Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ob svetovnem dnevu poezije.
Poezija se je zaradi epidemije preselila na splet.
Današnji dan ni le prvi pomladni dan, temveč tudi svetovni dan poezije. Običajno bi vas na ta dan opozarjali in poročali o raznih pesniških dogodkih po Sloveniji, a tokrat je drugače: poezija se je zaradi nastalih razmer preselila na splet, a se zato v svojem bistvu ni spremenila.
očka
kako da potoki ponoči
ne spijo
To je zadnja pesem iz postumno izdane pesniške zbirke Tisoči krotkih oči Jureta Detele. Pesem je eden od lepših in boljših prikazov tega, kako nas lahko poezija sili, da ponovno premislimo ne samo to, kar govorimo, temveč tudi to, kako dojemamo sebe, druge, družbo, cel svet. Bistvo poezije je namreč tudi v tem, da ne odgovarja na vprašanja, poezija zastavlja vprašanja, poezija misli vprašanja na način, ki ni konvencionalen, a je vsekakor občečloveški. Poezija ni nad ali pod, poezija je v čoveku, v svetu. In svet, v katerm smo, je zdaj zelo drugačen. Zato je drugačen tudi svetovni dan poezije – takšen, kakršnega si ni nihče predstavljal od UNESCOVE razglasitve leta 1999. Ne bo nobenih javnih pesniški nastopov, ki bi slavila poezijo in ki bi z njimi poezija priborila malo vidnješe mesto v družbi in v medijih. Poezija je na ta dan pristala na spletu, predvsem na družabnih omrežjih: še vedno je živa, njena moč in veličina ne pojenjata. A poudarek znotraj praznovanja letošnjega svetovega dneva poezije je potrebno usmeriti na pesnice in pesnike, na njihov slab socialni in še slabši finančni polažaj, v katerega jih je pahnila nastala situacija.
Ob svetovnem dnevu poezije.
Poezija se je zaradi epidemije preselila na splet.
Današnji dan ni le prvi pomladni dan, temveč tudi svetovni dan poezije. Običajno bi vas na ta dan opozarjali in poročali o raznih pesniških dogodkih po Sloveniji, a tokrat je drugače: poezija se je zaradi nastalih razmer preselila na splet, a se zato v svojem bistvu ni spremenila.
očka
kako da potoki ponoči
ne spijo
To je zadnja pesem iz postumno izdane pesniške zbirke Tisoči krotkih oči Jureta Detele. Pesem je eden od lepših in boljših prikazov tega, kako nas lahko poezija sili, da ponovno premislimo ne samo to, kar govorimo, temveč tudi to, kako dojemamo sebe, druge, družbo, cel svet. Bistvo poezije je namreč tudi v tem, da ne odgovarja na vprašanja, poezija zastavlja vprašanja, poezija misli vprašanja na način, ki ni konvencionalen, a je vsekakor občečloveški. Poezija ni nad ali pod, poezija je v čoveku, v svetu. In svet, v katerm smo, je zdaj zelo drugačen. Zato je drugačen tudi svetovni dan poezije – takšen, kakršnega si ni nihče predstavljal od UNESCOVE razglasitve leta 1999. Ne bo nobenih javnih pesniški nastopov, ki bi slavila poezijo in ki bi z njimi poezija priborila malo vidnješe mesto v družbi in v medijih. Poezija je na ta dan pristala na spletu, predvsem na družabnih omrežjih: še vedno je živa, njena moč in veličina ne pojenjata. A poudarek znotraj praznovanja letošnjega svetovega dneva poezije je potrebno usmeriti na pesnice in pesnike, na njihov slab socialni in še slabši finančni polažaj, v katerega jih je pahnila nastala situacija.
"Sredi marca sem odšla, kot ponavadi v svojem ritmu samostojne prevajalke, za nekaj tednov na vikend v bližini Umaga. Dva dni pozneje so se zaprle meje, ob vrnitvi domov bi morala v karanteno, najprej 14-, nato 7-dnevno, in tako sem ostala na morju več kot dva meseca in preživela čudovito pomlad, seveda popestreno z dogodki, ki jih je sprožila epidemija oziroma izredne razmere," opisuje v Zapiskih izza meje prevajalka in Sovretova nagrajenka Nives Vidrih svoje preživljanje epidemije na hrvaški strani Istre. Prisluhnete mu lahko nocoj v oddaji Spomini, pisma in potopisi v nedeljo, 21. junija, ob 19.00 na programu Ars.
»Zelo ljuba pesem mi je koroška Kje so tiste stezice. Če bi bila v tem trenutku glasbenik, bi poskušala ustvariti čudovito pesmico Kje je tista kultura, ki je cvetela in se širila v času narodno osvobodilne borbe.« Dr. Zora Konjajev Foto: Grega Žunič
V Ljubljani je leta 1933 nastal znameniti tercet, včasih tudi kvartet sester Stritar, ki je pel na ljubljanskem radiu in na koncertih s plesnim orkestrom Bojana Adamiča. To je bil eden prvih ženskih ansamblov pri nas. Spomine na to obdobje – predvojni Radio in pevsko delovanje sester Stritar obuja najmlajša izmed sestra, 98-letna doktorica Zora Konjajev, pionirka slovenske pediatrije in častna meščanka Ljubljane. Foto: Grega Žunič
Neveljaven email naslov