Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Film Kužna nevarnost Stevena Soderbergha iz leta 2011 je zadnji mesec, v času izbruha koronavirusa, postal drugi najbolj gledani film iz kataloga produkcijske hiše Warner Bros.
Prišlo je leto 2020 in zgodila se je pandemija koronavirusa, ki vsak dan na novo formatira našo realnost – v le nekaj mesecih se je namreč svet, kot smo ga poznali, drastično spremenil. A težko bi rekli, da vsega tega nismo vsaj na celuloidu že videli, ali da nam srhljivke, kriminalke in grozljivke niso vseh teh scenarijev že dodobra preigrale v fikciji. V vzporedni medijski resničnosti, v katero smo hočeš nočeš vpeti vsi državljani, je zanimivo opazovati, katere napovedi so se izkazale za preroške, in v kakšni meri smo ljudje pravzaprav predvidljivi pri svojem obnašanju in ravnanju.
Tako ne preseneča, da se je pri ponudnikih spletnega predvajanja filmov v zadnjih tednih zavihtel na sam vrh povpraševanja celovečerec Kužna nevarnost Stevena Soderbergha iz leta 2011, ki je s svojo dinamično mozaično strukturo iz več perspektiv zajel hitro globalno širjenje nevarnega, trdovratnega in močno nalezljivega virusa. Avtorjem sta navdih predstavljali pandemiji gripe in SARSa, toda najbolj nelagodno spoznanje ob ogledu filma je, v kolikšni meri je napovedal vpliv koronavirusa na človeško družbo. Vključno z vzporednico med širjenjem virusa in viralnim širjenjem informacij, tako tistih pravih in preverjenih kot lažnih in napačnih. Soderbergh s svojo kamero zasleduje posameznike, a hkrati ga zanima celota družbe oziroma širša dinamika socialnega delovanja, njenega utripa in mehanizmov. Lahko bi celo rekli, da je to druga velika tema večine filmov o pandemijah – raziskovanje razmerja med posameznikom in družbo, spraševanje o vlogi, teži in odgovornosti enega človeka in povezane množice, pomen kolektivne odgovornosti in odločitev vsakega individuuma posebej.
Dandanašnji družbeni organizem se je z globalizacijo poznega kapitalizma razvil v težko razumljivo kompleksno obliko, ta pa prinaša s sabo tudi prastar človeški strah pred neznanim. In znanstveniki v filmih o pandemijah imajo praviloma dvojno vlogo, na eni strani utelešajo ta naš strah pred vsem neznanim, na drugi pa našo vero v superiornost človeškega znanja. Lep primer za to je recimo film Izbruh Wolfganga Petersena iz leta 1995, ki se ukvarja z epidemijo izmišljene bolezni motaba, ki je bila samo maska za tedaj aktualno ebolo. Zanimiv pa je v svojem prikazu, kako se različne vojaške in civilne strukture spopadajo s poskusom zajezitve smrtonosne bolezni, ter s poskusom znanstvenikov, da bi zmagali v bitki s časom.
Če smo na začetku omenili značilna žanrska dela, med katera spada seveda tudi Petersenov Izbruh, pa je zanimivo, a veliko manj prepoznano, da okužbe in pandemije vsaj v enaki meri vznemirjajo tudi ustvarjalce s tistega resnejšega spektra, če pristajamo na to delitev … Enega od temeljnih kamnov na tem področju je seveda položil eksistencialist Camus z romanom Kuga, ki mu parira vsaj še roman Esej o slepoti portugalskega nobelovca Joséja Saramaga. Tega je z naslovom Slepota leta 2008 ekraniziral brazilski režiser Fernando Meirelles, tako da smo si lahko ta vrhunski literarni premislek o človeški naravi v času kužne katastrofe ogledali tudi na velikem platnu. Seveda prav ta film izzove utemeljeno vprašanje, v kolikšni meri je ta oblika dejansko primerna za posredovanje prispodob in raziskovanje vseh tenkočutnih nians delovanja v izrednih razmerah, od sebičnosti do sočutja, in za filozofsko meditacijo o človeštvu kot kolektivu … Film sicer prežemajo impresivne podobe in bi ga glede na moč literarne predloge težko imeli za povsem neuspelega, vseeno pa menim, da se je v tem kontekstu bolje ozreti na zgodnji film Larsa von Trierja Epidemija iz leta 1987, osrednji del njegove »Evropske trilogije«. Von Trierjevemu filmu se v primerjavi s Slepoto pozna bistveno nižji proračun, ki pa ga scela uspešno nadomeščata mladostni entuziazem in neprikrito navdušenje nad eksperimentalnim raziskovanjem sedme umetnosti. Epidemija je več kot posrečen metafilm o scenarističnih pripravah na film, ki ga prekinjajo podobe iz taistega filma oziroma pripoved o zdravniku, ki skuša preprečiti sodobno epidemijo neznanega porekla. Labirintna, vase zapredena odiseja se je hkrati izkazala za vizionarsko, saj se v filmski fabuli, ki ima usodne posledice na resnične like, na koncu razkrije, da je prav zdravnik s svojim delovanjem širil okužbo …
Film Kužna nevarnost Stevena Soderbergha iz leta 2011 je zadnji mesec, v času izbruha koronavirusa, postal drugi najbolj gledani film iz kataloga produkcijske hiše Warner Bros.
Prišlo je leto 2020 in zgodila se je pandemija koronavirusa, ki vsak dan na novo formatira našo realnost – v le nekaj mesecih se je namreč svet, kot smo ga poznali, drastično spremenil. A težko bi rekli, da vsega tega nismo vsaj na celuloidu že videli, ali da nam srhljivke, kriminalke in grozljivke niso vseh teh scenarijev že dodobra preigrale v fikciji. V vzporedni medijski resničnosti, v katero smo hočeš nočeš vpeti vsi državljani, je zanimivo opazovati, katere napovedi so se izkazale za preroške, in v kakšni meri smo ljudje pravzaprav predvidljivi pri svojem obnašanju in ravnanju.
Tako ne preseneča, da se je pri ponudnikih spletnega predvajanja filmov v zadnjih tednih zavihtel na sam vrh povpraševanja celovečerec Kužna nevarnost Stevena Soderbergha iz leta 2011, ki je s svojo dinamično mozaično strukturo iz več perspektiv zajel hitro globalno širjenje nevarnega, trdovratnega in močno nalezljivega virusa. Avtorjem sta navdih predstavljali pandemiji gripe in SARSa, toda najbolj nelagodno spoznanje ob ogledu filma je, v kolikšni meri je napovedal vpliv koronavirusa na človeško družbo. Vključno z vzporednico med širjenjem virusa in viralnim širjenjem informacij, tako tistih pravih in preverjenih kot lažnih in napačnih. Soderbergh s svojo kamero zasleduje posameznike, a hkrati ga zanima celota družbe oziroma širša dinamika socialnega delovanja, njenega utripa in mehanizmov. Lahko bi celo rekli, da je to druga velika tema večine filmov o pandemijah – raziskovanje razmerja med posameznikom in družbo, spraševanje o vlogi, teži in odgovornosti enega človeka in povezane množice, pomen kolektivne odgovornosti in odločitev vsakega individuuma posebej.
Dandanašnji družbeni organizem se je z globalizacijo poznega kapitalizma razvil v težko razumljivo kompleksno obliko, ta pa prinaša s sabo tudi prastar človeški strah pred neznanim. In znanstveniki v filmih o pandemijah imajo praviloma dvojno vlogo, na eni strani utelešajo ta naš strah pred vsem neznanim, na drugi pa našo vero v superiornost človeškega znanja. Lep primer za to je recimo film Izbruh Wolfganga Petersena iz leta 1995, ki se ukvarja z epidemijo izmišljene bolezni motaba, ki je bila samo maska za tedaj aktualno ebolo. Zanimiv pa je v svojem prikazu, kako se različne vojaške in civilne strukture spopadajo s poskusom zajezitve smrtonosne bolezni, ter s poskusom znanstvenikov, da bi zmagali v bitki s časom.
Če smo na začetku omenili značilna žanrska dela, med katera spada seveda tudi Petersenov Izbruh, pa je zanimivo, a veliko manj prepoznano, da okužbe in pandemije vsaj v enaki meri vznemirjajo tudi ustvarjalce s tistega resnejšega spektra, če pristajamo na to delitev … Enega od temeljnih kamnov na tem področju je seveda položil eksistencialist Camus z romanom Kuga, ki mu parira vsaj še roman Esej o slepoti portugalskega nobelovca Joséja Saramaga. Tega je z naslovom Slepota leta 2008 ekraniziral brazilski režiser Fernando Meirelles, tako da smo si lahko ta vrhunski literarni premislek o človeški naravi v času kužne katastrofe ogledali tudi na velikem platnu. Seveda prav ta film izzove utemeljeno vprašanje, v kolikšni meri je ta oblika dejansko primerna za posredovanje prispodob in raziskovanje vseh tenkočutnih nians delovanja v izrednih razmerah, od sebičnosti do sočutja, in za filozofsko meditacijo o človeštvu kot kolektivu … Film sicer prežemajo impresivne podobe in bi ga glede na moč literarne predloge težko imeli za povsem neuspelega, vseeno pa menim, da se je v tem kontekstu bolje ozreti na zgodnji film Larsa von Trierja Epidemija iz leta 1987, osrednji del njegove »Evropske trilogije«. Von Trierjevemu filmu se v primerjavi s Slepoto pozna bistveno nižji proračun, ki pa ga scela uspešno nadomeščata mladostni entuziazem in neprikrito navdušenje nad eksperimentalnim raziskovanjem sedme umetnosti. Epidemija je več kot posrečen metafilm o scenarističnih pripravah na film, ki ga prekinjajo podobe iz taistega filma oziroma pripoved o zdravniku, ki skuša preprečiti sodobno epidemijo neznanega porekla. Labirintna, vase zapredena odiseja se je hkrati izkazala za vizionarsko, saj se v filmski fabuli, ki ima usodne posledice na resnične like, na koncu razkrije, da je prav zdravnik s svojim delovanjem širil okužbo …
Srednji vek še vedno prepogosto dojemamo kot temačen in intelektualno nazadnjaški. Umetnostna zgodovinarka Nataša Golob, zaslužna profesorica in dvojna doktorica, se vztrajno bori proti tem popačenim predstavam, tudi s svojimi knjižnimi deli, ki jih posveča rokopisom. Tako je nedavno izšla njena knjiga Srednjeveški rokopisi in rokopisni fragmenti, v kateri je kataloško obdelala rokopise in fragmente, ki jih hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. Srednjeveški rokopisni fond Narodne in univerzitetne knjižnice je največji tovrstni v Sloveniji in to bogastvo je tako obsežno, da je pravkar izdana knjiga šele za prvi del, sledili bosta namreč še dve knjigi. V prvem delu so prednost dobili neobjavljeni srednjeveški rokopisi in fragmenti, ki so danes ločeni od svojih prvotnih nosilcev – včasih gre le približno za noht velike ostanke, zato je bilo delo naše velike poznavalke srednjeveških rokopisov, skorajda detektivsko. Nataša Golob v dolgoletnem študiju srednjeveških rokopisov razkriva, da so naši kraji v srednjem veku bili intelektualno mnogo bolj bogati, kot si večina med nami predstavlja, zato želi pokazati množico vsebin, ki so bile tu navzoče. Knjiga srednjeveški rokopisi in rokopisni fragmenti. Narodna in univerzitetna knjižnica 1. del je pravzaprav nadaljevanje pred nekaj leti začete serije Manuscripta et fragmenta, ki jo izdaja SAZU v sodelovanju z ustanovo, ki gradivo hrani. V tej seriji je leta 2018 izšla knjiga, v kateri je Nataša Golob obravnavala rokopisne fragmente, ki jih hrani Arhiv Republike Slovenije. Če v zbirki arhiva prevladujejo knjige s cerkveno in liturgično vsebino, je v NUKovi zbirki drugače. Vsebinsko tokrat prevladujejo trije sklopi: slovarska dela, pravne vsebine in pa knjige, vezane na antični čas. Pri tem avtorica opozarja tudi komentarje bralcev pred 500 ali več leti, ki so se v opombah ob besedilu v knjigah sklicavali na antične avtorje, kot na primer, »to pa je iz Aristotela«. Tukajšnja kulturna atmosfera v srednjem veku torej ni bila majhna in obrobna je ključno sporočilo knjige Srednjeveški rokopisi in rokopisni fragmenti, misel o lepem rokopisu iz dunajske šole pa je v nekaterih primerih treba nadomestiti z mislijo o šoli iz dežele Kranjske. Katalog predstavlja 63 rokopisnih enot, od tega 20 rokopisov ali delnih rokopisov in 43 enot fragmentov, to gradivo pa je po besedah Nataše Golob pomembno za odpiranje kašče spomina – vzpostavljanje dialoga s svojo kulturno in znanstveno zgodovino.
Minljivost človeškega življenja je pogosta tema v likovni umetnosti. Skozi stoletja so umetniki opozarjali nanjo s pomočjo različnih simbolov, antičnih mitov in zgodb. Lep primer je mit o nimfi Marpisi, ki se je morala odločiti med smrtnikom Idasom in bogom Apolonom, svojo izbiro pa pojasnila takole: »Ko bo minila lepota moje mladosti, me bo Apolon zapustil. Čar življenja pa je lepota vseh starostnih obdobij ob moškem, ki ga ljubiš.« Izbrala je smrtnega Idasa. Zanimiva pa je tudi zgodba o Babjem mlinu, kamor so možje pripeljali svoje stare žene ter jih vrgli v mlin iz katerega so prišle zopet mlade in lepe. Človeška želja po mladosti in lepoti pa je tema, ki je nedvomno aktualna tudi danes.
Minuli teden je minilo 77 let od edinstvenega športnega dogodka, ki se je v času vojne odvil v Cerknem. Na takrat osvobojenem ozemlju so namreč pripravili pravo partizansko zimsko olimpijado, na kateri so udeleženci tekmovali v veleslalomu, patruljnem teku in skokih. O partizanskih smučinah v Cerknem je že v 80. letih minulega stoletja napisal knjigo Marijan Masterl, zdaj pa so o dogodku posneli tudi dokumentarni film. Film Partizanske smučine Cerkno '45 režiserja in scenarista Dušana Moravca pripoveduje o športnem dogodku, ki se je v času vojne odvil v Cerknem in je bil edinstven v takratni okupirani Evropi. Pripravili so namreč pravo partizansko zimsko olimpijado na kateri so udeleženci tekmovali v veleslalomu, patruljnem teku in skokih in to v času, ko so še nedaleč stran potekali boji ob koncu vojne. Dogodek je bil tudi nekakšna propagandna akcija. Trije zvočniki pred komando v Cerknem so obveščali o tem kaj se pripravlja, da bi se prireditve udeležilo čim več tekmovalcem so s posebno novico in vabilom na pot krenili kurirji. V Cerknem še vedno ohranjajo tradicijo in spomin na dogodek Partizanske smučine - Cerkno 45 na dogodek, ki je ljudi združil med vojno in jih povezuje tudi danes. Partizanske smučine Cerkno '45 je torej nov dokumentarni film scenarista in režiserja Dušana Moravca, producent in snemalec filma je Matjaž Mrak, z glasbo so ga sooblikovali Rok Šinkovec, ŽPZ Kombinat, Devetošolke mladinskega pevskega zbora OŠ Cerkno in Društvo godbenikov Cerkno. Nekaj avdio posnetkov iz filma pa je uporabljenih tudi v prispevku.
Jože Plečnik se je rodil, 23.1. 1872. Mesto njegove rojstne hiše označuje kamniti steber ob Slovenski cesti, poleg stanovanskega naselja Ferantov vrt. Plečnik kot otrok ni veliko obljubljal, bil naj bi len, ni se rad učil, tudi šolanje v gimnaziji je opustil. Nato je delal v očetovi mizarski delavnici in se izučil za umetnostnega mizarja. Odločilno je bilo njegovo srečanje z arhitektom Otom Wagnerjem, pri katerem je na Dunaju postal eden njegovih najboljših diplomantov. Bil je samosvoj, takšna je bila tudi njegova pot v arhitekturi. Med slovenskimi umetniki ga lahko postavimo ob bok Francetu Prešernu. Plečnikova dela so manj prisotna v širši slovenski zavesti kot pesnikova in ravno zato je vlada letošnje leto, ko mineva 150 let od njegovega rojstva, razglasila za Plečnikovo. Po vsej državi se bodo vse leto zvrstili dogodki, ki bodo osvetlili velikega arhitekta iz sodobnejše perspektive in ga približali širši javnosti. Na vrednost njegovih del nas lahko opomni tudi nedavni vpis na UNESCOV seznam svetovne in kulturne dediščine. Mojster je pač imel to vizijo, da naredi arhitekturo, ki bo prepoznavna tudi čez 500 let, je povedal arhitekt Janez Koželj. Foto: BoBo.
Na skrajnem severovzodu Portugalske govorijo mirandeščino. O rabi jezika, ki ga govori približno 25.000 ljudi, pričajo že pravne listine iz 12. stletja. Ste vedeli, da v Rovinju obujajo govorjenje istriotščine in imajo celo festival Istriotskog? Istriotščina se je po 7. stoletju oblikovala iz lokalnih latinskih narečij. Evropa je izjemno jezikovno bogat prostor. Odločno in velikopotezno to dokazuje dr. Klemen Jelinčič Boeta, ki je v edinstveni monografiji Jeziki in ljudstva Evrope zbral 212 gesel, od tega je 201 jezikovno geslo. Blaž Mazi
Včasih rečemo, da kdo ne more iz svoje kože, in kožo po večini res dojemamo kot nepremično ločnico med sabo in okoljem. Koža kot organ, ločnica, ščit, medij, metafora in milje je v ospredju fotografske razstave v Cankarjevem domu v Ljubljani. Dela razkrivajo različne poglede nanjo, ki se nanašajo tako na njeno površino kot na njeno družbeno vlogo. O koži po večini razmišljamo kot o delu svoje podobe, manj pa imamo v mislih, da ob njeni pomoči doživljamo in zaznavamo zunanji svet. Tudi fotografija je medij, s katerim ključno oblikujemo svoje predstave o svetu in sebi, in morda jo lahko nekoliko primerjamo s kožo. Da je prav fotografija lahko tisti medij, v katerem je mogoče vzpostaviti razmerje med stikom in pogledom, kožo in podobo, menita tudi kuratorki razstave Koža Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj. Tako koža kot fotografija pa sta tudi nosilki spomina. Na to se navezuje Anne Noble, ki z makrofotografijami kocin vzbuja skoraj taktilne občutke. Koža je nekaj intimnega in bližnjega, odtujena od telesa pa hitro lahko postane vir nelagodja, kot se zgodi v projektu umetnice Karine-Sirkku Kurz, ki prikazuje motive, posnete med lepotnimi kirurškimi posegi. Telo pri plastični kirurgiji postane predmet modeliranja in oblikovanja, odstranjene dele telesa pa dojemamo kot nekaj odvečnega, tujega. Upodabljanje kože se je sčasoma tudi spreminjalo – v 20., še toliko bolj pa v 21. stoletju je postala samostojen motiv, ki razkriva intimno področje lastne strukture. Predstavljanje kože začne presegati žanr portretistike ter se naslanja na krajino, impresijo in abstrakcijo. O njej pa je treba razmišljati tudi v okviru današnjega pogleda na lepoto, ki ga v veliki meri ustvarjajo družbeni mediji. Ti tudi zaradi lahkotnosti manipuliranja z lastno podobo ustvarjajo nerealistične ideale. To je tema serije Radikalna lepota, v kateri umetnica Ewa Doroszenko digitalne podobe izkrivlja in razkroji vse do nerazpoznavnosti. Razstava Koža, ki je nastala v sodelovanju Cankarjevega doma in zavoda Membrana, bo na ogled še do 1. marca, spremlja pa jo tudi tematska številka revije Fotografija.
Vsebine Programa Ars
Vsebine Programa Ars
Od vode z ledenikov in gora je odvisnih 1,5 milijarde ljudi. Ledeniki se talijo hitreje kot kadarkoli v zadnjih 5000 letih. Ob 19. uri v Galeriji Jakopič v Ljubljani odpirajo mednarodno razstavo Taljenje. Podobe podnebnih sprememb, ki je nastala v sodelovanju z organizacijo Project Pressure. Skozi dela 17 umetnikov in umetnic razkriva globalno razsežnost problema taljenja ledenikov s podobami pojavov iz več kot tridesetih držav in ozemelj ter poudarja, kako podnebna kriza vpliva na celoten planet. Cilj razstave je navdihniti in aktivirati ljudi po svetu, naj se dejavno ukvarjajo s problematiko ter se zavežejo, da bodo od politikov in oblasti zahtevali odgovorno okoljsko politiko, opozarja ustanovitelj in direktor organizacije Project Pressure Klaus Thymann.
17. januar je datum, na katerega je leta 1963 Robert Filliou, umetnik iz avantgardnega gibanja Fluxus izjavil, da se je umetnost rodila na ta dan pred natanko milijon leti. Njegovo idejo praznovanja umetnosti že tradicionalno zaznamuje tudi evroradijska skupina Ars acustica z večerom kratkih zvočnih daril. V projektu redno sodeluje tudi program Ars Radia Slovenija., tokratno darilo pa bo povezalo avantgardistično naravo Rojstnega dne umetnosti z aktualno domačo ustvarjalnostjo. Tolkalec, eksperimentalni glasbenik Jaka Berger bo predstavil interpretacije izbora grafičnih partitur znamenite zbirke Razprava (Treatise, 1963–1967) britanskega skladatelja Corneliusa Cardewa. Berger svoje interpretacije teh nenavadnih grafičnih spodbud za glasbeno igro razvija že preko desetletje. Svoje izvajanje Cardewa je predstavljal na vrsti nastopov ter na dveh ploščah. Drugo, Breakfast With Cardew, je izdal ob koncu lanskega leta. Nocojšnji nastop bo sledil zasnovi izvedb s te najnovejše glasbenikove plošče.
Neveljaven email naslov