Vedno nujna obramba svobode izražanja

Zagovarjanje čiste resnice, strpnosti do drugače mislečih, spoštovanja vsake oblike življenja je v središču radijske igre Giordano Bruno avtorja Vilija Ravnjaka, 4. junija ob 22:05 na Arsu posvečene nedavno umrlemu glavnemu igralcu Jožetu Mrazu

Kdo bi si mislil, da lahko dandanašnji družbenopolitično (a seveda vseeno bolj politično kot družbeno) nedvomno problematičen čas tako aktualno prikazuje oziroma nadvse živo asociira nanj radijska igra izpred približno dveh desetletij in pol, ki so jo uvrstili na spored sicer priložnostno v spomin na nedavno umrlega enega od dveh glavnih igralcev v njej, igralsko vsestranskega Jožeta Mraza, in ki resda avtorsko, toda zagotovo tudi zgodovinsko zavezujoče obravnava še veliko bolj oddaljeno obdobje izpred dobrih štirih stoletij in predvsem v njem izjemno pomembno, znamenito osebnost.
Z imenom in priimkom nje naslovljena, v produkciji mariborskega Radia realizirana, zdaj pa 4. junija ob 22:05 na programu Ars predvajana, dobre tri četrt ure trajajoča igra Giordano Bruno dramskega avtorja Vilija Ravnjaka, režiserke Marie Millas, redaktorice Lučke Gruden, tonskega mojstra Iva Smogavca in glasbene opremljevalke Zdenke Majerič ter igralskega tria skupaj z Mrazom (v naslovni vlogi) prav tako glavnega igralca Marka Simčiča (veliki inkvizitor Bellarmino) in tudi Bojana Maroševiča (stražar Tibor) je o predsmrtnem času tega velikega znanstvenika in filozofa, v zaporniški celici vpletenega v zadnje pogovore z velikim inkvizitorjem, preden ga bodo na papeški ukaz zaradi cerkveno očitanih mu bogokletnosti sežgali na grmadi.
Poudarjena zvočnost sama po sebi, torej intenzivna ali eksperimentalna uporaba raznih zvokov (razen odmeva), ni bistvena za igro, tembolj pa je njena besedilna sporočilnost oziroma igralsko interpretativna izraznost. Uvede jo sicer znaten pasus večglasnega moško-ženskega, postopno zborovskega cerkvenega petja, ob njem pa je malce zatem že tudi resen nagovor discipliniranega stražarja Tiborja, ki ponoči ustavi prišleka, namenjenega k zaporniškim celicam, ter odgovor strogega, gospodovalnega velikega inkvizitorja Bellarmina, ki ga je Tibor ustavil, na poti k zaprtemu, menda nikoli spečemu Giordanu Brunu.
Nadvse aktualno zveni vse, kar se je sicer zgodilo že pred davnimi časi, recimo ko inkvizitor skuša spreobrniti Bruna, da bi se pokesal in si s tem rešil življenje, ter mu pravi, da se začenja velika katoliška obnova sveta in da je konec popuščanjem do posameznikov, ki širijo krivo vero in begajo vernike. Bruno pa odgovarja med drugim, da ne more preklicati svojih “bogokletnosti”, saj da so bile vedno v lasti izobraženih in svobodno mislečih ljudi in da si jih je od njih samo sposodil, umrl pa da bo nedolžen zaradi obtožb, naperjenih ne proti njemu, temveč proti resnici!
Inkvizitor nato omenja Brunu, kaj vse bi lahko postal in še dosegel, če bi se pokesal, medtem ko Bruno ugotavlja, da je Cerkev v vojni prepričanj in da se papeški dvor, kot je videti, jasno zaveda, da je od zmage v tej vojni odvisno, v katero smer bo krenila civilizacija. V interpretaciji Jožeta Mraza je Bruno umirjen in življenjsko pomirjen, za razliko od njega pa je inkvizitor Marka Simčiča najprej skoraj kipeče jezljiv, recimo ko Bruno spregovori o že davno začetem cerkvenem zlorabljanju Kristusa, in naposled vse bolj nebogljen. Grozeči inkvizitorjev očitek Brunu pa je, da zagovarja popolno svobodo, tudi religije, a da je vprašljivo, ali so ljudje za kaj takega zreli in se družba ne bo v hipu razkrojila v popolno anarhijo. Bruno pa odvrača, da je istočasno treba ljudi vzgajati v strpnosti do drugače mislečih in delujočih, jih naučiti spoštovati vsako obliko življenja in verovanja …
Dragocenih, svarečih misli v igri ne zmanjka: da (je) Cerkev s svojim početjem povzroča(la) indoktrinacijo religije in iz kristjanov ustvarja(la) ideološke zafrustrirance; da bo obramba svobode izražanja vedno potrebna, saj da se bodo pojavljali ljudje, ki jih bo strah svobode, ker sta za duhovno svobodo potrebni popolna zrelost in etičnost, medtem ko je inkvizicija večna, spreminja le svoje obličje, vedno enaka pa je duhovno.

Kje je danes kak »Giordano Bruno«?

Po cerkveno-pevski medigri sledi razkritje papeškega prizadevanja za Brunovo kesanje, kar pa je itak ves čas na dlani, da bi to predvsem koristilo Cerkvi. Sicer pa se v tem recimo drugem delu igre vse – z izjemo Brunovega pogovora s stražarjem o različnih doživljanjih pojma smrti – nekoliko odmakne od popolne realističnosti pogovorov z inkvizitorjem v njuna medsebojna, včasih tudi odmevajoče ozvočena razmišljanja, na primer inkvizitorja o spoznanju, kako so njegova prepričanja v primerjavi z Brunovimi trhla. Govor med njima pa je tudi o inkvizitorjevem občutku krivde, kesanju ali o tem, da je (bil) samo igračka v rokah Cerkve, in navsezadnje celo o njegovem občutenju oziroma spoznanju čiste ljubezni do sočloveka.
Ja, iz igre bi lahko bilo vsakomur jasno, da bi dandanes še kako potrebovali kakega “Giordana Bruna” (ali kar več njih). Ampak, najbrž bi mu tudi dandanes šlo enako težko, čeprav po njegovem pojmovanju dejansko niti ne.