Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Frankfurtu se zaključuje mednarodni knjižni sejem, največji založniški dogodek na svetu. Po letu 2012 nemški založniki prvič beležijo manjšo rast. Fenomen sejma so letos zvočne knjige, v ospredju raziskovalnih projektov pa je umetna inteligenca in njeni vplivi na založništvo. Sejem je odprla nobelova nagrajenka za literaturo, poljska pisateljica Olga Tokarczuk, častna gostja je Norveška.
Nemcem je uspelo obrniti padanje prodaje. Tiskana knjiga še naprej ostaja najboljši medij za poglobljene zgodbe.
Nemcem je uspelo. Prvič po petih letih so uspeli obrniti padanje prodaje, tiskana knjiga pa se prodaja bolje kot elektronska. Vendar to ne pomeni, da je stanje enako kot pred desetletjem. Razmere najbolje ilustrira vprašanje, ki so ga zastavili v Frankfurtu: ne vemo ali v založništvu doživljamo slabo vreme ali pa smo v času večjih klimatskih sprememb. Ne poznamo še vseh učinkov digitalne dobe.
Predsednik svetovne organizacije za intelektualno lastnino Francis Gurry je dejal, da še ni preteklo dovolj časa za razumevanje učinkov digitalizacije. Industrijska revolucija je bila socializirana šele 100 let pozneje, je izpostavil.
Zasledil sem tudi trditev, da je digitalno v založništvu res stopilo korak nazaj, vendar vztrajno stopa naprej. Ne smemo si zatiskati oči: digitalizacija je eden izmed večjih mejnikov v človekovi zgodovini, ni pa odgovor na vse tegobe. Zdi se, da smo v času vseh možnih povezav bolj nepovezani kot prej. Tudi na področju političnega ali pa še posebej tam. Ni težava v rabi digitalnega ali družbenih omrežij, težava je, ko pozabljamo na preizkušene medije, kot je knjiga. Ko je norveška pisateljica Åsne Seierstad napisala knjigo o množičnem morilcu Breiviku, so jo v Nemčiji spraševali, ali je ni strah, da bo z njo navdihovala ekstremiste. Odgovorila je: če obožujete Breivika, potem ne boste brali moje knjige, ker v njej pokažem na njegovo celovito podobo, tudi šibkosti, ob katerih je jasno, da ni heroj. V virtualnem digitalnem okolju je težko povedati takšno celovito zgodbo. Knjiga je še vedno najboljši medij za poglobljene zgodbe, za razumevanje najtežjih dogodkov. To prednost ima pred digitalnim in zaenkrat še nimamo nadomestila zanjo.
V Frankfurtu se zaključuje mednarodni knjižni sejem, največji založniški dogodek na svetu. Po letu 2012 nemški založniki prvič beležijo manjšo rast. Fenomen sejma so letos zvočne knjige, v ospredju raziskovalnih projektov pa je umetna inteligenca in njeni vplivi na založništvo. Sejem je odprla nobelova nagrajenka za literaturo, poljska pisateljica Olga Tokarczuk, častna gostja je Norveška.
Nemcem je uspelo obrniti padanje prodaje. Tiskana knjiga še naprej ostaja najboljši medij za poglobljene zgodbe.
Nemcem je uspelo. Prvič po petih letih so uspeli obrniti padanje prodaje, tiskana knjiga pa se prodaja bolje kot elektronska. Vendar to ne pomeni, da je stanje enako kot pred desetletjem. Razmere najbolje ilustrira vprašanje, ki so ga zastavili v Frankfurtu: ne vemo ali v založništvu doživljamo slabo vreme ali pa smo v času večjih klimatskih sprememb. Ne poznamo še vseh učinkov digitalne dobe.
Predsednik svetovne organizacije za intelektualno lastnino Francis Gurry je dejal, da še ni preteklo dovolj časa za razumevanje učinkov digitalizacije. Industrijska revolucija je bila socializirana šele 100 let pozneje, je izpostavil.
Zasledil sem tudi trditev, da je digitalno v založništvu res stopilo korak nazaj, vendar vztrajno stopa naprej. Ne smemo si zatiskati oči: digitalizacija je eden izmed večjih mejnikov v človekovi zgodovini, ni pa odgovor na vse tegobe. Zdi se, da smo v času vseh možnih povezav bolj nepovezani kot prej. Tudi na področju političnega ali pa še posebej tam. Ni težava v rabi digitalnega ali družbenih omrežij, težava je, ko pozabljamo na preizkušene medije, kot je knjiga. Ko je norveška pisateljica Åsne Seierstad napisala knjigo o množičnem morilcu Breiviku, so jo v Nemčiji spraševali, ali je ni strah, da bo z njo navdihovala ekstremiste. Odgovorila je: če obožujete Breivika, potem ne boste brali moje knjige, ker v njej pokažem na njegovo celovito podobo, tudi šibkosti, ob katerih je jasno, da ni heroj. V virtualnem digitalnem okolju je težko povedati takšno celovito zgodbo. Knjiga je še vedno najboljši medij za poglobljene zgodbe, za razumevanje najtežjih dogodkov. To prednost ima pred digitalnim in zaenkrat še nimamo nadomestila zanjo.
Včeraj se je v Palermu začela mednarodna skladateljska tribuna Rostrum. Na tej platformi, ki jo je leta 1955 ustanovil Mednarodni svet, takrat še pod okriljem UNESCa, si radijske postaje izmenjajo izbrane nove posnetke del sodobnih skladateljev, delegati sodelujočih postaj pa izbirajo najbolj prepričljive med njimi. Radio Slovenija tokrat predstavlja koncert za violončelo in orkester Unveiled Vita Žurája, s tribune pa poroča letošnji delegat Primož Trdan.
NAPOVED: V Slovenskem etnografskem muzeju nocoj ob 18. uri odpirajo razstavo Plečnikova Lectarija. S Plečnikom in njegovo Lectarijo, ki je tik pred drugo svetovno vojno zaživela na Kongresnem trgu, je povezana tudi Krbavčičeva svečarska in medičarska delavnica na Trubarjevi ulici v Ljubljani. Oba ambienta bosta odslej na ogled na stalni razstavi.
Na smrt velikega književnika Borisa Pahorja so se odzvali tudi njegovi sodelavci in prijatelji. Nekaj njihovih misli je zbral Gregor Podlogar.
Prihodnji teden se v Izoli začenja 18. Kino otok, festival mednarodnega avtorskega filma, ki se po dveh letih prilagojenih epidemijskih izdaj tudi vrača v svoj tradicionalni termin: prvi teden junija. Festival letos prinaša filme iz Madžarske, Kanade in Ukrajine, Belorusije, Italije, Škotske, Francije, Malte, Indije, Hrvaške, Srbije, Kolumbije in drugih držav, v sredo pa ga bo odprl dokumentarni film Izginjanje, ki raziskuje osebno, družinsko, družbeno in politično zgodovino – in sodobnost – dvojezične avstrijske Koroške, kjer slovenskega jezika v javnih prostorih že dolgo ni več slišati.
Bo 75. zlato palmo spet prejel Šved Ruben Östlund ali pa bo šla ponovno v roke Romuna Cristiana Mungiuja? Jo bo dobil Poljak Jerzy Skolimowski?
Od petka, 27. maja, do nedelje, 29. maja, po vsej Sloveniji poteka arhitekturni festival Odprte hiše Slovenije. Gre za eno redkih priložnosti, ki omogočajo izkušnjo, da ljudje v stavbe vstopijo, jih preizkusijo, dobijo kontakt z arhitekti, uporabniki, lastniki, izvajalci in drugimi strokovnjaki. Tema letošnjega festivala je "Arhitektura v novi realnosti".
Dokumentarec raziskuje burno zgodovino zapuščenega koncertnega klavirja, čigar domovanje je po nenavadnem spletu naključi že več kot 60 let prav dramski studio 01 Radia Slovenija. Strniši je ta koncertni Bösendorfer naposled predstavljal vir obsežnega navdiha. Na njem je ustvaril album z istoimenskim naslovom, z njega odpihnil prah, ki je s tem vsaj delno razkril tudi tančine naše polpretekle zgodovine. V radiofonski jezik je esejska razmišljanja, sprva nastala pod redakcijsko zasnovo Marka Crnkoviča za spletno revijo Fokuspokus, prevedel režiser Klemen Markovčič. Tako je nastala samosvoja zvočna pripoved o tem resnično posebnem klavirju na Radiu Slovenija, ki pa je od premiere dokumentarca leta 2018 doživel tudi celovito prenovo za katero je v resnici najbolj zaslužna prav ta radiofonska raziskava. Režiser: Klemen Markovčič Tonski mojster: Nejc Zupančič Avtor izvirne glasbe: Gregor Strniša Pripovedovalec – Renato Horvat Vodja pogovora – Klemen Markovčič Sogovornika – Matija Milčinski in Peter Hribar Interpret – Gorazd Logar Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija februarja 2018
Srečanje, ki je obsegalo pet predavanj in ogled filma, je bilo posvečeno enemu od najbolj izstopajočih in najbolj plodovitih nemških intelektualcev svojega časa Siegfriedu Kracauerju (1889 – 1966). Povod pa je bil izid prevoda njegovega dela Ornamenti množice (Založba *cf, 2021), ki velja za njegovo najbolj vplivno delo. Siegfried Kracauer pri nas ni širše poznan mislec, in to navkljub dejstvu, da je prevod tega dela že četrta knjižna objava tega avtorja pri nas. Pred tem so izšle še knjižne objave: Filmska čitanka (Slovenska kinoteka, 2017), roman Ginster (CZ, 2014) in razprava Uslužbenci (Založba *cf, 2013). Krackauerjeva življenjska zgodba na samosvoj način uteleša zgodovino 20. stoletja in je močno vpliva tudi na njegovo delo. Prevajalka Anja Naglič je povedala, da je "Krackauerjevo življenje je tako zasebno kot poklicno potekalo v znamenju eksteritorialnosti, če si izraz sposodim kar pri njem samem. Kot jud je bil napol tujec v Nemčiji, kot nemški emigrant tujec v Franciji in v ZDA, in kar trikrat je začel svoje (poklicno) življenje na novo – leta 1921, ko se je iz arhitekta prelevil v novinarja, leta 1933 z begom iz Nemčije v Francijo in leta 1941 z begom v ZDA". Delo Ornament množice je izšlo leta 1963, v njem pa je avtor izbral 24 od nekaj sto esej, ki jih je napisal v času weimarske republike. V njih na interdisciplinarni način pretresa (moderno) življenje zgodnjega 20. stoletja in analizira pojave množične kulture. Vsak na svoj način so to osvetlili tudi vsi predavatelji na dogodku: Anja Naglič, Miloš Kosec, Magdalena Germek, Rok Vevar in Marko Jenko, ki je med drugim povedal: "Če se spomnite filma Plesalka v temi Larsa von Trierja, tu lahko začutite rojevanje glasbe iz zvokov stroja, iz ponavljajočih gibov. Tukaj se odpira polje ornamenta. Prav na tej točki, bi lahko rekli, da se nekaj osamosvaja – proces proizvajanja nečesa se pervertira, se ovije vase, je samo sebi namen. To je tisto, kar je tu ključno." In kot je Marko Jenko še zapisal v spremni besedi dela Ornament množice: "Ornament je bistven za bistvo. Je točka skupnega pogleda množice, kjer je množica, in to materialno, mnogo bolj iskrena, kot se ji morda zdi." Kracauerjeva misel – kar je potrdil tudi dogodek v Kinu Šiška – še danes precej intenzivno nagovarja teoretike in raziskovalce s področij sociologije, filozofije, sodobnega plesa, likovne umetnosti, arhitekture in filma.
Letizia Battaglia, (1935-2022) ni bila le fotografinja, predvsem je bila in hotela biti neodvisna in svobodna ženska, ki se je za pot fotoreporterke odločila razmeroma pozno, in še to ne po lastni izbiri. Ob končanem članku so jo vprašali, kje pa so fotografije? In tako se je začel počasen prehod od novičarke do kritične intelektualke, pogumne fotoreporterke, ki je čutila, da mora prizore s 50mm objektivom posneti od blizu. Tako v Italiji kot po svetu je postala prepoznavna zaradi fotografiranja žrtev mafije na italijanskem jugu.
Če Ivan Štrekelj ne bi bil gluh, bi bil gotovo vidna figura slovenske umetnosti, meni Petra Rezar, ki je z Matejo Breščak pripravila razstavo v Narodni galeriji, o umetniku pa je napisala tudi knjigo. Ustvarjal je predvsem realistične portrete in ženske akte, v njegovih delih pa slutimo zadržano izpoved nemoči, tišine in osamljenosti, preberemo v razstavnem besedilu. To velja tudi za naslovno podobo, kip z naslovom Poplava upodobitev utapljajoče se deklice, ki hlasta za zrakom. Mateja Breščak pove, da je razstava nastala v sodelovanju z Zvezo društev gluhih in naglušnih Slovenije. Donirali so jim nekaj Štrekljevih del, ki so jih imeli v lasti, na razstavo pa so vključili tudi dvanajst opisov umetnin v znakovnem jeziku. Leta 1916 rojeni Štrekelj je bil tudi aktivist v krogu gluhih takratne organizacije v Juglaviji, sicer pa je najprej študiral v Beogradu, ko so po vojni ustanovili likovno akademijo v Ljubljani, pa se je vpisal v tretji letnik kiparstva. Med njegovimi profesorji najdemo velika imena slovenskega kiparstva, kot sta Frančišek Smerdu in Boris Kalin, ki ju je zaznamoval študij na zagrebški akademiji. Štirideset kipov, šestnajst del na papirju, ena oljna slika in fotografije javnih spomenikov in nagrobnikov bo na razstavi Kipar Ivan Štrekelj (1916-1975) v ljubljanski Narodni galeriji na ogled do 2. oktobra.
Neveljaven email naslov