Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Viralni filmi

06.04.2020


Film Kužna nevarnost Stevena Soderbergha iz leta 2011 je zadnji mesec, v času izbruha koronavirusa, postal drugi najbolj gledani film iz kataloga produkcijske hiše Warner Bros.

Prišlo je leto 2020 in zgodila se je pandemija koronavirusa, ki vsak dan na novo formatira našo realnost – v le nekaj mesecih se je namreč svet, kot smo ga poznali, drastično spremenil. A težko bi rekli, da vsega tega nismo vsaj na celuloidu že videli, ali da nam srhljivke, kriminalke in grozljivke niso vseh teh scenarijev že dodobra preigrale v fikciji. V vzporedni medijski resničnosti, v katero smo hočeš nočeš vpeti vsi državljani, je zanimivo opazovati, katere napovedi so se izkazale za preroške, in v kakšni meri smo ljudje pravzaprav predvidljivi pri svojem obnašanju in ravnanju.

Tako ne preseneča, da se je pri ponudnikih spletnega predvajanja filmov v zadnjih tednih zavihtel na sam vrh povpraševanja celovečerec Kužna nevarnost Stevena Soderbergha iz leta 2011, ki je s svojo dinamično mozaično strukturo iz več perspektiv zajel hitro globalno širjenje nevarnega, trdovratnega in močno nalezljivega virusa. Avtorjem sta navdih predstavljali pandemiji gripe in SARSa, toda najbolj nelagodno spoznanje ob ogledu filma je, v kolikšni meri je napovedal vpliv koronavirusa na človeško družbo. Vključno z vzporednico med širjenjem virusa in viralnim širjenjem informacij, tako tistih pravih in preverjenih kot lažnih in napačnih. Soderbergh s svojo kamero zasleduje posameznike, a hkrati ga zanima celota družbe oziroma širša dinamika socialnega delovanja, njenega utripa in mehanizmov. Lahko bi celo rekli, da je to druga velika tema večine filmov o pandemijah – raziskovanje razmerja med posameznikom in družbo, spraševanje o vlogi, teži in odgovornosti enega človeka in povezane množice, pomen kolektivne odgovornosti in odločitev vsakega individuuma posebej.

Dandanašnji družbeni organizem se je z globalizacijo poznega kapitalizma razvil v težko razumljivo kompleksno obliko, ta pa prinaša s sabo tudi prastar človeški strah pred neznanim. In znanstveniki v filmih o pandemijah imajo praviloma dvojno vlogo, na eni strani utelešajo ta naš strah pred vsem neznanim, na drugi pa našo vero v superiornost človeškega znanja. Lep primer za to je recimo film Izbruh Wolfganga Petersena iz leta 1995, ki se ukvarja z epidemijo izmišljene bolezni motaba, ki je bila samo maska za tedaj aktualno ebolo. Zanimiv pa je v svojem prikazu, kako se različne vojaške in civilne strukture spopadajo s poskusom zajezitve smrtonosne bolezni, ter s poskusom znanstvenikov, da bi zmagali v bitki s časom.

Če smo na začetku omenili značilna žanrska dela, med katera spada seveda tudi Petersenov Izbruh, pa je zanimivo, a veliko manj prepoznano, da okužbe in pandemije vsaj v enaki meri vznemirjajo tudi ustvarjalce s tistega resnejšega spektra, če pristajamo na to delitev … Enega od temeljnih kamnov na tem področju je seveda položil eksistencialist Camus z romanom Kuga, ki mu parira vsaj še roman Esej o slepoti portugalskega nobelovca Joséja Saramaga. Tega je z naslovom Slepota leta 2008 ekraniziral brazilski režiser Fernando Meirelles, tako da smo si lahko ta vrhunski literarni premislek o človeški naravi v času kužne katastrofe ogledali tudi na velikem platnu. Seveda prav ta film izzove utemeljeno vprašanje, v kolikšni meri je ta oblika dejansko primerna za posredovanje prispodob in raziskovanje vseh tenkočutnih nians delovanja v izrednih razmerah, od sebičnosti do sočutja, in za filozofsko meditacijo o človeštvu kot kolektivu … Film sicer prežemajo impresivne podobe in bi ga glede na moč literarne predloge težko imeli za povsem neuspelega, vseeno pa menim, da se je v tem kontekstu bolje ozreti na zgodnji film Larsa von Trierja Epidemija iz leta 1987, osrednji del njegove »Evropske trilogije«. Von Trierjevemu filmu se v primerjavi s Slepoto pozna bistveno nižji proračun, ki pa ga scela uspešno nadomeščata mladostni entuziazem in neprikrito navdušenje nad eksperimentalnim raziskovanjem sedme umetnosti. Epidemija je več kot posrečen metafilm o scenarističnih pripravah na film, ki ga prekinjajo podobe iz taistega filma oziroma pripoved o zdravniku, ki skuša preprečiti sodobno epidemijo neznanega porekla. Labirintna, vase zapredena odiseja se je hkrati izkazala za vizionarsko, saj se v filmski fabuli, ki ima usodne posledice na resnične like, na koncu razkrije, da je prav zdravnik s svojim delovanjem širil okužbo …


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Viralni filmi

06.04.2020


Film Kužna nevarnost Stevena Soderbergha iz leta 2011 je zadnji mesec, v času izbruha koronavirusa, postal drugi najbolj gledani film iz kataloga produkcijske hiše Warner Bros.

Prišlo je leto 2020 in zgodila se je pandemija koronavirusa, ki vsak dan na novo formatira našo realnost – v le nekaj mesecih se je namreč svet, kot smo ga poznali, drastično spremenil. A težko bi rekli, da vsega tega nismo vsaj na celuloidu že videli, ali da nam srhljivke, kriminalke in grozljivke niso vseh teh scenarijev že dodobra preigrale v fikciji. V vzporedni medijski resničnosti, v katero smo hočeš nočeš vpeti vsi državljani, je zanimivo opazovati, katere napovedi so se izkazale za preroške, in v kakšni meri smo ljudje pravzaprav predvidljivi pri svojem obnašanju in ravnanju.

Tako ne preseneča, da se je pri ponudnikih spletnega predvajanja filmov v zadnjih tednih zavihtel na sam vrh povpraševanja celovečerec Kužna nevarnost Stevena Soderbergha iz leta 2011, ki je s svojo dinamično mozaično strukturo iz več perspektiv zajel hitro globalno širjenje nevarnega, trdovratnega in močno nalezljivega virusa. Avtorjem sta navdih predstavljali pandemiji gripe in SARSa, toda najbolj nelagodno spoznanje ob ogledu filma je, v kolikšni meri je napovedal vpliv koronavirusa na človeško družbo. Vključno z vzporednico med širjenjem virusa in viralnim širjenjem informacij, tako tistih pravih in preverjenih kot lažnih in napačnih. Soderbergh s svojo kamero zasleduje posameznike, a hkrati ga zanima celota družbe oziroma širša dinamika socialnega delovanja, njenega utripa in mehanizmov. Lahko bi celo rekli, da je to druga velika tema večine filmov o pandemijah – raziskovanje razmerja med posameznikom in družbo, spraševanje o vlogi, teži in odgovornosti enega človeka in povezane množice, pomen kolektivne odgovornosti in odločitev vsakega individuuma posebej.

Dandanašnji družbeni organizem se je z globalizacijo poznega kapitalizma razvil v težko razumljivo kompleksno obliko, ta pa prinaša s sabo tudi prastar človeški strah pred neznanim. In znanstveniki v filmih o pandemijah imajo praviloma dvojno vlogo, na eni strani utelešajo ta naš strah pred vsem neznanim, na drugi pa našo vero v superiornost človeškega znanja. Lep primer za to je recimo film Izbruh Wolfganga Petersena iz leta 1995, ki se ukvarja z epidemijo izmišljene bolezni motaba, ki je bila samo maska za tedaj aktualno ebolo. Zanimiv pa je v svojem prikazu, kako se različne vojaške in civilne strukture spopadajo s poskusom zajezitve smrtonosne bolezni, ter s poskusom znanstvenikov, da bi zmagali v bitki s časom.

Če smo na začetku omenili značilna žanrska dela, med katera spada seveda tudi Petersenov Izbruh, pa je zanimivo, a veliko manj prepoznano, da okužbe in pandemije vsaj v enaki meri vznemirjajo tudi ustvarjalce s tistega resnejšega spektra, če pristajamo na to delitev … Enega od temeljnih kamnov na tem področju je seveda položil eksistencialist Camus z romanom Kuga, ki mu parira vsaj še roman Esej o slepoti portugalskega nobelovca Joséja Saramaga. Tega je z naslovom Slepota leta 2008 ekraniziral brazilski režiser Fernando Meirelles, tako da smo si lahko ta vrhunski literarni premislek o človeški naravi v času kužne katastrofe ogledali tudi na velikem platnu. Seveda prav ta film izzove utemeljeno vprašanje, v kolikšni meri je ta oblika dejansko primerna za posredovanje prispodob in raziskovanje vseh tenkočutnih nians delovanja v izrednih razmerah, od sebičnosti do sočutja, in za filozofsko meditacijo o človeštvu kot kolektivu … Film sicer prežemajo impresivne podobe in bi ga glede na moč literarne predloge težko imeli za povsem neuspelega, vseeno pa menim, da se je v tem kontekstu bolje ozreti na zgodnji film Larsa von Trierja Epidemija iz leta 1987, osrednji del njegove »Evropske trilogije«. Von Trierjevemu filmu se v primerjavi s Slepoto pozna bistveno nižji proračun, ki pa ga scela uspešno nadomeščata mladostni entuziazem in neprikrito navdušenje nad eksperimentalnim raziskovanjem sedme umetnosti. Epidemija je več kot posrečen metafilm o scenarističnih pripravah na film, ki ga prekinjajo podobe iz taistega filma oziroma pripoved o zdravniku, ki skuša preprečiti sodobno epidemijo neznanega porekla. Labirintna, vase zapredena odiseja se je hkrati izkazala za vizionarsko, saj se v filmski fabuli, ki ima usodne posledice na resnične like, na koncu razkrije, da je prav zdravnik s svojim delovanjem širil okužbo …


10.12.2021

Zgodba z zahodne strani

"Zgodba z zahodne strani sta Steven Spielberg in Holivud v najboljši formi"


10.12.2021

Jezdeci pravice

"Na začetku je bilo ukradeno kolo … Na koncu pa iskriv strelski spopad, ki se ga ne bi sramoval niti Guy Ritchie, medtem ko bi bilo za Quentina Tarantina najbrž vendarle premalo krvi"


10.12.2021

Filmski trakovi iz Beograda prispeli v Ljubljano, toda njihove dolge poti domov še ni konec

Začenjamo z zgodbo o slovenski filmski dediščini, ki je v zadnjih dneh požela široko pozornost. To je zgodba o tem, kako so se filmski trakovi, ki jih je dolga desetletja hranila Jugoslovanska kinoteka v Beogradu, po dolgi poti »vrnili domov«, kjer smo jih sprejeli odprtih rok. Mediji smo v navdušenju skorajda pozabili dodati, da se teh 13 filmov, ki smo jih leta 1968 predali v varstvo, ker nismo mogli hraniti zelo gorljivega nitratnega traku, ne vrača zgolj v Arhiv republike Slovenije, marveč ta pridobitev pomeni veliko več. V tej zgodbi je pomembno predvsem to, da se vračajo negativi, ki so izvirni in najboljši zapis filmske slike in zvoka. Trakove bo mogoče digitalno restavrirati in jih narediti digitalno dostopne v izvirni kakovosti, kot jo sodobni gledalci tudi pričakujejo. Več v pogovoru z Nerino Kocjančič s Slovenskega filmskega centra.


10.12.2021

Nemogoče figure in druge zgodbe I.

V nedeljo se je končal 18. Mednarodni festival animiranega filma, Animateka, ki je letos postregel z več kot 350 filmi, v glavnem kratkimi in nekaj celovečerci. Večer pred tem je zaznamovala Animatekina tradicionalna sklepna prireditev. Nagrado Mladi talent je prejela britanska produkcija Noč žive groze, v kateri električni mrk strašljivo zmoti spalno rutino. Otroška žirija je s slonom nagradila švicarsko animacijo Izumiti manj o severni medvedki, ki se zaradi globalnega segrevanja preseli v Zürich. Nagrado občinstva so namenili Babičinemu seksualnemu življenju domače avtorice Urške Djukić, ki ilustrira pričevanja žensk o vlogi spolnih služkinj svojim soprogom. Velika nagrada mednarodne žirije pa je šla v roke poljske animatorke Marte Pajek za film Nemogoče figure in druge zgodbe I.


09.12.2021

Razstava Odjuga spodbuja razmislek o dojemanju pripadnosti in identitete

V Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani danes odpirajo razstavo ODJUGA: Zgodba o identitetah na prepihu. Osrednja tema so zgodbe ljudi, ki so se po drugi vojni preselili v Slovenijo iz drugih delov Jugoslavije. Razstava je v okviru štiriletnega evropskega projekta Identiteta na prepihu nastajala od jeseni 2019, in jo je zasnovala takratna direktorica muzeja Kaja Širok, po njenem odhodu pa sta jo izpeljali kustosinji Corinne Brenko in Urška Purg. Cilj razstave je spodbuditi razmislek o lastnih predstavah o pripadnosti in identiteti, saj je tudi zgodovina Slovencev in sploh prostora naše države časovni redosled nenehnih migracij. Soavtorica razstave Corinne Brenko je poudarila, da so s sodelovanjem udeležencev poskušali soustvariti zgodbo razstave, ozavestiti življenje predmetov v muzejskem prostoru in kako lahko v javnem prostoru razumemo osebne zgodbe. Razstava bo odprta do 1. maja prihodnje leto.


08.12.2021

Monografija Zbirka Primoža Premzla javnosti približa zasebno zbirko, avtor pa razmišlja tudi o psihološko-socioloških vidikih zbirateljstva

Lanskoletni Schwentnerjev nagrajenec Mariborčan Primož Premzl je cenjen založnik, galerist in zbiratelj domoznanskega gradiva. Navdihuje in izziva ga zgodovina Maribora in širšega štajerskega okolja. S svojim več desetletnim delom je pomembno sooblikoval slovensko kulturno zakladnico, ki jo zdaj dopolnjuje še z izdajo knjige o svoji bogati domoznanski zbirki. Knjiga Zbirka Primoža Premzla je poskus predstavitve zasebne zbirke javnosti, avtor pa v njej razmišlja tudi o psihološko-socioloških vidikih zbirateljstva in zgodovini te dejavnosti.


08.12.2021

Agamben: Moč misli

Giorgio Agamben je eden najpomembnejših sodobnih političnih filozofov. Opus s konca dvajsetega in začetka enaindvajsetega stoletja velja za filozofski kanon. Njegova misel predstavnike sodobne filozofske misli deli na trde nasprotnike ali goreče zagovornike. Pri založbi Beletrina je v prevodu Vere Troha izšlo delo Moč misli. Monografija predstavlja Agambenove spise in konferenčne prispevke, ki so nastali v osemdesetih in devetdesetih letih in kronološko predhajajo projektu Homo sacer.


04.12.2021

Schwentnejeva nagrada Pavletu Učakarju

Otroške slikanice in njihove ilustracije so prvi most v domišljijski svet otrok. Podobe v slikanicah prenašajo izročilo, pripovedke, pravljice in mite, ki so nas napisali. Schwentnerjeva nagrada, ki jo Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev pri GZS na knjižnem sejmu podeljuje kot najvišje priznanje stroke za življenjsko delo na področju založništva, gre v roke slikarju in dolgoletnemu likovnemu uredniku za otroški in mladinski program pri Mladinski knjigi Pavletu Učakarju. Pavle Učakar je več kot 40 let deloval kot likovni urednik otroškega in mladinskega programa največje založbe. V desetletjih pred lansko upokojitvijo je bdel nad izjemnim opusom slikanic in drugih ilustriranih knjig ter neizbrisno zaznamoval sceno slovenskih ilustratork in ilustratorjev. Sodeloval je pri več kot 2500 naslovih.


01.12.2021

Slovenijo bo na 59. beneškem bienalu zastopal slikar Marko Jakše

Slovenijo bo na 59. beneškem bienalu, ki bo potekal od 23. aprila do 27. novembra 2022, zastopal akademski slikar Marko Jakše. Beneški bienale bo poudaril domišljijske transformacije, snovne in nesnovne, za današnji trenutek Prešernov nagrajenc Marko Jakše s svojimi domiselnimi deli že več kot tri desetletja vznemirja javnost. S prepoznavnimi figuralnimi in krajinskimi motivi je namreč ustvaril skrivnosten likovni univerzum, v katerem se prepleta sanjsko in realno, lirično in pripovedno, arhaično in sodobno. Pomočnik direktorja Moderne galerije v Ljubljani in kustos Robert Simonišek napoveduje, da bo Jakšetova razstava vključevala platna iz različnih obdobij.


26.11.2021

Intervju s Panahom Panahijem

Mednarodna žirija 32. Ljubljanskega mednarodnega filmskega Liffa je vodomca namenila celovečernemu igranemu prvencu iranskega režiserja Panaha Panahija Pohodi plin! in zapisala, da film s pretanjenim smislom za humor portretira iransko družino ob slovesu od sina, preden ta postane številka v statistiki migrantov. Režiser je napovedal udeležbo na podelitvi nagrad, vendar so njegov let iz Teherana v zadnjem hipu odpovedali. S prijazno pomočjo ljubljanskega Cankarjevega doma in prevajalcev, Aleksandre Zibelnik Badii in Mehyarja Badiija Azandahija, smo Panaha Panahija poklicali v iransko prestolnico in z njim posneli intervju. Panah Panahi se je rodil leta 1984 v Teheranu in na tamkajšnji univerzi študiral film. Pozneje je delal kot fotograf na snemanjih, pomočnik snemalca in pomočnik režije. Pohodi plin! je njegov prvi celovečerec, pri katerem je, kot je povedal, v postprodukciji sodeloval njegov oče, legendarno ime iranske in svetovne kinematografije ter nagrajenec najuglednejših festivalov Jafar Panahi, ki so ga v domovini pred desetletjem zaprli in mu prepovedali filmsko ustvarjanje.


25.11.2021

O Resoluciji o nacionalnem programu za kulturo in še o kom oziroma čem

Ministrstvo za kulturo je 17. septembra objavilo nelektoriran osnutek Resolucije o nacionalnem programu za kulturo 2021-2028, javna razprava je trajala mesec dni. Na ministrstvu poslanstvo dokumenta vidijo v tem, da se slovenska kultura uveljavi kot pomemben družbeni dejavnik, ki omogoča razvoj, rast in prepoznavnost slovenske narodne substance doma in v svetu. Kritiki mu očitajo zastarel pogled na kulturni resor, celo potiskanje kulture v vlogo ideološke propagande, pa tudi prepuščanje nekaterih področij izključno trgu. Različne poglede je sprožil tudi predlog opredelitve Mladinske knjige Trgovine kot strateške državne naložbe, z odobravanjem pa sta bili sprejeti krepitev sredstev za založništvo in vključitev vizualnih umetnosti. Preden pa bosta o osnutku rekla svoje Vlada Republike Slovenije in Državni zbor, bodo o njem v živo razpravljali gosti v Studiu ob 17.00: predsednica Nacionalnega sveta za kulturo Uršula Cetinski, državna sekretarka na Ministrstvu za kulturo dr. Ignacija Fridl Jarc, profesor založništva na ljubljanski Filozofski fakulteti in pisatelj dr. Andrej Blatnik ter strokovni vodja društva Asociacija Tadej Meserko. Marko Golja, ki pripravlja oddajo, je povabil tudi ministra za kulturo dr. Vaska Simonitija, vendar ni dobil nobenega pojasnila, zakaj ministra ne bo. Nikar ne zamudite.


Stran 35 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov