Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Iznajdevanje človekovih pravic

13.07.2015


Razprave o človekovih pravicah sprožajo veliko čustev. Zdi se, da jih imamo včasih prehitro na jeziku, ko v čustvenem odzivu zahtevamo nekaj, za kar se nam zdi, da nam pripada kar samo po sebi.

Človekove pravice so danes na teoretični ravni do neke mere samoumevne, niso pa samoumevne pri uveljavljanju. Zanimivo je, da so bile samoumevne tudi ob svojih začetkih, ko še niso bile tako teoretično podprte in so bile še daleč od uveljavitve.

Francoski pisci Deklaracije o pravicah človeka in državljana iz leta 1789 so v prvem členu zapisali, “da se ljudje rodijo in živijo svobodni ter enaki v pravicah”, vendar enakosti niso razširili na sužnje v svojih kolonijah, podobno kot to ni storil Thomas Jefferson. Kako daleč je torej segla ta zapisana “samoumevnost” človekovih pravic v 18. stoletju? Ali je šlo za neko hipokrizijo?

Thomas Jefferson, ki je bil lastnik sužnjev, je leta 1776 v prvem osnutku Deklaracije o neodvisnosti zapisal: “Za nas so te resnice svete in neizpodbitne, da so vsi ljudje ustvarjeni enaki in neodvisni in da iz tega izhajajo neločljive in neodtuljive pravice, med katerimi so zaščita življenja, svobode in iskanja sreče.”

Človekove pravice nekoč in danes?
O tem in še kako samoumevne so bile človekove pravice ob njihovi razglasitvi nekoč in danes ter kakšno vlogo so ob tem imela čustva, so v oddaji Ars humana razmišljali podpredsednik Akademije za demokracijo Rok Svetlič, varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer in sociologinja Ksenija Vidmar Horvat. V pogovoru so se naslonili na knjigo Lynn Hunt: Iznajdevanje človekovih pravic: zgodovina.

“V resnici to ni bila nova težava,” je o “samoumevnosti” dejal Rok Svetlič z Akademije za demokracijo. “Ne smemo pozabiti, da so tako stoiki pred 2000 leti kot krščanski koncept v osnovi imeli pogoje, da bi razglasili deklaracijo človekovih pravic, pa je niso. Zakaj? Zato, ker dostojanstvo človekove bogopodobnosti ali pa enakost, ki so jo deklarirali stoiki, nista dobili politične učinkovitosti. In to ni bila hipokrizija. Stoiki so res verjeli, da so iskreni, hkrati pa so bili lastniki sužnjev. Živeli so namreč v svetu, ki je bil tako razdeljen na dve plasti, da med njima ni bilo nobenega iskrenja,” je dejal.

Svetlič je pojasnil, da pa gre v krščanstvu za “ločitev na spiritualni svet.” “Tukaj boste našli vse koncepte, ki so v skladu s človekovimi pravicami: bogopodobnost; vsi smo enaki, ko smo v Kristusovem telesu; Grk, Rimljan in Jud – vsi bodo enaki. Ko pa spregovori Nova zaveza o politični realnosti, imate drugo zastavitev: ženske bodite poslušne moškim; sužnji se bojte gospodarjev in tako naprej. Se pravi govorimo o neki ločnici med dvema svetovoma, neki zelo vodotesni ločnici med njima, da ne prihaja do iskrenja, zaradi katere nihče ne ugotovi, da je nastalo protislovje. Hkrati živimo svet, v katerem trdimo A in izvršujemo ne-A in nihče ne vidi v tem nobenega problema,” je dodal.

In ko je ta ločnica ali ovira izpadla, se je lahko zgodila tudi francoska revolucija. Zakaj, pojasnjuje Svetlič z besedami: “Ko se je nekdo nekega jutra zbudil in rekel ‘pa saj to ne gre skupaj’ in se vprašal: A smo enaki, a nismo enaki? Nastala sta napetost in iskrenje, ki sta zahtevala spremembo. Podobno je s sužnjelastništvom 19. stoletja, ko je nekega dne nekdo moral umakniti to oviro in opozoriti na protislovje. Prej tega protislovja ni nihče videl. To so naporni koraki. In kot pravi Lynn Hunt: “Ne bo se končalo.” Vprašanje je, kam se bo etična subjektiviteta širila. Danes morda živimo v nekem svetu, kjer ravno tako delamo neko izključujočo gesto, ki se je ne zavedamo. Težko si očitamo, da smo zaradi tega nemoralni. Recimo, da smo barvno slepi, imamo neko slepo pego, zaradi katere nečesa ne vidimo.”

Vlasta Nussdorfer pa je opozorila, da “zgodovina pozna enakost, vendar pa, ko se vprašamo, kdaj so ženske postale enake moškim, se spomnimo na to, da so bile dolgo brez volilne pravice, brez mnogih pravic. Še pred kratkim smo govorili o ženskih kvotah kot nuji, da smo lahko odšli na volitve. To se mi upira in zdi se mi poniževalno, da moramo govoriti o kvotah, ker niso samoumevne. Potem so tu pravice otrok. Tudi konvencija o pravicah otrok je zelo mlada. Torej otroci niso bili bitja z vsemi pravicami, ki pripadajo prav njim. Tudi danes lahko prav tako žalostno govorimo o sužnjelastništvu pri delavcih, pri mnogih, ki prihajajo k nam in so brez pravic, brez zaslužka, brez počitka. Veliko sodobnih kršitev človekovih pravic bi danes lahko enačili s preteklimi. Govorimo tudi o prodaji delov teles, žensk, otrok, trgovina z ljudmi kar cveti, begunske krize … To so pravzaprav obrazi sodobnosti. Danes smo na žalost na neki točki, ko mnogi zapustijo domove, kjer so brez pravic in iščejo obljubljene dežele tam, kjer jih najbrž še nekaj časa ne bodo našli.”

Človekove pravice so sebičen koncept
Človekove pravice so tako pravzaprav sebičen koncept. Mogoče se zato sprožajo tako močna čustva, ko zaslutimo, da se kršijo. Vendar je bistveno za njihovo splošno delovanje, da to sebičnost dopustimo in priznamo tudi drugim.

“Človekove pravice nehote ali pa implicitno vsebujejo neki element sebičnosti bodisi v smislu preračunavanja, kaj zame pomeni biti human v nekem določenem trenutku, kaj mi prinaša, kaj pa moje pravice, kaj to pomeni zame. Ob tem pa moramo vselej tehtati med splošnim, obče dobrim in obče človeškim ter našimi individualni položaji,” izpostavlja Ksenija Vidmar Horvat in opozarja, da je pri upoštevanju obče dobrega za nas položaj slabši.

“Ker živimo v družbi, v kateri je nagrajevanje za naše odločitve in dejanja precej hitro in instantno, medtem pa delovanje v dobro človeštva ni takoj vidno in je težko izmerljivo v kratkem času. Kot kažejo novejše raziskave, ki prihajajo iz nevroznanosti, so naše reakcije povezane s presojo, ki je skorajda nezavedna in se po njej sprašujemo ali bo naše ravnanje sploh naredilo kakršnokoli spremembo. Običajno potem ugotovimo, da najverjetneje ne, iz česar potem sledi naša pasivnost. Skratka smo v neki nenavadni situaciji. Po eni strani vemo več o človekovih pravicah, vemo več o kršenju človekovih pravic, po drugi strani pa smo na nek način ravno zaradi informiranosti, oziroma zaradi kulture mnenj o vsem, bolj paralizirani,” je dodala.

Empatija se ni izčrpala
Kljub pesimizmu, ki ga občutimo ob kršitvah človekovih pravic je Lynn Hunt v svoji knjigi optimistična, hkrati pa opozarja na velike in mučne izzive: “Empatija se ni izčrpala, kot trdijo nekateri. Postala je še močnejša sila dobrega kot kadarkoli prej. A nasprotujoči učinek nasilja, bolečine in dominacije je prav tako večji kot kadarkoli doslej.”

Človekove pravice so naš edini skupen branik pred temi pogubami. Še naprej moramo razvijati njihovo različico iz 18. stoletja in pri tem zagotoviti, da beseda “človekove” v Splošni deklaraciji človekovih pravic ne vsebuje nobenih dvoumnosti, ki jih ima beseda “človek” oziroma “moški” v pojmu “pravice človeka”. Razvoj pravic se nadaljuje, toda kot vedno z velikim nestrinjanjem o tem, kako naj poteka: pravica ženske do izbire nasproti pravice zarodka do življenja, pravica do dostojne smrti nasproti absolutni pravici do življenja, pravice oviranih oseb, istospolnih, otrok in živali – razprav ni in ne bo konec.

Aktivisti za človekove pravice iz 18. stoletja so svoje nasprotnike lahko obsojali kot brezčutne tradicionaliste, ki želijo ohranjati družbeni red, utemeljen na neenakopravnosti, posebnostih in preteklih običajih in ne na enakopravnosti, univerzalnosti in naravnih pravicah. A nič več nimamo možnosti, da zgolj zavrnemo stare poglede. Ko so človekove pravice postale splošno priznane, smo se morali na drugi strani boja zanje soočiti s svetom, ki ga je ustvarilo to prizadevanje. Ugotoviti moramo, kako ravnati z mučitelji in morilci, kako v prihodnje preprečiti njihova dejanja, obenem pa priznati, da so del nas. Ne moremo jih tolerirati niti razčlovečiti, v knjigi Iznajdevanje človekovih pravic še piše Huntova.

Aleksander Čobec


Ars humana

829 epizod


Oddaja predstavlja humanistične teme, od filozofije in literature do jezikoslovja in zgodovine. Oddajo oblikujemo predvsem na podlagi pogovorov s priznanimi strokovnjaki iz določenega področja, največkrat gre za vrhunske profesorje, filozofe ali znanstvenike. Namen oddaje je dvojen: poglobljeno razmišljanje o temah s področja humanistike in njena popularizacija.

Iznajdevanje človekovih pravic

13.07.2015


Razprave o človekovih pravicah sprožajo veliko čustev. Zdi se, da jih imamo včasih prehitro na jeziku, ko v čustvenem odzivu zahtevamo nekaj, za kar se nam zdi, da nam pripada kar samo po sebi.

Človekove pravice so danes na teoretični ravni do neke mere samoumevne, niso pa samoumevne pri uveljavljanju. Zanimivo je, da so bile samoumevne tudi ob svojih začetkih, ko še niso bile tako teoretično podprte in so bile še daleč od uveljavitve.

Francoski pisci Deklaracije o pravicah človeka in državljana iz leta 1789 so v prvem členu zapisali, “da se ljudje rodijo in živijo svobodni ter enaki v pravicah”, vendar enakosti niso razširili na sužnje v svojih kolonijah, podobno kot to ni storil Thomas Jefferson. Kako daleč je torej segla ta zapisana “samoumevnost” človekovih pravic v 18. stoletju? Ali je šlo za neko hipokrizijo?

Thomas Jefferson, ki je bil lastnik sužnjev, je leta 1776 v prvem osnutku Deklaracije o neodvisnosti zapisal: “Za nas so te resnice svete in neizpodbitne, da so vsi ljudje ustvarjeni enaki in neodvisni in da iz tega izhajajo neločljive in neodtuljive pravice, med katerimi so zaščita življenja, svobode in iskanja sreče.”

Človekove pravice nekoč in danes?
O tem in še kako samoumevne so bile človekove pravice ob njihovi razglasitvi nekoč in danes ter kakšno vlogo so ob tem imela čustva, so v oddaji Ars humana razmišljali podpredsednik Akademije za demokracijo Rok Svetlič, varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer in sociologinja Ksenija Vidmar Horvat. V pogovoru so se naslonili na knjigo Lynn Hunt: Iznajdevanje človekovih pravic: zgodovina.

“V resnici to ni bila nova težava,” je o “samoumevnosti” dejal Rok Svetlič z Akademije za demokracijo. “Ne smemo pozabiti, da so tako stoiki pred 2000 leti kot krščanski koncept v osnovi imeli pogoje, da bi razglasili deklaracijo človekovih pravic, pa je niso. Zakaj? Zato, ker dostojanstvo človekove bogopodobnosti ali pa enakost, ki so jo deklarirali stoiki, nista dobili politične učinkovitosti. In to ni bila hipokrizija. Stoiki so res verjeli, da so iskreni, hkrati pa so bili lastniki sužnjev. Živeli so namreč v svetu, ki je bil tako razdeljen na dve plasti, da med njima ni bilo nobenega iskrenja,” je dejal.

Svetlič je pojasnil, da pa gre v krščanstvu za “ločitev na spiritualni svet.” “Tukaj boste našli vse koncepte, ki so v skladu s človekovimi pravicami: bogopodobnost; vsi smo enaki, ko smo v Kristusovem telesu; Grk, Rimljan in Jud – vsi bodo enaki. Ko pa spregovori Nova zaveza o politični realnosti, imate drugo zastavitev: ženske bodite poslušne moškim; sužnji se bojte gospodarjev in tako naprej. Se pravi govorimo o neki ločnici med dvema svetovoma, neki zelo vodotesni ločnici med njima, da ne prihaja do iskrenja, zaradi katere nihče ne ugotovi, da je nastalo protislovje. Hkrati živimo svet, v katerem trdimo A in izvršujemo ne-A in nihče ne vidi v tem nobenega problema,” je dodal.

In ko je ta ločnica ali ovira izpadla, se je lahko zgodila tudi francoska revolucija. Zakaj, pojasnjuje Svetlič z besedami: “Ko se je nekdo nekega jutra zbudil in rekel ‘pa saj to ne gre skupaj’ in se vprašal: A smo enaki, a nismo enaki? Nastala sta napetost in iskrenje, ki sta zahtevala spremembo. Podobno je s sužnjelastništvom 19. stoletja, ko je nekega dne nekdo moral umakniti to oviro in opozoriti na protislovje. Prej tega protislovja ni nihče videl. To so naporni koraki. In kot pravi Lynn Hunt: “Ne bo se končalo.” Vprašanje je, kam se bo etična subjektiviteta širila. Danes morda živimo v nekem svetu, kjer ravno tako delamo neko izključujočo gesto, ki se je ne zavedamo. Težko si očitamo, da smo zaradi tega nemoralni. Recimo, da smo barvno slepi, imamo neko slepo pego, zaradi katere nečesa ne vidimo.”

Vlasta Nussdorfer pa je opozorila, da “zgodovina pozna enakost, vendar pa, ko se vprašamo, kdaj so ženske postale enake moškim, se spomnimo na to, da so bile dolgo brez volilne pravice, brez mnogih pravic. Še pred kratkim smo govorili o ženskih kvotah kot nuji, da smo lahko odšli na volitve. To se mi upira in zdi se mi poniževalno, da moramo govoriti o kvotah, ker niso samoumevne. Potem so tu pravice otrok. Tudi konvencija o pravicah otrok je zelo mlada. Torej otroci niso bili bitja z vsemi pravicami, ki pripadajo prav njim. Tudi danes lahko prav tako žalostno govorimo o sužnjelastništvu pri delavcih, pri mnogih, ki prihajajo k nam in so brez pravic, brez zaslužka, brez počitka. Veliko sodobnih kršitev človekovih pravic bi danes lahko enačili s preteklimi. Govorimo tudi o prodaji delov teles, žensk, otrok, trgovina z ljudmi kar cveti, begunske krize … To so pravzaprav obrazi sodobnosti. Danes smo na žalost na neki točki, ko mnogi zapustijo domove, kjer so brez pravic in iščejo obljubljene dežele tam, kjer jih najbrž še nekaj časa ne bodo našli.”

Človekove pravice so sebičen koncept
Človekove pravice so tako pravzaprav sebičen koncept. Mogoče se zato sprožajo tako močna čustva, ko zaslutimo, da se kršijo. Vendar je bistveno za njihovo splošno delovanje, da to sebičnost dopustimo in priznamo tudi drugim.

“Človekove pravice nehote ali pa implicitno vsebujejo neki element sebičnosti bodisi v smislu preračunavanja, kaj zame pomeni biti human v nekem določenem trenutku, kaj mi prinaša, kaj pa moje pravice, kaj to pomeni zame. Ob tem pa moramo vselej tehtati med splošnim, obče dobrim in obče človeškim ter našimi individualni položaji,” izpostavlja Ksenija Vidmar Horvat in opozarja, da je pri upoštevanju obče dobrega za nas položaj slabši.

“Ker živimo v družbi, v kateri je nagrajevanje za naše odločitve in dejanja precej hitro in instantno, medtem pa delovanje v dobro človeštva ni takoj vidno in je težko izmerljivo v kratkem času. Kot kažejo novejše raziskave, ki prihajajo iz nevroznanosti, so naše reakcije povezane s presojo, ki je skorajda nezavedna in se po njej sprašujemo ali bo naše ravnanje sploh naredilo kakršnokoli spremembo. Običajno potem ugotovimo, da najverjetneje ne, iz česar potem sledi naša pasivnost. Skratka smo v neki nenavadni situaciji. Po eni strani vemo več o človekovih pravicah, vemo več o kršenju človekovih pravic, po drugi strani pa smo na nek način ravno zaradi informiranosti, oziroma zaradi kulture mnenj o vsem, bolj paralizirani,” je dodala.

Empatija se ni izčrpala
Kljub pesimizmu, ki ga občutimo ob kršitvah človekovih pravic je Lynn Hunt v svoji knjigi optimistična, hkrati pa opozarja na velike in mučne izzive: “Empatija se ni izčrpala, kot trdijo nekateri. Postala je še močnejša sila dobrega kot kadarkoli prej. A nasprotujoči učinek nasilja, bolečine in dominacije je prav tako večji kot kadarkoli doslej.”

Človekove pravice so naš edini skupen branik pred temi pogubami. Še naprej moramo razvijati njihovo različico iz 18. stoletja in pri tem zagotoviti, da beseda “človekove” v Splošni deklaraciji človekovih pravic ne vsebuje nobenih dvoumnosti, ki jih ima beseda “človek” oziroma “moški” v pojmu “pravice človeka”. Razvoj pravic se nadaljuje, toda kot vedno z velikim nestrinjanjem o tem, kako naj poteka: pravica ženske do izbire nasproti pravice zarodka do življenja, pravica do dostojne smrti nasproti absolutni pravici do življenja, pravice oviranih oseb, istospolnih, otrok in živali – razprav ni in ne bo konec.

Aktivisti za človekove pravice iz 18. stoletja so svoje nasprotnike lahko obsojali kot brezčutne tradicionaliste, ki želijo ohranjati družbeni red, utemeljen na neenakopravnosti, posebnostih in preteklih običajih in ne na enakopravnosti, univerzalnosti in naravnih pravicah. A nič več nimamo možnosti, da zgolj zavrnemo stare poglede. Ko so človekove pravice postale splošno priznane, smo se morali na drugi strani boja zanje soočiti s svetom, ki ga je ustvarilo to prizadevanje. Ugotoviti moramo, kako ravnati z mučitelji in morilci, kako v prihodnje preprečiti njihova dejanja, obenem pa priznati, da so del nas. Ne moremo jih tolerirati niti razčlovečiti, v knjigi Iznajdevanje človekovih pravic še piše Huntova.

Aleksander Čobec


22.01.2018

Slovenski pravični med narodi

Kdo so slovenski pravični med narodi, kdo so ljudje, ki so v trenutkih vojne tvegali svoje življenje, da bi rešili tuje? Nekaj dni pred svetovnim dnevom spomina na žrtve holokavsta bosta v oddaji Ars humana več o srčnih ljudeh, ki so nesebično reševali judovska življenja, povedala antropologinja dr. Irena Šumi in direktor Centra judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor Boris Hajdinjak, slišali pa bomo tudi nekaj izjav Miriam Steiner Aviezer, ki je o slovenskih, hrvaških in srbskih pravičnih napisala več besedil. Med drugim boste izvedeli več tudi o reševanju Mirka Hiršla in Neže Hiršel, za kar so konec lanskega leta razglasili pet novih slovenskih pravičnih med narodi, to so: Aleksander in Agnes Žilavec ter Franc, Jožef in Marija Fartelj. Avtor oddaje Marko Golja vas vabi k poslušanju tukaj in zdaj. Foto: Mirko Hiršl (stoji med nevesto in ženinom) na poroki Štefana Fartelja (1922, Tešanovci-1958, pok. Tešanovci) in Jolanke Kardoš, okoli 1948. Desno od Hiršla stojijo njegovi rešitelji Fartelji Marija, roj. Slavic (1901, Puconci-1977, pok. Tešanovci), Franc (1903, Tešanovci-1976, pok. Tešanovci) in Jožef (1897, Tešanovci-1966, pok. Tešanovci) (fotografija: Vera Pintarič).


15.01.2018

Vloga in pomen prevajanja učbenikov v 19. stoletju

Ko se je v 19. stoletju začel proces izgrajevanja slovenske narodne identitete, je ključno vlogo odigral slovenski jezik, ki se je postopno razvijal v enoten, standardiziran in kodificiran jezik naroda. Posebno vlogo pri tem pa so imeli slovenski učbeniki, saj si je z njimi slovenščina utrla pot v izobraževalne ustanove. O tem, o kulturi prevajanja in vlogi prevajalcev v 19 stoletju se lahko podrobneje poučimo v monografiji Vloga in pomen prevajanja učbenikov v 19. stoletju: kulturnozgodovinski in jezikovni vidiki. Podpisali so jo Tanja Žigon, Karin Almasy in Andrej Lovšin. Knjiga oziroma njena tematika sta tudi v fokusu tokratne oddaje, v kateri gostimo doc. dr. Tanjo Žigon s Filozofske fakultete v Ljubljani in asist. dr. Karin Almasy, z Univerze v Gradcu.


08.01.2018

Bunker - 20 let

Zavod Bunker širša javnost pozna predvsem po tem, da upravlja Staro mestno elektrarno – Elektro Ljubljano, producira in predstavlja sodobne gledališke in plesne predstave, organizira različne delavnice in preostale izobraževalne programe ter raziskave, oblikuje pa tudi enega najopaznejših mednarodnih festivalov Mladi levi v Ljubljani. Tudi v Mariboru v sodelovanju z Drugo gimnazijo že 16 let organizira festival Drugajanje. Namen zavoda Bunker je prevetritev slovenskega kulturnega prostora z inovativnimi pristopi, tako v načinih produkcije in mednarodnega sodelovanja kot tudi z nagovarjanjem in spodbujanjem zanimanja za sodobne scenske umetnosti pri občinstvu. Bunker je konec decembra praznoval 20. obletnico ustanovitve, zato smo pripravili pogovor o njihovem delu v prejšnjih dveh desetletjih. Vabimo vas k poslušanju! foto: Nada Žgank


01.01.2018

O času kot eni izmed temeljnih kategorij človekovega dojemanja sveta

Obdobje okrog novega leta je vedno priložnost za pogled nazaj v preteklost in naprej v prihodnost. V njem sta namreč vedno združena čas, ki beži, in čas, ki se ponavlja. O različnih kulturnih pogledih na čas bodo spregovorili etnologinja dr. Ingrid Slavec Gradišnik z Inštituta za slovensko narodopisje SAZU, zgodovinar, arheolog in etnolog doktor doktor doktor Andrej Pleterski z Inštituta za arheologijo SAZU ter arheologinja in etnologinja doktorica Katja Hrobat Virloget s Fakultete za humanistične študije Univerze v Kopru. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.


25.12.2017

Zimski solsticij in mitična pokrajina

Za ljudi na severni zemeljski polobli je širše obdobje zimskega sončnega obrata pomembna prelomnica v letnem ciklu. Sodobne oblike božično-novoletnega praznovanja pa so odmev starejših plasti bogatih idejnih sistemov, ki so se v izražali v ritualnih praksah, ubesedili v pripovedni folklori in materializirali v fizičnem prostoru. O mitičnih pokrajinah in verovanjskih sistemih, kakršne je pri predkrščanskih skupnostih našega prostora oblikoval zimski solsticij – v tokratni oddaji ARS Humana.


18.12.2017

Auguste Rodin

»Vam mladim ljudem, ki hočete biti častilci lepote … Ljubite vdano mojstre, ki so živeli pred vami … Varujte se posnemanja starih mojstrov … Narava naj bo vaše edino božanstvo … Ni mogoče, da ne bi našli lepote, saj boste naleteli na resnico …« je v svoji oporoki zapisal Auguste Rodin. Mineva sto let od njegove smrti. Ob tej priložnosti nas bo skozi njegovo delo in življenje vodila slikarka in vizualna umetnica Agata Freyer. Oddajo bomo prepletli z odlomki iz knjige Paula Gsella Auguste Rodin: Umetnost. Pogovori z mojstrom. Vabljeni k poslušanju. Na fotografiji: Auguste Rodin, The Burghers of Calais, bron, 1884-95 (Musée Rodin, Paris)


11.12.2017

Andrés Valdés

Prazen oder in telo, ki z gibom in mimom pričara ves svet. Sodobna pantomima je čudovita in zahtevna umetnost. Z njo v našem prostoru neločljivo povezano ime je – Andrés Valdés, ki je tudi gost tokratne oddaje Ars humana. Vabljeni k poslušanju!


04.12.2017

80 let Muzejskega društva Škofja Loka

Muzejsko društvo Škofja Loka je v 80 letih delovanja preraslo poslanstvo muzejskih društev in na Loškem prevzelo vlogo akademije znanosti in umetnosti, meni sedanji predsednik društva mag. Aleksander Igličar. A društvo je nekaj posebnega že od samih začetkov, ti segajo v 30-leta prejšnjega stoletja, v čas srečanj in sestankov loških profesorjev, takratno loško intelektualno elito, združeno v Profesorski ceh. Prav na njihovo pobudo je nastal Loški muzej, osrednje poslanstvo društva pa vseskozi ostaja skrb za domoznanstvo. O osmih desetletjih društvenega delovanja, vzponih in mejnikih v delovanju društva ter seveda o posameznikih, ključnih za njegov nastanek – med njimi so tudi Pavle Blaznik, Tine Debeljak, France Koblar in Jakob Šolar – bodo spregovorili člani izvršnega odbora Muzejskega društva Škofja Loka: Mojca Ferle, Helena Janežič in Štefan Kržišnik.


27.11.2017

Ivo Goldstein o Jasenovcu

Dr. Ivo Goldstein je sodobni hrvaški zgodovinar, ki je doslej objavil več znanstvenih monografij, med drugim Holokavst v Zagrebu (2001), Judje v Zagrebu 1918-1941 in v slovenščino prevedeno Hrvaško zgodovino. Sodeloval je tudi pri knjigi Jasenovac – tragičnost, mitomanija, resnica, ki jo je leta 2016 objavil njegov oče dr. Slavko Goldstein, letos umrli zgodovinar, urednik in politik. Več o knjigi, Jasenovcu, tudi o internirniranih Slovencih, bo doktor Ivo Goldstein povedal v oddaji Ars humana. Pogovor z njim je v njegovi pisarni na Filozofski fakulteti v Zagrebu posnel Marko Golja. Zgodovinarjeve odgovore je bral Aleksander Golja, oddajo je zvokovno oblikoval Vojko Frelih, v njej pa boste slišali tudi instrumentalno sladbo Mordehaja Gebirtiga v izvedbi pianistke Dorote Artykiewicz, violinista Bogdana Gasika in basista Michala Hairulina. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj. FOTO: Vjekoslav Skledar/Telegram


20.11.2017

Naravoslovne raziskave v muzeju

Koliko je stara neandertalčeva piščal iz Divjih bab? Kakšni so bili meči in oklepi srednjeveških kovačev? To sta le dve vprašanji od številnih, ki smo jih zastavili avtorjem razstave v Narodnem muzeju Slovenije v LJ z naslovom Preteklost pod mikroskopom. Danes gostimo kar šest soavtorjev te večplastne in do aprila 2018 odprte razstave. Naravoslovje in humanistika sta pri odstiranju in predvsem razumevanju ostankov preteklosti nerazdružljiva. Gostje: dr. Mateja Kos Zabel, dr. Alenka Miškec, dr. Tomaž Lazar, prof. dr. Žiga Šmit, dr. Zora Žbontar, Saša Rudolf. foto: V laboratoriju (vir: visitljubljana.si)


13.11.2017

Umetnost in disciplina

»Ker se je sodobna država po Foucaultu formirala v intenzifikaciji pastoralnih oblik oblasti, lahko rečemo, da so spremembe, ki so se dogajale na področju slikarstva v 17. stoletju, izjemno pomembne za razumevanje sodobne umetnosti.« v knjigi Umetnost in disciplina, Zgodovina urjenja umetnikov, tkalcev in beračev v klasični dobi zapiše doktor sociologije kulture in akademski slikar Andrej Pezelj. Želja po izobraževanju kot eden najpomembnejših vidikov pastoralne oblasti je bila tako tisti temeljni kamen (samo)discipline, ki se je kalila skozi skupinske in kontinuirane oblike izobraževanja in katere rezultat sta bila spremenjena umetniška praksa in spremenjeno razumevanje umetnin v 17. stoletju. Zakaj je bilo v 17. stoletju pomembno disciplinirati slikarja in ne recimo peka, čevljarja ali izdelovalca nožev? Kaj nam uvid v prakse discipliniranja v 17. stoletju pove o sodobni umetniški produkcij? O tem bo spregovoril dr. Andrej Pezelj.


06.11.2017

Rojstvo novih domovin. O bogati ustvarjalnosti slovenskih beguncev v Italiji in Avstriji

Slovenski čudež. Tako so pogosto poimenovani vsestranski razcvet, živost in duhovna moč Slovencev v begunskih taboriščih, kjer se je končal beg tisočev prestrašenih družin, ki so bile maja 1945 prisiljene zapustiti svoje domove. Čeprav so bile razmere v taboriščih izredno slabe in čeprav so bili deležni nenehnih pritiskov komunistične oblasti, je ustvarjalnost teh ljudi prerasla v komaj umljiv fenomen svetovnih razsežnosti. Podrobno ga opisujeta knjiga in razstava z naslovom Rojstvo novih domovin, o njem pa več tudi v oddaji. V njej gostimo avtorje zgodovinarko dr. Heleno Jaklitsch, Lenarta Riharja, ravnatelja Rafaelove družbe ,in Heleno Janežič, ki v Narodni in univerzitetni knjižnici vodi Zbirke tiskov Slovencev zunaj Republike Slovenije.


30.10.2017

Martin Luther

Ob 500­. obletnici začetkov reformacije je izšla vrsta biografij Martina Luthra, ena izmed njih, monografija Erica Metaxasa z zelo udarnim naslovom Človek, ki je ponovno odkril Boga in spremenil svet. Kakšen je bil torej družbeni kontekst, v katerem se je razvila reformacije, kaj je naredil Luther, katere popularne predstave o njem niso zgodovinsko dokazane, kaj je reformacija in kako je vplivala na našo civilizacijo, to je le nekaj tem, o katerih bosta v oddaji Ars humana razmišljala upokojeni profesor za sociologijo religije na Filozofski fakulteti v Ljubljani in glavni urednik revije za vprašanja protestantizma “Stati inu obstati” dr. Marko Kerševan ter kulturni in literarni zgodovinar in glavni urednik Zbranih del Primoža Trubarja dr. Jonatan Vinkler, z njima se bo pogovarjal, v živo, Marko Golja. Nikar ne zamudite.


23.10.2017

Boris A. Novak in njegov opus magnum

Boris A. Novak upravičeno slovi kot mojster pesemskih oblik, z epom v treh knjigah Vrata nepovrata pa je prekosil samega sebe. Ustvaril je literarno delo, kot ga doslej nismo imeli v slovenski književnosti in kot so redka v evropski. Z bravuroznimi verzi, več deset tisočimi, urejenimi v pomensko smiselne speve, je pesnik ustvaril podobo mikrokozmosa, ki se razrašča v makrokozmos, in tako rešil pozabe ne le svoje bližnje, ampak tudi svet minulih let, desetletij in več. Z izidom tretje knjige epa z naslovom Bivališče duš je pesnik sklenil svoj opus magnum; več o Bivališču duš in epu Vrata nepovrata bo povedal v oddaji Ars humana, v pogovoru v živo z Markom Goljo, zagotovo pa bo prebral pesem, dve, tri iz svojega življenjskega dela. Nikar ne zamudite.


16.10.2017

Umetnost in znanost

Preplet znanosti in umetnosti postaja vse bolj del vsakdanjosti in navdihuje tako znanstvenike kot umetnike. Slednji predvsem skozi svoje umetniške projekte premikajo meje razumevanja umetnosti in ustvarjajo nova izrazna orodja ter tehnologije. O tej temi se je v oddaji Ars humana Aleksandra Saška Gruden pogovarjala z umetniškim vodjem galerije Kapelica Jurijem Krpanom, ki že več kot dvajset let vzpodbuja produkcijo in predstavljanje tovrstne umetnosti.


09.10.2017

Svoboda reprodukcije – v dialogu z Mestom žensk oziroma prostor za javno debato, ki nastaja na presečišču umetnosti, znanosti, aktivizma in medijev

Med 6. in 14. oktobrom pod geslom nacija_natura_norma poteka 23. Mednarodni festival sodobnih umetnosti – Mesto žensk. Festival, ki je izrazito multidisciplinaren, združuje performanse, razstave, filmske projekcije, koncerte, delavnice, predavanja, okrogle mize. Eno izmed vprašanj v fokusu letošnje edicije festivala je svoboda reprodukcije – od pravice do splava do (ne)normativnih družin in vprašanja reprodukcije v kontekstu biodigitalne revolucije. Vprašanje, ki smo si ga zastavili v oddaji Ars humana, pa je, kakšen prostor za javno debato se odpre, ko znanost stopi v polje umetnosti, ko umetnost vstopi v polje aktivizma, ko vsebine, ki jih umetniški projekti odpirajo, prek kritik, refleksij, strokovnih člankov vstopijo v medijski prostor. Gostje v oddaji so bili: Teja Reba, umetniška vodja festivala Mesto žensk, teoretičarka gledališke umetnosti in aktivistka dr. Maja Šorli, intermedijska umetnica in dr. biomedicine Špela Petrič ter urednica uredništva za kulturo časopisa Dnevnik Tanja Lesničar Pučko.


02.10.2017

Grigorij Čhartišvili in njegova knjiga Pisatelj in samomor

"Ali je samomor dopusten, ali samomor ne krši pravil »poštene igre«, v kateri sodeluje vsak živeči?" To je vprašanje, ki je v Gruziji rojenega Grigorija Čhartišvilija spodbudilo k pisanju knjige Pisatelj in samomor. A zanimiva ni le knjiga, ki smo jo dobili v prevodu Boruta Kraševca in z obširno spremno besedo dr. Blaža Podlesnika, pač pa tudi njen ustvarjalec, ki pod različnimi psevdonimi piše leposlovje in esejistiko. O njem in njegovem delu v tokratni oddaji z Borutom kraševcem in dr. Blažem Podlesnikom.


25.09.2017

Prenova Evrope

Ob 40-letnici izida 57. številke Nove revije je Slovenska akademija znanosti in umetnosti pripravila posvetovanje Prispevki za slovenski nacionalni program II. Prispevki sedemnajstih udeležencev in ene udeleženke so izšli v zborniku z naslovom Prenova Evrope. Zbornik je uredil akademik Tine Hribar, ki bo več o njem, predvsem pa o Slovencih in drugi evropski renesansi povedal v oddaji Ars humana v živo, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.


18.09.2017

O (ne)prevajanju naslovov jazzovskih komadov

Na programu Ars lahko poslušate, drage poslušalke in dragi poslušalci, tudi oddaje o jazzu. V njih so naslovi skladb navedeni v izvirniku. Je to prav, je to narobe, je to smiselno ali ne, o tem se bodo v tokratni oddaji Ars humana v živo pogovarjali gostje, ljubitelji jazza: prevajalec in esejist Aleš Berger, pesnik in pisatelj Milan Dekleva, glasbenik in multiinstrumentalist Milko Lazar, jezikoslovec, slovenist s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani dr. Marko Stabej in urednik za jazz na Radiu Slovenija Hugo Šekoranja, v živo z Markom Goljo. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj.


11.09.2017

Kulturni svetniki, romantični nacionalizem in kanonizacija

Ob izteku slovenskega in evropskega projekta Kulturni svetniki in romantični nacionalizem v Evropi lahko v oddaji Ars humana prisluhnete pogovoru, ki je nastal ob izidu kolektivne monografije Kulturni svetniki in kanonizacija; monografija velja za enega izmed temeljnih dosežkov projekta, o njej, kulturnih svetnikih, romantičnem nacionalizmu in kanonizaciji pa sta spregovorila njen urednik, izredni profesor, dr. Marijan Dović in docent dr. Luka Vidmar, eden izmed sodelujočih avtorjev.


Stran 18 od 42
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov