Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Viralni filmi

06.04.2020


Film Kužna nevarnost Stevena Soderbergha iz leta 2011 je zadnji mesec, v času izbruha koronavirusa, postal drugi najbolj gledani film iz kataloga produkcijske hiše Warner Bros.

Prišlo je leto 2020 in zgodila se je pandemija koronavirusa, ki vsak dan na novo formatira našo realnost – v le nekaj mesecih se je namreč svet, kot smo ga poznali, drastično spremenil. A težko bi rekli, da vsega tega nismo vsaj na celuloidu že videli, ali da nam srhljivke, kriminalke in grozljivke niso vseh teh scenarijev že dodobra preigrale v fikciji. V vzporedni medijski resničnosti, v katero smo hočeš nočeš vpeti vsi državljani, je zanimivo opazovati, katere napovedi so se izkazale za preroške, in v kakšni meri smo ljudje pravzaprav predvidljivi pri svojem obnašanju in ravnanju.

Tako ne preseneča, da se je pri ponudnikih spletnega predvajanja filmov v zadnjih tednih zavihtel na sam vrh povpraševanja celovečerec Kužna nevarnost Stevena Soderbergha iz leta 2011, ki je s svojo dinamično mozaično strukturo iz več perspektiv zajel hitro globalno širjenje nevarnega, trdovratnega in močno nalezljivega virusa. Avtorjem sta navdih predstavljali pandemiji gripe in SARSa, toda najbolj nelagodno spoznanje ob ogledu filma je, v kolikšni meri je napovedal vpliv koronavirusa na človeško družbo. Vključno z vzporednico med širjenjem virusa in viralnim širjenjem informacij, tako tistih pravih in preverjenih kot lažnih in napačnih. Soderbergh s svojo kamero zasleduje posameznike, a hkrati ga zanima celota družbe oziroma širša dinamika socialnega delovanja, njenega utripa in mehanizmov. Lahko bi celo rekli, da je to druga velika tema večine filmov o pandemijah – raziskovanje razmerja med posameznikom in družbo, spraševanje o vlogi, teži in odgovornosti enega človeka in povezane množice, pomen kolektivne odgovornosti in odločitev vsakega individuuma posebej.

Dandanašnji družbeni organizem se je z globalizacijo poznega kapitalizma razvil v težko razumljivo kompleksno obliko, ta pa prinaša s sabo tudi prastar človeški strah pred neznanim. In znanstveniki v filmih o pandemijah imajo praviloma dvojno vlogo, na eni strani utelešajo ta naš strah pred vsem neznanim, na drugi pa našo vero v superiornost človeškega znanja. Lep primer za to je recimo film Izbruh Wolfganga Petersena iz leta 1995, ki se ukvarja z epidemijo izmišljene bolezni motaba, ki je bila samo maska za tedaj aktualno ebolo. Zanimiv pa je v svojem prikazu, kako se različne vojaške in civilne strukture spopadajo s poskusom zajezitve smrtonosne bolezni, ter s poskusom znanstvenikov, da bi zmagali v bitki s časom.

Če smo na začetku omenili značilna žanrska dela, med katera spada seveda tudi Petersenov Izbruh, pa je zanimivo, a veliko manj prepoznano, da okužbe in pandemije vsaj v enaki meri vznemirjajo tudi ustvarjalce s tistega resnejšega spektra, če pristajamo na to delitev … Enega od temeljnih kamnov na tem področju je seveda položil eksistencialist Camus z romanom Kuga, ki mu parira vsaj še roman Esej o slepoti portugalskega nobelovca Joséja Saramaga. Tega je z naslovom Slepota leta 2008 ekraniziral brazilski režiser Fernando Meirelles, tako da smo si lahko ta vrhunski literarni premislek o človeški naravi v času kužne katastrofe ogledali tudi na velikem platnu. Seveda prav ta film izzove utemeljeno vprašanje, v kolikšni meri je ta oblika dejansko primerna za posredovanje prispodob in raziskovanje vseh tenkočutnih nians delovanja v izrednih razmerah, od sebičnosti do sočutja, in za filozofsko meditacijo o človeštvu kot kolektivu … Film sicer prežemajo impresivne podobe in bi ga glede na moč literarne predloge težko imeli za povsem neuspelega, vseeno pa menim, da se je v tem kontekstu bolje ozreti na zgodnji film Larsa von Trierja Epidemija iz leta 1987, osrednji del njegove »Evropske trilogije«. Von Trierjevemu filmu se v primerjavi s Slepoto pozna bistveno nižji proračun, ki pa ga scela uspešno nadomeščata mladostni entuziazem in neprikrito navdušenje nad eksperimentalnim raziskovanjem sedme umetnosti. Epidemija je več kot posrečen metafilm o scenarističnih pripravah na film, ki ga prekinjajo podobe iz taistega filma oziroma pripoved o zdravniku, ki skuša preprečiti sodobno epidemijo neznanega porekla. Labirintna, vase zapredena odiseja se je hkrati izkazala za vizionarsko, saj se v filmski fabuli, ki ima usodne posledice na resnične like, na koncu razkrije, da je prav zdravnik s svojim delovanjem širil okužbo …


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Viralni filmi

06.04.2020


Film Kužna nevarnost Stevena Soderbergha iz leta 2011 je zadnji mesec, v času izbruha koronavirusa, postal drugi najbolj gledani film iz kataloga produkcijske hiše Warner Bros.

Prišlo je leto 2020 in zgodila se je pandemija koronavirusa, ki vsak dan na novo formatira našo realnost – v le nekaj mesecih se je namreč svet, kot smo ga poznali, drastično spremenil. A težko bi rekli, da vsega tega nismo vsaj na celuloidu že videli, ali da nam srhljivke, kriminalke in grozljivke niso vseh teh scenarijev že dodobra preigrale v fikciji. V vzporedni medijski resničnosti, v katero smo hočeš nočeš vpeti vsi državljani, je zanimivo opazovati, katere napovedi so se izkazale za preroške, in v kakšni meri smo ljudje pravzaprav predvidljivi pri svojem obnašanju in ravnanju.

Tako ne preseneča, da se je pri ponudnikih spletnega predvajanja filmov v zadnjih tednih zavihtel na sam vrh povpraševanja celovečerec Kužna nevarnost Stevena Soderbergha iz leta 2011, ki je s svojo dinamično mozaično strukturo iz več perspektiv zajel hitro globalno širjenje nevarnega, trdovratnega in močno nalezljivega virusa. Avtorjem sta navdih predstavljali pandemiji gripe in SARSa, toda najbolj nelagodno spoznanje ob ogledu filma je, v kolikšni meri je napovedal vpliv koronavirusa na človeško družbo. Vključno z vzporednico med širjenjem virusa in viralnim širjenjem informacij, tako tistih pravih in preverjenih kot lažnih in napačnih. Soderbergh s svojo kamero zasleduje posameznike, a hkrati ga zanima celota družbe oziroma širša dinamika socialnega delovanja, njenega utripa in mehanizmov. Lahko bi celo rekli, da je to druga velika tema večine filmov o pandemijah – raziskovanje razmerja med posameznikom in družbo, spraševanje o vlogi, teži in odgovornosti enega človeka in povezane množice, pomen kolektivne odgovornosti in odločitev vsakega individuuma posebej.

Dandanašnji družbeni organizem se je z globalizacijo poznega kapitalizma razvil v težko razumljivo kompleksno obliko, ta pa prinaša s sabo tudi prastar človeški strah pred neznanim. In znanstveniki v filmih o pandemijah imajo praviloma dvojno vlogo, na eni strani utelešajo ta naš strah pred vsem neznanim, na drugi pa našo vero v superiornost človeškega znanja. Lep primer za to je recimo film Izbruh Wolfganga Petersena iz leta 1995, ki se ukvarja z epidemijo izmišljene bolezni motaba, ki je bila samo maska za tedaj aktualno ebolo. Zanimiv pa je v svojem prikazu, kako se različne vojaške in civilne strukture spopadajo s poskusom zajezitve smrtonosne bolezni, ter s poskusom znanstvenikov, da bi zmagali v bitki s časom.

Če smo na začetku omenili značilna žanrska dela, med katera spada seveda tudi Petersenov Izbruh, pa je zanimivo, a veliko manj prepoznano, da okužbe in pandemije vsaj v enaki meri vznemirjajo tudi ustvarjalce s tistega resnejšega spektra, če pristajamo na to delitev … Enega od temeljnih kamnov na tem področju je seveda položil eksistencialist Camus z romanom Kuga, ki mu parira vsaj še roman Esej o slepoti portugalskega nobelovca Joséja Saramaga. Tega je z naslovom Slepota leta 2008 ekraniziral brazilski režiser Fernando Meirelles, tako da smo si lahko ta vrhunski literarni premislek o človeški naravi v času kužne katastrofe ogledali tudi na velikem platnu. Seveda prav ta film izzove utemeljeno vprašanje, v kolikšni meri je ta oblika dejansko primerna za posredovanje prispodob in raziskovanje vseh tenkočutnih nians delovanja v izrednih razmerah, od sebičnosti do sočutja, in za filozofsko meditacijo o človeštvu kot kolektivu … Film sicer prežemajo impresivne podobe in bi ga glede na moč literarne predloge težko imeli za povsem neuspelega, vseeno pa menim, da se je v tem kontekstu bolje ozreti na zgodnji film Larsa von Trierja Epidemija iz leta 1987, osrednji del njegove »Evropske trilogije«. Von Trierjevemu filmu se v primerjavi s Slepoto pozna bistveno nižji proračun, ki pa ga scela uspešno nadomeščata mladostni entuziazem in neprikrito navdušenje nad eksperimentalnim raziskovanjem sedme umetnosti. Epidemija je več kot posrečen metafilm o scenarističnih pripravah na film, ki ga prekinjajo podobe iz taistega filma oziroma pripoved o zdravniku, ki skuša preprečiti sodobno epidemijo neznanega porekla. Labirintna, vase zapredena odiseja se je hkrati izkazala za vizionarsko, saj se v filmski fabuli, ki ima usodne posledice na resnične like, na koncu razkrije, da je prav zdravnik s svojim delovanjem širil okužbo …


25.11.2021

Iztok Mlakar bere Desetega brata

Poleg igralca Iztoka Mlakarja v pogovoru, ki ga bo moderiral Vlado Motnikar, sodelujejo še literarna zgodovinarka dr. Urška Perenič, režiser Alen Jelen in glasbenika Andrej Ofak in Borut Mori v sodelovanju z Ivanom Lotričem.


24.11.2021

Jasmina Cibic prejemnica nagrade Jarman

Vsebine Programa Ars


23.11.2021

Igor Samobor: "Zdaj je že drugi natečaj prenove tik pred tem, da klecne zaradi politike"

»Rad bi napisal, da odstopam iz osebnih razlogov, vendar to ne bi bila resnica« so besede s katerimi je po osmih letih z mesta ravnatelja Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana odstopil Igor Samobor. Kot razlog navaja zavlačevanje s prenovo ljubljanske drame, za kar naj bi bil odgovoren minister za kulturo Vasko Simoniti. Na nujnost prenove ljubljanske Drame stroka in zaposleni opozarjajo že trideset let. Projekt je po daljši prekinitvi ponovno stekel leta 2014, zdaj pa po Samoborjevih besedah postopek prenove zavlačujejo na ministrstvo za kulturo. Vedno znova so zahtevali dodatna preverjanja, med posamičnimi odgovori pa je lahko minil mesec ali dva. Kljub temu, da je bil na nekaj sestankih, Samobor opozarja tudi na manko komunikacije z ministrstvom, predvsem v zadnjem času je za pogovor o premiku projekta prenove moledoval sam. Da je stavba dotrajana, dokazujejo preverbe statike in potresne varnosti, to so pokazale tudi septembrske poplave. Na javnem natečaju je sicer leta 2017 zmagal biro Bevk Perović arhitekti. Matija Bevk poudarja, da so pri tovrstnih projektih vedno vpleteni številni deležniki ter da je z javnim denarjem treba ravnati skrbno, a da nekaterih odločitev ministrstva vseeno ne razume, med drugim, zakaj so zahtevali, naj se iz projekta izvzamejo za to kupljeni prostori Nemške hiše ali pa spremenjene ocene investicije v osnutku novega Nacionalnega programa za kulturo. Dodaja: Minister Simoniti, ki je danes na regijskem obisku vlade, je našemu dopisniku odgovoril, da za Radio Slovenija ne bo podal izjave, z ministva pa nam sporočili, da bodo izjavo za javnost posredovali jutri.


23.11.2021

Igor Samobor nepričakovano odstopil z mesta ravnatelja SNG Drama Ljubljana

Igor Samobor je nepričakovano odstopil z mesta ravnatelja SNG Drama Ljubljana. Potem, ko mu je po osmih letih uspelo začetni del projekta prenove ljubljanske drame pripeljati v sklepno fazo, je njegove načrte prekinil minister za kulturo Vasko Simoniti. Ker meni, da je razlog v ravnanju ministra osebne narave, se je Samobor odločil za odstop. Foto: BoBo


23.11.2021

Igor Samobor: "Zdaj je že drugi natečaj prenove tik pred tem, da klecne zaradi politike"

»Rad bi napisal, da odstopam iz osebnih razlogov, vendar to ne bi bila resnica« so besede s katerimi je po osmih letih z mesta ravnatelja Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana odstopil Igor Samobor. Kot razlog navaja zavlačevanje s prenovo ljubljanske drame, za kar naj bi bil odgovoren minister za kulturo Vasko Simoniti. Na nujnost prenove ljubljanske Drame stroka in zaposleni opozarjajo že trideset let. Projekt je po daljši prekinitvi ponovno stekel leta 2014, zdaj pa po Samoborjevih besedah postopek prenove zavlačujejo na ministrstvo za kulturo. Vedno znova so zahtevali dodatna preverjanja, med posamičnimi odgovori pa je lahko minil mesec ali dva. Kljub temu, da je bil na nekaj sestankih, Samobor opozarja tudi na manko komunikacije z ministrstvom, predvsem v zadnjem času je za pogovor o premiku projekta prenove moledoval sam. Da je stavba dotrajana, dokazujejo preverbe statike in potresne varnosti, to so pokazale tudi septembrske poplave. Na javnem natečaju je sicer leta 2017 zmagal biro Bevk Perović arhitekti. Matija Bevk poudarja, da so pri tovrstnih projektih vedno vpleteni številni deležniki ter da je z javnim denarjem treba ravnati skrbno, a da nekaterih odločitev ministrstva vseeno ne razume, med drugim, zakaj so zahtevali, naj se iz projekta izvzamejo za to kupljeni prostori Nemške hiše ali pa spremenjene ocene investicije v osnutku novega Nacionalnega programa za kulturo. Dodaja: Minister Simoniti, ki je danes na regijskem obisku vlade, je našemu dopisniku odgovoril, da za Radio Slovenija ne bo podal izjave, z ministva pa nam sporočili, da bodo izjavo za javnost posredovali jutri.


23.11.2021

Ars na 37. Slovenskem e-knjižnem sejmu

Vsebine Programa Ars


19.11.2021

Čudenje nad svetom in bivanjem je vzvod ustvarjanja Danijela Demšarja, nagrajenca Hinka Smrekarja za življenjsko delo

Ilustracija je pri nas dobro razvita in kakovostna – med drugim jo spodbuja in predstavlja Slovenski bienale ilustracije, katerega začetki segajo v leto 1992. Med pobudniki za njegov nastanek je bil tudi Danijel Demšar, letošnji prejemnik nagrade Hinka Smrekarja za življensko delo, najvišjega priznanja za ilustracijo pri nas, ki ga podeljujejo v sklopu bienala. Letošnja, 14. izvedba bienala v Cankarjevem domu v Ljubljani poleg Demšarjih del na ogled postavlja še 81 drugih projektov. Ilustratorska sekcija Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov je sicer v ponedeljek nagradila še ilustratorko Lilo Prap za slikanico Ptiči?!, podelili pa so tudi različna priznanja in plakete.


18.11.2021

DLUL podelil nagrade in prizanje Ivane Kobilca

Morda lahko rečemo, da Kamila Volčanšek v ženski akt, zgodovinsko zaznamovan z moškim pogledom, vnaša svojo, žensko perspektivo. Njene ženske so odločne, nonšalantne, barvite, polne življenja in pogosto igrivo v gibanju. S svojimi oblinami v misli prikličejo prazgodovinske Venere ali baročne portretiranke, z upiranjem še vedno prepogosti normi vitkega telesa pa želi umetnica po svojih besedah prikazati, da je tudi obilno žensko telo lahko graciozno. Kamila Volčanšek je s prodornim in brezkompromisnim slikarskim pristopom do ženskega akta v sodobno slovensko slikarstvo vnesla nekaj novega, svežega in izvirnega, pa je tudi misel iz utemeljitve nagrade Ivane Kobilca za življenjsko delo. Slikarka, ki je tudi ilustratorka, je leta 1978 na ljubljanski akademiji diplomirala z nalogo o Klimtu in dunajski secesiji. To zanimanje v njenem delu odzvanja v pogosti rabi ornamentov in ploskovitosti slikarske površine. Poleg tega pa je za njene podobe žensk značilno tudi veselje do življenja, kot pravi sama, so radožive in skrivnostne. Če Danijel Demšar, letošnji prejemnik nagrade Hinka Smrekarja za življenjsko delo ilustracijo dojema v bližini slikarstva, pa Kamila Volčanšek, prejemnica nagrade Ivane Kobilca za življenjsko delo ti dve polji vidi kot zelo različni, saj ilustracija nastane po naročilu, a ji je vseeno v velik užitek. Z ilustracijo pa se poleg svoje preostale prakse ukvarja tudi Mateja Kavčič, letošnja prejemnica nagrade Ivane Kobilca za aktualno produkcijo, ki se na slovenskem bienalu ilustracije trenutno predstavlja z deli za zbirko Saše Pavček Zastali čas. Nagrado Ivane Kobilca pa je prejela predvsem za senzibilne prostorske projekte v sozvočju z naravo. Ta jo zanima že od zaključka študija na ljubljanski akademiji. Svoj prvi razstavni projekt je umestila v ljubljanski park Tivoli, sledile so slike z listi dreves, nato pa prostorske postavitve z naravnimi materiali, kot so trave, seno, pesek in rože. Galerijski prostor se ji ne zdi zelo oddaljen od narave, saj se ji oboje zdi sveto. Njeno delo lahko postavimo tudi v kontekst kritike negativnih vplivov ljudi na naravo, a želi na to opozarjati subtilno, predvsem s poudarjanjem veličine narave. Tudi posamezne liste dreves je upodabljala, kot bi portretirala nadvse dragocene posameznike. Priznanje za sopotnike in podpornike vizualne umetnosti pa je prejel avtor, režiser in snemalec oddaj Aljoša Abrahamsberg, ki s svojim youtube kanalom Sodobna umetnost sproti spremlja in dokumentira to področje. Zgodbe ustvarjalcev in ustvarjalk predstavlja tudi zato, ker meni, da sodobna umetnost potrebuje razlago, saj je pogosto zelo kompleksna in filozofska. Dokumentira mnogo razstav ter umetniška dela približa s podrobno pripovedjo ustvarjalcev in ustvarjalk o lastnem delu ter z načinom snemanja. O nagradah, namenjenih predvsem članom in članicam Društva Likovnih umetnikov Ljubljana pa je sicer letos odločala žirija v sestavi Nadja Zgonik, Anja Jerčič Jakob, Vesna Blagotinšek, Miha Kelemina in Ištvan Išt Huzjan.


19.11.2021

Gruzijski film

Vsebine Programa Ars


19.11.2021

Prepovedane ženske

Vsebine Programa Ars


19.11.2021

Nesrečni fuk

Vsebine Programa Ars


19.11.2021

VORTEX

Vsebine Programa Ars


19.11.2021

Perspektive

Vsebine Programa Ars


Stran 36 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov