker je ljubezen v dobi tehnike dobila povsem drugačno obliko. V dobi, ki je razbila vse družbene vezi, je po Galimbertiju ljubezen bolj kot odnos do drugega postala krčeviti kult osebnega doživljanja, pač v duhu prenapetega individualizma, ki nam ga neprestano privzgaja naša kultura, za katero je drugi le sredstvo za rast lastne osebnosti. O tem in drugih vidikih ljubezni se ob Galimbertijevi knjigi pogovarjamo z njenim prevajalcem Matejem Venierjem.


12.09.2016

Vlada Urošević

"Rad bi napisal pesem, ki se je ne bi dalo razložiti in želel bi, da je bralec očaran nad njeno zaprtostjo," pravi Vlada Urošević, makedonski pesnik, pisatelj, prevajalec, literarni zgodovinar in teoretik, ki se je nedavno mudil na Ptuju, kjer je bil častni gost festivala Dnevi poezije in vina. Urošević - v Sloveniji ga poznamo tudi kot avtorja romana Divja liga - je med osrednjimi predstavniki makedonske literarne fantastike, za oddajo Ars humana pa je spregovoril predvsem o svojem razumevanju poezije.


05.09.2016

Ob 30. obletnici smrti Simone de Beauvoir

Tokratno Ars humano namenjamo pisateljici in filozofinji Simone de Beauvoir, ki se je rodila leta 1908 v Parizu. Bibliografija, ki jo je zapustila, je zelo pestra: pisala je filozofska dela, romane, eseje, pisma in avtobiografijo, v zgodovino pa se je zapisala kot utemeljiteljica sodobnega feminizma. K temu je pripomoglo njeno monumentalno delo Drugi spol, filozofska refleksija in hkrati zgodovinska analiza ženskega duha. Letos, ko je minilo trideset let od smrti Simone de Beauvoir, smo oddajo Ars humana posvetili njeni misli, ki smo se je dotaknili v pogovoru z Evo D. Bahovec in Andrino Tonkli Komel.


29.08.2016

ZYGMUNT BAUMAN

Poljsko-britanski sociolog Zygmunt Bauman je ob nedavnem obisku Slovenije v pogovoru z Urbanom Tarmanom spregovoril o vlogi sociologije v sodobni družbi. V svojem razmišljanju se ni izognil niti aktualni begunski krizi, ki jo je razložil z zgodbo antičnega basnopisca Ezopa.


22.08.2016

Jacques Ranciere

Umetniške prakse niso osrednji predmet preučevanja filozofije; kadar ta seže na polje umetnosti, se najpogosteje ukvarja s splošnimi vprašanji estetike. Ta trditev pa ne drži v primeru enega najvplivnejših filozofov sodobnega časa Jacquesa Ranciera, ki v času, ko so zaradi pereča političnega dogajanja umetniške prakse odrinjene iz središča pozornosti, posebno pozornost namenja prav preučevanju konkretnih primerov iz sveta umetnosti. Njegovemu razmišljanju smo preteklo leto v okviru mednarodne konference Estetski režim umetnosti: Razseđnosti Rancierove teorije lahko prisluhnili tudi v Ljubljani. Takrat smo z njim posneli pogovor, ki mu lahko prisluhnete v oddaji.


15.08.2016

Barok in cerkvena umetnost

Barok, evropski zgodovinski in umetnostni slog, je nekakšen odsev zmage nad reformacijo, baročna umetnost tudi odziv na protestantizem. V določenih elementih se je opiral tudi na renesanso, predvsem pri upodabljanju človeškega telesa in pri uporabi elementov v arhitekturi. V baroku sta umetnost in krščanstvo ustvarila pomemben del kulture in duhovnosti, ki ju poznamo danes na zahodu. Kako se to odraža na evropskih in slovenskih tleh, bomo v oddaji Ars humana razpravljali s profesorico za umetnostno zgodovino, doktorico Metodo Kemperl in z Vlasto Kramperšek iz Muzeja baroka v Šmarju pri Jelšah. Oddajo je pripravil Marko Rozman.


08.08.2016

KORISTNOST NEKORISTNEGA

"Ne zavedamo se, da literatura in humanistična znanja, da kultura in izobrazba sestavljajo idealno plodovno tekočino, v kateri se lahko silovito razvijajo ideje o demokraciji, svobodi, pravičnosti, laičnosti, pravici do kritike, strpnosti, solidarnosti in splošnem dobru," v knjigi Koristnost nekoristnega zapiše italijanski filozof, strokovnjak za renesanso Nuccio Ordine. Pogovor z njim, ki mu lahko prisluhnete v oddaji, je nastal prav ob izidu omenjene knjige. Avtor oddaje: Goran Tenze


01.08.2016

Genocid nad Romi

2. avgusta 1944 ponoči so nacisti v taborišču Auschwitz-Birkenau v plinskih celicah umorili več tisoč Romov in Sintov. Ob obletnici tragičnega dogodka bomo v oddaji Ars humana predvajali pogovor o genocidu nad evropskimi Romi. Pogovor je bil premierno na programu 21. julija leta 2014 v živo, v njem pa so sodelovali raziskovalka na področju varstva človekovih pravic in manjšin dr. Vera Klopčič, predsednik Zveze Romov Slovenije in podpredsednik Evropske romske Zveze Jožek Hôrvat Muc, dolgoletni svetovalec v Pomurskem muzeju mag. Franc Kuzmič in dr. Marjan Toš, takratni direktor Centra judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj.


25.07.2016

Umberto Galimberti

Kje je izvor sodobnega občutja nihilizma? Kakšne so perspektive mladih? Kako sta povezana zaton Zahoda in usihanje krščanstva? To so le nekatera vprašanja, ki uokvirjajo pogovor z milanskim filozofom in psihoanalitikom Umbertom Galimbertijem. Oddajo je pripravil Janko Petrovec.


11.07.2016

Napačna vprašanja 2

V tokratni oddaji Ars humana nadaljujemo naš radijski eksperiment, v katerem govorci z različnih znanstvenih področij brez voditelja, časovnih omejitev in vnaprej zastavljenih vprašanj izmenjujejo mnenja. Iztočnica njihovega pogovora pa je Težak problem, vprašanje, ki se glasi: Kako je možno, da z nečim materialnim, kot so naši možgani, doživljamo in občutimo nekaj nematerialnega? Kako so se spopadli z njim? Je diskurz tekel gladko, so se med seboj poslušali, nadgrajevali misli, so se strinjali? Oddajo je pripravila Bruna Pikš, v njej pa so sodelovali filozofinja Olga Markič, fizik Alojz Kodre, psiholog Janez Mlakar in kognitivni znanstvenik Urban Kordeš.


18.07.2016

Blaž Lukan: o kritiku in kritiki

Po vsem sodeč, gledališke kritike med letoma 1993 in 2013, je naslov obsežne monografije, ki je v zbirki Dokumenti Slovenskega gledališkega inštituta izšla spomladi letos. Njen avtor je Blaž Lukan, slovenski gledališki kritik, teoretik in profesor na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. V knjigi so zbrane kritike, ki jih je v omenjenem obdobju objavljal pretežno v dnevnem časopisju. V oddaji Ars humana vas vabimo, da prisluhnete pogovoru z Blažem Lukanom o sebi – kritiku, kritiki širše ter trenutnem vpogledu v polje uprizoritvenih umetnosti pri nas. foto: Maj Pavček


04.07.2016

Napačna vprašanja 1

Kako teče pogovor v radijskem studiu, ko ni vnaprej pripravljenih vprašanj, časovnih pritiskov in radijskega voditelja? Tokratno oddajo Ars humana smo zasnovali kot radijski eksperiment. V njem so sodelovali filozofinja Olga Markič, fizik Alojz Kodre, psiholog Janez Mlakar in kognitivni znanstvenik Urban Kordeš. Navdihnjeni s Težkim problemom, vprašanjem, ki se glasi kako je mogoče, da z nečim materialnim, kot so naši možgani, doživljamo in občutimo nekaj nematerialnega, so govorci zajadrali v pogovor o vzgoji in oblikah družine, medčloveških odnosih, vedno večji vlogi tehnologije v vsakdanjem življenju, atomskih bombah, manipulaciji ljudi, evoluciji, sestavnih delih zavesti in pomenu znanosti. Oddajo je pripravila Bruna Pikš.


27.06.2016

Faruk Šehić in njegova knjiga s plemenitim poslanstvom

Knjiga o Uni, večkrat nagrajeni roman uveljavljenega bosanskega pisatelja Faruka Šehića (nedavno smo ga dobili v prevodu Zdravka Duše), je nenavadno delo: lirske opise narave in otroštva preliva z dokumentarnimi opisi vojne, s fantastičnimi, mitskimi in nadrealističnimi elementi. O knjigi, svoji poetiki in stanju duha v Bosni je pisatelj ob obisku v Ljubljani spregovoril v pogovoru s Tino Kozin. Skupaj z odlomki iz romana mu lahko prisluhnete v oddaji.


20.06.2016

Ob svetovnem dnevu beguncev

20. junij je svetovni dan beguncev in o beguncih v svetu in pri nas bodo v oddaji Ars humana več povedali varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer, Jerneja Turin iz organizacije za človekove pravice Amnesty International, državni sekretar na Ministrstvu za notranje zadeve Boštjan Šefic in novinar časnika Delo Boštjan Videmšek – v pogovoru z Markom Goljo. Ne zamudite.


13.06.2016

Preseganje rasizma v socialno pedagoških kontekstih

Rasizem se je še pred kratkim zdel obrobna akademska tema, ki je v zadnjem času ob geopolitičnih spremembah, ki so dosegle tudi Evropo, dobila še kako resničen obraz. Naenkrat so se po Evropi sprožila nevarna neorasistična gibanja, pred pomembnim izzivom pa je tudi vzgojno- izobraževalni in socialnovarstveni sistem; o čemer smo govorili tokrat v oddaji Ars humana. Gostje Aleksandre Saške Gruden so bili: dr. Marijanca Ajša Vižintin z Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije pri ZRC SAZU, doc. dr. Ksenija Šabec s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani in Goran Popović, ravnatelj Osnovne šole Livada.


06.06.2016

Scipio Slataper in njegov Kras

Tržaškega pisatelja Scipia Slataperja – rodil se je leta 1888, umrl pa kot italijanski vojak na soški fronti konec leta 1915 – smo slovenski bralci bolje spoznali konec osemdesetih, ko je ob 100. obletnici Slataperjevega rojstva Marko Kravos prevedel njegovo osrednje delo z naslovom Moj Kras. Ob stoti obletnici Slataperjeve smrti je Moj Kras izšel znova – dvojezično, v italijanskem izvirniku in popravljenem prevodu Marka Kravosa. Knjigo je izdala tržaška založba Beit s spremnima besediloma Roberta Dedenara in prevajalca Marka Kravosa. Tokratno oddajo Ars humana namenjamo Scipiu Slataperju in njegovi knjigi Moj Kras. Slišali boste nekaj odlomkov iz Slataperjeve knjige in pogovor s prevajalcem in poznavalcem Slataperjevega dela pesnikom in pisateljem Markom Kravosom. Oddajo je pripravila Staša Grahek. na fotografiji: Scipio Slataper


Stran 22 od 43
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov