Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ob svetovnem dnevu poezije.
Poezija se je zaradi epidemije preselila na splet.
Današnji dan ni le prvi pomladni dan, temveč tudi svetovni dan poezije. Običajno bi vas na ta dan opozarjali in poročali o raznih pesniških dogodkih po Sloveniji, a tokrat je drugače: poezija se je zaradi nastalih razmer preselila na splet, a se zato v svojem bistvu ni spremenila.
očka
kako da potoki ponoči
ne spijo
To je zadnja pesem iz postumno izdane pesniške zbirke Tisoči krotkih oči Jureta Detele. Pesem je eden od lepših in boljših prikazov tega, kako nas lahko poezija sili, da ponovno premislimo ne samo to, kar govorimo, temveč tudi to, kako dojemamo sebe, druge, družbo, cel svet. Bistvo poezije je namreč tudi v tem, da ne odgovarja na vprašanja, poezija zastavlja vprašanja, poezija misli vprašanja na način, ki ni konvencionalen, a je vsekakor občečloveški. Poezija ni nad ali pod, poezija je v čoveku, v svetu. In svet, v katerm smo, je zdaj zelo drugačen. Zato je drugačen tudi svetovni dan poezije – takšen, kakršnega si ni nihče predstavljal od UNESCOVE razglasitve leta 1999. Ne bo nobenih javnih pesniški nastopov, ki bi slavila poezijo in ki bi z njimi poezija priborila malo vidnješe mesto v družbi in v medijih. Poezija je na ta dan pristala na spletu, predvsem na družabnih omrežjih: še vedno je živa, njena moč in veličina ne pojenjata. A poudarek znotraj praznovanja letošnjega svetovega dneva poezije je potrebno usmeriti na pesnice in pesnike, na njihov slab socialni in še slabši finančni polažaj, v katerega jih je pahnila nastala situacija.
Ob svetovnem dnevu poezije.
Poezija se je zaradi epidemije preselila na splet.
Današnji dan ni le prvi pomladni dan, temveč tudi svetovni dan poezije. Običajno bi vas na ta dan opozarjali in poročali o raznih pesniških dogodkih po Sloveniji, a tokrat je drugače: poezija se je zaradi nastalih razmer preselila na splet, a se zato v svojem bistvu ni spremenila.
očka
kako da potoki ponoči
ne spijo
To je zadnja pesem iz postumno izdane pesniške zbirke Tisoči krotkih oči Jureta Detele. Pesem je eden od lepših in boljših prikazov tega, kako nas lahko poezija sili, da ponovno premislimo ne samo to, kar govorimo, temveč tudi to, kako dojemamo sebe, druge, družbo, cel svet. Bistvo poezije je namreč tudi v tem, da ne odgovarja na vprašanja, poezija zastavlja vprašanja, poezija misli vprašanja na način, ki ni konvencionalen, a je vsekakor občečloveški. Poezija ni nad ali pod, poezija je v čoveku, v svetu. In svet, v katerm smo, je zdaj zelo drugačen. Zato je drugačen tudi svetovni dan poezije – takšen, kakršnega si ni nihče predstavljal od UNESCOVE razglasitve leta 1999. Ne bo nobenih javnih pesniški nastopov, ki bi slavila poezijo in ki bi z njimi poezija priborila malo vidnješe mesto v družbi in v medijih. Poezija je na ta dan pristala na spletu, predvsem na družabnih omrežjih: še vedno je živa, njena moč in veličina ne pojenjata. A poudarek znotraj praznovanja letošnjega svetovega dneva poezije je potrebno usmeriti na pesnice in pesnike, na njihov slab socialni in še slabši finančni polažaj, v katerega jih je pahnila nastala situacija.
Na ministrstvu za kulturo bo potekalo srečanje, na katerem bodo iskali alternative za prenovo Plečnikovega stadiona v okviru projekta Bežigrajski športni park, ki naj bi v celoti stal 240 milijonov.
Potem ko se je zdelo, da je po 12 letih pot prenovi Plečnikovega stadiona, ki jo vodi podjetnik Joc Pečenik, odprta, se zdaj ponovno iščejo možnosti za drugačno rešitev. Večji del stroke se je na Odboru za kulturo v Državnem zboru poenotil, da bo projekt Bežigrajski športni park Plečnikov stadion uničil. Strokovne službe na Ministrstvu za kulturo pa iščejo vse možnosti, da bomo izvedli dejansko obnovo, ne pa novogradnje Plečnikovega stadiona, je povedala državna sekretarka Ignacija Fridl Jarc. Vir fotografije: BoBo
»Glasba je čas, ki ga v svoji začasnosti ukrademo večnosti,« pove fotograf in filozof dr. Evgen Bavčar, trojni doktor, častni znanstvenik Inštituta za kritične študije v Mehiki in v istem inštitutu tudi direktor laboratorija za nevidno. Je tudi vitez francoske legije časti in častni občan Evrope, razglašen leta 2016. Kot gostujoči profesor je predaval na evropskih in ameriških univerzah o estetiki in problematiki slepih, danes pa nas bo s svojimi glasbenimi spomini popeljal v svet Vaše mladosti, mladosti naših staršev, dedkov in babic, pa tudi v svet s sončno krajino navdihnjene glasbe – ali kot je povedal dr. Bavčar: »Glasbe, ki sem si jo posnel na magnetofon, glasbe, ki je kot antidrepresiv.« Govorili bomo o svetu absolutnega poslušanja, pa tudi o dostopnosti slepih do drugih, v svetu vizualnega usidranih umetnosti, o izkušnjah ‘pogleda od blizu’. Z besedami dr. Bavčarja: »Imel sem možnost, da sem v Rimu tipal kip Mojzesa od Michelangela. Izkušnja je bila tako močna, da sem jokal.« Na fotografiji: dr. Evgen Bavčar (osebni arhiv)
Neveljaven email naslov