Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Kulturna politika

11.05.2020


Na seji Odbora za kulturo potrdili tudi opozicijski predlog o izvrševanju zakona o kulturnem evru.

Prejšnji teden je bilo na področju kulturne politike pestro. V sredo so na pobudo Asociacije, društva nevladnih organizacij in posameznikov na področju kulture, sklicali novinarsko konferenco in predstavili skupno pismo z geslom Ostanimo v družbi najboljših! Naslovljeno je na kulturnega ministra Vaska Simonitija in vlado Republike Slovenije, podpisali pa so ga v več kot 40 krovnih organizacijah s področja kulture. Opozorili so, da vodilne evropske države za financiranje kulture v obdobju koronakrize že namenjajo dodatna sredstva ali jih še bodo.

Pestro je bilo tudi v državnem zboru. Na pobudo poslanske skupine Levica so sklicali nujno sejo Odbora za kulturo in na njej pozvali poslance, kot so zapisali, proti rezom v kulturni proračun pod krinko ukrepov za omilitev posledic epidemije covid-19. Poslanci so se seznanili s stanjem razpisov na področju knjige in filma. Svoje poglede je predstavil tudi kulturni minister Vasko Simoniti.

Kot so v skupnem pismu zapisali predstavniki in predstavnice kulturnikov, so političnim odločevalcem sporočili, da je kultura za družbo velikega pomena, kar se je izkazalo tudi med krizo; da ima spodbudne ekonomske učinke in da zaradi vsega pozitivnega, kar prinaša, rezi v proračun za kulturo niso sprejemljivi. Skupno pismo je prebrala igralka Nina Ivanišin, prejemnica letošnje nagrade Prešernovega sklada:

 Na preizkušnji so vsi družbeni podsistemi. A hkrati je kriza priložnost, da se v prihodnost zavihtimo s premišljenimi in odločnimi potezami, tudi na področju kulture. Številne evropske države, tudi naše sosede, po katerih se radi zgledujemo, so že napovedale poteze, ki jasno kažejo, da razumejo kulturo kot ključen gradnik sedanjosti in prihodnost. Avstrija, Italija, Nemčija, Francija, Velika Britanija, Švedska, Estonija, Češka, Norveška in druge države so za blažitev posledic epidemije že napovedale velike dodatne investicije v kulturo. Tako enotno umeščanje kulture v strategije soočanja s krizo ni naključje. Kultura pozitivno učinkuje na vse elemente sodobne družbe.

Ekonomsko gledano kultura beleži enega najvišjih multiplikativnih učinkov, saj se vloženi evro v kulturo večkratno pomnoži in se ta sredstva v gospodarstvo vračajo. Kultura ima pozitivne psihosocialne efekte, česar ne potrjujejo zgolj številne raziskave, pač pa to jasno potrjuje trenutna situacija, ko si ne predstavljamo socialnega distanciranja brez neizmernega povečanja porabe kulturnih dobrin. Vsak dan krize Slovenci prosti čas preživljamo ob knjigah, filmih, glasbi in drugih umetnostih. Izredno povečanje obiska beležijo tudi v virtualnih muzejih, knjižnicah, knjigarnah in drugih spletnih vozliščih kulture. Kultura nam v teh trenutkih daje smisel.

Kot opozarjajo podpisniki pisma, Slovenija s strateškimi investicijami v kulturni sektor že zamuja. Proračun ministrstva za kulturo je bil še leta 2009 vreden 214 milijonov evrov, zaradi zategovanja pasu pa je med finančno krizo izgubljal veliko več od večine drugih ministrstev in je tudi danes še daleč od ravni pred tedanjo krizo. Podpisnike pisma skrbijo nekatere napovedi, da se bo vlaganje v kulturo zmanjševalo. Uroš Korenčan, Kolegij direktorjev slovenskih gledališč, ob tem pojasnjuje specifične izzive uprizoritvene umetnosti in poudarja nujnost vzdrževanja javne kulturne infrastrukture:

Gledališka sezona 19/20 je bila sredi marca prekinjena v najbolj vitalnem delu. Izgubili smo produkcijsko najbolj ustvarjalne mesece; v večini gledališč se je prekinil študij več predstav hkrati. Spomladi gledališča pripravljamo produkcije, s katerimi osvajamo publiko v jeseni. Hkrati so trije pomladni meseci izrazito pomembni tudi za ustvarjanje lastnih prihodkov. Po tradicionalno sušnem januarju so gledališke dvorane polne publike; dodaten vir prihodkov v tem obdobju so gostovanja v Sloveniji in tujini. Statistično je največ evropskih festivalov s področja uprizoritvenih umetnosti v obdobju od aprila do konca junija. Glede na to, da smo zaradi epidemije izgubili štiri mesece aktualne sezone in da je močno vprašljiv glede ustvarjanja lastnih prihodkov tudi preostanek, ocenjujemo v gledališčih, da bo naša finančna realizacija prikrajšana za 30 odstotkov. Na odhodkovni strani to pomeni skoraj 50 odstotkov sredstev, ki so bila namenjena zunanjim sodelavcem, ne samo samozaposlenim na področju kulture; to so tudi plače v delu, ki ni sofinanciran iz javnih sredstev. Iz teh sredstev plačujemo tudi storitve vzdrževanja, najnujnejšo opremo; splošna ocena pa bi bila, da gre v večji meri za stroške plačila dela pogodbenim podjetjem, zasebnikom in samozaposlenim. Ogrožena je torej usoda posameznikov in poslovnih subjektov, ki posredno ali neposredno sodelujejo pretežno z gledališči. V gledališčih seveda prilagajamo naše letne načrte danemu položaju in jasno je, da bo tudi naša realizacija v letošnjem letu ustrezno manjša, s čimer bomo tudi zmanjšali stroške, čeprav to ne odpravi eksistenčne negotovosti segmenta naših zunanjih sodelavcev. Hkrati opozarjamo na nujnost vzdrževanja javne kulturne infrastrukture, katere skrbniki smo. V ta namen so nam v zadnjih letih ostajali zgolj lastni prihodki. Glede na to, da bomo morali prilagajati naše prostore protiepdemijskim protokolom, pa smo prepričani, da bomo v ta namen letos potrebovali še več denarja.

Odgovor na potrebo po vzdrževanju javne kulturne infrastrukture so iskali tudi na seji Odbora za kulturo. Poslanec Socialnih demokratov Samo Bevk je predlagal sklep, da ministrstvo za kulturo v okviru rebalansa državnega proračuna zagotovi sredstva za kulturni evro ter pripravi razpise in merila za  pravočasno izvajanje. Samo Bevk:

V Republiki Sloveniji smo brez zakona o kulturnem evru že od 31. 12. 2013; sedaj teče že sedmo leto, ko je slovenska kultura prikrajšana za sredstva iz naslova tega zakona. Zato mislim, da je nujno, da se začne zakon izvajati s prihodnjim letom, tako kot je v zakonu zapisano. Zakon je podprlo 77 poslank in poslancev+, pa tudi prej sem razumel ministra Simonitija, da se strinja s predlogom, ki sem ga podal.

Predlog sklepa o zagotavljanju sredstev za določene nujne programe v kulturi je bil – edini iz vrst opozicije – potrjen, in to soglasno. Potrdilo ga je 16 članov Odbora za kulturo brez glasu proti.

Sicer pa se je tudi razprava Odbora za kulturo osredotočila na kulturni proračun. Slišati je bilo, da si še ni opomogel od prejšnje krize in še ni dosegel nekdanjega deleža dveh odstotkov državnega proračuna iz obdobja prvega predkriznega ministrovanja Vaska Simonitija. Simoniti je na seji predstavil svoj pogled na vmesno obdobje in naprej:

Vsekakor sem tukaj zato, da bom delal za kulturo in skušal dobiti čim boljše pogoje, da bom kulturi pomagal. To mi je najmanjše breme; veliko breme pa mi je uskladiti med socialnimi korektivi in podpiranjem dejanske ustvarjalnosti. Čemu to pripisujem? Krivdo zadnjih osmih ali desetih let ne pripisujem posameznim ministrom. Trdim, da vsak minister pride z dobrim namenom; mislim, da ni ministra, ki bi delal proti kulturi, ima pa lahko drugačen zorni kot, odpre neke druge brazde, kot sem že večkrat rekel. Ampak da so menjali vsako leto in pol ali dve ministra, tako noben ni mogel zaorati in primerno izpeljati neki koncept. To je povzročilo neznanski razrast birokratiziranosti, medtem ko se izogibamo prepoznanju dobrih ustvarjalcev. V teh okvirih je treba preživeti in peljati to hišo v prid kulturni sceni od ljubiteljske do visoke. Zato si bom prizadeval z nemalo energije; kako bo uspelo, pa v tem trenutku ne morem obljubiti. Morate vedeti, da govorimo v časih, ko bi sam bolj težil k temu, da preprečimo, da bi šlo še na slabše, ne pa da zahtevamo v relativno težkih časih. Obljubljena je najmanj osem odstotna recesija v naši državi in tudi v Evropi. To so realne posledice. Torej ne morem obljubiti v tem času, da bom zagotovil več sredstev ali odprl nove projekte; predvsem se bom trudil, da ne bodo prizadete zadeve in da vsaj v letošnjem letu, ko smo dedič lanske podlage, kultura ne bo prizadeta ali pa vsaj v manjši meri.

Poslanci so se na seji seznanili s stanjem razpisov obeh javnih agencij za knjigo in film glede na marčevsko priporočilo ministrstva, naj agenciji zadržita izdajanje odločb in izvedbo novih razpisov do rebalansa državnega proračuna.

Kot je povedala direktorica Slovenskega filmskega centra Nataša Bučar v intervjuju za Večer, so zato filmski projekti, tako predprodukcije in produkcije kot postprodukcije filmov, zastali. Na strani produkcijskih hiš so nastali dodatni nepredvideni stroški, pričakovati je tudi velik upad tujih vlaganj v večinsko slovenske filme.

Nataša Bučar še ocenjuje, da bo letos zaradi zastoja mednarodnih vlaganj v koprodukcije in preložitve razpisov nacionalnih skladov v produkcijah slovenskega filma manjkal vložek v višini dveh milijonov evrov. Prav tako je popolnoma zastalo področje reproduktivne kinematografije. Zaprti so kinematografi, odpovedani so festivali in drugi filmski dogodki, zastala je filmska distribucija, opozarja direktorica Filmskega centra. Na seji je predstavila tudi ustanovitev kriznih skladov za film in avdio-vizualna dela po vzoru evropskih držav, kot so Finska, Avstrija, Italija.

Direktorica Javne agencije za knjigo Renata Zamida pa je navedla dve bojazni:

Gre namreč za bojazen pred tem, kaj bo prinesel rebalans in kdaj se bo zgodil. Če govorim z našega stališča, smo za letos glavne štiriletne programske razpise k sreči izpeljali in zanje sklenili pogodbe, kjer črpanje sredstev poteka nemoteno. Tukaj gre za približno 3 milijone od 3,83 milijonov evrov transfernih sredstev, ki naj bi jih letos razdelili. Ostaja še 830.000 evrov; morda se to komu v okvirih, v katerih se v parlamentu na splošno pogovarjate, ne zdi veliko. Za področje knjige je to ogromno denarja. Gre delno za razpise, ki so že izvedeni in so pred izdajo odločb. To so dvoletni razpisi za podporo knjigarnam, bralne kulture, literarnih prireditev, izdaje knjig, mednarodnega sodelovanja, posebne promocijske projekte in za projekt Rastem s knjigo. Skupaj gre za 101 vlogo, ki smo jih na vse te razpise prejeli, jih že zaključili, odločbe so pripravljene in čakajo na izdajo.

Kdaj bo rebalans in kolikšna sredstva bo prinesel kulturi, še ni znano, je na seji Odbora za kulturo omenil minister Simoniti. Toda po sredini seji Odbora za finance je že znano, da bodo poslanci državnemu zboru predlagali povečanje odhodkov državnega proračuna v letošnjem letu z 10,5 na 12,5 milijarde evrov zaradi izjemnih okoliščin, ki so povzročile ekonomsko in finančno krizo tako v Sloveniji kot v Evropski uniji, kot je dejal finančni minister Andrej Šircelj. Poslanec Levice Luka Mesec v imenu predlagateljev seje:

 Tako kot govori minister za finance: treba je delati na anti ZUJF-u, na investicijah in pametno usmeriti denar k ljudem, ki bodo iz tega denarja lahko nekaj ustvarili. Tukaj se pogovarjamo o dveh panogah, kjer dela ogromno nadarjenih ljudi, do katerih je imela država zaenkrat zelo mačehovski odnos. To je naš današnji poziv. Dajmo tokrat narediti drugače. Proračun ima precej širok okvir, fiskalno pravilo letos ne velja in sredstva, ki jih potrebujemo niso visoka; za proračun je to na ravni statističnih napak, pogovarjamo se o 0,01 odstotka. Ni veliko omejitev z izjemo te, da se moramo kot parlament in kot politični odločevalci odločiti, da končno naredimo te korake.

Vlada že pripravlja tretji protikoronski paket, ki naj bi bil manj univerzalen kot prejšnja dva in bolj sektorsko naravnan. Tu je priložnost za posebne ukrepe, pobude ali krizne sklade. Poleg tretjega svežnja bo po napovedih vlade potrebna izhodna strategija. Ta načrt bo po sredinih besedah Širclja pokazal, v kolikšnem času naj bi se javne finance vrnile na stanje pred epidemijo; Šircelj ocenjuje, da bo potrebnih nekaj let. Predsednik fiskalnega sveta Davorin Kračun pa je sedanje razmere ponazoril z gašenjem požara, pri katerem se nihče ne vpraša, kolikšen bo račun za vodo, ki jo bodo porabili gasilci. Na koncu pa bo treba račun za vodo vendarle plačati, je po poročanju Slovenske tiskovne agencije opozoril Kračun.

Če se vrnemo na Odbor za kulturo, je poslanska skupina Levice pripravila pet sklepov, odbor pa je vse zavrnil, medtem ko so sprejeli predloge SDS, in sicer, da odbor pozove kulturno ministrstvo, naj po odpravi omejitvenih ukrepov nadaljuje postopke za izvedbo razpisov. Hkrati odbor poziva ministrstvo, naj v tretji paket ukrepov vključi še tiste samostojne kulturne ustvarjalce, ki so izpadli iz dosedanjih dveh, ter da v skladu z možnostmi proračuna zagotovi kulturi ustrezen položaj za nemoteno delovanje in razvoj na vseh področjih.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Kulturna politika

11.05.2020


Na seji Odbora za kulturo potrdili tudi opozicijski predlog o izvrševanju zakona o kulturnem evru.

Prejšnji teden je bilo na področju kulturne politike pestro. V sredo so na pobudo Asociacije, društva nevladnih organizacij in posameznikov na področju kulture, sklicali novinarsko konferenco in predstavili skupno pismo z geslom Ostanimo v družbi najboljših! Naslovljeno je na kulturnega ministra Vaska Simonitija in vlado Republike Slovenije, podpisali pa so ga v več kot 40 krovnih organizacijah s področja kulture. Opozorili so, da vodilne evropske države za financiranje kulture v obdobju koronakrize že namenjajo dodatna sredstva ali jih še bodo.

Pestro je bilo tudi v državnem zboru. Na pobudo poslanske skupine Levica so sklicali nujno sejo Odbora za kulturo in na njej pozvali poslance, kot so zapisali, proti rezom v kulturni proračun pod krinko ukrepov za omilitev posledic epidemije covid-19. Poslanci so se seznanili s stanjem razpisov na področju knjige in filma. Svoje poglede je predstavil tudi kulturni minister Vasko Simoniti.

Kot so v skupnem pismu zapisali predstavniki in predstavnice kulturnikov, so političnim odločevalcem sporočili, da je kultura za družbo velikega pomena, kar se je izkazalo tudi med krizo; da ima spodbudne ekonomske učinke in da zaradi vsega pozitivnega, kar prinaša, rezi v proračun za kulturo niso sprejemljivi. Skupno pismo je prebrala igralka Nina Ivanišin, prejemnica letošnje nagrade Prešernovega sklada:

 Na preizkušnji so vsi družbeni podsistemi. A hkrati je kriza priložnost, da se v prihodnost zavihtimo s premišljenimi in odločnimi potezami, tudi na področju kulture. Številne evropske države, tudi naše sosede, po katerih se radi zgledujemo, so že napovedale poteze, ki jasno kažejo, da razumejo kulturo kot ključen gradnik sedanjosti in prihodnost. Avstrija, Italija, Nemčija, Francija, Velika Britanija, Švedska, Estonija, Češka, Norveška in druge države so za blažitev posledic epidemije že napovedale velike dodatne investicije v kulturo. Tako enotno umeščanje kulture v strategije soočanja s krizo ni naključje. Kultura pozitivno učinkuje na vse elemente sodobne družbe.

Ekonomsko gledano kultura beleži enega najvišjih multiplikativnih učinkov, saj se vloženi evro v kulturo večkratno pomnoži in se ta sredstva v gospodarstvo vračajo. Kultura ima pozitivne psihosocialne efekte, česar ne potrjujejo zgolj številne raziskave, pač pa to jasno potrjuje trenutna situacija, ko si ne predstavljamo socialnega distanciranja brez neizmernega povečanja porabe kulturnih dobrin. Vsak dan krize Slovenci prosti čas preživljamo ob knjigah, filmih, glasbi in drugih umetnostih. Izredno povečanje obiska beležijo tudi v virtualnih muzejih, knjižnicah, knjigarnah in drugih spletnih vozliščih kulture. Kultura nam v teh trenutkih daje smisel.

Kot opozarjajo podpisniki pisma, Slovenija s strateškimi investicijami v kulturni sektor že zamuja. Proračun ministrstva za kulturo je bil še leta 2009 vreden 214 milijonov evrov, zaradi zategovanja pasu pa je med finančno krizo izgubljal veliko več od večine drugih ministrstev in je tudi danes še daleč od ravni pred tedanjo krizo. Podpisnike pisma skrbijo nekatere napovedi, da se bo vlaganje v kulturo zmanjševalo. Uroš Korenčan, Kolegij direktorjev slovenskih gledališč, ob tem pojasnjuje specifične izzive uprizoritvene umetnosti in poudarja nujnost vzdrževanja javne kulturne infrastrukture:

Gledališka sezona 19/20 je bila sredi marca prekinjena v najbolj vitalnem delu. Izgubili smo produkcijsko najbolj ustvarjalne mesece; v večini gledališč se je prekinil študij več predstav hkrati. Spomladi gledališča pripravljamo produkcije, s katerimi osvajamo publiko v jeseni. Hkrati so trije pomladni meseci izrazito pomembni tudi za ustvarjanje lastnih prihodkov. Po tradicionalno sušnem januarju so gledališke dvorane polne publike; dodaten vir prihodkov v tem obdobju so gostovanja v Sloveniji in tujini. Statistično je največ evropskih festivalov s področja uprizoritvenih umetnosti v obdobju od aprila do konca junija. Glede na to, da smo zaradi epidemije izgubili štiri mesece aktualne sezone in da je močno vprašljiv glede ustvarjanja lastnih prihodkov tudi preostanek, ocenjujemo v gledališčih, da bo naša finančna realizacija prikrajšana za 30 odstotkov. Na odhodkovni strani to pomeni skoraj 50 odstotkov sredstev, ki so bila namenjena zunanjim sodelavcem, ne samo samozaposlenim na področju kulture; to so tudi plače v delu, ki ni sofinanciran iz javnih sredstev. Iz teh sredstev plačujemo tudi storitve vzdrževanja, najnujnejšo opremo; splošna ocena pa bi bila, da gre v večji meri za stroške plačila dela pogodbenim podjetjem, zasebnikom in samozaposlenim. Ogrožena je torej usoda posameznikov in poslovnih subjektov, ki posredno ali neposredno sodelujejo pretežno z gledališči. V gledališčih seveda prilagajamo naše letne načrte danemu položaju in jasno je, da bo tudi naša realizacija v letošnjem letu ustrezno manjša, s čimer bomo tudi zmanjšali stroške, čeprav to ne odpravi eksistenčne negotovosti segmenta naših zunanjih sodelavcev. Hkrati opozarjamo na nujnost vzdrževanja javne kulturne infrastrukture, katere skrbniki smo. V ta namen so nam v zadnjih letih ostajali zgolj lastni prihodki. Glede na to, da bomo morali prilagajati naše prostore protiepdemijskim protokolom, pa smo prepričani, da bomo v ta namen letos potrebovali še več denarja.

Odgovor na potrebo po vzdrževanju javne kulturne infrastrukture so iskali tudi na seji Odbora za kulturo. Poslanec Socialnih demokratov Samo Bevk je predlagal sklep, da ministrstvo za kulturo v okviru rebalansa državnega proračuna zagotovi sredstva za kulturni evro ter pripravi razpise in merila za  pravočasno izvajanje. Samo Bevk:

V Republiki Sloveniji smo brez zakona o kulturnem evru že od 31. 12. 2013; sedaj teče že sedmo leto, ko je slovenska kultura prikrajšana za sredstva iz naslova tega zakona. Zato mislim, da je nujno, da se začne zakon izvajati s prihodnjim letom, tako kot je v zakonu zapisano. Zakon je podprlo 77 poslank in poslancev+, pa tudi prej sem razumel ministra Simonitija, da se strinja s predlogom, ki sem ga podal.

Predlog sklepa o zagotavljanju sredstev za določene nujne programe v kulturi je bil – edini iz vrst opozicije – potrjen, in to soglasno. Potrdilo ga je 16 članov Odbora za kulturo brez glasu proti.

Sicer pa se je tudi razprava Odbora za kulturo osredotočila na kulturni proračun. Slišati je bilo, da si še ni opomogel od prejšnje krize in še ni dosegel nekdanjega deleža dveh odstotkov državnega proračuna iz obdobja prvega predkriznega ministrovanja Vaska Simonitija. Simoniti je na seji predstavil svoj pogled na vmesno obdobje in naprej:

Vsekakor sem tukaj zato, da bom delal za kulturo in skušal dobiti čim boljše pogoje, da bom kulturi pomagal. To mi je najmanjše breme; veliko breme pa mi je uskladiti med socialnimi korektivi in podpiranjem dejanske ustvarjalnosti. Čemu to pripisujem? Krivdo zadnjih osmih ali desetih let ne pripisujem posameznim ministrom. Trdim, da vsak minister pride z dobrim namenom; mislim, da ni ministra, ki bi delal proti kulturi, ima pa lahko drugačen zorni kot, odpre neke druge brazde, kot sem že večkrat rekel. Ampak da so menjali vsako leto in pol ali dve ministra, tako noben ni mogel zaorati in primerno izpeljati neki koncept. To je povzročilo neznanski razrast birokratiziranosti, medtem ko se izogibamo prepoznanju dobrih ustvarjalcev. V teh okvirih je treba preživeti in peljati to hišo v prid kulturni sceni od ljubiteljske do visoke. Zato si bom prizadeval z nemalo energije; kako bo uspelo, pa v tem trenutku ne morem obljubiti. Morate vedeti, da govorimo v časih, ko bi sam bolj težil k temu, da preprečimo, da bi šlo še na slabše, ne pa da zahtevamo v relativno težkih časih. Obljubljena je najmanj osem odstotna recesija v naši državi in tudi v Evropi. To so realne posledice. Torej ne morem obljubiti v tem času, da bom zagotovil več sredstev ali odprl nove projekte; predvsem se bom trudil, da ne bodo prizadete zadeve in da vsaj v letošnjem letu, ko smo dedič lanske podlage, kultura ne bo prizadeta ali pa vsaj v manjši meri.

Poslanci so se na seji seznanili s stanjem razpisov obeh javnih agencij za knjigo in film glede na marčevsko priporočilo ministrstva, naj agenciji zadržita izdajanje odločb in izvedbo novih razpisov do rebalansa državnega proračuna.

Kot je povedala direktorica Slovenskega filmskega centra Nataša Bučar v intervjuju za Večer, so zato filmski projekti, tako predprodukcije in produkcije kot postprodukcije filmov, zastali. Na strani produkcijskih hiš so nastali dodatni nepredvideni stroški, pričakovati je tudi velik upad tujih vlaganj v večinsko slovenske filme.

Nataša Bučar še ocenjuje, da bo letos zaradi zastoja mednarodnih vlaganj v koprodukcije in preložitve razpisov nacionalnih skladov v produkcijah slovenskega filma manjkal vložek v višini dveh milijonov evrov. Prav tako je popolnoma zastalo področje reproduktivne kinematografije. Zaprti so kinematografi, odpovedani so festivali in drugi filmski dogodki, zastala je filmska distribucija, opozarja direktorica Filmskega centra. Na seji je predstavila tudi ustanovitev kriznih skladov za film in avdio-vizualna dela po vzoru evropskih držav, kot so Finska, Avstrija, Italija.

Direktorica Javne agencije za knjigo Renata Zamida pa je navedla dve bojazni:

Gre namreč za bojazen pred tem, kaj bo prinesel rebalans in kdaj se bo zgodil. Če govorim z našega stališča, smo za letos glavne štiriletne programske razpise k sreči izpeljali in zanje sklenili pogodbe, kjer črpanje sredstev poteka nemoteno. Tukaj gre za približno 3 milijone od 3,83 milijonov evrov transfernih sredstev, ki naj bi jih letos razdelili. Ostaja še 830.000 evrov; morda se to komu v okvirih, v katerih se v parlamentu na splošno pogovarjate, ne zdi veliko. Za področje knjige je to ogromno denarja. Gre delno za razpise, ki so že izvedeni in so pred izdajo odločb. To so dvoletni razpisi za podporo knjigarnam, bralne kulture, literarnih prireditev, izdaje knjig, mednarodnega sodelovanja, posebne promocijske projekte in za projekt Rastem s knjigo. Skupaj gre za 101 vlogo, ki smo jih na vse te razpise prejeli, jih že zaključili, odločbe so pripravljene in čakajo na izdajo.

Kdaj bo rebalans in kolikšna sredstva bo prinesel kulturi, še ni znano, je na seji Odbora za kulturo omenil minister Simoniti. Toda po sredini seji Odbora za finance je že znano, da bodo poslanci državnemu zboru predlagali povečanje odhodkov državnega proračuna v letošnjem letu z 10,5 na 12,5 milijarde evrov zaradi izjemnih okoliščin, ki so povzročile ekonomsko in finančno krizo tako v Sloveniji kot v Evropski uniji, kot je dejal finančni minister Andrej Šircelj. Poslanec Levice Luka Mesec v imenu predlagateljev seje:

 Tako kot govori minister za finance: treba je delati na anti ZUJF-u, na investicijah in pametno usmeriti denar k ljudem, ki bodo iz tega denarja lahko nekaj ustvarili. Tukaj se pogovarjamo o dveh panogah, kjer dela ogromno nadarjenih ljudi, do katerih je imela država zaenkrat zelo mačehovski odnos. To je naš današnji poziv. Dajmo tokrat narediti drugače. Proračun ima precej širok okvir, fiskalno pravilo letos ne velja in sredstva, ki jih potrebujemo niso visoka; za proračun je to na ravni statističnih napak, pogovarjamo se o 0,01 odstotka. Ni veliko omejitev z izjemo te, da se moramo kot parlament in kot politični odločevalci odločiti, da končno naredimo te korake.

Vlada že pripravlja tretji protikoronski paket, ki naj bi bil manj univerzalen kot prejšnja dva in bolj sektorsko naravnan. Tu je priložnost za posebne ukrepe, pobude ali krizne sklade. Poleg tretjega svežnja bo po napovedih vlade potrebna izhodna strategija. Ta načrt bo po sredinih besedah Širclja pokazal, v kolikšnem času naj bi se javne finance vrnile na stanje pred epidemijo; Šircelj ocenjuje, da bo potrebnih nekaj let. Predsednik fiskalnega sveta Davorin Kračun pa je sedanje razmere ponazoril z gašenjem požara, pri katerem se nihče ne vpraša, kolikšen bo račun za vodo, ki jo bodo porabili gasilci. Na koncu pa bo treba račun za vodo vendarle plačati, je po poročanju Slovenske tiskovne agencije opozoril Kračun.

Če se vrnemo na Odbor za kulturo, je poslanska skupina Levice pripravila pet sklepov, odbor pa je vse zavrnil, medtem ko so sprejeli predloge SDS, in sicer, da odbor pozove kulturno ministrstvo, naj po odpravi omejitvenih ukrepov nadaljuje postopke za izvedbo razpisov. Hkrati odbor poziva ministrstvo, naj v tretji paket ukrepov vključi še tiste samostojne kulturne ustvarjalce, ki so izpadli iz dosedanjih dveh, ter da v skladu z možnostmi proračuna zagotovi kulturi ustrezen položaj za nemoteno delovanje in razvoj na vseh področjih.


15.02.2023

Obsežno gradivo o zgodovini NUK-a prvič med knjižnimi platnicami

V atriju ZRC SAZU so predstavili monografijo dr. Damjana Prelovška z naslovom Narodna in univerzitetna knjižnica. Avtor je v njej prvič na enem mestu zbral in predstavil obsežno gradivo o zgodovini te stavbe. Izid monografije pa je – s strani založbe Znanstveno raziskovalnega centra SAZU – sklepno dejanje lanskoletnega praznovanja Plečnikovega leta. Foto:Gregor Podlogar


14.02.2023

Valovanje: Vizualni dnevnik vode

Voda nam omogoča preživetje, preveč ali premalo vode vodi v naravne katastrofe, z njo so povezani rituali številnih kultur. To je le nekaj vidikov razstave Valovanje: Vizualni dnevnik vode v ljubljanski Galeriji Jakopič. Kuratorja Marija Skočir in Stefano Carini, kreativni direktor nizozemske agencije NOOR Images na ogled postavljata izbor fotografij iz arhiva agencije. O vodi je težko govoriti na kratko, pa tudi na široko, pravi Marija Skočir, ki poudarja njen pomen za naša življenja. Tudi zato sta s sokuratorjem razmišljala o galerijskih postavitvah v kontekstu trajnosti in za razstavo uporabila številne odpadne materiale in gradivo preteklih razstav. Poleg tega so nekatere fotografije na primer natisnili na trajnosten rižev papir ali celo rabljena jadra. Dela dvanajstih fotografov in fotografinj iz arhiva agencije NOOR Images, ki se osredtoča na dokumentarno fotografijo in vizualno pripovedovanje, s sokuratorjem predstavljata v osmih sklopih. Ti segajo vse od krajinskih fotografij do spremljanja konfliktov in katastrof, tu pa je tudi uživanje v vodi in z njo povezani rituali. Ključno sporočilo, tudi odprtja na današnji dan, pa je, da voda povezuje vse nas in da je prava ljubezen v njenem ohranjanju za prihodnje rodove. Foto: © Benedicte Kurzen / NOOR Images, izrez fotografije; vir: spletna stran Galerije Jakopič


14.02.2023

"Najprej je presvetlil mojstrov film, potem sta kmalu našla skupni jezik"

V Slovenski kinoteki v Ljubljani se odpira retrospektiva filmov švedskega direktorja fotografije Svena Nykvista, slavnega Bergmanovega snemalca. Sven Nykvist je bil od 60. let prejšnjega stoletja tesen sodelavec švedskega cineasta, s katerim sta si delila, kot je povedal sam Ingmar Bergman, podoben pogled na stvari, pa tudi občutke glede osvetlitve kadra in moralna stališča glede postavitve filmske kamere. Bergman in Nykvist sta ustvarila številne mojstrovine sedme umetnosti, v Kinoteki pa bodo prikazali tudi dela, pod katera se Sven Nykvist podpisuje kot režiser. Retrospektiva bo potekala do 16. marca. Predstavlja jo urednik kinotečnega programa Igor Prassel.


15.02.2023

Kmečko delo v umetnostni in etnološki podobi

Pomurje velja za agrarno pokrajino, ki danes predstavlja območje najboljših kmetijskih zemljišč v Sloveniji. Prav zato se kmečki način življenja odraža tudi v zbirkah Pomurskega muzeja Murska Sobota, v katerem bo do konca tega leta na ogled razstava z naslovom Kmečko delo v umetnostni in etnološki podobi. Likovnim in kiparskim delom pomurskih umetnikov sta avtorici razstave Tamara Andrejek in Jelka Pšajd dodali še kmečko orodje in predmete, katerih uporabo prikazujejo tudi dokumentarni etnološki filmčki in pa umetniško-dokumentarne fotografije Jožeta Kološe. Foto: Tomislav Vrečič, Pomurski muzej Murska Sobota


13.02.2023

Festival gorniškega filma

Festival gorniškega filma med 13. in 18. februarjem v Cankarjevem domu v Ljubljani, Mestnem kinu Domžale, Linhartovi dvorani v Radovljici in Kinu Metropol v Celju predstavlja najnovejšo svetovno gorniško filmsko produkcijo, letos že 17. po vrsti. V ponedeljek ga odpira slovenski film Ena za reko: zgodba Save režiserja Rožleta Bregarja, ki nas v spremstvu štirih kajakašev popelje po tej naši edinstveni vodni poti. Po programu letošnjega festivala pa nas popelje alpinist in direktor festivala Silvo Karo, ki je lani kot drugi Slovenec doslej prejel zlati cepin za življenjsko delo. Foto: prizor iz filma Ena za reko: Zgodba Save, vir: spletna stran Festivala gorniškega filma, izrez fotografije


14.02.2023

V Odprti knjigi Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca

Ste že prebrali roman letošnjega nagrajenca Prešernovega sklada Dušana Jelinčiča Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca? Štirinajst večerov boste pripoved o zaporniških letih pisateljevega očeta Zorka Jelinčiča, enega od ustanoviteljev protifašistične organizacije TIGR, lahko poslušali v Odprti knjigi na Arsu. Naslovna pojma Šumenje nevidnega morja, torej valovanje, ki ga je bilo iz zaporniške celice mogoče le slišati, ne pa videti; ob tem pa ponavljajoča se grožnja, da bi bila druga možnost prav lahko tudi strelski vod s svojimi dvanajstimi tabletami svinca, sta le dva iz nabora motivov, ki si jih je Zorko Jelinčič v celici skrivaj zapisoval na lističe in pozneje zapisal v spominih, ob katerih je Dušan Jelinčič zgradil kratek roman o človekovi vrženosti v mlin institucionaliziranega fašističnega nasilja. Foto: zajem zaslona na RTV365


10.02.2023

Predstava Ljubimki ljubezen vpne v kontekst kapitalizma

Čeprav se ideja romantične ljubezni dandanes morda zdi zastarela, njene nedosegljive ideale in predstave v sodobni družbi še vedno marsikdaj ohranjamo in jih reproduciramo. Roman Ljubimki Elfride Jelinek, avstrijske pisateljice in Nobelove nagrajenke, ki se neposredno ukvarja prav z romantično ljubeznijo, se bo v posodobljeni in dramatizirani obliki utelesil na odru Slovenskega mladinskega gledališča v režiji Nine Ramšak Marković. Roman, ki ga je za potrebe gledališke uprizoritve priredil dramaturg Milan Ramšak Marković, v ospredje postavlja življenje dveh žensk, Brigite in Pavle. Čeprav Brigita prihaja iz mestnega, Pavla pa iz vaškega okolja, se njuni zgodbi povežeta prav pri vprašanju ljubezni. Ta pa je tudi ekonomsko in materialno pogojena. Romantična ljubezen, ki jo dandanes lahko najdemo v raznoraznih filmih in televizijskih serijah, je aktualna tema, s katero se je poistovetila igralska zasedba in v katero je režiserka vpela tudi kontekst kapitalizma in razrednih razlik. Kritični pogled na romantično ljubezen, ki ni več razumljena zgolj kot nedolžno čustvo, bo mogoče videti na odru Slovenskega mladinskega gledališča. Foto: Ivian Kan Mujezinović, vir: Slovensko mladinsko gledališče, izrez fotografije


09.02.2023

Emilija Soklič je Arsu predala znameniti posnetek pred kulturnim molkom

Danes opoldne se je na podstrehi staro meščanske vile v Rožni dolini v Ljubljani za Radio Slovenija, 3. program – program Ars in naše poslušalce zgodil pomemben dogodek. Emilija Soklič, dolgoletna tehnična vodja Triglav filma in Badjurova nagrajenka, se je odločila, da je pri njenih častitljivih 104. letih čas, da se poslovi od zvočnega zapisa, ki ji ga je v hrambo in skrb zapustil Rudi Omota, tonski mojster in inovator, s katerim sta bila neločljiva prijatelja. Gre za original posnetka koncerta Akademskega pevskega zbora, pevskega zbora Univerze v Ljubljani, ki je bil 12. decembra 1941 posnet v Unionski dvorani v Ljubljani tik pred kulturnim molkom. Gre za neverjetno tonsko dediščino, ki bo od zdaj v hrambi Radia Slovenija, njen skrbnik pa bo 3. program Radia Slovenija – program Ars. Emilija Soklič je pred vojno kot ena prvih in redkih žensk zaključila šolanje na elektrotehničnem oddelku Tehniške srednje šole. To so bili časi, ko se od žensk ni pričakovala udeležba v tehničnih poklicih. Med svojim delom v Triglav filmu je spoznala Rudija Omoto, s katerim sta postala zelo dobra prijatelja in sodelavca. Njuno sodelovanje je obrodilo sadove na začetku petdesetih let prejšnjega stoletja, ko sta, denimo, skupaj razvila tudi magnetni zapis zvoka. Ločitev od posnetka za gospo Soklič pa seveda nikakor ni bila lahka. Bo pa posnetek in z njim košček naše nadvse pomembne zgodovine zdaj našel svoje trajno mesto v arhivu RTV Slovenija, ki ga bo skrbno hranil za naše zanamce. Tudi na filmski celulojdni trak ujet s čustvi nabit trenutek med nastopajočimi in publiko, ko je davnega leta 1941 presunljivo zadonela Jenkova Lipa zelenela je s čisto posebnim sporočilom. Foto: Amir Muratović/RTV Slovenija


09.02.2023

Emilija Soklič Arsu podarila zgodovinski posnetek

Inženirka zvoka in inovatorka Emilija Soklič, tudi dobitnica Badjurove nagrade za življenjsko delo leta 2021, je programu Ars Radia Slovenija podarila znameniti posnetek zadnjega koncerta Akademskega pevskega zbora pred kulturnim molkom leta 1941. Posnetek, na katerem je v interpretaciji skrita prerokba slovenskega naroda - slutnja prelitih solza in krvi, ki so spremljale Slovence od kulturnega molka, ki je nastopil naslednji dan, pa vse do osvoboditve - je nastal 12. decembra leta 1941: z mikrofonom, skritim v lestencu nad pevci Akademskega pevskega zbora pod vodstvom Franceta Marolta v Unionski dvorani v Ljubljani. Ta trenutek večnosti, esenco glasbe in besede, je na prepolovljeni filmski trak ujel Rudi Omota, tonski mojster in pionir slovenskega zvočnega filma. Posnetek je pozneje podaril sodelavki in prijateljici, inženirki zvoka Emiliji Soklič in ta ga je 9. 2. 2023 izročila 3. programu Radia Slovenija, programu Ars. Avtor fotografije: Amir Muratović


09.02.2023

"Starš misli, da ve, kaj je za otroka dobro": Prizori z očetom hrvaško-nizozemske režiserke Biserke Šuran

Zadnji teden januarja je čisto blizu nas, v Trstu, potekal 34. filmski festival, na katerem so prikazali številne filme vseh žanrov in dolžin iz srednje in vzhodne Evrope, tudi veliko slovenskih. V tržaškem fokusu so vedno tudi dokumentarni filmi, v butični sekciji za sladokusce. Žirija, v kateri je bil tudi Rok Biček, je za najboljšega izbrala prvenec nizozemske režiserke hrvaških korenin Biserke Šuran Prizori z očetom. Biserka Šuran je z Nizozemske v Trst pripotovala skupaj s svojim očetom in večkrat se je tudi zato zdelo, da se njen film pretaka s platna v dvorano. In skorajda ponuja nadaljevanje, ki je bilo zaradi neposrednosti obeh, tudi ganljivo, predvsem pa iskrivo in odkrito. »V središču filma je odnos med hčerko in očetom in upam, da je film v tem delu univerzalen. Vsak ima očeta in odnos med staršem in otrokom vedno nekako poteka v smislu – starš misli, da ve, kaj je za otroka dobro, otrok pa ima svoje zamisli in tako lahko pride do napetosti. To je nekaj univerzalnega, vsakodnevnega v vseh državah in krajih. Tako je tudi med nama in tega ne prikrivava. Oče ima svoje poglede in to mi pove. Ko sva skupaj, mi ves čas govori, da moram vedeti, kaj so moje prioritete, da sem stara 33 let, da čas teče. Zelo neposreden je in to je del najinega odnosa,« je Biserka Šuran povedala v pogovoru z Ingrid Kovač Brus. Biserkina družina, njen oče je Hrvat, mama pa Nizozemka, se je v začetku devetdesetih iz Istre preselila na Nizozemsko in tam ostala. Tu ob odnosu med očetom in hčerko v film vstopi še druga tema – življenje družine potem, ko je zaradi vojne zapustila svoj dom. V moško obleko napravljeno Biserko zanima prav vse o družinski in očetovi zgodovini. »Kot otrok sem vedela, da je moj oče drugačen od drugih, drugačen od nizozemskih očetov – po oblačenju, vedenju, vedno se je ukvarjal z vračanjem na Hrvaško, telefoniral je sorodnikom … Skupaj sva hodila na Hrvaško in pozneje sem ugotovila, da je vse v naši hiši ostalo, kot je bilo, ko smo jo zapustili. Vsako leto smo se vračali in vse nas je pričakalo. Tako je bilo 25 let in moji starši so ves čas mislili, da se bodo vrnili.« A se niso. In režiserka se z očetom pogovarja tudi o tem, o občutkih krivde, ki so sledili odhodu, pa o času in prostoru, ki ju več ni … »Res sem si želela povedati zgodbo o hrepenenju, zato sem se tudi navezala na Tarkovskega in njegov film Nostalgija, v katerem glavni junak hrepeni po Rusiji. In kako lahko pokažeš hrepenenje, ki je nekaj, česar ne moreš videti? Kako ga pokažeš v filmu? Zato sem rabila abstrakten prostor, da bi prek njega vstopila v podzavest, ki je vedno prisotna,« je povedala režiserka. Kamero in mikrofon je postavila v veliko, opuščeno tovarniško halo in tam na različnih mestih – kot v gledališču – postavila scene. Te delujejo kot oživljene stare fotografije in to so prizori njenih pogovorov z očetom. Prazna hala pa ima seveda še druge konotacije. »Delavec je bil v socialistični Jugoslaviji zelo pomemben. Zato je bila zame velika, zapuščena tovarna primeren prostor za snemanje. Vključila se je v zgodbo s svojim razpoloženjem in občutkom, ki sem ju iskala. Nekaj, kar je imelo pomen, a ga je izgubilo … Podobno kot – imaš identiteto, si Jugoslovan, Hrvat, ko pa prideš, npr. na Nizozemsko, sta tvoja identiteta in vse tvoje védenje, povsem neuporabna.« Istra, kot kraj hrepenenja, se v filmu pojavi le nekajkrat - z drevesi v vetru ali pa z Biserko, ki v rdeči obleki in s kovčkom, kot Aleksandrinka ali pa Alica v čudežni deželi, stoji ob obali. To je eden redkih prizorov brez očeta, a spet z mnogimi podtoni. In, da so Biserkini Prizori z očetom izvirni, drugačni, je na koncu, ob uradni žiriji, priznal tudi gospod Šuran. Foto: Iz filma Prizori z očetom


08.02.2023

Kulturni utrip Ljubljane na 8. februar

Po raznih kulturnih ustanovah je praznično vzdušje ob Prešernovem dnevu preverila Iza Pevec. Vir foto: Bobo (izrez fotografije)


08.02.2023

Prešernova proslava 2023: Skozi nekakšno prizmo smo na različne načine videli, kakšen je odnos umetnika do sveta in narobe

V torek na predvečer kulturnega praznika, Prešernovega dne, so v Cankarjevem domu v Ljubljani pripravili državno proslavo. Na njej so se zbrali prejemniki najvišjih državnih priznanj za umetnost: Prešernova nagrajenca, multidisciplinarna umetnica Ema Kugler in akademski slikar Herman Gvardjančič, ter šest nagrajencev Prešernovega sklada - skupaj z visokimi predstavniki političnega, kulturnega in družbenega življenja pri nas. Pod tokratno Prešernovo proslavo se je podpisal plesalec in koreograf Matjaž Farič. Naslov Svet se nagnil je naprej ji je dala zasedbe Silence. Zložila jo je posebej za sinočnji večer: tako pesem kot slovesnost (z nekaterimi zunanjimi okoliščinami) – vse našteto je na svoj način osvetljevalo osrednjo temo prireditve – odnos umetnika do sveta in narobe. Prešernova slovesnost je namenjena slavljenju umetnikov in njihovih ustvarjalnih prizadevanj. O tem, kaj so sposobni umetniki, je v nagovoru razmišljal predsednik Upravnega odbora Prešernovega sklada, Jožef Muhovič: "Umetniki so okrog sebe zmožni širiti razglede, poglabljati uvide, gojiti forme in vsebine, ki ne zastarevajo, da jih lahko ljudje vedno znova postavljamo med svet, minljivost, bolečino in sebe, kar je globoko blagodejno." Opus Prešernove nagrajenke Eme Kugler je opus vznikovanja podob, medtem ko dela nagrajenca Hermana Gvardjančiča zajemajo iz življenja in narave, je nagradi utemeljil Muhović. Še preden so izročili »veliki« nagradi, so na oder stopili nagrajenci Prešernovega sklada za izjemne dosežke v zadnjih treh letih: pisatelj Dušan Jelinčič, skladatelj Drago Ivanuša, pianist Aleksander Gadžijev, slikar Nikolaj Beer, filmski režiser Matevž Luzar in člani arhitekturnega ateljeja Medprostor. Protokolarnemu je sledil umetniški del proslave. Program je prepletal odlomke že nastalih umetniških del, od skladb za simfonični orkester, sodobnega plesa, baleta, videoplesa, poezije do lutkovnega gledališča. V interpretaciji plesalke Ane Cvelfar ter igralcev Barbare Cerar, Tine Resman in Klemna Janežiča smo slišali pesmi Anje Zag Golob Da, bil si potreben pomladim, Srečka Kosovela Sebi, Ta mož in Ekspresionistično pesem ter Prešernovo Gloso, ki je hudomušno še enkrat podčrtala temo tokratne in še kakšne proslave: pevcu vedno sreča laže … Rdečo nit Prešernove proslave – odnos umetnika do sveta in obratno – je na svoj način razpletla umetnica Svetlana Makarovič. Potem ko je pred 23 leti zavrnila Prešernovo nagrado, in ko je bila letos, kot je dejala, pripravljena na njen prevzem, se to sinoči še ni zgodilo. Je pa Svetlana Makarovič po koncu uradnega dela proslave – v skladu z napovedjo – stopila na oder in prebrala pesem Zla runa iz knjige Saga o Hallgerd: Nevidna se zdi zla runa Na vodno gladino napisana A to ni več ista voda Nevidna se zdi zla runa V severni veter zarisana A to ni več isti veter Nevidna se zdi zla runa Na vrata napisana A ta vrata ne držijo več v isto hišo S polnimi usti peska govori Kdor se opravičuje A opravičilo ničesar ne izbriše


07.02.2023

Poklon nagrajencu: Pianist Alexander Gadjiev

Nagrajenec Prešernovega sklada 2023 za umetniške dosežke zadnjih treh let.


03.02.2023

Režiser Prešernove proslave Matjaž Farič: »Ozračje je razgreto. Stopimo korak nazaj in naj se stvari iztečejo tako, kot se morajo«

V teh dneh že potekajo vaje pred torkovo Prešernovo proslavo. Letos je njen avtor Matjaž Farič, ki se podpisuje pod režijo, koreografijo, scenarij in animacije. Naslov ima Svet se nagnil je naprej. Povzet je iz pesmi skupine Silence, ki je bila napisana posebej za to priložnost in označuje osrednjo temo prireditve – odnos med umetnikom in okoljem, v katerem deluje. Kar je zanimivo naključje. Scenarij proslave je Matjaž Farič začel pisati že pred meseci. V zadnjih dneh in tednih pa je naneslo tako, da prav družbeno dogajanje grozi, da bo zasenčilo samo slovesnost, Prešernove nagrajence in nagrajenke ter njihovo delo. »Ozračje je razgreto. Stopimo korak nazaj in naj se stvari iztečejo tako, kot se morajo,« pravi Matjaž Farič. Vir fotografije: Cankarjev dom


03.02.2023

52. rotterdamski festival: Filmi o pokojnem Petru Musevskem, o delu v živilski trgovini ter o Libanonu po gospodarskem zlomu

Svetovno premiero je v Rotterdamu doživel novi film Damjana Kozoleta, biografski portret pokojnega Petra Musevskega. Ta je bil na festivalu na sporedu v sekciji Cinema Regained, ki ponuja restavrirane klasike, drzne dokumentarne filme o filmski kulturi in filmski dediščini. Intimen dokumentarni portret je do neke mere rekonstrukcija filma, ki sta ga režiser in pokojni igralec snovala pred njegovo smrtjo. Film Pero se tako začne s sekvenco, s katero naj bi se omenjeni film končal: psihodramo, v kateri skupina igralskih kolegov spregovori o svojih občutenjih ob smrti Musevskega. Kasneje se film posveti tudi njegovim filmskim vlogam in temi duševnega zdravja. Glavna tekmovalna sekcija na rotterdamskem festivalu, v kateri tekmujejo režiserji in režiserki na začetku svoje kariere, se imenuje Tiger. V omenjeni sekciji je bil prikazan tudi igrani celovečerec libanonskega režiserja Karima Kassema z naslovom Tretji, s katerim je režiser sklenil svojo bejrutsko trilogijo. V vasi na obrobju Bejruta, sredi odpadnega železa, kokoši in koz, ima tihi Fouad mehanično delavnico. Svoje stranke, stare in mlade, vedno povabi, da medtem ko čakajo na popravilo svojih vozil, z njim posedijo in popijejo kavo. Delavnica tako postane zatočišče za ljudi, kjer lahko izrazijo občutke brezizhodnosti ob gospodarskem zlomu po eksploziji v Bejrutu. Fouad se v filmu poda na simbolično, transcendentno potovanje, da bi našel drugo stran, onkraj obupa in teme. V rotterdamski sekciji Harbour oz. Pristanišče, ki je posvečena raznolikosti sodobne filmske krajine, izstopa film Trgovina Ami Ro Sköld. Eleni, osrednja junakinja filma, ki je zaposlena v večji živilski trgovini, napreduje na mesto vodje trgovine. Zaveda se, da bo odslej prisiljena svoje sodelavce vse bolj priganjati, da v vedno krajšem času naredijo čim več, tudi če to pomeni, da prodajalka morda ne bo mogla na stranišče, ker je vrsta na blagajni predolga. Zgodba filma Trgovina, ki je umeščena v bližnjo prihodnost, zagrebe v srž vedno bolj surovega kapitalizma, v katerem so ljudje uporabni zgolj, če prinašajo dobiček.


03.02.2023

In memoriam Jože Falout

Bil je zaslužni profesor Akademije za glasbo in je zaznamoval slovenski umetniški prostor, predvsem pa je bil glasbenik, ki je na svojem rogu izvabljal čarobno pojoč zvok.


04.02.2023

Biografija o dr. Albinu Šmajdu

V Arhivu Republike Slovenije so predstavili obsežno publikacijo o dr. Albinu Šmajdu, pravniku in politiku, ki se je v zgodovino zapisal predvsem kot eden najvidnejših organizatorjev protipartizanskega tabora med drugo svetovno vojno. Rodil se je leta 1904 v Kranju, študiral pravo in postal odvetnik v Radovljici. Politično je deloval v Slovenski ljudski stranki. Med vojno je bil gonilna sila protirevolucionarnega tabora. Bil je v obveščevalni službi, sodeloval pri organizaciji vaških straž, po kapitulaciji Italije je bil med organizatorji domobranstva. Ob koncu vojne je odšel na Koroško in nato v Italijo; februarja 1946 so ga v Trstu ugrabili pripadniki tajne službe, ga prepeljali v Ljubljano in usmrtili. Recenzent dr. Zdenko Čepič je opozoril, da objava Šmajdovega gradiva predstavlja pomemben prispevek k raziskovanju druge svetovne vojne na Slovenskem. Razumeti jo je treba predvsem, če ne izključno, kot prispevek k zgodovinopisju in ne kot ideološko orožje. Grafika (izrez): Arhiv Republike Slovenije


02.02.2023

Svetlana Makarovič v skladu z veljavnim zakonom ne more znova prejeti Prešernove nagrade, meni Upravni odbor Prešernovega sklada

Svetlani Makarovič Prešernova nagrada, ki jo je leta 2000 javno zavrnila, na letošnji državni proslavi na večer pred kulturnim praznikom ne bo izročena, je sporočil upravni odbor Prešernovega sklada in poudaril, da umetnica nagrado lahko dobi pozneje, če bo sprožila uradni postopek za vročitev in se zakon spremeni. Svetlana Makarovič se je medtem že odzvala na to odločitev za portal N1. Povedala je: »Na oder bom prišla ob koncu proslave, ko bodo že vse nagrade podeljene, tudi če pridem po vseh štirih.«


01.02.2023

"Mali Ferek si je skušal zamisliti, kako je bilo, ko še ni bilo ničesar."

Leta 2020 nas je Feri Lainšček v romanu Kurji pastir preselil v pozna petdeseta leta na Goričkem. Popisoval je namreč svoje rojstvo in mesece pred njim in po njem, zdaj pa v novem romanu Petelinje jajce spremljamo bodočega pisatelja kot predšolskega fantiča s svojevrstnim pogledom na svet.


02.02.2023

Pri Slovenski matici knjižne novosti s področja družbene zgodovine

S tremi knjižnimi novostmi so tokrat segli v bližnjo in daljno zgodovino družbeno-političnega dogajanja v našem, pa tudi širšem prostoru, in vsaka ima svoj pristop. Dimitrij Rupel je s Podobami resničnosti tako dokumentarno kot esejistično opisal slovensko osamosvajanje in čas po njem. V zborniku, ki ga je uredil Gregor Antoličič, so se posvetili ljubljanskemu kongresu, katerega 200-letnica je bila pred dvema letoma, zgodovinar Sašo Jerše pa je pripravil knjigo Sociodiceja predmoderne, v kateri ob petih likovnih umetninah razpravlja o ustvarjanju družbenega smisla v poznem srednjem in zgodnjem novem veku. Foto: Slovenska matica


Stran 11 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov