Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Iznajdevanje človekovih pravic

13.07.2015


Razprave o človekovih pravicah sprožajo veliko čustev. Zdi se, da jih imamo včasih prehitro na jeziku, ko v čustvenem odzivu zahtevamo nekaj, za kar se nam zdi, da nam pripada kar samo po sebi.

Človekove pravice so danes na teoretični ravni do neke mere samoumevne, niso pa samoumevne pri uveljavljanju. Zanimivo je, da so bile samoumevne tudi ob svojih začetkih, ko še niso bile tako teoretično podprte in so bile še daleč od uveljavitve.

Francoski pisci Deklaracije o pravicah človeka in državljana iz leta 1789 so v prvem členu zapisali, “da se ljudje rodijo in živijo svobodni ter enaki v pravicah”, vendar enakosti niso razširili na sužnje v svojih kolonijah, podobno kot to ni storil Thomas Jefferson. Kako daleč je torej segla ta zapisana “samoumevnost” človekovih pravic v 18. stoletju? Ali je šlo za neko hipokrizijo?

Thomas Jefferson, ki je bil lastnik sužnjev, je leta 1776 v prvem osnutku Deklaracije o neodvisnosti zapisal: “Za nas so te resnice svete in neizpodbitne, da so vsi ljudje ustvarjeni enaki in neodvisni in da iz tega izhajajo neločljive in neodtuljive pravice, med katerimi so zaščita življenja, svobode in iskanja sreče.”

Človekove pravice nekoč in danes?
O tem in še kako samoumevne so bile človekove pravice ob njihovi razglasitvi nekoč in danes ter kakšno vlogo so ob tem imela čustva, so v oddaji Ars humana razmišljali podpredsednik Akademije za demokracijo Rok Svetlič, varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer in sociologinja Ksenija Vidmar Horvat. V pogovoru so se naslonili na knjigo Lynn Hunt: Iznajdevanje človekovih pravic: zgodovina.

“V resnici to ni bila nova težava,” je o “samoumevnosti” dejal Rok Svetlič z Akademije za demokracijo. “Ne smemo pozabiti, da so tako stoiki pred 2000 leti kot krščanski koncept v osnovi imeli pogoje, da bi razglasili deklaracijo človekovih pravic, pa je niso. Zakaj? Zato, ker dostojanstvo človekove bogopodobnosti ali pa enakost, ki so jo deklarirali stoiki, nista dobili politične učinkovitosti. In to ni bila hipokrizija. Stoiki so res verjeli, da so iskreni, hkrati pa so bili lastniki sužnjev. Živeli so namreč v svetu, ki je bil tako razdeljen na dve plasti, da med njima ni bilo nobenega iskrenja,” je dejal.

Svetlič je pojasnil, da pa gre v krščanstvu za “ločitev na spiritualni svet.” “Tukaj boste našli vse koncepte, ki so v skladu s človekovimi pravicami: bogopodobnost; vsi smo enaki, ko smo v Kristusovem telesu; Grk, Rimljan in Jud – vsi bodo enaki. Ko pa spregovori Nova zaveza o politični realnosti, imate drugo zastavitev: ženske bodite poslušne moškim; sužnji se bojte gospodarjev in tako naprej. Se pravi govorimo o neki ločnici med dvema svetovoma, neki zelo vodotesni ločnici med njima, da ne prihaja do iskrenja, zaradi katere nihče ne ugotovi, da je nastalo protislovje. Hkrati živimo svet, v katerem trdimo A in izvršujemo ne-A in nihče ne vidi v tem nobenega problema,” je dodal.

In ko je ta ločnica ali ovira izpadla, se je lahko zgodila tudi francoska revolucija. Zakaj, pojasnjuje Svetlič z besedami: “Ko se je nekdo nekega jutra zbudil in rekel ‘pa saj to ne gre skupaj’ in se vprašal: A smo enaki, a nismo enaki? Nastala sta napetost in iskrenje, ki sta zahtevala spremembo. Podobno je s sužnjelastništvom 19. stoletja, ko je nekega dne nekdo moral umakniti to oviro in opozoriti na protislovje. Prej tega protislovja ni nihče videl. To so naporni koraki. In kot pravi Lynn Hunt: “Ne bo se končalo.” Vprašanje je, kam se bo etična subjektiviteta širila. Danes morda živimo v nekem svetu, kjer ravno tako delamo neko izključujočo gesto, ki se je ne zavedamo. Težko si očitamo, da smo zaradi tega nemoralni. Recimo, da smo barvno slepi, imamo neko slepo pego, zaradi katere nečesa ne vidimo.”

Vlasta Nussdorfer pa je opozorila, da “zgodovina pozna enakost, vendar pa, ko se vprašamo, kdaj so ženske postale enake moškim, se spomnimo na to, da so bile dolgo brez volilne pravice, brez mnogih pravic. Še pred kratkim smo govorili o ženskih kvotah kot nuji, da smo lahko odšli na volitve. To se mi upira in zdi se mi poniževalno, da moramo govoriti o kvotah, ker niso samoumevne. Potem so tu pravice otrok. Tudi konvencija o pravicah otrok je zelo mlada. Torej otroci niso bili bitja z vsemi pravicami, ki pripadajo prav njim. Tudi danes lahko prav tako žalostno govorimo o sužnjelastništvu pri delavcih, pri mnogih, ki prihajajo k nam in so brez pravic, brez zaslužka, brez počitka. Veliko sodobnih kršitev človekovih pravic bi danes lahko enačili s preteklimi. Govorimo tudi o prodaji delov teles, žensk, otrok, trgovina z ljudmi kar cveti, begunske krize … To so pravzaprav obrazi sodobnosti. Danes smo na žalost na neki točki, ko mnogi zapustijo domove, kjer so brez pravic in iščejo obljubljene dežele tam, kjer jih najbrž še nekaj časa ne bodo našli.”

Človekove pravice so sebičen koncept
Človekove pravice so tako pravzaprav sebičen koncept. Mogoče se zato sprožajo tako močna čustva, ko zaslutimo, da se kršijo. Vendar je bistveno za njihovo splošno delovanje, da to sebičnost dopustimo in priznamo tudi drugim.

“Človekove pravice nehote ali pa implicitno vsebujejo neki element sebičnosti bodisi v smislu preračunavanja, kaj zame pomeni biti human v nekem določenem trenutku, kaj mi prinaša, kaj pa moje pravice, kaj to pomeni zame. Ob tem pa moramo vselej tehtati med splošnim, obče dobrim in obče človeškim ter našimi individualni položaji,” izpostavlja Ksenija Vidmar Horvat in opozarja, da je pri upoštevanju obče dobrega za nas položaj slabši.

“Ker živimo v družbi, v kateri je nagrajevanje za naše odločitve in dejanja precej hitro in instantno, medtem pa delovanje v dobro človeštva ni takoj vidno in je težko izmerljivo v kratkem času. Kot kažejo novejše raziskave, ki prihajajo iz nevroznanosti, so naše reakcije povezane s presojo, ki je skorajda nezavedna in se po njej sprašujemo ali bo naše ravnanje sploh naredilo kakršnokoli spremembo. Običajno potem ugotovimo, da najverjetneje ne, iz česar potem sledi naša pasivnost. Skratka smo v neki nenavadni situaciji. Po eni strani vemo več o človekovih pravicah, vemo več o kršenju človekovih pravic, po drugi strani pa smo na nek način ravno zaradi informiranosti, oziroma zaradi kulture mnenj o vsem, bolj paralizirani,” je dodala.

Empatija se ni izčrpala
Kljub pesimizmu, ki ga občutimo ob kršitvah človekovih pravic je Lynn Hunt v svoji knjigi optimistična, hkrati pa opozarja na velike in mučne izzive: “Empatija se ni izčrpala, kot trdijo nekateri. Postala je še močnejša sila dobrega kot kadarkoli prej. A nasprotujoči učinek nasilja, bolečine in dominacije je prav tako večji kot kadarkoli doslej.”

Človekove pravice so naš edini skupen branik pred temi pogubami. Še naprej moramo razvijati njihovo različico iz 18. stoletja in pri tem zagotoviti, da beseda “človekove” v Splošni deklaraciji človekovih pravic ne vsebuje nobenih dvoumnosti, ki jih ima beseda “človek” oziroma “moški” v pojmu “pravice človeka”. Razvoj pravic se nadaljuje, toda kot vedno z velikim nestrinjanjem o tem, kako naj poteka: pravica ženske do izbire nasproti pravice zarodka do življenja, pravica do dostojne smrti nasproti absolutni pravici do življenja, pravice oviranih oseb, istospolnih, otrok in živali – razprav ni in ne bo konec.

Aktivisti za človekove pravice iz 18. stoletja so svoje nasprotnike lahko obsojali kot brezčutne tradicionaliste, ki želijo ohranjati družbeni red, utemeljen na neenakopravnosti, posebnostih in preteklih običajih in ne na enakopravnosti, univerzalnosti in naravnih pravicah. A nič več nimamo možnosti, da zgolj zavrnemo stare poglede. Ko so človekove pravice postale splošno priznane, smo se morali na drugi strani boja zanje soočiti s svetom, ki ga je ustvarilo to prizadevanje. Ugotoviti moramo, kako ravnati z mučitelji in morilci, kako v prihodnje preprečiti njihova dejanja, obenem pa priznati, da so del nas. Ne moremo jih tolerirati niti razčlovečiti, v knjigi Iznajdevanje človekovih pravic še piše Huntova.

Aleksander Čobec


Ars humana

829 epizod


Oddaja predstavlja humanistične teme, od filozofije in literature do jezikoslovja in zgodovine. Oddajo oblikujemo predvsem na podlagi pogovorov s priznanimi strokovnjaki iz določenega področja, največkrat gre za vrhunske profesorje, filozofe ali znanstvenike. Namen oddaje je dvojen: poglobljeno razmišljanje o temah s področja humanistike in njena popularizacija.

Iznajdevanje človekovih pravic

13.07.2015


Razprave o človekovih pravicah sprožajo veliko čustev. Zdi se, da jih imamo včasih prehitro na jeziku, ko v čustvenem odzivu zahtevamo nekaj, za kar se nam zdi, da nam pripada kar samo po sebi.

Človekove pravice so danes na teoretični ravni do neke mere samoumevne, niso pa samoumevne pri uveljavljanju. Zanimivo je, da so bile samoumevne tudi ob svojih začetkih, ko še niso bile tako teoretično podprte in so bile še daleč od uveljavitve.

Francoski pisci Deklaracije o pravicah človeka in državljana iz leta 1789 so v prvem členu zapisali, “da se ljudje rodijo in živijo svobodni ter enaki v pravicah”, vendar enakosti niso razširili na sužnje v svojih kolonijah, podobno kot to ni storil Thomas Jefferson. Kako daleč je torej segla ta zapisana “samoumevnost” človekovih pravic v 18. stoletju? Ali je šlo za neko hipokrizijo?

Thomas Jefferson, ki je bil lastnik sužnjev, je leta 1776 v prvem osnutku Deklaracije o neodvisnosti zapisal: “Za nas so te resnice svete in neizpodbitne, da so vsi ljudje ustvarjeni enaki in neodvisni in da iz tega izhajajo neločljive in neodtuljive pravice, med katerimi so zaščita življenja, svobode in iskanja sreče.”

Človekove pravice nekoč in danes?
O tem in še kako samoumevne so bile človekove pravice ob njihovi razglasitvi nekoč in danes ter kakšno vlogo so ob tem imela čustva, so v oddaji Ars humana razmišljali podpredsednik Akademije za demokracijo Rok Svetlič, varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer in sociologinja Ksenija Vidmar Horvat. V pogovoru so se naslonili na knjigo Lynn Hunt: Iznajdevanje človekovih pravic: zgodovina.

“V resnici to ni bila nova težava,” je o “samoumevnosti” dejal Rok Svetlič z Akademije za demokracijo. “Ne smemo pozabiti, da so tako stoiki pred 2000 leti kot krščanski koncept v osnovi imeli pogoje, da bi razglasili deklaracijo človekovih pravic, pa je niso. Zakaj? Zato, ker dostojanstvo človekove bogopodobnosti ali pa enakost, ki so jo deklarirali stoiki, nista dobili politične učinkovitosti. In to ni bila hipokrizija. Stoiki so res verjeli, da so iskreni, hkrati pa so bili lastniki sužnjev. Živeli so namreč v svetu, ki je bil tako razdeljen na dve plasti, da med njima ni bilo nobenega iskrenja,” je dejal.

Svetlič je pojasnil, da pa gre v krščanstvu za “ločitev na spiritualni svet.” “Tukaj boste našli vse koncepte, ki so v skladu s človekovimi pravicami: bogopodobnost; vsi smo enaki, ko smo v Kristusovem telesu; Grk, Rimljan in Jud – vsi bodo enaki. Ko pa spregovori Nova zaveza o politični realnosti, imate drugo zastavitev: ženske bodite poslušne moškim; sužnji se bojte gospodarjev in tako naprej. Se pravi govorimo o neki ločnici med dvema svetovoma, neki zelo vodotesni ločnici med njima, da ne prihaja do iskrenja, zaradi katere nihče ne ugotovi, da je nastalo protislovje. Hkrati živimo svet, v katerem trdimo A in izvršujemo ne-A in nihče ne vidi v tem nobenega problema,” je dodal.

In ko je ta ločnica ali ovira izpadla, se je lahko zgodila tudi francoska revolucija. Zakaj, pojasnjuje Svetlič z besedami: “Ko se je nekdo nekega jutra zbudil in rekel ‘pa saj to ne gre skupaj’ in se vprašal: A smo enaki, a nismo enaki? Nastala sta napetost in iskrenje, ki sta zahtevala spremembo. Podobno je s sužnjelastništvom 19. stoletja, ko je nekega dne nekdo moral umakniti to oviro in opozoriti na protislovje. Prej tega protislovja ni nihče videl. To so naporni koraki. In kot pravi Lynn Hunt: “Ne bo se končalo.” Vprašanje je, kam se bo etična subjektiviteta širila. Danes morda živimo v nekem svetu, kjer ravno tako delamo neko izključujočo gesto, ki se je ne zavedamo. Težko si očitamo, da smo zaradi tega nemoralni. Recimo, da smo barvno slepi, imamo neko slepo pego, zaradi katere nečesa ne vidimo.”

Vlasta Nussdorfer pa je opozorila, da “zgodovina pozna enakost, vendar pa, ko se vprašamo, kdaj so ženske postale enake moškim, se spomnimo na to, da so bile dolgo brez volilne pravice, brez mnogih pravic. Še pred kratkim smo govorili o ženskih kvotah kot nuji, da smo lahko odšli na volitve. To se mi upira in zdi se mi poniževalno, da moramo govoriti o kvotah, ker niso samoumevne. Potem so tu pravice otrok. Tudi konvencija o pravicah otrok je zelo mlada. Torej otroci niso bili bitja z vsemi pravicami, ki pripadajo prav njim. Tudi danes lahko prav tako žalostno govorimo o sužnjelastništvu pri delavcih, pri mnogih, ki prihajajo k nam in so brez pravic, brez zaslužka, brez počitka. Veliko sodobnih kršitev človekovih pravic bi danes lahko enačili s preteklimi. Govorimo tudi o prodaji delov teles, žensk, otrok, trgovina z ljudmi kar cveti, begunske krize … To so pravzaprav obrazi sodobnosti. Danes smo na žalost na neki točki, ko mnogi zapustijo domove, kjer so brez pravic in iščejo obljubljene dežele tam, kjer jih najbrž še nekaj časa ne bodo našli.”

Človekove pravice so sebičen koncept
Človekove pravice so tako pravzaprav sebičen koncept. Mogoče se zato sprožajo tako močna čustva, ko zaslutimo, da se kršijo. Vendar je bistveno za njihovo splošno delovanje, da to sebičnost dopustimo in priznamo tudi drugim.

“Človekove pravice nehote ali pa implicitno vsebujejo neki element sebičnosti bodisi v smislu preračunavanja, kaj zame pomeni biti human v nekem določenem trenutku, kaj mi prinaša, kaj pa moje pravice, kaj to pomeni zame. Ob tem pa moramo vselej tehtati med splošnim, obče dobrim in obče človeškim ter našimi individualni položaji,” izpostavlja Ksenija Vidmar Horvat in opozarja, da je pri upoštevanju obče dobrega za nas položaj slabši.

“Ker živimo v družbi, v kateri je nagrajevanje za naše odločitve in dejanja precej hitro in instantno, medtem pa delovanje v dobro človeštva ni takoj vidno in je težko izmerljivo v kratkem času. Kot kažejo novejše raziskave, ki prihajajo iz nevroznanosti, so naše reakcije povezane s presojo, ki je skorajda nezavedna in se po njej sprašujemo ali bo naše ravnanje sploh naredilo kakršnokoli spremembo. Običajno potem ugotovimo, da najverjetneje ne, iz česar potem sledi naša pasivnost. Skratka smo v neki nenavadni situaciji. Po eni strani vemo več o človekovih pravicah, vemo več o kršenju človekovih pravic, po drugi strani pa smo na nek način ravno zaradi informiranosti, oziroma zaradi kulture mnenj o vsem, bolj paralizirani,” je dodala.

Empatija se ni izčrpala
Kljub pesimizmu, ki ga občutimo ob kršitvah človekovih pravic je Lynn Hunt v svoji knjigi optimistična, hkrati pa opozarja na velike in mučne izzive: “Empatija se ni izčrpala, kot trdijo nekateri. Postala je še močnejša sila dobrega kot kadarkoli prej. A nasprotujoči učinek nasilja, bolečine in dominacije je prav tako večji kot kadarkoli doslej.”

Človekove pravice so naš edini skupen branik pred temi pogubami. Še naprej moramo razvijati njihovo različico iz 18. stoletja in pri tem zagotoviti, da beseda “človekove” v Splošni deklaraciji človekovih pravic ne vsebuje nobenih dvoumnosti, ki jih ima beseda “človek” oziroma “moški” v pojmu “pravice človeka”. Razvoj pravic se nadaljuje, toda kot vedno z velikim nestrinjanjem o tem, kako naj poteka: pravica ženske do izbire nasproti pravice zarodka do življenja, pravica do dostojne smrti nasproti absolutni pravici do življenja, pravice oviranih oseb, istospolnih, otrok in živali – razprav ni in ne bo konec.

Aktivisti za človekove pravice iz 18. stoletja so svoje nasprotnike lahko obsojali kot brezčutne tradicionaliste, ki želijo ohranjati družbeni red, utemeljen na neenakopravnosti, posebnostih in preteklih običajih in ne na enakopravnosti, univerzalnosti in naravnih pravicah. A nič več nimamo možnosti, da zgolj zavrnemo stare poglede. Ko so človekove pravice postale splošno priznane, smo se morali na drugi strani boja zanje soočiti s svetom, ki ga je ustvarilo to prizadevanje. Ugotoviti moramo, kako ravnati z mučitelji in morilci, kako v prihodnje preprečiti njihova dejanja, obenem pa priznati, da so del nas. Ne moremo jih tolerirati niti razčlovečiti, v knjigi Iznajdevanje človekovih pravic še piše Huntova.

Aleksander Čobec


11.06.2018

Restavriranje likovne dediščine

V Evropskem letu kulturne dediščine se bomo tokrat posvetili restavriranju likovne dediščine, kot to že več kot pet desetletij počne mag. Ivan Bogovčič, konservatorsko-restavratorski svetnik, ki sta se mu v začetku 90-ih let preteklega stoletja, v Restavratorskem ateljeju Bogovčič, pridružila sinova Jure in Luka Bogovčič. Ivan Bogovčič je prejel več uglednih priznanj in nagrad, med njimi leta 1980 jugoslovansko plaketo za delo na področju spomeniškega varstva, dve Steletovi priznanji in Steletovo nagrado za življenjsko delo na področju ohranjanja kulturne in naravne dediščine, ki jo podeljuje Slovensko konservatorsko društvo. Jedro delovanja Restavratorskega ateljeja Bogovčič je restavriranje oltarjev, fresk in stenskih slik, slik na platnu in na lesenih nosilcih ter mozaikov. O posameznih primerih, ki sta jih sogovornika opisala z izjemnim strokovnim ozadjem in s širokim referenčnim poljem, ki sega v umetnostno zgodovino in na področja liturgike ter o izvirnih in inovativnih pristopih k reševanju konkretnih restavratorskih problemov, smo se z Ivanom in Luko Bogovčičem pogovarjali pred mikrofonom oddaje Ars humana. Vabimo vas k poslušanju! Luka Bogovčič pri delu, foto: Matjaž Škerjanec


04.06.2018

Kako glasen je človeškemu ušesu neslišen svet? Ustvarjanje in zaznavanje zvoka med živalmi

Ljudje s prostim ušesom slišimo omejen del zvokov, ki jih ustvarja živalski svet. Zelo glasno pa je tudi v tistem delu spektra, ki ga ne slišimo. Nas zvoki, ki jih ne zaznavamo, vendarle nekako 'zaznamujejo', ali gredo mimo nas? Nas živali, ki se oglašajo na nam neslišnih frekvencah, 'slišijo'? Gost oddaje, v kateri bomo govorili o načinih ustvarjanja in zaznavanja zvoka med živalmi, bo dr. Tomi Trilar, vodja Kustodiata za nevretenčarje pri Prirodoslovnem muzeju Slovenije. Z njim se bova pogovarjali Tina Kozin in Saška Rakef.


28.05.2018

Mitja Saje o kitajski zgodovini

Dr. Mitja Saje je eden izmed soustanoviteljev Oddelka za azijske in afriške študije na Filozofski fakulteti. Kot popotnik je prepotoval precejšen kos sveta in še dandanes potuje. Po univerzitetni diplomi iz ekonomije se je posvetil študiju kitajske zgodovine in o njej objavil več znanstvenih del, med drugim leta 2015 pri Slovenski matici Zgodovino kitajske. O obsežni in neskončni temi bo profesor Saje več in zgoščeno povedal v oddaji Ars humana, v pogovoru, ki bo segel od poselitve Azije do prihodnosti Kitajske. Z uglednim sinologom se je pogovarjal Marko Golja. Vabljeni k poslušanju tukaj in zda. Foto: Nina Slaček, Radio Slovenija


21.05.2018

DIGITALNO IN PREDIDIGITALNO OBČUTENJE MESTA

»Na kaj smo v prostoru, v katerem se pogosto nahajamo, najbolj pozorni? Na hrup in zvoke, na podobe in barve, na vonje ali morda na otip predmetov, ki se jih med hojo dotikamo, ali tal, po katerih hodimo?« Kako se čutno zaznavanje urbane krajine spreminja iz roda v rod? In ali na dinamiko naših zaznav okolja vplivajo digitalne tehnologije in različne digitalne tehnološke naprave? V oddaji Ars humana predstavljamo raziskavo Čutne transformacije in transgeneracijski okoljski odnosi v Evropi med letoma 1950 in 2020. Raziskava poteka v treh evropskih mestih, in sicer v Brightonu v Veliki Britaniji, v Turkuju na Finskem in v Ljubljani. Z nami v studiu: vodja izvedbe raziskave v Sloveniji profesor Rajko Muršič ter raziskovalca Blaž Bajič in Sandi Abram. Avtor fotografije: Sandi Abram


14.05.2018

V dialogu z novim prevodom Iliade

Kako pomembna je Iliada, ep o trojanski vojni, ki naj bi jo v 8. stoletju pred Kristusom ustvaril skrivnostni starogrški pevec Homer, za evropsko civilizacijo in kakšne so posebnosti novega prevoda Iliade, ki ga je po skoraj sedemdesetih letih od prevoda Antona Sovreta pripravila klasična filologinja Jelena Isak Kres – bodo med drugim v Ars humani razmišljali akademik, doktor literarnih znanosti in klasični filolog Kajetan Gantar, doktor David Movrin, profesor na oddelku za klasično filologijo ljubljanske Filozofske fakultete in seveda avtorica prevoda, ki je letos izšel v zbirki Kondor založbe Mladinska knjiga, Jelena Isak Kres. Vir foto: wikipedia


07.05.2018

Demokratična in pravna država

Demokratična oblika oblasti in načelo pravne države sta zapisana v prvem in drugem členu naše Ustave. Vsaka demokratična kultura je živ organizem, ki mora najti ravnovesje med napetostmi, položenimi v ustavna načela, s čimer se oblikuje interpretacija, ki je za izzive skupnosti najprimernejša. S čim je povezano razumevanje pravne države in kaj je bistvo demokratičnega mišljenja, sta vprašanji, na kateri sta odgovorila dr. Rok Svetlič in Jan Zobec. Pogovor je vodil Marjan Kovačevič Beltram.


30.04.2018

O zgodovini in dediščini praznika dela na Slovenskem

Kako je praznik dela oblikoval identiteto delavskih skupnosti na Slovenskem? Kako je s svojim obredjem in simboli tako rušil kot utrjeval razmerja politične moči? In kako je v svoji pisani zgodovini – od nekdaj ključnega paradigmatskega praznika v socializmu do današnje 'priložnosti za nekajdnevni oddih' – ustvaril pisano paleto nesnovne dediščine?


23.04.2018

Kako (pre)živeti kot založnik danes?

Področje založništva je v zadnjih desetletjih doživelo odločilne spremembe, v mnogočem povezane s prehodom na digitalno tehnologijo. Te so zaznamovale tudi slovenski založniški prostor, ki pa ga, v razmerju do mednarodnega, določajo tudi nekatere posebnosti. Predstavljamo jih v oddaji, ob tem pa izpostavljamo tudi razliko v strukturi in delovanju velikih in malih založnikov ter se vprašamo, kaj je tisto bistveno, kar omogoča preživetje založniku tukaj in zdaj. Gosta v studiu sta pisatelj, prevajalec, urednik in univerzitetni predavatelj dr. Andrej Blatnik ter Irena Miš Svoljšak, vodja uredništva na Miš založbi.


16.04.2018

Na stičišču tistih, ki so med prvimi kovali železo

Prebivalci ozemlja sedanje države so bili v 1.tisočletju pr.n.št. med prvimi v Evropi, ki so znali kovati železo v obdobju pred prihodom starih Rimljanov v stoletju, dveh pred začetkom našega štetja. Ozemlje je bilo blizu meje med interesnimi sferami etruščanske na zahodni in grške civilizacije na vzhodni strani. Nekatera ljudstva so že poznala pisavo in denar kot menjalno sredstvo. Starejšo in mlajšo železno dobo kot stičišče predantičnih svetov med italskimi in grškimi, predvsem pa med mediteranskimi in srednjeevropskimi dogajanji, v pogovoru poskušajo ovrednotiti trije arheologi, avtorja stalne razstave "Železnodobne zgodbe s stičišča svetov" v Narodnem muzeju Slovenije v LJ, kustosa za prazgodovino dr.Peter Turk in dr.Boštjan Laharnar, ter doc.dr. Matija Črešnar z Odd. za arheologijo z ljubljanske Filozofske fakultete. Povezuje Goran Tenze. Na fotografiji Uroša Acmana izsek razstave »Železnodobne zgodbe …« v Narodnem muzeju Slovenije v Ljubljani, ki MMC RTVSLO dovoljuje objavo fotografije izključno za aplikacijo 4D.


09.04.2018

Literatura za otroke in mladostnike kot izziv in vzgojni potencial

Če že ne prej, pa vsaj enkrat v letu, ob mednarodnem dnevu knjige za otroke, ta pomemben segment literarnega ustvarjanja in založniške dejavnosti postavimo v središče. Knjiga prav gotovo ostaja eden najpomembnejših sopotnikov vzgoje in izobraževanja. Predvsem beletristika za najmlajše in mlade odrasle pa je v času digitalnih medijev, kratkih besedilnih in video sporočil, emotikonov in kratic nadvse pomembna za najmlajše bralstvo, še bolj pa mlade odrasle, ki v knjigi še vedno najdejo svojega tihega sogovornika in razumevajočega sopotnika. Govorimo namreč o življenjskem, ki je podvrženo hitrim značajskim spremembam in spremembam generacijskih značilnosti. Tem metamorfozam najbolj vihravega življenjskega obdobja pa mora slediti tudi literatura, če želi ustrezno spregovoriti z mladim bralcem. Avtor oddaje Klemen Markovčič. O izzivih in vzgojnih potencialih literature za otroke in mlade pa razmišljajo – Peter Svetina, pesnik in pisatelj, Irena Lukan Matko, Mladinska knjiga in Irena Miš, Založba Miš.


19.03.2018

Mejniki lutkovne umetnosti

Ob prihajajočem svetovnem dnevu lutk smo se spomnili na bogato zgodovino lutkovne umetnosti v našem prostoru. Skozi njene mejnike nas je vodil Edi Majaron, mislec in praktik lutkovnega gledališča, čigar delo je prežeto z vero v lutko. Avtor fotografije: Miha Fras


02.04.2018

Romano Guardini: mislec krščanske eksistence

Na velikonočni ponedeljek predstavljamo enega najvplivnejših teologov prejšnjega stoletja Romana Guardinija. Letos mineva 50 let od njegove smrti. Guardini se je rodil leta 1885 v Veroni v Italiji. Kmalu po njegovem rojstvu se je družina preselila v Nemčijo, kjer je preživel večino svojega življenja. Kot Italijan je mislil in pisal nemško. V njem sta se stapljala mediteranski in germanski svet, kar mu je omogočilo, da je resničnost dojemal na celovit način. V svojih teoloških in filozofskih delih je pisal o Danteju, Michelangelu, Hölderlinu, Rilkeju pa tudi o Platonu, Avguštinu, Pascalu, Kierkegaardu in Dostojevskem. Guardini je s svojim mišljenjem žive konkretnosti, ki se vedno dogaja v polarnih nasprotjih, neizbrisno zaznamoval katoliško teologijo 20. stoletja. O njem je svetovno znani slovenski sakralni umetnik in teolog Marko Ivan Rupnik zapisal: »Kaže, da je najizvirnejši in najbolj celostni teolog moderne dobe v katoliški Cerkvi prav Romano Guardini«. To je prepoznala tudi Cerkev sama, saj se je decembra lani v Münchnu začel postopek za njegovo beatifikacijo. Gost oddaje je Helmut Zenz, nemški teolog in mag. političnih ved, poznavalec Guardinijevega življenja in dela.


26.03.2018

Ob desetletnici revije Kairos

Slovenska revija za psihoterapijo Kairos izhaja že dobrih deset let. V uvodniku prve številke je njen dolgoletni odgovorni urednik mag. Miran Možina pojasnil, da je kairos grška beseda za milostljiv, dobrotljiv, naklonjen, ugoden trenutek, ko se nekaj porodi. Da je revija opravičila svoje ime in da je bila že na začetku metodološko pluralno zasnovana, med drugim ponazarja informacija, da sta že v prvi številki izšli vsebinsko zelo različni razpravi kot sta Arhetipi in kolektivno nezavedno ter Uporaba dihanja v psihoanalizi. Ob mag. Možini je drugi gost v oddaji njen glavni urednik, klinični psiholog in psihoterapevt dr. Bojan Varjačić Rajko, z njima se je pogovarjal, v živo, Marko Golja.


12.03.2018

Do Pariza in nazaj: Vladimir Levstik in francoska književnost

Leta 1983, ob izidu druge izdaje romana Višnjeva repatica Vladimirja Levstika je pisateljica in prevajalka Gitica Jakopin med drugim napisala: »Vladimirju Levstiku, enemu naših najzaslužnejših prevajalcev – med prvimi ne le po obsegu in kvaliteti svojega dela, temveč tudi po globokih brazdah, ki jih je zaoral v ledino te umetnosti in s tem poznejšim prevajalcem utrl tako rekoč vse poti – danes nihče ne odreka tega mojstrstva, nasprotno; skoraj ga ni prevajalca, ki bi se zdaj lotil katerega od temeljnih del svetovne književnosti, a se ob tem po načinu dela in temeljitosti priprav ne bi mogel zgledovati po Levstiku.« Levstik nam je približal ne le zakladnico ruske literature, po čemer je najbolj znan, pač pa tudi francoske. Njegov prevajalski opus iz francoščine sestavljajo šest francoskih in en belgijski roman, pesem in drama. Toda francoska kultura je Vladimirja Levstika zaznamovala večplastno, saj se je dotaknila tudi njegovega leposlovnega ustvarjanja. Tudi o tem se, med drugim, lahko podučimo iz monografije Do Pariza in nazaj: Vladimir Levstik in francoska književnost. Podpisala jo je dr. Florence Gacoin-Marks in predstavlja prvo monografijo, posvečeno Levstiku. Več o vprašanjih, ki jih odpira, pa v oddaji.


05.03.2018

O lezbičnem gledališču v Sloveniji

Kam vse sega pojem lezbičnega gledališča tako v širšem sociološkem smislu – kot pojav v slovenski družbi – kot tudi na ozkem teatrološkem področju? To je le eno od vprašanj, ki jih zastavlja razprava O lezbičnem gledališču v Sloveniji, prva tovrstna raziskava v našem in širšem prostoru balkanske regije. Razprava je bila objavljena v akademski reviji Amfiteater, ki jo izdajata Slovenski gledališki inštitut in AGRFT, o uprizoritvenih oblikah lezbičnega gledališča v našem prostoru od devetdesetih let 20. stoletja dalje pa smo se pogovarjali z avtorico raziskave, raziskovalko na AGRFT in dramaturginjo Majo Šorli, kritičarko in dramaturginjo Zalo Dobovšek ter sociologinjo, pisateljico in aktivistko Suzano Tratnik.


26.02.2018

Alojzija Zupan Sosič o T/teoriji pripovedi

Literarna zgodovinarka in teoretičarka Alojzija Zupan Sosič se je na začetku svoje znanstvene poti sicer ukvarjala z erotiko v slovenski liriki, toda kmalu je v ospredje njenega znanstvenega dela stopilo preučevanje (sodobnega slovenskega) pripovedništva. Konec lanskega leta je objavila znanstveno monografijo Teorija pripovedi. V njej je predstavila različne metodološke usmeritve in literarnoteoretske koncepte, tako da njeno delo pomeni bogato predstavitev oziroma sintezo celotnega področja. Avtorica ponuja tudi nove rešitve in hkrati zastavlja vrsto vznemirljivih vprašanj, na katera je domača literarna veda zelo redko odgovarjala, na primer o težavah in nerazrešljivosti pri interpretacijah. Za nameček je marsikatero poglavje podkrepila z razumljivimi in tehtnimi razlagami literarnih del. Tako Teorija pripovedi ne nagovarja le stroke in študentov, ampak vse, ki jih zanimajo, vznemirjajo in vabijo pripovedi. Več o monografiji je avtorica povedala v oddaji Ars humana, v pogovoru v živo z Markom Goljo. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj. Foto: Robert Balen/Večer


19.02.2018

Kulturni bazar 2018 - deseti ediciji na pot

Kulturni bazar, najpomembnejši, vsakoletni dogodek na polju kulturno-umetnostne vzgoje pri nas, bo letos aprila upihnil deseto svečko. Skozi leta se je ves čas spreminjal in dopolnjeval z namenom, da bi čim širše, v zadnjem času pa tudi vse bolj poglobljeno osvetlil nezanemarljivi pomen tovrstne vzgoje za človekov celostni razvoj in to v njegovem najzgodnejšem obdobju. Hkrati pa Kulturni bazar prav z letošnjo edicijo prehaja iz pretežno predstavnika ponudbe v izobraževalno platformo s strokovnim usposabljanjem pedagoški javnosti. S tem pa, lahko rečemo, dosega enega svojih temeljnih ciljev. Da bi torej kultura in umetnost postali sistemski sopotnici vzgoje in izobraževanja pri nas. Avtor oddaje Klemen Markovčič. O Kulturnem bazarju pa razmišljajo – Nataša Bucik, Ministrstvo RS za kulturo, Ana Petrovčič, koordinatorica Kulturnega bazarja in Staša Tome, Prirodoslovni muzej Slovenije.


12.02.2018

Kako uvajati kulturo kritičnega diskurza in odprte komunikacije?

V oddaji smo govorili o neurejanju državnosti, kar se kaže v družbenih spopadih in nezmožnosti učinkovitega spoprijema z družbenimi razmerami. Ali višja kulturna raven intelektualnih razprav in večja pripravljenost na dialog lahko pripomoreta k razrešitvi tega stanja? Na to smo skušali odgovoriti v pogovoru z dr. Franetom Adamom, ddr. Igorjem Grdino in dr. Deanom Komelom. Z njimi se je pogovarjal Marjan Kovačevič Beltram.


05.02.2018

Kako praznujejo države

Ob 8. februarju, slovenskem kulturnem prazniku, prisluhnite pogovoru o državnih praznikih. V njem gostje etnologi razmišljajo o tem, kako države vzpostavljajo svoje praznične koledarje, kakšna je dinamika političnih ritualov od njihove uvedbe do opustitve, ter kako državni prazniki tvorno vplivajo na svoje praznovalce. Pri tem se primerjalno razgledujejo tako nazaj v času kot po širšem geografskem prostoru ter kritično pretresajo sodobno državno praznično dogajanje v Sloveniji. Gostje: dr. Ingrid Slavec Gradišnik, dr. Božidar Jezernik in dr. Janez Bogataj.


29.01.2018

Srednjeveški knjižni spomeniki

Leto 2018 je v Evropi v znamenju evropske kulturne dediščine, in tokrat govorimo o pomenu in ohranitvi »srednjeveških rokopisnih in tiskanih knjig v arhivih in knjižnicah«. Pravijo jim tudi »knjižni spomeniki«, pri nas premoremo kar nekaj prvovrstnih primerkov takšne kulturne dediščine. O tem V ŽIVO gostji v studiu: profesorici Univerze v Ljubljani, ddr.Nataša Golob in dr.Jedert Vodopivec Tomažič. foto: Knjigoveznica sredi 18. stoletja (vir: l'Encyclopédie Diderot et d'Alembert; 1751-1765 (Wikipedia)


Stran 17 od 42
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov