Kristjani na Bližnjem vzhodu so na stranskem tiru in preganjani

Preganjanje zaradi vere je eden izmed osrednjih, mogoče celo osrednji razlog za preganjanje ljudi v svetu. Papež Frančišek je denimo na simpoziju o verski svobodi z naslovom Verska svoboda v mednarodnem pravu in svetovni konflikt vrednot, dejal: “Preganjanje kristjanov je danes celo silovitejše kot v prvih stoletjih Cerkve in obstaja več kristjanov mučencev kot v takratni dobi. In to se dogaja več kot 1700 let po Konstantinovem ediktu, ki je kristjanom podelil svobodo do javnega izpovedovanja njihove vere”. Ob mednarodnem dnevu spomina na žrtve nasilja zaradi vere, ki ga je za 22. avgust razglasila generalna skupščina Združenih narodov, smo v oddaji 3. programa Radia Slovenija Ars humana predstavili zgodbo Sare Bevc Jonan, kaldejke, ki je prebegnila iz Bagdada v Slovenijo in sirskega meniha Jacquesa Murradda, ki so ga ugrabili pripadniki organizacije islamska država.

“To so bili najlepši trenutki v mojem življenju, ko si v svoji domovini, med ljudmi, ki jih imaš rad,” se spominja otroštva Bevc Jonanova, ki je leta 2003 pribežala iz Bagdada. Zbežala je, ker je kristjanka, pripadnica iraške kaldejske skupnosti. Danes živi in dela v Sloveniji, z leti pa je odlično osvojila tudi slovenski jezik. “Slovenija je zame mir in lepota. Moramo biti ponosni in hvaležni, da smo tu in paziti nanjo.”

Posledice Zalivske vojne

“Hodili smo k maši in praznovali božič ter veliko noč. Razmere so se občutno poslabšale po Zalivski vojni leta 1991. Sčasoma smo dojeli, da naših življenj ne bomo mogli več nadaljevati. Vsak si zasluži živeti v miru, spoštovanju in dostojanstveno. Ker so nas napadli Američani in določene evropske države, smo postali kristjani tarča nasilja. Kadar sva z materjo hodili po ulici, so v naju metali kamenje in naju poniževali. Na delovnem mestu smo bili diskriminirani. Bili smo v svoji lastni domovini, a hkrati tujci.”

Odločitev za beg je zorela več let in ves čas smo upali, da se bodo razmere izboljšale. Na odhod so se pripravljali osem let. “Ni bilo enostavno. Pobeg je bil nekaj najtežjega, kar si lahko predstavljate. V Slovenijo so prispeli leta 2003, pri čemer so bili deležni pomoči prostovoljcev in slovenske Karitas, slovenske Filantropije in Jezuitskega združenja za begunce, ki ji bodo vedno hvaležni,” pripoveduje Sara Bevc Jonan.
Kaldejska skupnost v Iraku je v izrazito slabih razmerah. Pred leti so vse kristjane izgnali iz Mosula na severu Iraka, tako so njeni sorodniki zbežali v Kurdistan, zdaj pa se ne upajo vrniti v Mosul. “Kristjani so na Bližnjem vzhodu na stranskem tiru. Pozabljeni ali pa preganjani so. Ni mi jasno, od kod izvira to sovraštvo. Gre preprosto za sovraštvo.”

Štiri desetletja pomoči preganjanim

“Pomagali smo, kakor koli smo lahko,” pripoveduje pater Robin Schweiger, ki vodi Jezuitsko združenje za begunce v Sloveniji. “Gospa Sara je primer, kako se nekdo potrudi, integrira in vključi v skupnost. Odlično govori slovenski jezik in ima zaposlitev.” Na eni strani je žalostna zgodba, po drugi pa ne, saj je iz preganjanja in žalostne usode ustvarila novo življenje.

Jezuitsko združenje za begunce je v štirih desetletjih po svetu pomagalo vsakomur, ne glede na veroizpoved, narodnost ali politično prepričanje, v Sloveniji deluje od leta 2002.

“Zavedati se moramo, da živimo v stabilni, urejeni, evropski demokratični družbi,” ob mednarodnem dnevu spomina na žrtve nasilja zaradi vere opozarja direktor Urada za verske skupnosti dr. Gregor Lesjak. “Slovenija ima visoko stopnjo verske svobode. Vlada je letos ustavila delovanje sveta za dialog o verski svobodi, saj predstavniki registriranih verskih skupnosti niso predložili gradiva za obravnavo na seji. Niso zaznali kršitev oziroma problemov, ki bi bili povezani z versko svobodo, kot človekovo pravico. Ob tem se ne razumimo narobe, prav vsaka verska skupnost ima svoje težave. Niso pa te povezane z uresničevanjem temeljne človekove pravice do verske svobode.”
Težko vprašanje je bila reka beguncev leta 2015, ki se je sprehodila čez Slovenijo. “Na spletu se je razmahnil sovražni govor, zoper katerega pa država takrat ni ukrepala. Takrat se mi zdi, da so nekatere verske skupnosti, z islamsko na čelu, nosile veliko breme sovražnega govora,” dodaja dr. Lesjak.

Ko te iz krempljev ISIS rešijo muslimani

Jacques Murrad je bil ujetnik islamske države v Siriji. V slovenskem prevodu je pri založbi Emanuel izšla knjiga Menih v vrtincu Sirske vojne. Sirskega meniha in duhovnika iz samostana Mar Musa so 21. maja 2015 ugrabili pripadniki organizacije Islamska država. Po petih mesecih ujetništva in številnih trenutkih, ko je bil prepričan, da ga bodo ubili, mu je uspelo pobegniti ob pomoči prijateljev muslimanov. Kljub doživetemu nasilju, poudarja potrebo po dialogu in ni sovražen.

“Nasprotno od tega, kar trdijo mediji in posamezniki, vera v Siriji ni verska vojna. Mediji bi radi prikazali vero kot vzrok vojne, a to ni res. Vera, vsaka vera je šola morale, šola miru, usmiljenja, sobivanja v prijateljstvu. Danes slišimo, da je islam vera nasilja in vojne, a to ni res, čeprav zgodovina pozna tudi takšne primere. Ti primeri ne predstavljajo resničnosti naših narodov in resničnosti muslimanskega sveta. Mislim, da kdor želi gledati pozitivno, bo videl pozitivno, kdor pa želi gledati negativno, bo videl vse negativno.”

Tako kot pripadniki Islamske države, pripoveduje Murrad, v Koranu, v surah iščejo samo tiste verze, ki spodbujajo k nasilju, ubijanju, preklinjanju drugih … “A Islamska država ni islam. To lahko rečem, saj smo vse to doživeli. Kazanje s prstom na islam zaradi atentatov, ki so se npr. zgodili v Evropi, tudi ni na mestu. Neki arabski pregovor pravi, da prsti na roki niso enaki. Isto velja za ljudi, vsak je drugačen, vsak ima svojo osebnost. Če obstajajo fanatične skupine, nasilne skupine, to še ne pomeni, da so vsi muslimani takšni. Če so nekateri kristjani nasilni, to še ne pomeni, da so nasilni vsi kristjani. Ne smemo posploševati,” dodaja Murrad.

Delo za mir

Naša odgovornost je, da okrepimo vrednost človečnosti, spoštovanja sočloveka, pravičnosti in se posvetimo delu za mir, je prepričan sirski menih. “Po izkušnji, ki sem jo doživel, želim posredovati naprej prav to sporočilo. Izkušnja ujetništva me je utrdila in okrepila v prepričanju, da se moram truditi za dialog, za prijateljsko sobivanje. Bil sem v srcu islamske države. Doživel sem jo na svoji koži, doživel sem vse oblike trpljenja, ki si jih lahko predstavljate za ujetnika Islamske države. A vse to me je le še utrdilo v prepričanju o nujnosti in pomembnosti dialoga, da smo v dialogu z našimi brati muslimani. Naš svet je velik. Muslimani predstavljajo velik del prebivalcev na zemlji. Čemu bi se torej bojevali proti njim? Vojne se ne bi nikoli končale.”

Pričevanje menih a Murrada je priložnost, da se seznanimo z realnostjo, je prepričan pater Robin Schweiger: “Dialog življenja je ravno to, da so ga rešili prijatelji muslimani. Več stvari nas v življenju povezuje kot pa ločuje.” Francosko Jezuitsko združenje za begunce vodi program, v katerem številne verske begunce za nekaj mesecev sprejmejo francoske družine. “Tam se umirijo in vživijo v novo okolje, to je spodbuda za mirnejši in pravičnejši svet.”

Nihče se ne bi smel zaradi vere ali drugačnega svetovno-nazorskega prepričanja počutiti drugače, slabo, dodaja direktor Urada za verske skupnosti dr. Gregor Lesjak. “Daleč od tega, da je sekularizacije proces iz vernosti v nevernost. Vera se preoblikuje, ne pa izginja. Poleg postmodernih prvin tradicionalna vera vztraja in se prilagaja. Za afirmacijo tega, kdo in kaj smo, bomo vsi največ storili s svojimi dobrimi deli.”