Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Razprave o človekovih pravicah sprožajo veliko čustev. Zdi se, da jih imamo včasih prehitro na jeziku, ko v čustvenem odzivu zahtevamo nekaj, za kar se nam zdi, da nam pripada kar samo po sebi.
Človekove pravice so danes na teoretični ravni do neke mere samoumevne, niso pa samoumevne pri uveljavljanju. Zanimivo je, da so bile samoumevne tudi ob svojih začetkih, ko še niso bile tako teoretično podprte in so bile še daleč od uveljavitve.
Francoski pisci Deklaracije o pravicah človeka in državljana iz leta 1789 so v prvem členu zapisali, “da se ljudje rodijo in živijo svobodni ter enaki v pravicah”, vendar enakosti niso razširili na sužnje v svojih kolonijah, podobno kot to ni storil Thomas Jefferson. Kako daleč je torej segla ta zapisana “samoumevnost” človekovih pravic v 18. stoletju? Ali je šlo za neko hipokrizijo?
Thomas Jefferson, ki je bil lastnik sužnjev, je leta 1776 v prvem osnutku Deklaracije o neodvisnosti zapisal: “Za nas so te resnice svete in neizpodbitne, da so vsi ljudje ustvarjeni enaki in neodvisni in da iz tega izhajajo neločljive in neodtuljive pravice, med katerimi so zaščita življenja, svobode in iskanja sreče.”
Človekove pravice nekoč in danes?
O tem in še kako samoumevne so bile človekove pravice ob njihovi razglasitvi nekoč in danes ter kakšno vlogo so ob tem imela čustva, so v oddaji Ars humana razmišljali podpredsednik Akademije za demokracijo Rok Svetlič, varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer in sociologinja Ksenija Vidmar Horvat. V pogovoru so se naslonili na knjigo Lynn Hunt: Iznajdevanje človekovih pravic: zgodovina.
“V resnici to ni bila nova težava,” je o “samoumevnosti” dejal Rok Svetlič z Akademije za demokracijo. “Ne smemo pozabiti, da so tako stoiki pred 2000 leti kot krščanski koncept v osnovi imeli pogoje, da bi razglasili deklaracijo človekovih pravic, pa je niso. Zakaj? Zato, ker dostojanstvo človekove bogopodobnosti ali pa enakost, ki so jo deklarirali stoiki, nista dobili politične učinkovitosti. In to ni bila hipokrizija. Stoiki so res verjeli, da so iskreni, hkrati pa so bili lastniki sužnjev. Živeli so namreč v svetu, ki je bil tako razdeljen na dve plasti, da med njima ni bilo nobenega iskrenja,” je dejal.
Svetlič je pojasnil, da pa gre v krščanstvu za “ločitev na spiritualni svet.” “Tukaj boste našli vse koncepte, ki so v skladu s človekovimi pravicami: bogopodobnost; vsi smo enaki, ko smo v Kristusovem telesu; Grk, Rimljan in Jud – vsi bodo enaki. Ko pa spregovori Nova zaveza o politični realnosti, imate drugo zastavitev: ženske bodite poslušne moškim; sužnji se bojte gospodarjev in tako naprej. Se pravi govorimo o neki ločnici med dvema svetovoma, neki zelo vodotesni ločnici med njima, da ne prihaja do iskrenja, zaradi katere nihče ne ugotovi, da je nastalo protislovje. Hkrati živimo svet, v katerem trdimo A in izvršujemo ne-A in nihče ne vidi v tem nobenega problema,” je dodal.
In ko je ta ločnica ali ovira izpadla, se je lahko zgodila tudi francoska revolucija. Zakaj, pojasnjuje Svetlič z besedami: “Ko se je nekdo nekega jutra zbudil in rekel ‘pa saj to ne gre skupaj’ in se vprašal: A smo enaki, a nismo enaki? Nastala sta napetost in iskrenje, ki sta zahtevala spremembo. Podobno je s sužnjelastništvom 19. stoletja, ko je nekega dne nekdo moral umakniti to oviro in opozoriti na protislovje. Prej tega protislovja ni nihče videl. To so naporni koraki. In kot pravi Lynn Hunt: “Ne bo se končalo.” Vprašanje je, kam se bo etična subjektiviteta širila. Danes morda živimo v nekem svetu, kjer ravno tako delamo neko izključujočo gesto, ki se je ne zavedamo. Težko si očitamo, da smo zaradi tega nemoralni. Recimo, da smo barvno slepi, imamo neko slepo pego, zaradi katere nečesa ne vidimo.”
Vlasta Nussdorfer pa je opozorila, da “zgodovina pozna enakost, vendar pa, ko se vprašamo, kdaj so ženske postale enake moškim, se spomnimo na to, da so bile dolgo brez volilne pravice, brez mnogih pravic. Še pred kratkim smo govorili o ženskih kvotah kot nuji, da smo lahko odšli na volitve. To se mi upira in zdi se mi poniževalno, da moramo govoriti o kvotah, ker niso samoumevne. Potem so tu pravice otrok. Tudi konvencija o pravicah otrok je zelo mlada. Torej otroci niso bili bitja z vsemi pravicami, ki pripadajo prav njim. Tudi danes lahko prav tako žalostno govorimo o sužnjelastništvu pri delavcih, pri mnogih, ki prihajajo k nam in so brez pravic, brez zaslužka, brez počitka. Veliko sodobnih kršitev človekovih pravic bi danes lahko enačili s preteklimi. Govorimo tudi o prodaji delov teles, žensk, otrok, trgovina z ljudmi kar cveti, begunske krize … To so pravzaprav obrazi sodobnosti. Danes smo na žalost na neki točki, ko mnogi zapustijo domove, kjer so brez pravic in iščejo obljubljene dežele tam, kjer jih najbrž še nekaj časa ne bodo našli.”
Človekove pravice so sebičen koncept
Človekove pravice so tako pravzaprav sebičen koncept. Mogoče se zato sprožajo tako močna čustva, ko zaslutimo, da se kršijo. Vendar je bistveno za njihovo splošno delovanje, da to sebičnost dopustimo in priznamo tudi drugim.
“Človekove pravice nehote ali pa implicitno vsebujejo neki element sebičnosti bodisi v smislu preračunavanja, kaj zame pomeni biti human v nekem določenem trenutku, kaj mi prinaša, kaj pa moje pravice, kaj to pomeni zame. Ob tem pa moramo vselej tehtati med splošnim, obče dobrim in obče človeškim ter našimi individualni položaji,” izpostavlja Ksenija Vidmar Horvat in opozarja, da je pri upoštevanju obče dobrega za nas položaj slabši.
“Ker živimo v družbi, v kateri je nagrajevanje za naše odločitve in dejanja precej hitro in instantno, medtem pa delovanje v dobro človeštva ni takoj vidno in je težko izmerljivo v kratkem času. Kot kažejo novejše raziskave, ki prihajajo iz nevroznanosti, so naše reakcije povezane s presojo, ki je skorajda nezavedna in se po njej sprašujemo ali bo naše ravnanje sploh naredilo kakršnokoli spremembo. Običajno potem ugotovimo, da najverjetneje ne, iz česar potem sledi naša pasivnost. Skratka smo v neki nenavadni situaciji. Po eni strani vemo več o človekovih pravicah, vemo več o kršenju človekovih pravic, po drugi strani pa smo na nek način ravno zaradi informiranosti, oziroma zaradi kulture mnenj o vsem, bolj paralizirani,” je dodala.
Empatija se ni izčrpala
Kljub pesimizmu, ki ga občutimo ob kršitvah človekovih pravic je Lynn Hunt v svoji knjigi optimistična, hkrati pa opozarja na velike in mučne izzive: “Empatija se ni izčrpala, kot trdijo nekateri. Postala je še močnejša sila dobrega kot kadarkoli prej. A nasprotujoči učinek nasilja, bolečine in dominacije je prav tako večji kot kadarkoli doslej.”
Človekove pravice so naš edini skupen branik pred temi pogubami. Še naprej moramo razvijati njihovo različico iz 18. stoletja in pri tem zagotoviti, da beseda “človekove” v Splošni deklaraciji človekovih pravic ne vsebuje nobenih dvoumnosti, ki jih ima beseda “človek” oziroma “moški” v pojmu “pravice človeka”. Razvoj pravic se nadaljuje, toda kot vedno z velikim nestrinjanjem o tem, kako naj poteka: pravica ženske do izbire nasproti pravice zarodka do življenja, pravica do dostojne smrti nasproti absolutni pravici do življenja, pravice oviranih oseb, istospolnih, otrok in živali – razprav ni in ne bo konec.
