Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tradicionalni literarni večer Društva slovenskih pisateljev, prenos iz Rašice
Tradicionalni literarni večer Društva slovenskih pisateljev, prenos iz Rašice
Na Slovenski pisateljski poti, ki povezuje kraje, povezane s pisateljskimi imeni, je pokrajina, kjer so se nam »zgodili« najznamenitejši možje jezika in pisane besede. Ki so nam dali DOM – V JEZIKU
V Velikolaški pokrajini se namreč stekajo spominske poti h krajem z domovi Trubarja, Levstika, Stritarja, do bližnjega Jurčiča idr. Smo tu, kjer je, v zapisani besedi in v sami njeni izreki, sploh lahko začela nastajati tudi sama SLOVENSKA PISATELJSKA POT.
Orjak velikega srca, vere in znanja, Primož Trubar, nam je z Nemškega, iz oddaljenih stavnic in tiskarn, nekoč pritovoril naš jezik, razodet v posebej za ljudstvo tiskanih knjigah.
In to skritih in varnih pred vlago – kar v sodih, ki so jih prenašali osliči. In s tem popotnim dejanjem postavil dom z prihodnje rodove. DOM V JEZIKU.
V tej literarni pokrajini so se rodili še znameniti jezikoslovci in slovničarji , pisec prvih slovstvenih razprav o slovenskem jeziku, Stritar, vsestranski duhovni preporoditelj, časnikar, pesnik in pisatelj Levstik, slovstveni zgodovinar Ivan Prijatelj, pa Jože Javoršek, zelo blizu, v Hrovači, pa frančiškanski pater in jezikoslovec Stanislav Škrabec.
Pisatelji te pokrajine so nas torej vse od 16. stoletja dalje, vodili po poteh do znanja in razsvetljene vere, nam podelili jezik, v katerem se počutimo danes doma. Nam v njem uredili postopno še izreko in slovnico in nas povabili k branju prvih povesti, prvega romana, prvih slovstveno – literarnih zvrsti v domačem jeziku. …
Danes imamo tako po zaslugi izvirne pisateljske besede svoj dom tudi v jeziku, v njem spoznavamo njegovo bogato izraznost, gojimo vero v pomen in zven domače besede in se iz njega potem podajamo, po poti naše najboljše sodobne literature tudi nazaj v široki svet.
In zato je današnji literarni dogodek s prejemniki in prejemnicami literarnih nagrad leta namenjen torej predvsem spominu na to, kako nam je nastajal – DOM V JEZIKU.
Tradicionalni literarni večer Društva slovenskih pisateljev, prenos iz Rašice
Tradicionalni literarni večer Društva slovenskih pisateljev, prenos iz Rašice
Na Slovenski pisateljski poti, ki povezuje kraje, povezane s pisateljskimi imeni, je pokrajina, kjer so se nam »zgodili« najznamenitejši možje jezika in pisane besede. Ki so nam dali DOM – V JEZIKU
V Velikolaški pokrajini se namreč stekajo spominske poti h krajem z domovi Trubarja, Levstika, Stritarja, do bližnjega Jurčiča idr. Smo tu, kjer je, v zapisani besedi in v sami njeni izreki, sploh lahko začela nastajati tudi sama SLOVENSKA PISATELJSKA POT.
Orjak velikega srca, vere in znanja, Primož Trubar, nam je z Nemškega, iz oddaljenih stavnic in tiskarn, nekoč pritovoril naš jezik, razodet v posebej za ljudstvo tiskanih knjigah.
In to skritih in varnih pred vlago – kar v sodih, ki so jih prenašali osliči. In s tem popotnim dejanjem postavil dom z prihodnje rodove. DOM V JEZIKU.
V tej literarni pokrajini so se rodili še znameniti jezikoslovci in slovničarji , pisec prvih slovstvenih razprav o slovenskem jeziku, Stritar, vsestranski duhovni preporoditelj, časnikar, pesnik in pisatelj Levstik, slovstveni zgodovinar Ivan Prijatelj, pa Jože Javoršek, zelo blizu, v Hrovači, pa frančiškanski pater in jezikoslovec Stanislav Škrabec.
Pisatelji te pokrajine so nas torej vse od 16. stoletja dalje, vodili po poteh do znanja in razsvetljene vere, nam podelili jezik, v katerem se počutimo danes doma. Nam v njem uredili postopno še izreko in slovnico in nas povabili k branju prvih povesti, prvega romana, prvih slovstveno – literarnih zvrsti v domačem jeziku. …
Danes imamo tako po zaslugi izvirne pisateljske besede svoj dom tudi v jeziku, v njem spoznavamo njegovo bogato izraznost, gojimo vero v pomen in zven domače besede in se iz njega potem podajamo, po poti naše najboljše sodobne literature tudi nazaj v široki svet.
In zato je današnji literarni dogodek s prejemniki in prejemnicami literarnih nagrad leta namenjen torej predvsem spominu na to, kako nam je nastajal – DOM V JEZIKU.
"Sredi marca sem odšla, kot ponavadi v svojem ritmu samostojne prevajalke, za nekaj tednov na vikend v bližini Umaga. Dva dni pozneje so se zaprle meje, ob vrnitvi domov bi morala v karanteno, najprej 14-, nato 7-dnevno, in tako sem ostala na morju več kot dva meseca in preživela čudovito pomlad, seveda popestreno z dogodki, ki jih je sprožila epidemija oziroma izredne razmere," opisuje v Zapiskih izza meje prevajalka in Sovretova nagrajenka Nives Vidrih svoje preživljanje epidemije na hrvaški strani Istre. Prisluhnete mu lahko nocoj v oddaji Spomini, pisma in potopisi v nedeljo, 21. junija, ob 19.00 na programu Ars.
»Zelo ljuba pesem mi je koroška Kje so tiste stezice. Če bi bila v tem trenutku glasbenik, bi poskušala ustvariti čudovito pesmico Kje je tista kultura, ki je cvetela in se širila v času narodno osvobodilne borbe.« Dr. Zora Konjajev Foto: Grega Žunič
V Ljubljani je leta 1933 nastal znameniti tercet, včasih tudi kvartet sester Stritar, ki je pel na ljubljanskem radiu in na koncertih s plesnim orkestrom Bojana Adamiča. To je bil eden prvih ženskih ansamblov pri nas. Spomine na to obdobje – predvojni Radio in pevsko delovanje sester Stritar obuja najmlajša izmed sestra, 98-letna doktorica Zora Konjajev, pionirka slovenske pediatrije in častna meščanka Ljubljane. Foto: Grega Žunič
Neveljaven email naslov