Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tradicionalni literarni večer Društva slovenskih pisateljev, prenos iz Rašice
Tradicionalni literarni večer Društva slovenskih pisateljev, prenos iz Rašice
Na Slovenski pisateljski poti, ki povezuje kraje, povezane s pisateljskimi imeni, je pokrajina, kjer so se nam »zgodili« najznamenitejši možje jezika in pisane besede. Ki so nam dali DOM – V JEZIKU
V Velikolaški pokrajini se namreč stekajo spominske poti h krajem z domovi Trubarja, Levstika, Stritarja, do bližnjega Jurčiča idr. Smo tu, kjer je, v zapisani besedi in v sami njeni izreki, sploh lahko začela nastajati tudi sama SLOVENSKA PISATELJSKA POT.
Orjak velikega srca, vere in znanja, Primož Trubar, nam je z Nemškega, iz oddaljenih stavnic in tiskarn, nekoč pritovoril naš jezik, razodet v posebej za ljudstvo tiskanih knjigah.
In to skritih in varnih pred vlago – kar v sodih, ki so jih prenašali osliči. In s tem popotnim dejanjem postavil dom z prihodnje rodove. DOM V JEZIKU.
V tej literarni pokrajini so se rodili še znameniti jezikoslovci in slovničarji , pisec prvih slovstvenih razprav o slovenskem jeziku, Stritar, vsestranski duhovni preporoditelj, časnikar, pesnik in pisatelj Levstik, slovstveni zgodovinar Ivan Prijatelj, pa Jože Javoršek, zelo blizu, v Hrovači, pa frančiškanski pater in jezikoslovec Stanislav Škrabec.
Pisatelji te pokrajine so nas torej vse od 16. stoletja dalje, vodili po poteh do znanja in razsvetljene vere, nam podelili jezik, v katerem se počutimo danes doma. Nam v njem uredili postopno še izreko in slovnico in nas povabili k branju prvih povesti, prvega romana, prvih slovstveno – literarnih zvrsti v domačem jeziku. …
Danes imamo tako po zaslugi izvirne pisateljske besede svoj dom tudi v jeziku, v njem spoznavamo njegovo bogato izraznost, gojimo vero v pomen in zven domače besede in se iz njega potem podajamo, po poti naše najboljše sodobne literature tudi nazaj v široki svet.
In zato je današnji literarni dogodek s prejemniki in prejemnicami literarnih nagrad leta namenjen torej predvsem spominu na to, kako nam je nastajal – DOM V JEZIKU.
Tradicionalni literarni večer Društva slovenskih pisateljev, prenos iz Rašice
Tradicionalni literarni večer Društva slovenskih pisateljev, prenos iz Rašice
Na Slovenski pisateljski poti, ki povezuje kraje, povezane s pisateljskimi imeni, je pokrajina, kjer so se nam »zgodili« najznamenitejši možje jezika in pisane besede. Ki so nam dali DOM – V JEZIKU
V Velikolaški pokrajini se namreč stekajo spominske poti h krajem z domovi Trubarja, Levstika, Stritarja, do bližnjega Jurčiča idr. Smo tu, kjer je, v zapisani besedi in v sami njeni izreki, sploh lahko začela nastajati tudi sama SLOVENSKA PISATELJSKA POT.
Orjak velikega srca, vere in znanja, Primož Trubar, nam je z Nemškega, iz oddaljenih stavnic in tiskarn, nekoč pritovoril naš jezik, razodet v posebej za ljudstvo tiskanih knjigah.
In to skritih in varnih pred vlago – kar v sodih, ki so jih prenašali osliči. In s tem popotnim dejanjem postavil dom z prihodnje rodove. DOM V JEZIKU.
V tej literarni pokrajini so se rodili še znameniti jezikoslovci in slovničarji , pisec prvih slovstvenih razprav o slovenskem jeziku, Stritar, vsestranski duhovni preporoditelj, časnikar, pesnik in pisatelj Levstik, slovstveni zgodovinar Ivan Prijatelj, pa Jože Javoršek, zelo blizu, v Hrovači, pa frančiškanski pater in jezikoslovec Stanislav Škrabec.
Pisatelji te pokrajine so nas torej vse od 16. stoletja dalje, vodili po poteh do znanja in razsvetljene vere, nam podelili jezik, v katerem se počutimo danes doma. Nam v njem uredili postopno še izreko in slovnico in nas povabili k branju prvih povesti, prvega romana, prvih slovstveno – literarnih zvrsti v domačem jeziku. …
Danes imamo tako po zaslugi izvirne pisateljske besede svoj dom tudi v jeziku, v njem spoznavamo njegovo bogato izraznost, gojimo vero v pomen in zven domače besede in se iz njega potem podajamo, po poti naše najboljše sodobne literature tudi nazaj v široki svet.
In zato je današnji literarni dogodek s prejemniki in prejemnicami literarnih nagrad leta namenjen torej predvsem spominu na to, kako nam je nastajal – DOM V JEZIKU.
Tudi to sobotno jutro bodo naše druženje krojili z glasbo povezani spomini. V studiu se nam je pridružil Bogdan Lorber, specialist nevrolog, vodja dejavnosti za epilepsijo odraslih na ljubljanski Nevrološki kliniki, zdravnik, katerega družica je že vse od malih nog glasba. In violina. Na fotografiji: Bogdan Lorber, specialist nevrolog
Aktiv delavcev in delavk v kulturi je na četrti akciji za kulturo pripravil teater. Oder je bilo ministrstvo za kulturo, protestniki pa občinstvo. S seboj so prinesli stole, se posedli pred ministrstvo in vanj zrli 15 minut s pričakovanjem, ali se bo kaj zgodilo, ali bo kdo prišel iz ministrstva in z njimi vzpostavil dialog, ki ga ni bilo. Državno sekretarko Igancijo Fridl Jarc smo za oddajo Kulturna panorama vprašali, ali bodo povabili protestnike k pogovorom.
Na 19. Lirikonfestu v Velenju so podelili festivalske nagrade in priznanja. Nagrado velenjico - čašo nesmrtnosti 2020 je prejela pesnica Lidija Dimkovska, mednarodno Pretnarjevo nagrado pa literarni zgodovinar Miran Hladnik.
Dr. Zvonka Zupanič Slavec je v izjemni monografiji Ars medici zapisala: »Poglejmo k starim Grkom in njihovemu pojmovanju medicine. Apolon je bil bog glasbe, zlasti igranja na liro in hkrati zaščitnik medicine. Njegova polsestra Atena je kot Atena-Higieia skrbela za zdravje in hkrati navdihovala umetnike. Apolon in Atena sta torej v sebi združevala medicino in umetnost v najširšem pomenu besede.« Več o glasbi v življenju zdravnikov in zdravniškem orkestru Camerata medica nam bo povedal kirurg, prof. dr. Pavle Košorok. Na fotografiji: prof. dr. Pavle Košorok
»Kvartet je mrtev, živel orkester!« In zrastel je orkester. Zdravnikov, drugih zdravstvenih delavcev, študentov medicine, somišljenikov. Naša gostja je bila dr. Mojce Demšar. Njena violina tke glasbo orkestra od prvih let pa vse do danes. Na fotografiji: dr. Mojca Demšar
»Kvartet je mrtev, živel orkester!« In zrastel je orkester. Zdravnikov, drugih zdravstvenih delavcev, študentov medicine, somišljenikov. Orkester je in še vedno igra po vsej Sloveniji, redno nastopa na strokovnih sestankih in drugih zdravniških prireditvah ter seveda za bolnike v Kliničnem centru v Ljubljani. Obogati tudi marsikatero svečanost ljubljanske Medicinske fakultete in se vsako leto predstavi občinstvu s premiernim celovečernim koncertom. O prvih korakih orkestra pripoveduje dr. Bogdan Lorber, vodja dejavnosti za epilepsijo odraslih na ljubljanski nevrološki kliniki. Na fotografiji: dr. Bogdan Lorber (osebni arhiv)
Neveljaven email naslov