Aktivisti za človekove pravice iz 18. stoletja so svoje nasprotnike lahko obsojali kot brezčutne tradicionaliste, ki želijo ohranjati družbeni red, utemeljen na neenakopravnosti, posebnostih in preteklih običajih in ne na enakopravnosti, univerzalnosti in naravnih pravicah. A nič več nimamo možnosti, da zgolj zavrnemo stare poglede. Ko so človekove pravice postale splošno priznane, smo se morali na drugi strani boja zanje soočiti s svetom, ki ga je ustvarilo to prizadevanje. Ugotoviti moramo, kako ravnati z mučitelji in morilci, kako v prihodnje preprečiti njihova dejanja, obenem pa priznati, da so del nas. Ne moremo jih tolerirati niti razčlovečiti, v knjigi Iznajdevanje človekovih pravic še piše Huntova.
Aleksander Čobec
846 epizod
Pozornost posvečamo predvsem humanistiki, katere plasti nam približajo priznani strokovnjaki. Največkrat gre za vrhunske profesorje, filozofe, intelektualce ali znanstvenike. Poglobljeno predstavljamo in reflektiramo pester nabor znanih ter manj znanih humanističnih vsebin z namenom popularizacije in razmisleka o svetu in družbi.
Razprave o človekovih pravicah sprožajo veliko čustev. Zdi se, da jih imamo včasih prehitro na jeziku, ko v čustvenem odzivu zahtevamo nekaj, za kar se nam zdi, da nam pripada kar samo po sebi.
Človekove pravice so danes na teoretični ravni do neke mere samoumevne, niso pa samoumevne pri uveljavljanju. Zanimivo je, da so bile samoumevne tudi ob svojih začetkih, ko še niso bile tako teoretično podprte in so bile še daleč od uveljavitve.
Francoski pisci Deklaracije o pravicah človeka in državljana iz leta 1789 so v prvem členu zapisali, “da se ljudje rodijo in živijo svobodni ter enaki v pravicah”, vendar enakosti niso razširili na sužnje v svojih kolonijah, podobno kot to ni storil Thomas Jefferson. Kako daleč je torej segla ta zapisana “samoumevnost” človekovih pravic v 18. stoletju? Ali je šlo za neko hipokrizijo?
Thomas Jefferson, ki je bil lastnik sužnjev, je leta 1776 v prvem osnutku Deklaracije o neodvisnosti zapisal: “Za nas so te resnice svete in neizpodbitne, da so vsi ljudje ustvarjeni enaki in neodvisni in da iz tega izhajajo neločljive in neodtuljive pravice, med katerimi so zaščita življenja, svobode in iskanja sreče.”
Človekove pravice nekoč in danes?
O tem in še kako samoumevne so bile človekove pravice ob njihovi razglasitvi nekoč in danes ter kakšno vlogo so ob tem imela čustva, so v oddaji Ars humana razmišljali podpredsednik Akademije za demokracijo Rok Svetlič, varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer in sociologinja Ksenija Vidmar Horvat. V pogovoru so se naslonili na knjigo Lynn Hunt: Iznajdevanje človekovih pravic: zgodovina.
“V resnici to ni bila nova težava,” je o “samoumevnosti” dejal Rok Svetlič z Akademije za demokracijo. “Ne smemo pozabiti, da so tako stoiki pred 2000 leti kot krščanski koncept v osnovi imeli pogoje, da bi razglasili deklaracijo človekovih pravic, pa je niso. Zakaj? Zato, ker dostojanstvo človekove bogopodobnosti ali pa enakost, ki so jo deklarirali stoiki, nista dobili politične učinkovitosti. In to ni bila hipokrizija. Stoiki so res verjeli, da so iskreni, hkrati pa so bili lastniki sužnjev. Živeli so namreč v svetu, ki je bil tako razdeljen na dve plasti, da med njima ni bilo nobenega iskrenja,” je dejal.
Svetlič je pojasnil, da pa gre v krščanstvu za “ločitev na spiritualni svet.” “Tukaj boste našli vse koncepte, ki so v skladu s človekovimi pravicami: bogopodobnost; vsi smo enaki, ko smo v Kristusovem telesu; Grk, Rimljan in Jud – vsi bodo enaki. Ko pa spregovori Nova zaveza o politični realnosti, imate drugo zastavitev: ženske bodite poslušne moškim; sužnji se bojte gospodarjev in tako naprej. Se pravi govorimo o neki ločnici med dvema svetovoma, neki zelo vodotesni ločnici med njima, da ne prihaja do iskrenja, zaradi katere nihče ne ugotovi, da je nastalo protislovje. Hkrati živimo svet, v katerem trdimo A in izvršujemo ne-A in nihče ne vidi v tem nobenega problema,” je dodal.
In ko je ta ločnica ali ovira izpadla, se je lahko zgodila tudi francoska revolucija. Zakaj, pojasnjuje Svetlič z besedami: “Ko se je nekdo nekega jutra zbudil in rekel ‘pa saj to ne gre skupaj’ in se vprašal: A smo enaki, a nismo enaki? Nastala sta napetost in iskrenje, ki sta zahtevala spremembo. Podobno je s sužnjelastništvom 19. stoletja, ko je nekega dne nekdo moral umakniti to oviro in opozoriti na protislovje. Prej tega protislovja ni nihče videl. To so naporni koraki. In kot pravi Lynn Hunt: “Ne bo se končalo.” Vprašanje je, kam se bo etična subjektiviteta širila. Danes morda živimo v nekem svetu, kjer ravno tako delamo neko izključujočo gesto, ki se je ne zavedamo. Težko si očitamo, da smo zaradi tega nemoralni. Recimo, da smo barvno slepi, imamo neko slepo pego, zaradi katere nečesa ne vidimo.”
Vlasta Nussdorfer pa je opozorila, da “zgodovina pozna enakost, vendar pa, ko se vprašamo, kdaj so ženske postale enake moškim, se spomnimo na to, da so bile dolgo brez volilne pravice, brez mnogih pravic. Še pred kratkim smo govorili o ženskih kvotah kot nuji, da smo lahko odšli na volitve. To se mi upira in zdi se mi poniževalno, da moramo govoriti o kvotah, ker niso samoumevne. Potem so tu pravice otrok. Tudi konvencija o pravicah otrok je zelo mlada. Torej otroci niso bili bitja z vsemi pravicami, ki pripadajo prav njim. Tudi danes lahko prav tako žalostno govorimo o sužnjelastništvu pri delavcih, pri mnogih, ki prihajajo k nam in so brez pravic, brez zaslužka, brez počitka. Veliko sodobnih kršitev človekovih pravic bi danes lahko enačili s preteklimi. Govorimo tudi o prodaji delov teles, žensk, otrok, trgovina z ljudmi kar cveti, begunske krize … To so pravzaprav obrazi sodobnosti. Danes smo na žalost na neki točki, ko mnogi zapustijo domove, kjer so brez pravic in iščejo obljubljene dežele tam, kjer jih najbrž še nekaj časa ne bodo našli.”
Človekove pravice so sebičen koncept
Človekove pravice so tako pravzaprav sebičen koncept. Mogoče se zato sprožajo tako močna čustva, ko zaslutimo, da se kršijo. Vendar je bistveno za njihovo splošno delovanje, da to sebičnost dopustimo in priznamo tudi drugim.
“Človekove pravice nehote ali pa implicitno vsebujejo neki element sebičnosti bodisi v smislu preračunavanja, kaj zame pomeni biti human v nekem določenem trenutku, kaj mi prinaša, kaj pa moje pravice, kaj to pomeni zame. Ob tem pa moramo vselej tehtati med splošnim, obče dobrim in obče človeškim ter našimi individualni položaji,” izpostavlja Ksenija Vidmar Horvat in opozarja, da je pri upoštevanju obče dobrega za nas položaj slabši.
“Ker živimo v družbi, v kateri je nagrajevanje za naše odločitve in dejanja precej hitro in instantno, medtem pa delovanje v dobro človeštva ni takoj vidno in je težko izmerljivo v kratkem času. Kot kažejo novejše raziskave, ki prihajajo iz nevroznanosti, so naše reakcije povezane s presojo, ki je skorajda nezavedna in se po njej sprašujemo ali bo naše ravnanje sploh naredilo kakršnokoli spremembo. Običajno potem ugotovimo, da najverjetneje ne, iz česar potem sledi naša pasivnost. Skratka smo v neki nenavadni situaciji. Po eni strani vemo več o človekovih pravicah, vemo več o kršenju človekovih pravic, po drugi strani pa smo na nek način ravno zaradi informiranosti, oziroma zaradi kulture mnenj o vsem, bolj paralizirani,” je dodala.
Empatija se ni izčrpala
Kljub pesimizmu, ki ga občutimo ob kršitvah človekovih pravic je Lynn Hunt v svoji knjigi optimistična, hkrati pa opozarja na velike in mučne izzive: “Empatija se ni izčrpala, kot trdijo nekateri. Postala je še močnejša sila dobrega kot kadarkoli prej. A nasprotujoči učinek nasilja, bolečine in dominacije je prav tako večji kot kadarkoli doslej.”
Človekove pravice so naš edini skupen branik pred temi pogubami. Še naprej moramo razvijati njihovo različico iz 18. stoletja in pri tem zagotoviti, da beseda “človekove” v Splošni deklaraciji človekovih pravic ne vsebuje nobenih dvoumnosti, ki jih ima beseda “človek” oziroma “moški” v pojmu “pravice človeka”. Razvoj pravic se nadaljuje, toda kot vedno z velikim nestrinjanjem o tem, kako naj poteka: pravica ženske do izbire nasproti pravice zarodka do življenja, pravica do dostojne smrti nasproti absolutni pravici do življenja, pravice oviranih oseb, istospolnih, otrok in živali – razprav ni in ne bo konec.
Aktivisti za človekove pravice iz 18. stoletja so svoje nasprotnike lahko obsojali kot brezčutne tradicionaliste, ki želijo ohranjati družbeni red, utemeljen na neenakopravnosti, posebnostih in preteklih običajih in ne na enakopravnosti, univerzalnosti in naravnih pravicah. A nič več nimamo možnosti, da zgolj zavrnemo stare poglede. Ko so človekove pravice postale splošno priznane, smo se morali na drugi strani boja zanje soočiti s svetom, ki ga je ustvarilo to prizadevanje. Ugotoviti moramo, kako ravnati z mučitelji in morilci, kako v prihodnje preprečiti njihova dejanja, obenem pa priznati, da so del nas. Ne moremo jih tolerirati niti razčlovečiti, v knjigi Iznajdevanje človekovih pravic še piše Huntova.
Aleksander Čobec
V zbirki Koda pri Študentski založbi je pred kratkim izšla knjiga Gnostični evangeliji in reakcija cerkvenih očetov. Uvodno študijo je napisal dr. Jan Ciglenečki, ki je gnostične evangelije tudi prevedel; odlomke iz spisa Proti herezijam Ireneja iz Lyona je prevedel Marko Kastelic. Zakaj so gnostični evangeliji zanimivi in kakšno je gnostično Spoznanje, bosta med drugim pojasnila prevajalec gnostičnih evangelijev dr. Jan Ciglenečki in avtor zbirke Gnostični eseji dr. Marko Uršič, v pogovoru v živo z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.
Kitajska je nekakšen model antimoderne predvsem zaradi nerazumevanja, saj kitajsko miselnost v Evropi še vedno razumemo kot simbol iracionalnosti. Knjiga Odnos kot jedro spoznanja profesorice doktorice Jane Rošker, ene najbolj uveljavljenih sinologinj pri nas, daje drugačen vpogled v pisano panoramo kitajske zgodovine. Ta sega vse od antičnih protofilozofskih klasikov pa do sodobnih sintez evroameriške in postmaoistične miselnosti. Več o kitajski miselnosti in filozofiji pa v oddaji, v kateri smo gostili avtorico omenjene knjige.
Eden najbolj branih slovenskih pisateljev Evald Flisar te dni praznuje sedemdeset let. Flisar, čigar dramska dela redno uprizarjajo na svetovnih odrih, ima obsežen pisateljski in dramski opus, hkrati pa je tudi dolgoletni urednik revije Sodobnost. V oddaji bomo tega večkrat nagrajenega literarnega ustvarjalca predstavili skozi pogovor, ki bo usmerjen tudi v njegovo nenavadno življenjsko pot, prepredeno s številnimi potovanji. Pripravlja Gregor Podlogar.
O poeziji v Mariboru so razmišljali Prešernov nagrajenec Andrej Brvar, Veronikina nagrajenka Petra Kolmančič in urednik Antologije mariborskih pesnikov Robert Titan Felix, v pogovoru v živo z Markom Goljo.
Izrazit nasprotnik monarhizma, ki verjame, da bi umetnost morala biti dostopna vsem. Genij, za katerega ustvarjanje prepričani monarh Ludwig II. Bavarski zapravi večji del svojega premoženja in mu v Bayreuthu zgradi gledališče, kjer danes vstopnica za ogled predstave stane nekaj tisoč evrov. Ob izidu Izbranih spisov Umetnost in družba Richarda Wagnerja bomo spregovorili o življenju in delu enega osrednjih umetnikov 19. stoletja, ki dve stoletji po svojem rojstvu še vedno ponuja bogato snov za razmislek o glasbi, gledališču in družbi.
Dr. Lenart Škof v knjigi Etika diha in atmosfera politike pretrese, kakšne so nove možnosti tako etike kot tudi politike, pri tem pa se predvsem opira na misel ameriškega misleca Johna Deweya. Škof s tem predstavlja in misli pri nas manj poznano filozofsko tradicijo, ki bi si vsekakor zaslužila več pozornosti. Oddaja, ki jo je pripravil Gregor Podlogar, je bila prvič na našem sporedu konec leta 2013.
Transverzala je sicer planinski izraz, a tako je dr. Jože Vogrinc naslovil tudi svojo zadnjo knjigo fragmentov. Gre za krajša besedila, ki jih je avtor pisal ob prebiranju pomembnejših besedil s področja humanistike. Vendar Vogrinčevi fragmenti teh besedil ne pojasnjujejo, jih predvsem komentirajo in prevprašujejo. V oddaji, ki jo je pripravil Gregor Podlogar, smo gostili dr. Vogrinca in ga med drugim vprašali, zakaj je pomembno kritično branje.
Konec minulega leta je v zbirki Novi pristopi pri Literarno-umetniškem društvu Literatura izšla obsežna znanstvena monografija Vebrov učenec literarnega zgodovinarja dr. Toma Virka. Dr. Virk v knjigi predstavi Jugovo življenje, delo in delovanje, predvsem pa dekonstruira Jugov mit v alpinistiki, filozofiji, etični prenovi in narodnoobrambnem boju proti fašizmu. Skratka, Vebrov učenec je knjiga, ki se spopade z mitom. Več o Klementu Jugu, njegovi mitologizaciji in protislovjih pa je dr. Virk povedal v oddaji, ki jo je pripravil Marko Golja.
Mlada literatura na območju nekdanje Jugoslavije Sodelujejo Uroš Prah, Tadej Meserko, Tea Tulić Pogovor vodi Vlado Motnikar
Pozornost posvečamo predvsem humanistiki, katere plasti nam približajo priznani strokovnjaki. Največkrat gre za vrhunske profesorje, filozofe, intelektualce ali znanstvenike. Poglobljeno predstavljamo in reflektiramo pester nabor znanih ter manj znanih humanističnih vsebin z namenom popularizacije in razmisleka o svetu in družbi.
Ameriški glasbeni kritik Alex Ross v uspešnici Drugo je hrup, ki jo zdaj lahko beremo tudi v slovenščini, analizira glasbo 20. stoletja. Vendar Ross bolj piše o glasbi in njeni pojavnosti v tem stoletju, manj pa o samih skladateljih. V prvi letošnji oddaji smo tako pretresli nedrje glasbe preteklega stoletja. Z nami sta bila prevajalec tega dela prof. dr. Leon Stefanija in Luka Zagoričnik. Oddajo je pripravil Gregor Podlogar.
V zadnji oddaji v letu 2014 smo pretresli pojem, ki je bil v tem letu najbolj v ospredju – kriza. Na kakšen način krizo lahko analiziramo in o njej razmišljamo na filozofski način pa v pogovoru z gosti, s prof. dr. Cvetko Toth, dr. Petrom Klepcem in dr. Tadejem Troho. Oddajo je pripravil Gregor Podlogar.
Letos mineva sto let od rojstva enega največjih igralskih osebnosti našega časa. Gledališki, filmski, televizijski in radijski igralec, režiser in pedagog Stane Sever je pustil v slovenski gledališki zgodovini neizbrisen pečat. V oddaji so o njem pripovedovali prof. Aleš Jan, dramski igralec Niko Goršič in urednica programa v Slovenski kinoteki Varja Močnik. Oddajo je povezoval Alen Jelen. Vir fotografije: arhiv RTV SLO
Pred prihajajočim Dnevom samostojnosti in enotnosti smo v oddaji Ars humana ponovili pogovor s prof. dr. Tinetom Hribarjem, ne le najvidnejšim filozofom zadnjih desetletji, temveč tudi odličnim analitikom družbeno-političnega dogajanja doma in v svetu. Hribar je v pogovoru s ptičje perspektive osvetlil predvsem zadnjih dvajset let naše samostojnosti ter kritično pretresel načine delovanja današnje družbe. Več v oddaji, ki jo je pripravil Gregor Podlogar in ki je bila prvič objavljena leta 2011.
Ob koncu sedemdesetih let minulega stoletja je po Sloveniji krožili tole vprašanje: »Ali veste, zakaj ima Cankarjev dom v Ljubljani bakreno streho? Ne? Zato vendar, ker je za zlato zmanjkalo denarja!« Po mnenju mnogih je bil načrtovani dvoranski kompleks predimenzioniran in seveda predrag, saj so denar zanj morali prispevati vsi v takratni republiki. Prihodnost je pokazala, da Cankarjev dom ni prevelik in da tudi pretirano drag ni bil, pokazalo pa se je tudi, da smo tak dvoranski kompleks resnično potrebovali. Med pobudniki za gradnjo doma je bil Mitja Rotovnik prav gotovo najbolj zagnan, vodil je odbor za pripravo programskih osnov ter nato skoraj od začetka direktoroval tej ustanovi. Letos oktobra se je upokojil, v oddaji bo v pogovoru z Vido Curk obudil spomine na gradnjo in začetke delovanja Cankarjevega doma v Ljubljani.
V Knjižnici Kondor je kot 346. zvezek izšel obsežen izbor pesmi Toneta Pavčka z značilnim naslovom Eh, srce ti moje ljubljeno. Izid izbora je bil dobrodošla spodbuda za pogovor o priljubljenem pesniku – z urednikom izbora akademikom Matjažem Kmeclom, z avtorico spremne besede k pesnikovi zadnji zbirki Angeli Sašo Pavček in z esejistom Edvardom Kovačem se je v živo pogovarjal Marko Golja, v oddaji pa je objavljena tudi občutena in strastna pesnikova interpretacija njegovih pesmi Orfejeva pesem, Večerna glasba in Zorenje večnosti.
Dr. Matevž Kos, literarni zgodovinar in filozof, kritik in esejist, je svojim knjižnim kritiškim izborom pred kratkim dodal knjigo O nevšečnosti biti Slovenec: Zgodovina, kultura, ideologija, izbor kritik neleposlovnih knjig, ki pripadajo dokumentarnemu, zgodovinopisnemu in intimnejšemu dnevniškemu ali esejističnemu pisanju ter tako ali drugače odsevajo neki del naše polpreteklosti. Knjiga podaja zanimiv in kritičen pogled na »potovanje Slovencev skozi dramatično 20. stoletje« ter tudi na Slovence same. O tem bo dr. Matevž Kos tudi govoril v pogovoru s Tino Kozin.
Doktorica Irena Novak Popov je odlična poznavalka sodobne slovenske poezije. V svoji najnovejši knjigi Novi sprehodi po slovenski poeziji analizira sodobno slovensko poezijo v širokem razponu od narečne poezije do poezije tega trenutka, ukvarja pa se tudi z zelo različnimi motivno-tematskimi vidiki, na primer s podobo telesa in družine. Seveda pa to niso edine teme, o katerih bo dr. Irena Novak Popov razmišljala v oddaji Ars humana O sodobni slovenski poeziji, v pogovoru z Markom Goljo, zato nikar ne zamudite.
Pozornost posvečamo predvsem humanistiki, katere plasti nam približajo priznani strokovnjaki. Največkrat gre za vrhunske profesorje, filozofe, intelektualce ali znanstvenike. Poglobljeno predstavljamo in reflektiramo pester nabor znanih ter manj znanih humanističnih vsebin z namenom popularizacije in razmisleka o svetu in družbi.
Riga, ki je poleg švedske Umee letos nosilka projekta Evropska prestolnica kulture, je poudarek programa postavila na ljudi. Na socialne razsežnosti umetnosti in kulture. Obenem pa je izkoristila historično pogojene danosti, ki jih ima latvijska prestolnica. Zanimanje za projekte EPK, če gre verjeti sogovornikom Andreja Stoparja, ki je nedavno tega obiskal Rigo, je veliko. Več o tem projektu pa v oddaji, v kateri je Latvija predstavljena tudi širše kulturno-zgodovinsko.
Neveljaven email naslov