Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Razprave o človekovih pravicah sprožajo veliko čustev. Zdi se, da jih imamo včasih prehitro na jeziku, ko v čustvenem odzivu zahtevamo nekaj, za kar se nam zdi, da nam pripada kar samo po sebi.
Človekove pravice so danes na teoretični ravni do neke mere samoumevne, niso pa samoumevne pri uveljavljanju. Zanimivo je, da so bile samoumevne tudi ob svojih začetkih, ko še niso bile tako teoretično podprte in so bile še daleč od uveljavitve.
Francoski pisci Deklaracije o pravicah človeka in državljana iz leta 1789 so v prvem členu zapisali, “da se ljudje rodijo in živijo svobodni ter enaki v pravicah”, vendar enakosti niso razširili na sužnje v svojih kolonijah, podobno kot to ni storil Thomas Jefferson. Kako daleč je torej segla ta zapisana “samoumevnost” človekovih pravic v 18. stoletju? Ali je šlo za neko hipokrizijo?
Thomas Jefferson, ki je bil lastnik sužnjev, je leta 1776 v prvem osnutku Deklaracije o neodvisnosti zapisal: “Za nas so te resnice svete in neizpodbitne, da so vsi ljudje ustvarjeni enaki in neodvisni in da iz tega izhajajo neločljive in neodtuljive pravice, med katerimi so zaščita življenja, svobode in iskanja sreče.”
Človekove pravice nekoč in danes?
O tem in še kako samoumevne so bile človekove pravice ob njihovi razglasitvi nekoč in danes ter kakšno vlogo so ob tem imela čustva, so v oddaji Ars humana razmišljali podpredsednik Akademije za demokracijo Rok Svetlič, varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer in sociologinja Ksenija Vidmar Horvat. V pogovoru so se naslonili na knjigo Lynn Hunt: Iznajdevanje človekovih pravic: zgodovina.
“V resnici to ni bila nova težava,” je o “samoumevnosti” dejal Rok Svetlič z Akademije za demokracijo. “Ne smemo pozabiti, da so tako stoiki pred 2000 leti kot krščanski koncept v osnovi imeli pogoje, da bi razglasili deklaracijo človekovih pravic, pa je niso. Zakaj? Zato, ker dostojanstvo človekove bogopodobnosti ali pa enakost, ki so jo deklarirali stoiki, nista dobili politične učinkovitosti. In to ni bila hipokrizija. Stoiki so res verjeli, da so iskreni, hkrati pa so bili lastniki sužnjev. Živeli so namreč v svetu, ki je bil tako razdeljen na dve plasti, da med njima ni bilo nobenega iskrenja,” je dejal.
Svetlič je pojasnil, da pa gre v krščanstvu za “ločitev na spiritualni svet.” “Tukaj boste našli vse koncepte, ki so v skladu s človekovimi pravicami: bogopodobnost; vsi smo enaki, ko smo v Kristusovem telesu; Grk, Rimljan in Jud – vsi bodo enaki. Ko pa spregovori Nova zaveza o politični realnosti, imate drugo zastavitev: ženske bodite poslušne moškim; sužnji se bojte gospodarjev in tako naprej. Se pravi govorimo o neki ločnici med dvema svetovoma, neki zelo vodotesni ločnici med njima, da ne prihaja do iskrenja, zaradi katere nihče ne ugotovi, da je nastalo protislovje. Hkrati živimo svet, v katerem trdimo A in izvršujemo ne-A in nihče ne vidi v tem nobenega problema,” je dodal.
In ko je ta ločnica ali ovira izpadla, se je lahko zgodila tudi francoska revolucija. Zakaj, pojasnjuje Svetlič z besedami: “Ko se je nekdo nekega jutra zbudil in rekel ‘pa saj to ne gre skupaj’ in se vprašal: A smo enaki, a nismo enaki? Nastala sta napetost in iskrenje, ki sta zahtevala spremembo. Podobno je s sužnjelastništvom 19. stoletja, ko je nekega dne nekdo moral umakniti to oviro in opozoriti na protislovje. Prej tega protislovja ni nihče videl. To so naporni koraki. In kot pravi Lynn Hunt: “Ne bo se končalo.” Vprašanje je, kam se bo etična subjektiviteta širila. Danes morda živimo v nekem svetu, kjer ravno tako delamo neko izključujočo gesto, ki se je ne zavedamo. Težko si očitamo, da smo zaradi tega nemoralni. Recimo, da smo barvno slepi, imamo neko slepo pego, zaradi katere nečesa ne vidimo.”
Vlasta Nussdorfer pa je opozorila, da “zgodovina pozna enakost, vendar pa, ko se vprašamo, kdaj so ženske postale enake moškim, se spomnimo na to, da so bile dolgo brez volilne pravice, brez mnogih pravic. Še pred kratkim smo govorili o ženskih kvotah kot nuji, da smo lahko odšli na volitve. To se mi upira in zdi se mi poniževalno, da moramo govoriti o kvotah, ker niso samoumevne. Potem so tu pravice otrok. Tudi konvencija o pravicah otrok je zelo mlada. Torej otroci niso bili bitja z vsemi pravicami, ki pripadajo prav njim. Tudi danes lahko prav tako žalostno govorimo o sužnjelastništvu pri delavcih, pri mnogih, ki prihajajo k nam in so brez pravic, brez zaslužka, brez počitka. Veliko sodobnih kršitev človekovih pravic bi danes lahko enačili s preteklimi. Govorimo tudi o prodaji delov teles, žensk, otrok, trgovina z ljudmi kar cveti, begunske krize … To so pravzaprav obrazi sodobnosti. Danes smo na žalost na neki točki, ko mnogi zapustijo domove, kjer so brez pravic in iščejo obljubljene dežele tam, kjer jih najbrž še nekaj časa ne bodo našli.”
Človekove pravice so sebičen koncept
Človekove pravice so tako pravzaprav sebičen koncept. Mogoče se zato sprožajo tako močna čustva, ko zaslutimo, da se kršijo. Vendar je bistveno za njihovo splošno delovanje, da to sebičnost dopustimo in priznamo tudi drugim.
“Človekove pravice nehote ali pa implicitno vsebujejo neki element sebičnosti bodisi v smislu preračunavanja, kaj zame pomeni biti human v nekem določenem trenutku, kaj mi prinaša, kaj pa moje pravice, kaj to pomeni zame. Ob tem pa moramo vselej tehtati med splošnim, obče dobrim in obče človeškim ter našimi individualni položaji,” izpostavlja Ksenija Vidmar Horvat in opozarja, da je pri upoštevanju obče dobrega za nas položaj slabši.
“Ker živimo v družbi, v kateri je nagrajevanje za naše odločitve in dejanja precej hitro in instantno, medtem pa delovanje v dobro človeštva ni takoj vidno in je težko izmerljivo v kratkem času. Kot kažejo novejše raziskave, ki prihajajo iz nevroznanosti, so naše reakcije povezane s presojo, ki je skorajda nezavedna in se po njej sprašujemo ali bo naše ravnanje sploh naredilo kakršnokoli spremembo. Običajno potem ugotovimo, da najverjetneje ne, iz česar potem sledi naša pasivnost. Skratka smo v neki nenavadni situaciji. Po eni strani vemo več o človekovih pravicah, vemo več o kršenju človekovih pravic, po drugi strani pa smo na nek način ravno zaradi informiranosti, oziroma zaradi kulture mnenj o vsem, bolj paralizirani,” je dodala.
Empatija se ni izčrpala
Kljub pesimizmu, ki ga občutimo ob kršitvah človekovih pravic je Lynn Hunt v svoji knjigi optimistična, hkrati pa opozarja na velike in mučne izzive: “Empatija se ni izčrpala, kot trdijo nekateri. Postala je še močnejša sila dobrega kot kadarkoli prej. A nasprotujoči učinek nasilja, bolečine in dominacije je prav tako večji kot kadarkoli doslej.”
Človekove pravice so naš edini skupen branik pred temi pogubami. Še naprej moramo razvijati njihovo različico iz 18. stoletja in pri tem zagotoviti, da beseda “človekove” v Splošni deklaraciji človekovih pravic ne vsebuje nobenih dvoumnosti, ki jih ima beseda “človek” oziroma “moški” v pojmu “pravice človeka”. Razvoj pravic se nadaljuje, toda kot vedno z velikim nestrinjanjem o tem, kako naj poteka: pravica ženske do izbire nasproti pravice zarodka do življenja, pravica do dostojne smrti nasproti absolutni pravici do življenja, pravice oviranih oseb, istospolnih, otrok in živali – razprav ni in ne bo konec.
Aktivisti za človekove pravice iz 18. stoletja so svoje nasprotnike lahko obsojali kot brezčutne tradicionaliste, ki želijo ohranjati družbeni red, utemeljen na neenakopravnosti, posebnostih in preteklih običajih in ne na enakopravnosti, univerzalnosti in naravnih pravicah. A nič več nimamo možnosti, da zgolj zavrnemo stare poglede. Ko so človekove pravice postale splošno priznane, smo se morali na drugi strani boja zanje soočiti s svetom, ki ga je ustvarilo to prizadevanje. Ugotoviti moramo, kako ravnati z mučitelji in morilci, kako v prihodnje preprečiti njihova dejanja, obenem pa priznati, da so del nas. Ne moremo jih tolerirati niti razčlovečiti, v knjigi Iznajdevanje človekovih pravic še piše Huntova.
Aleksander Čobec
846 epizod
Pozornost posvečamo predvsem humanistiki, katere plasti nam približajo priznani strokovnjaki. Največkrat gre za vrhunske profesorje, filozofe, intelektualce ali znanstvenike. Poglobljeno predstavljamo in reflektiramo pester nabor znanih ter manj znanih humanističnih vsebin z namenom popularizacije in razmisleka o svetu in družbi.
Razprave o človekovih pravicah sprožajo veliko čustev. Zdi se, da jih imamo včasih prehitro na jeziku, ko v čustvenem odzivu zahtevamo nekaj, za kar se nam zdi, da nam pripada kar samo po sebi.
Človekove pravice so danes na teoretični ravni do neke mere samoumevne, niso pa samoumevne pri uveljavljanju. Zanimivo je, da so bile samoumevne tudi ob svojih začetkih, ko še niso bile tako teoretično podprte in so bile še daleč od uveljavitve.
Francoski pisci Deklaracije o pravicah človeka in državljana iz leta 1789 so v prvem členu zapisali, “da se ljudje rodijo in živijo svobodni ter enaki v pravicah”, vendar enakosti niso razširili na sužnje v svojih kolonijah, podobno kot to ni storil Thomas Jefferson. Kako daleč je torej segla ta zapisana “samoumevnost” človekovih pravic v 18. stoletju? Ali je šlo za neko hipokrizijo?
Thomas Jefferson, ki je bil lastnik sužnjev, je leta 1776 v prvem osnutku Deklaracije o neodvisnosti zapisal: “Za nas so te resnice svete in neizpodbitne, da so vsi ljudje ustvarjeni enaki in neodvisni in da iz tega izhajajo neločljive in neodtuljive pravice, med katerimi so zaščita življenja, svobode in iskanja sreče.”
Človekove pravice nekoč in danes?
O tem in še kako samoumevne so bile človekove pravice ob njihovi razglasitvi nekoč in danes ter kakšno vlogo so ob tem imela čustva, so v oddaji Ars humana razmišljali podpredsednik Akademije za demokracijo Rok Svetlič, varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer in sociologinja Ksenija Vidmar Horvat. V pogovoru so se naslonili na knjigo Lynn Hunt: Iznajdevanje človekovih pravic: zgodovina.
“V resnici to ni bila nova težava,” je o “samoumevnosti” dejal Rok Svetlič z Akademije za demokracijo. “Ne smemo pozabiti, da so tako stoiki pred 2000 leti kot krščanski koncept v osnovi imeli pogoje, da bi razglasili deklaracijo človekovih pravic, pa je niso. Zakaj? Zato, ker dostojanstvo človekove bogopodobnosti ali pa enakost, ki so jo deklarirali stoiki, nista dobili politične učinkovitosti. In to ni bila hipokrizija. Stoiki so res verjeli, da so iskreni, hkrati pa so bili lastniki sužnjev. Živeli so namreč v svetu, ki je bil tako razdeljen na dve plasti, da med njima ni bilo nobenega iskrenja,” je dejal.
Svetlič je pojasnil, da pa gre v krščanstvu za “ločitev na spiritualni svet.” “Tukaj boste našli vse koncepte, ki so v skladu s človekovimi pravicami: bogopodobnost; vsi smo enaki, ko smo v Kristusovem telesu; Grk, Rimljan in Jud – vsi bodo enaki. Ko pa spregovori Nova zaveza o politični realnosti, imate drugo zastavitev: ženske bodite poslušne moškim; sužnji se bojte gospodarjev in tako naprej. Se pravi govorimo o neki ločnici med dvema svetovoma, neki zelo vodotesni ločnici med njima, da ne prihaja do iskrenja, zaradi katere nihče ne ugotovi, da je nastalo protislovje. Hkrati živimo svet, v katerem trdimo A in izvršujemo ne-A in nihče ne vidi v tem nobenega problema,” je dodal.
In ko je ta ločnica ali ovira izpadla, se je lahko zgodila tudi francoska revolucija. Zakaj, pojasnjuje Svetlič z besedami: “Ko se je nekdo nekega jutra zbudil in rekel ‘pa saj to ne gre skupaj’ in se vprašal: A smo enaki, a nismo enaki? Nastala sta napetost in iskrenje, ki sta zahtevala spremembo. Podobno je s sužnjelastništvom 19. stoletja, ko je nekega dne nekdo moral umakniti to oviro in opozoriti na protislovje. Prej tega protislovja ni nihče videl. To so naporni koraki. In kot pravi Lynn Hunt: “Ne bo se končalo.” Vprašanje je, kam se bo etična subjektiviteta širila. Danes morda živimo v nekem svetu, kjer ravno tako delamo neko izključujočo gesto, ki se je ne zavedamo. Težko si očitamo, da smo zaradi tega nemoralni. Recimo, da smo barvno slepi, imamo neko slepo pego, zaradi katere nečesa ne vidimo.”
Vlasta Nussdorfer pa je opozorila, da “zgodovina pozna enakost, vendar pa, ko se vprašamo, kdaj so ženske postale enake moškim, se spomnimo na to, da so bile dolgo brez volilne pravice, brez mnogih pravic. Še pred kratkim smo govorili o ženskih kvotah kot nuji, da smo lahko odšli na volitve. To se mi upira in zdi se mi poniževalno, da moramo govoriti o kvotah, ker niso samoumevne. Potem so tu pravice otrok. Tudi konvencija o pravicah otrok je zelo mlada. Torej otroci niso bili bitja z vsemi pravicami, ki pripadajo prav njim. Tudi danes lahko prav tako žalostno govorimo o sužnjelastništvu pri delavcih, pri mnogih, ki prihajajo k nam in so brez pravic, brez zaslužka, brez počitka. Veliko sodobnih kršitev človekovih pravic bi danes lahko enačili s preteklimi. Govorimo tudi o prodaji delov teles, žensk, otrok, trgovina z ljudmi kar cveti, begunske krize … To so pravzaprav obrazi sodobnosti. Danes smo na žalost na neki točki, ko mnogi zapustijo domove, kjer so brez pravic in iščejo obljubljene dežele tam, kjer jih najbrž še nekaj časa ne bodo našli.”
Človekove pravice so sebičen koncept
Človekove pravice so tako pravzaprav sebičen koncept. Mogoče se zato sprožajo tako močna čustva, ko zaslutimo, da se kršijo. Vendar je bistveno za njihovo splošno delovanje, da to sebičnost dopustimo in priznamo tudi drugim.
“Človekove pravice nehote ali pa implicitno vsebujejo neki element sebičnosti bodisi v smislu preračunavanja, kaj zame pomeni biti human v nekem določenem trenutku, kaj mi prinaša, kaj pa moje pravice, kaj to pomeni zame. Ob tem pa moramo vselej tehtati med splošnim, obče dobrim in obče človeškim ter našimi individualni položaji,” izpostavlja Ksenija Vidmar Horvat in opozarja, da je pri upoštevanju obče dobrega za nas položaj slabši.
“Ker živimo v družbi, v kateri je nagrajevanje za naše odločitve in dejanja precej hitro in instantno, medtem pa delovanje v dobro človeštva ni takoj vidno in je težko izmerljivo v kratkem času. Kot kažejo novejše raziskave, ki prihajajo iz nevroznanosti, so naše reakcije povezane s presojo, ki je skorajda nezavedna in se po njej sprašujemo ali bo naše ravnanje sploh naredilo kakršnokoli spremembo. Običajno potem ugotovimo, da najverjetneje ne, iz česar potem sledi naša pasivnost. Skratka smo v neki nenavadni situaciji. Po eni strani vemo več o človekovih pravicah, vemo več o kršenju človekovih pravic, po drugi strani pa smo na nek način ravno zaradi informiranosti, oziroma zaradi kulture mnenj o vsem, bolj paralizirani,” je dodala.
Empatija se ni izčrpala
Kljub pesimizmu, ki ga občutimo ob kršitvah človekovih pravic je Lynn Hunt v svoji knjigi optimistična, hkrati pa opozarja na velike in mučne izzive: “Empatija se ni izčrpala, kot trdijo nekateri. Postala je še močnejša sila dobrega kot kadarkoli prej. A nasprotujoči učinek nasilja, bolečine in dominacije je prav tako večji kot kadarkoli doslej.”
Človekove pravice so naš edini skupen branik pred temi pogubami. Še naprej moramo razvijati njihovo različico iz 18. stoletja in pri tem zagotoviti, da beseda “človekove” v Splošni deklaraciji človekovih pravic ne vsebuje nobenih dvoumnosti, ki jih ima beseda “človek” oziroma “moški” v pojmu “pravice človeka”. Razvoj pravic se nadaljuje, toda kot vedno z velikim nestrinjanjem o tem, kako naj poteka: pravica ženske do izbire nasproti pravice zarodka do življenja, pravica do dostojne smrti nasproti absolutni pravici do življenja, pravice oviranih oseb, istospolnih, otrok in živali – razprav ni in ne bo konec.
Aktivisti za človekove pravice iz 18. stoletja so svoje nasprotnike lahko obsojali kot brezčutne tradicionaliste, ki želijo ohranjati družbeni red, utemeljen na neenakopravnosti, posebnostih in preteklih običajih in ne na enakopravnosti, univerzalnosti in naravnih pravicah. A nič več nimamo možnosti, da zgolj zavrnemo stare poglede. Ko so človekove pravice postale splošno priznane, smo se morali na drugi strani boja zanje soočiti s svetom, ki ga je ustvarilo to prizadevanje. Ugotoviti moramo, kako ravnati z mučitelji in morilci, kako v prihodnje preprečiti njihova dejanja, obenem pa priznati, da so del nas. Ne moremo jih tolerirati niti razčlovečiti, v knjigi Iznajdevanje človekovih pravic še piše Huntova.
Aleksander Čobec
Tokrat v Ars humani skozi pogovor z akademskim slikarjem in profesorjem Tugom Šušnikom, osvetljujemo polažaj slike danes in njene možnosti v prihodnosti. Svoje misli razgrinjata še kurator Aron Fenyvesi in kritik Gabor Reider.
Decembra lani je pesnik, esejist, prevajalec in urednik Niko Grafenauer praznoval 75. rojstni dan. Zato smo v oddajo Ars humana uvrstili pogovor Marka Golje z umetnikom, posnet leta 2010 ob izidu njegovih zbranih pesmi z naslovom Diham, da ne zaide zrak (urednik knjige je bil Aleš Šteger). V intervjuju je jubilant pojasnil marsikatero značilnost svoje poezije in poetike, prebral pa je tudi štiri svoje pesmi, tako pesem o Pedenjpedu, hermetični sonet iz Štukatur, pesem, posvečeno Rudiju Šeligu, in ob koncu pogovora še pesem Čas iz priljubljene zbirke Skrivnosti. Če ste slučajno zamudili pogovor, vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj. Foto: Dnevi poezije in vina
Leta 1992 je Republika Slovenija iz registra stalnih prebivalcev izbrisala 25671 oseb. Zakaj je do izbrisa prišlo, kakšne posledice je povzročil izbris, zakaj so oblasti različnih političnih barv tako počasi reševale problematiko izbrisanih in kakšen je njihov položaj danes – to je le nekaj vprašanj, na katera so v oddaji Ars humana odgovorili izbrisana Mirjana Učakar, pravnika mag. Matevž Krivic in dr. Dragan Petrovec ter evropski poslanec Lojze Peterle, v času izbrisa predsednik Vlade; z njimi se je pogovarjal, v živo, Marko Golja. Če ste slučajno zamudili oddajo, vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj.
Umetniške prakse niso osrednji predmet preučevanja filozofije – oziroma kadar filozofija seže na polje umetnosti, se najpogosteje ukvarja s splošnejšimi vprašanji estetike. Tej trditvi pa se izmika delo francoskega filozofa Jacquesa Ranciera, katerega raziskovanje zadnjega desetletja je osredotočeno prav na specifične umetniške prakse. V čem je potencial oziroma izziv preučevanja konkretnih primerov iz sveta umetnosti predvsem v kontekstu sodobnega časa, ko so zaradi perečega političnega dogajanja umetniške prakse odrinjene iz središča pozornosti? S filozofom Jacquesom Rancierom sta se pogovarjali Pia Brezavšček in Saška Rakef.
V tokratni oddaji Ars humana bomo skušali osvetlili temelje arabske kulture in muslimanskega prebivalstva in odgovoriti na vprašanje: ali značilnosti prebivalcev Bližnjega vzhoda in severne Afrike ter njihovega verovanja, ki je je vpeto v skoraj vsa področja bivanja, zares poznamo ali pa svoja mnenja oblikujemo zgolj na podlagi površnega poznavanja in predsodkov. Pogovarjali smo se z dr. Primožem Šterbencem, politologom in sociologom, docentom za menedžment Univerze na Primorskem.
Bil je umetniški vodja v lutkovnem gledališču, organizator in vodja neinstutucionalnih gledališč – najprej gledališča Jožeta Pengova, potem gledališča Freyer teater – vrsto let pa je tudi učil na pedagoški fakulteti. Njegove lutkovne predstave so bile nagrajene za režijo, scensko glasbo in celostni vtis na tekmovalnih festivalih. Je prejemnik nagrade Prešernovega sklada republike Slovenije za dosežke na področju lutkovne umetnosti in najvišje nagrade Republike Slovenije za življenjsko delo v vzgoji in izobraževanju; a tisto, kar poleg velike strokovnosti še posebno odlikuje ustvarjalni opus Edija Majarona, je njegova neizmerna iskrenost, predvsem pa vera v lutko in v umetnost. Ob 75. obletnici njegovega rojstva in nedavnem izidu njegove knjige Vera v lutko se bomo skupaj z njim sprehodili skozi zgodovino lutkovne umetnosti v našem, pa tudi širšem jugoslovanskem in evropskem prostoru in razmišljali, kaj sta tista moč in lepota lutke, zaradi katerih je preživela vse od XII. stoletja pred našim štetjem do danes.
Migracije so stalnica v zgodovini človeštva. Tisočletja so se ljudstva preseljevala, že stoletja z vseh vetrov nastajajo narodi, nacije in konfederacije. Vsakdo, čigar spomin zaobjame nekaj generacij svojih prednikov, se zaveda, da smo vsi prišli od nekod drugod in da bomo morda tudi sami nekoč postali migranti ali pa bodo to postali naši potomci. V tokratni oddaji Ars humana smo se zato ozrli v zgodovino in se vprašali, kako so se v zadnjih stoletjih, v obdobju nacionalnih držav, spreminjale mednarodne migracije in razlogi zanje. Naši gostje so bili zgodovinar in zgodovinski antropolog dr. Aleksej Kalc, geograf, etnolog in kulturni antropolog dr. Jernej Mlekuž ter zgodovinar dr. Matjaž Klemenčič. Na fotografiji: Aleksandrinke Vir: Slovenski entografski muzej
Doktor Anton Vratuša, slovenski akademik, slavist, politik in diplomat je to pomlad obhajal stoletnico življenja. Tik pred drugo svetovno vojno je doktoriral in pisal jezikoslovne in literarno-teoretične razprave. Po vojni je deloval v Beogradu, bil je med drugim namestnik zunanjega ministra in jugoslovanski predstavnik v Združenih narodih. Na družboslovnem polju se je ukvarjal z državami v razvoju, z lokalnimi skupnostmi in manjšinami. Kljub visokim letom je še vedno dejaven kot častni predsednik Fundacije dr. Vaneka Šiftarja. Z doktorjem Antonom Vratušo se je pogovarjal Štefan Kutoš.
Izhajajoč iz gradiv, zbranih v Začasnem slovenskem plesnem arhivu, smo se sprehodili po začetkih sodobnega plesa na Slovenskem, spregovorili pa smo tudi o evropskih in svetovnih vzporednicah slovenske plesne ustvarjalnosti. Naš gost je bil kritik, publicist in zgodovinar uprizoritvenih umetnosti Rok Vevar. Avtorica fotografije: Nada Žgank
Če ste 25. maja, na umetnikov okrogli rojstni dan zamudili pogovor v živo z vsestranskim Andrejem Rozmanom Rozo, če ste 14. septembra zamudili ponovitev, potem izkoristite priložnost tukaj in zdaj ter poslušajte pogovor Marka Golje z vsestranskim umetnikom, ki zna nasmejati.
Popularni italijanski filozof Umberto Galimberti redno obiskuje Slovenijo že zaradi osebnih vezi z našim narodom. Dve izmed njegovih najbolj odmevnih del, Grozljivi gost: nihilizem in mladi ter Miti našega časa, sta postali tudi slovenski uspešnici, obe pa sta bili ponatisnjeni letos. Obeta se nam prevod še kakšnega dela danes 73-letnega milanskega filozofa in psihoanalitika, rojenega v Monzi; Janko Petrovec, ki je pripravil tokratno Ars humano, pa se je z njim pogovarjal o sodobnem občutju nihilizma, o perspektivah mladih, o soodvisnosti med zatonom Zahoda in usihanjem krščanstva, pri čemer nista prezrla globljih razlogov za razmah uporabe narkotikov ter fenomena množičnega priseljevanja v Evropo.
V Sloveniji in njeni najbližji okolici je na tisoče zgradb iz 19. stoletja, brez katerih bi bila naša kulturna krajina popolnoma drugačna. In vendar imamo zelo ambivalenten odnos do tega dela naše arhitekturne in kulturne dediščine. Številne izmed teh zgradb so še danes reprezentativne palače, toda pred nekaj leti smo porušili eno najzanimivejših iz 19. stoletja, Kolizej. Da je bila arhitektura omenjenega stoletja manj navzoča v kulturni zavesti, priča tudi to, da smo šele v 21. stoletju dobili celostno monografijo o njej. Napisala sta jo umetnostna zgodovinarja, docenta na oddelku za umetnostno zgodovino filozofske fakultete univerze v Mariboru arhitekt dr. Igor Sapač in dr. Franci Lazarini, izdala pa sta jo muzej za arhitekturo in oblikovanje in univerza v Ljubljani, fakulteta za arhitekturo. Več o arhitekturi 19. stoletja na Slovenskem bosta povedala avtorja res obsežne in temeljite monografije v oddaji Ars humana v pogovoru živo z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.
Umetniško skupino BridA sestavljajo trije člani: Sendi Mango, Jurij Pavlica in Tom Kerševan. Njihovo sodelovanje korenini v sočasnem študiju na Akademiji lepih umetnosti v Benetkah, že skoraj dvajset let pa soustvarjajo v studiu v Šempasu pri Novi Gorici. V tem času "jim je uspelo vzpostaviti lastno blagovno znamko, temelječo na svojstvenem in dokaj prepoznavnem načinu dela", je med drugim zapisano v predlogu za Bevkovo nagrado, ki jim jo je letos septembra podelila Mestna občina Nova Gorica. Način, ki odločno opredeljuje njihova umetniška dela, je spodbujanje gledalca, obiskovalca galerije ali naključnega mimoidočega, k soustvarjanju umetniškega dela, ki se v živem in dejavnem stiku z gledalcem šele dovrši. Uspešni so tako v domačem kot v tujem okolju, poleg razstav in projektov tako doma kot v tujini vodijo različne delavnice, v domačem Šempasu pa imajo tudi rezidenčni objekt, kamor vabijo različne umetnike, ki jih srečujejo na rezidencah, ki se jih udeležujejo po vsem svetu. Vabimo vas k poslušanju pogovora s člani umetniške skupine BridA, Sendi Mango, Jurijem Pavlico in Tomom Kerševanom ter Pavlo Jarc, direktorico Kulturnega doma in Mestne galerije Nova Gorica, ki njihovo delo spremlja že celo dlje od obstoja skupine. vir foto: www.brida-kud.si
Oddaja Ars humana se posveča petdeseti obletnici Borštnikovega srečanja, največjega festivala slovenskih gledališč. Tadeja Krečič osvetljuje preteklih pet desetletij z gosti: Vasjo Predanom, teatrologom, kritikom, publicistom in urednikom, dramatikom Tonetom Partljičem in enem izmed dolgoletnih "stebrov" Borštnikovega srečanja ter dramsko igralko Ljerko Belak, najnovejšo dobitnico Borštnikovega prstana.
Konec avgusta je na Opčinah nad Trstom, na vrtu Finžgarjevega doma, potekala jubilejna Draga. V tokratni Ars humani smo predstavili prispevke letošnjih predavateljev; prispevke, ki so med drugim osvetlili tudi njeno polstoletno zgodovino.
Antropologinja dr. Vesna V. Godina je v svoji knjigi Zablode postsocializma analizirala razloge, zakaj je Slovenija zašla v krizo. V pogovoru živo z Markom Goljo bo najprej predstavila razloge za krizo, potem pa iskala tudi možne poti iz nje. Nikar ne zamudite.
So človekove pravice absolutne? Kako pomemben je za varstvo človekovih pravic njihov zapis? Kako je bil razvoj teh pravic v pravnem redu Evropske unije pogojen s političnimi okoliščinami, v katerih so se razvijale? Bi pristop Evropske unije h Konvenciji za človekove pravice in temeljne svoboščine dodatno okrepil varstvo človekovih pravic v Evropi? To so le nekatera od vprašanj, ki smo jih – na primeru razvoja človekovih pravic v pravnem redu Evropske unije – odprli v tokratni oddaji Ars Humana. Naš gost je bil prof. dr. Matej Accetto, izredni profesor za evropsko pravo na Pravni fakulteti v Ljubljani in Gulbenkianov profesor na Católica Global School of Law v Lizboni. Vabljeni k poslušanju!
Sta prosti trg in materialna svoboda enoznačni z duhovno oziroma intelektualno svobodo? Lahko gledališka tehnika, ki se je razvila kot odgovor na vojaško diktaturo, preživi v sistemu demokratične družbene ureditve? V tokratni oddaji Ars humana predstavljamo gledališke prakse, ki jih je v 60-ih letih prejšnjega stoletja v odziv na diktaturo v Braziliji razvil režiser, politik, pisec in aktivist Augusto Boal. O razvoju gledališča kot orodja za politično aktiviranje in družbene spremembe smo se pogovarjali z andragoginjo Metko Bahlen Okoli, pravnico Tajdo Logar, kulturologinjo Barbaro Polajnar in gledališkim režiserjem Jako Andrejem Vojevcem.
Deinstitucionalizacija je zavestna politična odločitev in je kompleksen proces, v katerem med seboj učinkujejo koncepti, finančni izračuni, osebna prepričanja ter politični in strokovni lobiji. V tokratni oddaji Ars humana smo s sekretarjem kabineta ministrice za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Davorjem Dominikušem ter z vodjo zavoda Muzej norosti Sonjo Bezjakskušali osvetliti te procese v okviru institucij, ki skrbijo za duševno zdravje ljudi in so še do nedavnega naseljevale zgodovinske stavbe, kot so gradovi.
17. avgust je dan združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom, ki ga zadnjih 10 let praznujemo tudi kot državni praznik. Zgodovinske dogodke in življenje v Prekmurju danes, njegove možnosti in priložnosti ter posebnosti so v pogovoru z Lidijo Kosi osvetlili mag. Franc Kuzmič, pedagog, psiholog, teolog, bibliotekar in muzejski svetovalec, Stanka Dešnik, krajinska arhitektka in Tomaž Rous, magister politologije.
Neveljaven email naslov